Obvestila

Spoštovane kolegice in kolegi!

1. Najprej vas spominjam na državno tekmovanje v pisanju filozofskega eseja, ki bo

v petek, 31. marca 2017, na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (Štula 23).

2. Teden dni prej, 24. marca 2017, pa bo državno izbirno tekmovanje za udeležbo na letošnji mednarodni filozofski olimpijadi, glejte

http://www.philosophy-olympiad.org/

Na izbirno tekmovanje lahko prijavite po 2 tekmovalca  z vsake šole najkasneje do 15. marca 2017 na moj naslov (predstavnica Slovenije na IPO)

Alenka Hladnik alenka.hladnik@guest.arnes.si

Esej se na 4 dane naslove piše 4 ure v angleščini, francoščini ali nemščini, ti jeziki pa ne smejo biti materni jeziki tekmovalcev. Priporočamo, da prijavite le dijake, ki se poglobljeno zanimajo za filozofijo, imajo obširno znanje, so vešči pisanja v tujem jeziku (zmorejo napisati vsaj 2000 besed na dano temo) in imajo izkušnje s tekmovanji. Komisija bo izbrala 2 kandidata, ki se morata udeležiti tudi državnega tekmovanja teden dni pozneje.

Kraj in uro tekmovanja bomo sporočili po 15. marcu, ko bo znano število tekmovalcev.

3. Obveščam vas tudi, da je nekoliko pozno, a vendarle, izšla nova številka naše filozofske revije FNM. Podprite nadaljnje izhajanje z osebnim naročilom na RIC

Simona Gregoric simona.gregoric@ric.si

Lepo pozdravljeni

Alenka Hladnik

Vsebine in metode dela pri filozofiji za otroke (kritično mišljenje, etično raziskovanje, jaz in drugi)

Seminar za učitelje izbirnega predmeta FZO

Vabimo vas na seminar posodobitvenega programa profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju z naslovom »Vsebine in metode dela pri filozofiji za otroke (kritično mišljenje, etično raziskovanje, jaz in drugi)«, ki bo potekal 18. marca 2017 v Ljubljani.

Seminar je namenjen učiteljem izbirnega predmeta filozofija za otroke (kritično mišljenje, etična raziskovanja, jaz in drugi), osnovnošolskim učiteljem, učiteljem filozofije v gimnaziji. Traja 8 ur in je ovrednoten z 0,5 točke za napredovanje.

Cilji programa:
• Poglobitev poznavanja etičnih vsebin pri filozofiji za otroke, nove metode dela pri filozofiji za otroke, medpredmetnost.

Predavatelja in teme:
• Kritično mišljenje kot šolski predmet in kot način dela v šoli – Marjan Šimenc
• Etično raziskovanje kot šolski predmet in kot medpredmetna vsebina – Marjan Šimenc
• Raziskovanje družbe kot šolski predmet in kot medpredmetna vsebina – Marjan Šimenc
• Skupinsko in individualno mišljenje v skupnosti raziskovanja – Marjan Šimenc

Pri izvajanju vseh tem bo sodelovala tudi Alenka Hladnik, soavtorica učnih načrtov za filozofijo za
otroke.

Obveznosti udeležencev: priprava učne ure in poročilo o izvedbi učne ure

Rok za prijavo je 8. 3. 2017.
Urnik in program seminarja vam bomo poslali teden dni pred začetkom programa, morebitno gradivo pa boste prejeli na samem seminarju.

Kotizacija za zaposlene v javnih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja znaša 47,42 EUR, za druge udeležence pa 94,84 EUR. V ceno je že vključen 22 % DDV. Odjave sprejemamo do 10.3.. V primeru, da se seminarja brez pravočasne odjave ne boste udeležili, že plačane kotizacije ne bomo mogli vrniti oziroma vam bomo kotizacijo, kljub neudeležbi, zaračunali.

POZOR!!
Način prijave je zgolj preko spletne aplikacije KATIS https://lim3.mss.edus.si/Katis/Uvodna.aspx
Za morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na elektronskem naslovu cpi@ff.uni-lj.si ali na telefonski številki (01) 241 1048

Politika pa ustvari pravi, resnični Strah

Filozofi Renata Salecl, Smiljana Gartner, Mirt Komel in Peter Klepec o strahu

http://www.vecer.com/images/slike/2016/12/02/1117n25-700.jpg

Kaj je strah? “Tisto, česar še nismo izkusili.” “Vodilo človeka, da gre naprej.” “Bojazen pred neznanim.” “Bojazen pred nesprejetostjo.” “Čustvo, ki zavira pri napredku.”

Tako so odgovarjali naključni mimoidoči v filmu, ki smo ga videli kot uvod v osrednji dogodek ob letošnjem dnevu filozofije. Prav strah je bil tema, ki so jo izbrali organizatorji, Nacionalna komisija za Unesco, Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

“Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja,” so o strahu zapisali organizatorji.

“Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. Tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo.”

Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja? O tem so v Mariboru razpravljali štirje ugledni slovenski filozofi: dr. Renata Salecl, dr. Smiljana Gartner, dr. Peter Klepec in dr. Mirt Komel.

Nove dimenzije strahu

Renata Salecl je povedala, da se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata z eksistencialnimi strahovi. Sartre je zapisal, da človeka, ki stoji pred prepadom, ni strah tega, da bi padel vanj, ampak tega, da bi se sam vrgel v globino, da je kot svobodno bitje tisti, ki lahko konča svoje življenje. Freud se je ukvarjal z vprašanjem, kakšna je razlika med strahom in tesnobo. Medtem ko je pri strahu vendarle mogoče vsaj okvirno določiti, česa nas je strah, pa je pri tesnobi problem povezan s tem, da ne vemo, česa nas je pravzaprav strah. Lacan strah označuje za objekt na mestu praznine.

“Danes pa gredo diskusije o tem, česa nas je strah, v neko popolnoma novo smer. Z razvojem znanosti, še posebno nevroznanosti in genetike, se je pojavila cela vrsta novih tesnob in strahov, ki so vezani na vprašanje, kaj je tisto v meni, več kot jaz sam, ki me na neki način določa. Na področju kriminologije je mnogo razprav o tem, ali lahko določimo, kdo bo bodoči zločinec, če pogledamo njegove gene, ali lahko predvidimo, kaj bo nekdo naredil, če slikamo njegove možgane. Če bi interpretirali Lacanovo teorijo, bi lahko dejali, da se na neki način pojavljajo novi objekti na mestu praznine. Je ta novi objekt morda gen, se skriva v naših možganih? Ob tem se pojavljajo popolnoma novi strahovi in nove tesnobe,” je dejala Renata Salecl.

“Strah je čustvo, ki nas močno zaveže takrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, komu lahko zaupamo. Največji problem je, kadar nas nekdo prepričuje, da mu lahko zaupamo svoje strahove, da jih bo omilil s svojim znanjem ali avtoriteto. Zato je ob vprašanjih, česa nas je lahko v družbi strah, pomembno poudariti vlogo identifikacije,” pravi Renata Salecl. Ljudje, polni strahu ali tesnobe, se zlahka identificirajo z nekom, ki se kaže kot oseba brez dvoma, brez strahu ali tesnobe, to pa so lahko posamezniki s psihotično strukturo. Na žalost družba sodobnega kapitalizma odpira vrata takšnim ljudem, da se lahko povzpnejo na visoke položaje. Raziskave o tem, kako delujejo ljudje na najvišjih položajih v družbi, politiki, gospodarstvu, kažejo, da take položaje lažje zasedejo posamezniki, ki nimajo dvoma, nimajo občutkov krivde, sočutja, so pa lahko izjemno kruti, zlasti do tistih, ki so polni dvomov in tesnobe.

“Zdaj je trenutek, ko se je treba zoperstaviti medijem in nabijanju strahov, ohraniti pa je treba razmišljanje o subjektu, zavezanem tesnobi. In še nekaj je zelo pomembno – da ohranimo moč dvoma. Najbolj nevarno je, če se posameznik, ki je močno v krču strahu in tesnobe, prehitro identificira z nekom, ki mu obljublja, da mu bo te občutke ublažil. Zato v družbi strahu ohranimo dvom, še posebno do avtoritet, ki nas prepričujejo, naj nas ne bo strah.”

Politika strahu

Peter Klepec je dejal, da smo v strah in strahove tako vpisani, vključeni sami in prav to izkorišča politika, predvsem pa “politika strahu”, ki vse naše male in zasebne strahove po eni strani zminimalizira, po drugi pa maksimalizira, s tem, ko nam ponudi “pravi”, “resnični” Strah: nekaj, pred čimer vsi naši strahovi zbledijo in so videti kot nekaj malenkostnega, nepomembnega, ničnega.

Ideološka operacija, ki je na delu v “politiki strahu”, je tako zamenjava različnih strahov za enega samega. To je lahko Strah pred Drugim, ta Drugi pa postane tudi priročni krivec za vse naše notranje dileme, blokade, zagate: to, da nam ne uspe želeti na pravi način, to, da naša želja ostaja blokirana, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč zato postane kriv Drugi, je pojasnil Klepec.

Od nečesa k ničemur

Mirt Komel je govoril o strahu in ljubezni, katerih skupna poteza se kaže kot izguba. “Tako kot je ljubezen želja ali hrepenenje po zapolnitvi praznine z nečim ali nekom, tako je strah pravzaprav strah pred izgubo tega, na kar smo navezani. Časovna logika je inverzna: v ljubezni je najprej izguba, ki naj jo objekt poželenja zapolni, v strahu pa imamo objekt, ki implicira možnost izgube na horizontu. Za presek ljubezni in strahu se tako izkaže natanko izguba, vrzel, manko, praznina, ničnost ali čisto preprosto: nič kot tak.

Ampak če pustimo ob strani celotno dolgo in zapleteno filozofsko zgodovino pojma niča in se osredotočimo samo na tisti za nas zanimivi moment, kjer se strah in ljubezen spajata na točki praznine, potem se kaže obrniti k Freudu, ki je vpeljal enostavno, a vendar pomembno razlikovanje znotraj samega pojmovanja strahu, ko je strah (konceptualno) razlikoval od tesnobe tako, da je dejal, da prvi (strah) ima svoj ustrezen objekt, druga (tesnoba) pa ga nima. Drugače in preprosteje povedano: bojimo se vedno nečesa, v skrajni instanci grožnje izgube nečesa, tesnobni pa smo vedno pred ničimer,” je dejal Komel.

Stroka, oblast in strah

Smiljana Gartner je strah opisala kot primarno čustvo, normalen odziv na neobičajne razmere. “Strah pri človeku povzroči neko stopnjo stresa, nas vrže iz ravnovesja, harmonije, začnemo se obnašati drugače, včasih celo v nasprotju z zdravo pametjo. V trenutku, ko nas strah vrže iz ravnovesja, je človek dovzeten za rešitve, ki mu jih nekdo ponuja, da bi se ponovno znašel v ravnovesju, brez strahu. Za to se je človek vedno bil in se je pripravljen odreči temeljnim pravicam sodobne družbe, tudi pravici do določene stopnje zasebnosti. V ustvarjanju svetovnega strahu smo se pripravljeni odreči pravicam, za katere so si predniki stoletja prizadevali. Ta princip metanja iz ravnovesja in ponovno nazaj godi nekaterim množičnim medijem, ki zadeve še potencirajo, ker vedo, da bodo s tem vzbujanjem strahu vplivali na človeka, da jih bo spremljal.

Filozofinji se zdi strašljivo, da pozabljamo na dogodke v javni sferi, ki imajo velik politični in ekonomski vpliv na naše življenje: ukvarjamo se denimo s prostotrgovinskimi sporazumi in nakupi naših blagovnih znamk, vprašanje pravice do vodnih virov pa gre kar mimo.

Ali novinarji niso dovolj usposobljeni, da bi prepoznali, česa bi nas moralo biti strah, ali pa so multinacionalke pri svojem PR bolj spretne, tako da ne dojamemo, kaj se dogaja, se je vprašala Smiljana Gartner in menila, da gre večina stvari mimo nas tudi zato, ker so težko razumljive. Tu je pomembno mnenje strokovnjaka, posameznika, ki naj bi uporabljal intelektualne vrline svoje stroke, ki pa je po Smiljani Gartner povezan z močjo, oblastjo in strahom. V družbi so strokovnjaki tisti, ki imajo vedenje o neki stvari, lahko jih umestimo v višji srednji razred, ki je nosilec napredka. Zakaj se potem oblastniki prizadevajo za izničenje srednjega razreda? Eden od odgovorov je, da je srednji razred tisti, ki kritično vrednoti vladajoče in oblast, ki spremlja in spodbija dejanja oblastnikov, zato se oblast boji srednjega razreda, pravi Smiljana Gartner, ki poudarja, da pri tem, ko govori o oblastnikih, nima v mislih ne levih ne desnih, ampak multinacionalke. In te, bolje bi jih bilo imenovati nadnacionalke, so tiste, ki bi se jih morali bati, saj imajo zmožnost izničiti neodvisnost države, imajo zmožnosti izničiti tudi neodvisnost mišljenja.

Nov hegemonski boj

Vprašanja iz občinstva so se nanašala predvsem na aktualne razmere. Kakšna je vloga strahu v trenutni družbeni klimi v Evropi? Je evropsko prebivalstvo zajela kolektivna histerija pred begunci?

“V populističnih bojih, še posebno pred volitvami, je ta tema izrabljena za produkcijo strahov in nov hegemonski boj na političnem področju. Nove populistične desnice jezo, nemoč, strah ljudi, povezan z izgubo socialne varnosti, kanalizirajo v tujce, ki prihajajo, zlasti tujce muslimanske vere,” je dejala Renata Salecl. Po njenem mnenju milijon tujcev ne more biti velika grožnja za celino s 500 milijoni ljudi, poleg tega so se migracije vedno dogajale in bi lahko bile produktivne. “Nekaj drugega pa je, kako je bil ta val beguncev reinterpretiran, tukaj je strah pred islamom igral in še igra pomembno vlogo,” je dejala filozofinja, ki ocenjuje, da je prišlo do radikalne preinterpretacije tega, kaj je desnica in kaj levica. “Priča smo pomešanosti ideologij, pomešane so ideologije levice in desnice. Nekatere populistične radikalne stranke se po eni strani zavzemajo za pravice istospolno usmerjenih, za socialne pravice, hkrati pa ustvarjajo strah do imigrantov. Prihaja do novega hegemonskega boja, v katerem se levica ni dobro znašla in tudi za v prihodnje ne kaže, da se bo. Živimo v zelo težki situaciji, posebno po izvolitvi Trumpa se bojim, da gre hegemonski boj v smeri prevlade populističnih, rasističnih, močno antimigrantskih gibanj. Podobna zagata je brexit, tudi v Veliki Britaniji je prav strah pred tujci sprožil, da so ljudje precej brezglavo glasovali za odhod iz EU, zdaj je mnoge strah, kaj se bo zgodilo, ker se vse bolj kaže, da vlada nima nobene ideje, kako to ločitev izpeljati.”

Je nevarnost terorizma izmišljena, je produkt prenapetih politikov in medijev?

“Ne bom rekla, da izmišljena, saj vemo, da je močno vezana na politične intervencije Zahoda v arabskem svetu v zadnjih desetletjih. Ne zanikam nevarnosti, da se bodo ti napadi ponavljali, lahko nas je strah, da se bo z novo ameriško politiko ta nevarnost še povečala,” je odgovorila filozofinja. “Kako so mediji preigravali to nevarnost, pa je druga zgodba. Mediji igrajo mnogokrat politiko strahu, prenapeto slikajo določeno populacijo kot nevarno. V zadnjih tednih ugotavljamo, da igrajo mediji še eno nevarno vlogo, da namreč podajajo tudi izmišljene novice. V času, ko skoraj polovica ljudi informacije dobiva po facebooku, ugotavljamo, da je ta velikokrat lansiral informacije, ki so čista laž. V ZDA je bila ena najbolj razširjenih novic pred volitvami, da je papež podprl Trumpa. Čeprav je facebook novico kasneje demantiral, je medtem že tako močno zaokrožila, da lahko predpostavimo, da je vplivala na volilno odločitev nekaterih ljudi. Pokazalo se je tudi, da smo ljudje zadnje čase tudi vse bolj omejeni v tem, katere informacije sprejemamo. Ljudje, ki so konservativci, večinoma sledijo izključno konservativnim medijem, ljudje, ki so bolj liberalno usmerjeni, pa liberalnim. Britanski Guardian je pred volitvami v ZDA izvedel poskus: dvema skupinama ljudi so zamenjali novice, ki so jih dobivali; konservativci so tako kakšen mesec po facebooku dobivali samo liberalne, levo usmerjene novice, levičarji pa konservativne. Kakšen je bil rezultat te menjave? Mnoge ljudi je postalo strah, ko so prebrali, kako razmišlja druga stran. Spraševali so se, ali sploh živijo v isti državi. Družbe, v katerih živimo, so očitno tako zelo ideološko razcepljene, da se sploh ne poslušamo več. Niti ne želimo, ne poskušamo razumeti razmišljanja nekoga, ki je drugega svetovnega nazora.”

Nas mora biti Trumpa strah?

Ta nasprotja se bodo s predsedovanjem Donalda Trumpa še povečala. Nas mora biti Trumpa strah, je vprašal mladi poslušalec. Mirt Komel pravi, da sta si sedanji in novi ameriški predsednik Obama in Trump, četudi zelo različna – Obamo je označil za figuro ljubezni, Trumpa pa za figuro strahu – vendarle tudi podobna. Tudi Obama je pred osmimi leti v Belo hišo prišel kot svojevrsten fenomen, a mu zaradi razmerij političnih sil ni uspelo veliko narediti. Podobno bo s Trumpom, napoveduje Komel in doda, da v nasprotju z Obamo Trump očitno ne ve, v kaj se spušča.

Peter Klepec je poudaril, da Trump prihaja iz resničnostih šovov in da to dejstvo nikakor ni nepomembno. “Trump je od tod potegnil svojo prisotnost v medijih in se na neki način ljudem približal kot figura avtoritete, ki bo zdaj udarila po mizi. Druga točka njegove privlačnosti za volivce je v tem, da velja za utelešenje ameriškega sna. Sam sebe predstavlja kot nekoga, ki je uspel s trdim delom, čeprav je obogatel z nepremičninskimi posli, to pa je tisto področje, ki je povzročilo krizo, ki jo zdaj on domnevno rešuje. Glavni od številnih paradoksov, povezanih s Trumpom, je prav vprašanje, kako lahko ljudje volijo nekoga, ki jih je spravil ravno v tisti položaj, iz katerega se hočejo s pomočjo tega istega človeka rešiti?”

Renata Salecl, ki pravi, da je Trump odprl Pandorino skrinjico sovraštva, pa meni, da je največja nevarnost, kaj se bo zgodilo z njegovimi volivci, ko bodo ugotovili, da se predvolilne obljube ne bodo izpolnile. “Določen del se je z njim identificiral, verjeli so, da se bo uprl esteblišmentu, korporacijam, da jim bo vrnil službe … Toda vemo, da se to ne bo zgodilo. Kaj bo potem? To je tisto, česar nas je lahko strah. In strah nas je lahko tudi tega, da se morda ne bo mobilizirala druga stran, da ne bo prišlo do upora poražene strani, levice, progresivnih sil, da bodo te zaradi lastne pasivnosti ali strahu samo projicirale svoj strah izključno v Trumpa.”

Objavljeno v Večeru, v soboto, 3.12.2016

Zvezdana Bercko

Vir: http://www.vecer.com/politika-pa-ustvari-pravi-resnicni-strah-6282088

Obeležitev svetovnega dne filozofije na Gimnaziji Ilirska Bistrica

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica smo svetovni dan filozofije obeležili s krajšimi razmisleki dijakov zaključnega letnika o tem, česa nas je strah in kaj je filozofija. Zapise o strahu in filozofiji smo razstavili na panojih po šoli. S to gesto smo želeli z »ljubeznijo do modrosti« vstopiti v zavest dijakov in zaposlenih naše šole oz. biti s tovrstno ljubeznijo prisotni v šolskem prostoru. V ozadju naše želje je cilj slediti priporočilu oz. vabilu UNESCA ter širiti zavest o prisotnosti in pomembnosti filozofije v naši družbi. Hkrati pa smo želeli tematizirati fenomen strahu, ki od vekomaj preganja posameznika in družbo. Fenomen strahu smo aktualizirali tudi na primeru strahu pred begunci, ki hromi in prežema našo družbo.

Galerija slik

Aktiv profesorjev/ic filozofije in sociologije

Vir in prispevki dijakov na: http://www.ilb.scpo.si/obelezitev-svetovnega-dne-filozofije-na-gimnaziji-ilirska-bistrica/

Ledinski unescovci obeležili dan filozofije

V sredo, 23. 11. 2016, smo člani šolskega kluba UNESCO obeležili svetovni dan filozofije. Generalna skupščina Združenih narodov je namreč določila, da bo filozofija še posebej čaščena vsak tretji četrtek v novembru; letos je bilo to 17. 11. 2016.

http://www.o-ledina.si/Uploaded/News/788/dsc-0908_4051_9.jpg

Po uvodnem govoru učiteljice Barbare Kosirnik, nas je učiteljica Taja Užnik pobarala, kaj je to filozofija. S skupnimi močni smo prišli do ugotovitve, da je to ljubezen do modrosti. Predstavila nam je tudi literaturo, ki nas bo popeljala v čarobni svet kritičnega razmišljanja in zastavljanja življenjskih vprašanj.

Ker je bila tema letošnjega svetovnega dne filozofije strah, smo razmišljali o tem, kaj je, od kod izvira, kaj so razlogi zanj, kako ga prepoznamo in kako ga lahko uspešno premagamo. Do ugotovitev smo prišli s pomočjo nalog na delovnih listih. Čeprav smo bili na 1. srečanju šolskega kluba UNESCO zbrani učenci od 1. do 9. razreda, smo debatirali zelo sodelovalno. To je bilo naše prvo pravo filozofiranje.

Zapisala: Taja Užnik, učiteljica PB v 2. a

Fotografije: Barbara Kosirnik, vodja Unesco šole

Vir: http://www.o-ledina.si/novice/788

Učenje filozofije kot zdravilo za našo družbo, ki ignorira resnico

Letos smo že tradicionalno tretji četrtek v mesecu novembru obeležili svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 z osrednjo prireditvijo, ki je letos prvič potekala v Mariboru in številnimi drugimi spremljevalnimi prireditvami, obeležujemo tudi v Sloveniji. Prav verjetno je, da o tem ne veste veliko, saj se mediji pri nas, z izjemo nekaj častnih izjem, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke, vsako leto prav posebej potrudijo, da ga ignorirajo. Pri tem bi si prav posebno kritiko zaslužila nacionalna radio-televizija, ki ima mandat, da informira prav o tovrstnih zapostavljenih, a za družbo dragocenih in pomembnih dogodkih. Da slovenske politike, ki je že tradicionalno nenaklonjena, da ne rečemo kar sovražna do filozofije, niti ne omenjamo posebej.

Na srečo ni povsod tako. Določen zgled glede tega bi si lahko vzeli že v republikah naše bivše skupne države, kjer so dan filozofije marsikje obeležili tudi na visoki politični ravni, še boljši zgled pa je letos ponudil irski predsednik Michael D. Higgins, ki je ob priložnosti dneva filozofije in sprejemu v svoji predsedniški rezidenci za novoustanovljeno organizacijo Philosophy Ireland, katere pokroviteljstvo je prevzela njegova žena Sabina Higgins, med drugim poudaril, da je poučevanje filozofije v šolah in njeno spodbujanje v družbi nujno potrebno, da je državljanom tako omogočeno »razlikovati med resničnim jezikom in iluzorno retoriko«. Ob tem je izrazil zaskrbljenost nad »anti-intelektualizmom, ki negotove in izključene ljudi hrani s populizmom«. Ob trditvah, da smo vstopili v družbo »onkraj resnice« je vprašal, kako lahko skupaj in posamično »v naših učilnicah, medijih in javnem prostoru prispevamo k vzdušju refleksije. Širjenje orodij, jezika in metod filozofske raziskave na vseh ravneh družbe, lahko ponudi pomembno komponento katerega koli usklajenega poskusa dolgoročnega in celovitega odziva na naše trenutne zagate. Poučevanje filozofije je eno izmed najmočnejših orodij, ki jih imamo na voljo, da otroke opolnomočimo, da se v vedno bolj kompleksnem, povezanem in negotovem svetu vedejo kot svobodni in odgovorni subjekti. Nova politika strahu, sovraštva in predsodkov zoper tiste, ki niso »kot mi« zahteva sposobnost za kritiko, ki jo lahko prinese zgodnja izpostavljenost tematikam in metodam filozofije.«

Predsednik Higgins je pozdravil uvedbo filozofije kot izbirnega predmeta v nedavni irski šolski reformi, vendar je hkrati predlagal, da je predmet treba še bolj vključiti v sistem irskega izobraževanja. »To bi seveda zelo olajšala vključitev filozofije kot rednega predmeta, katerega ocena se vpisuje v zaključna spričevala. Tudi odlično izvajanje premeta »politika in družba« ni ustrezen nadomestek za poučevanje filozofije kot samostojnega predmeta.« Filozofija za otroke po njegovem ponuja »privlačno pot do humanistične in živahne demokratične kulture« in je hkrati sredstvo za spodbujanje ljudi k spoštljivemu dialogu. »Pojav tako imenovanih »digitalnih kletk«, v katerih si ljudje ne dovolijo izzvati svojih prepričanj in celo predsodkov, je v odzivu na zadnje dogodke v ZDA in Evropi, postal predmet burnih razprav. Danes na internetu obstaja zelo veliko načinov dostopanja do informacij, ne da bi kdaj prišli v stik z ustrezno obveščanim novinarskim prispevkom. Zato je toliko bolj pomembno, da so naši otroci – vsi naši državljani – spodbujeni, da razmišljajo kritično in da ne reproducirajo zgolj informacij, s katerimi jih zalagajo vse številčnejši medijski viri. Prav tako je zelo pomembno, da se naučijo, da artikulirajo svoje misli in zanje ponudijo utemeljitev in da najdejo načine nestrinjanja brez zatekanja k verbalnemu ali fizičnemu nasilju.« Dodal je: »Verjamem, da so te vrline refleksije, kritične razsodnosti in etičnega raziskovanja tiste, ki so v sedanjem trenutku, ko se človeštvo sooča s povsem novimi globalnimi izzivi – od podnebnih sprememb do množičnih migracij – pridobile na nujnosti.« Če želimo doseči uresničevanje dogovorjenega na mednarodni ravni glede podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, potrebujemo nič manj kot spremembo v zavesti o naši soodvisnosti in novi skupni ranljivosti.«

Kako to, da podobnih sporočil ne beremo v naši medijih, še manj pa jih slišimo s strani predstavnikov naše oblasti?

Povzeto po: http://www.irishtimes.com/news/education/teach-philosophy-to-heal-our-post-truth-society-says-president-higgins-1.2875247

Filozofi v Trstu na svetovnem dnevu filozofije

V četrtek, 17. 11. 2016, smo filozofi in skupina vzgojiteljev iz GSŠRM Kamnik z ekskurzijo v Trst obeležili svetovni dan filozofije. Okoli sedme ure zjutraj smo se z avtobusom odpeljali izpred šole, prečkali mejo z Italijo in še vedno prijetno zaspani prispeli pred licej Antona Martina Slomška, kjer se izobražuje del zamejskih Slovencev v Trstu. Po topli dobrodošlici sta nas nagovorila ravnatelj liceja in tamkajšnja profesorica filozofije Marija Kristina Milič, z nami pa je bilo tudi nekaj dijakov, ki šolo obiskujejo. Predstavili so nam svoje delovanje in kratko zgodovino tako liceja kot tudi samih Slovencev v zamejstvu, povedali so, kako je italijanska oblast, še posebno v obdobju fašizma, vplivala na šolanje zamejcev. Tako smo dobili vsaj malo predstave o tem, kako zelo so se morali boriti le za svoj obstoj, jezik, zavest in kako veliko željo po tem so vedno imeli. Po toplem sprejemu smo se nekateri odpravili na predavanje, vzgojitelji pod vodstvom mentorice Mojce Krevs pa so najmlajšim odigrali kratko igrico na temo strahu.

img_6490-1140x500

Nekaj besed smo si izmenjali tudi z dijaki in ugotovili, da prav vsi obiskujemo pouk filozofije – oni kot obvezni predmet, mi pa tudi kot izbirni za maturo. Za nas so pripravili kratek kulturni program, ob katerem smo se tako zamislili kot tudi od srca nasmejali in kljub temu, da smo bili v Italiji, smo se počutili sprejeto in … domače. Več možnosti za pogovor smo imeli tudi ob malici, ki so jo pripravili naši gostitelji, po njej pa je sledilo predavanje ali kar filozofski pogovor s filozofom Miho Andrićem o temi letošnjega filozofskega dne – strahu. S svojimi besedami se nam je približal in pojem predstavil na način, ki nam je bil, vsaj večini, nov. Karizmatičen človek je, a še zdaleč ni le to. Njegov tok misli, čeprav hiter in deroč, smo uspeli ujeti in ga preplesti s svojimi prepričanji. Poudarek je zagotovo bil na tem, kako je strah povezan z oblastjo in družbenimi sistemi kot nekaj, kar ljudi pogosto podreja in ohranja družbo v takšnem stanju, kot je.

Po predavanju smo se poslovili od liceja in se odpravili na poučen in tudi rekreativen sprehod po Trstu, na katerem smo od profesorice Marize Škerk izvedeli še malo o zgodovini zamejskih Slovencev in si ogledali mesto, nato pa imeli nekaj prostega časa, da smo začutili utrip Trsta, morda stopili v kakšno tržaško kavarno ali pa se spočili na pomolu in uživali v pogledu na neskončno morje in, sicer malce mračno, nebo. Nazadnje smo se odpeljali še na Gmajno, kjer smo počastili spomin na bazoviške junake in s tem zaključili naš tržaški filozofski dan.

Avtorica: Ema Osolnik, GSŠRM Press

Fotografinja: Maša Kotnik, GSŠRM Press

Več fotografij: http://www.gssrm.si/press/2016/11/22/trst/

Vir: http://www.gssrm.si/wordpress/?p=8181

Razbijanje strahu ob svetovnem dnevu filozofije

Na liceju Slomšek obisk Gimnazije Rudolfa Maistra iz Kamnika

Dijaki so razpravljali skupaj s filozofom Miho Andričem – Kamniški gostje spoznali slovenski Trst

Vloga filozofije je, da razbija strah ter vsakemu človeku nudi priložnost participacije. Tudi to je bilo slišati ob pri­ložnosti včerajšnjega celodnevnega obiska skupine dijakov Gimnazije Rudolfa Maistra iz Kamnika na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Anto­na Martina Slomška. Obisk je potekal ob priložnosti obeleževanja svetovnega dneva filozofije, pri katerem šoli iz Trsta in Kamnika sodelujeta že pet let: tako so dijaki in profesorji liceja Slom­šek pred časom že gostovali na Gimnaziji Rudolfa Maistra, v gosteh pa so ime­li npr. tudi pisatelja Borisa Pahorja.

Tokrat je iz Kamnika prišlo pri­bližno 25 dijakov tamkajšnje gimnazije s tremi spremljevalci na čelu s profeso­rico filozofije Alenko Hladnik, ki skupaj s tržaško kolegico Marijo Kristino Mi­lič skrbi za izvajanje projekta. Kamniške goste so ob prof. Miličevi pričakali še ravnatelj Marko Jarc, namestnica Ma­rina Škerk in 17 dijakov petega letnika humanistične smeri, ki so vrstnikom iz Slovenije prikazali nekaj krajših gleda­liških prizorov, medtem ko so dijaki vzgojiteljske smeri kamniške gimnazije pripravili predstavo za osnovnošolce Večstopenjske šole Vladimirja Bartola.

Osrednji del gostovanja pa je bil seveda posvečen svetovnemu dnevu fi­lozofije. V tem okviru je dopoldne po­tekala delavnica, kjer so sodelujoči dijaki obeh šol pod vodstvom mentorjev ter mladega slovenskega filozofa, so­ciologa, predavatelja in debaterja Mihe Andriča obravnavali letošnjo temo dneva filozofije. To je strah, ki je po An­dričevih besedah danes dostikrat poli­tični termin, s strahom namreč politi­čne oblasti večkrat pritiskajo na drža­vljane, da le-ti na koncu ne naredijo nič in prelagajo odgovornost na druge. Prav ta strah mora filozofija razbijati, je de­jal Andrič, ki je drugače filozofijo defi­niral kot poskus, da se stvari vidijo dru­gačne, kot so, da se nanje gleda onkraj videza oz. da se vidijo stvari, ki jih dru­gi ne vidijo.

Včerajšnji dan pa je bil za Kamni­čane tudi priložnost, da spoznajo slo­venski Trst, kar so s popoldansko ek­skurzijo tudi storili, pri čemer so se po­dali tudi na bazovsko gmajno ter se po­klonili spominu na bazoviške junake. Že dopoldne pa sta jih z zgodovino in zna­čilnostmi slovenskega šolstva v Italiji se­znanila prof. Marija Kristina Milič in ravnatelj Marko Jarc, ki je med drugim tudi opozoril na politični pomen dejstva, da v večini krajev, kjer živijo Slovenci v Italiji, deluje slovenska šola, pa čeprav gre za majhno realnost. Tudi licej Slom­šek je s svojimi 90 dijaki majhna real­nost, ki pa nudi veliko in se bori za svo­jo avtonomijo ter se drži trdno, k čemur je Jarc pozval tudi slovenske goste, čeprav živijo v lastni državi in imajo bolj­še delovne pogoje. Drugače se na lice­ju Slomšek po Jarčevih besedah že pri­pravljajo na vpisovanje za prihodnje šol­sko leto, ki bo steklo s 15. januarjem 2017. Jarc že zdaj vabi k vpisu, v bližnji prihodnosti pa nameravajo na šoli pri­rediti tudi informativna srečanja, pri če­mer želijo tokrat predstaviti svojo po­nudbo tudi v Benečiji.

Ivan Žerjal

Objavljeno v Primorskih novicah, v petek, 18.11.2016

Vir: http://www.primorske.si/

Filozofi ob svetovnem dnevu filozofije o fenomenu strahu

Generalna skupščina ZN je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Osrednji dogodek v Sloveniji je letos prvič potekal v Mariboru, na njem pa so filozofi Renata Salecl, Peter Klepec, Mirt Komel in Smiljana Gartner razpravljali o fenomenu strahu. Ob tem je bilo krovno vprašanje, ali je prav strah tisti, ki se ga moramo bati.

Dogodki ob svetovnem dnevu filozofije so po besedah Borisa Vezjaka z mariborske filozofske fakultete namenjeni promociji filozofije v družbi, v Sloveniji pa ga prirejajo od leta 2005.

“Glede na perečo družbeno in siceršnjo problematiko smo se odločili kot letošnjo osrednjo temo izbrati fenomen strahu, saj gre za pojem, ki je dovolj interdisciplinarno zanimiv. Hkrati smo sledili neki družbeni psihološki situaciji, v kateri je strah, recimo strah pred begunci, eno od vodil političnega in družbenega dogajanja,” je Vezjak povedal za STA. “Vsi se bojimo, ne vemo pa česa,” je dodal.

Vloga filozofov v družbi je po njegovih besedah prav v tem, da poskušajo strahove racionalizirati. “Tipično za strah je prav to, da ko ga ponotranjimo oziroma na nek način elaboriramo v zavest, izgine. Mišljenje strahu je naša naloga in naloga filozofije. Več strahu pomeni manj racionalnosti, naša naloga v družbi pa je, da skrbimo za več razuma,” je še povedal Vezjak.

Renata Salecl je uvodoma spomnila, da se človeški strahovi spreminjajo. “To, kar dojemamo v družbi kot strah, se spreminja pod vplivom medijev. To, kar sami doživljamo kot strah, pa je mnogokrat povezano z vprašanjem, kdo sem, kaj pomenim drugim, kakšen socialni status imam, kako me vidi družba. Ti eksistencialni strahovi so tisti, s katerimi se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata,” je povedala.

Paradoks današnjega časa je po njenem prepričanju, da se zdi, da se nenehno borimo proti novim oblikam tesnob, medtem ko jih istočasno doživljamo vedno več. “V času post-industrijskega kapitalizma imamo opravka z ideologijo, ki na eni strani nenehno spodbuja prevzemanje tveganja in dela posameznika v celoti odgovornega za svoje dobro počutje, medtem ko je na drugi strani posameznik vse bolj nemočen, da bi vplival na družbo okoli sebe,” izpostavlja Renata Salecl.

Peter Klepec je izpostavil danes razširjeno “politiko strahu”, ki vse strahove zamenja za enega samega – strah pred Drugim, pri čemer ta Drugi postane priročni krivec za vse naše notranje dileme in blokade. “To, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč za to postane kriv Drugi,” je navedel.

Mirt Komel je spomnil na trenutno zelo aktualen strah v zvezi s službo – ko se brezposelni bojijo, da ne bodo dobili službe, zaposleni pa, da bodo izgubili službo. Za odpravo takšnih strahov je po njegovih ocenah nujna negacija same strahotne negacije, “ki nas drži v šahu in grozi, da nas matira, ko bi se morala šahovska igra šele dodobra začeti”.

Osrednja prireditev ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije je potekala v nabito polni dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za organizacijo so poskrbeli Nacionalna komisija za Organizacijo ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru.

“Želimo opozoriti, da je filozofija tista veda, ki lahko in mora nastaviti ogledalo družbi ter ki lahko in mora predstaviti tudi izhode iz kakšne zagate,” je povedala predstavnica nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner.

Vir: https://www.sta.si/2325581/filozofi-ob-svetovnem-dnevu-filozofije-o-fenomenu-strahu