Filozofi GSŠRM v Primorskem dnevniku ob Unescovem svetovnem dnevu filozofije

Dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnika in Liceja Anton Martin Slomšek v Trstu so skupaj obeležili Unescov svetovni dan filozofije.

Na Slomšku…med resnico in lažjo

Sv. Ivan – Obeležili Unescov dan filozofije

Dijaki liceja Slomšek gostili vrstnike z Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika – Alenka Rebula in Jernej Šček

Ni lahko povedati resnico, med priznanjem odgovornosti in opravičevanjem je velika razlika, tudi taki, ki najbolj zagovarjajo resnico, pa se lahko izkažejo za lažnivce. To je lahko sporočilo sredinega dogajanja na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška, kjer so tudi letos obeležili Unescov dan filozofije, katerega tema je bila letos Po(st)resničnost – med resnico in lažjo.

Tudi tokrat so dijaki liceja Slomšek gostili vrstnike z Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika, ki obiskujejo gimnazijsko smer oz. smer predšolske vzgoje, potem ko so preteklega 26. in 27. oktobra v Kamniku gostili tržaške dijake. Medtem ko so dijaki smeri predšolske vzgoje za učence svetoivanske Osnovne šole Otona Župančiča priredili predstavo Gospod Laž in gospodična Resnica, so gimnazijci skupaj z dijaki 3. letnika humanistične in družbeno-ekonomske smeri liceja Slomšek prisluhnili profesorjema Alenki Rebula in Jerneju Ščeku (bivšemu dijaku liceja Slomšek, ki danes poučuje zgodovino in filozofijo na Liceju Franceta Prešerna). Alenka Rebula je, citirajoč italijanskega sodnika Gherarda Colomba, podala kritično oceno tukajšnjega sistema ukvarjanja z resnico, kjer zločincu dejansko ni treba se soočiti z odgovornostjo za storjena dejanja oz. razmisliti o posledicah le-te. Povsem drugače so se po koncu sistema apartheida stvari lotili v Južni Afriki, kjer so ustanovili posebna »ljudska sodišča«, na katerih so se lahko zglasili vsi tisti, ki so želeli priznati huda dejanja in se soočiti s svojimi žrtvami. Rebulova je pri tem podala razliko med opravičevanjem in priznanjem krivde: tu spoznaš, kaj je resnica in kaj laž, treba je biti sposobni priznati svoja dejanja, če tega ni, je možno, da se bodo v kaki drugi situaciji ponovila. Treba je ločevati med idejami o tem, kaj bi nekaj bilo, in realnim življenjem, poleg prevzema odgovornosti pa je potrebna tudi poravnava.

Jernej Šček pa je v svojem nastopu poudaril predvsem pomen humanistike. Le-ta se zdi danes nepotrebna, vendar se mora človek spopasti s seboj in spretnostmi, ki so tako strokovne kot človeške narave. Tudi tržna logika išče človeške lastnosti, v katere navaden strokovni študij ne vlaga, kdor izbere študij humanistike, je že pokazal pogum in kdor je v življenju aktiven in pogumen, se nima kaj bati. Šček je zato mlade pozval, naj vzamejo življenje v svoje roke in ne čakajo, da bodo uspehi padali z neba, ampak naj vlagajo v same sebe kot ljudi.

Prisotni so nato prisostvovali predstavi dijakov 4. razreda družbeno-ekonomske in 5. razreda humanistične smeri: šlo je dejansko za bralno izvedbo izbranih delov iz Collodijevega Ostržka po zamisli in v režiji prof. Lare Gulich, ki je želela prirediti branje tega znamenitega dela za odrasle, pri čemer je izpostavila tudi svoj pogled na nekatere protagoniste, ki so v Collodijevih predstavah moralno popolni (npr. muren Modrec ali vila): Gulicheva namreč ni prepričana, da so moralno popolne osebe tudi dejansko take, saj se tudi same lahko izkažejo za lažnivce (v predstavi ima vila npr. plastičen nos). Omeniti velja tudi, da so dijaki 3. razreda družbeno-ekonomske smeri pripravili videoposnetek, ki podaja analizo laži odraslih v odnosih med starši in dijaki.

Vse pa se ni končalo le pri filozofskih razpravah in gledaliških predstavah: kamniški dijaki, ki sta jih spremljali profesorici Alenka Hladnik in Mojca Krevs, so skupaj s tržaškimi vrstniki in profesorji spoznavali Trst, se sprehodili po Napoleonski cesti, na Proseku pa so obiskali sobo in knjižnico Borisa Pahorja v tamkajšnjem Kulturnem domu. Kot je v svojem pozdravnem nastopu dejal ravnatelj liceja Slomšek Marko Jarc, pa se skupaj z ravnateljico kamniške šole Bernardo Trstenjak razmišlja ne samo o nadaljevanju, ampak tudi o dodatnem širjenju oz. nadgradnji sodelovanja.

Ivan Žerjal

Vir: http://www.gssrm.si/wordpress/?p=11242

Napotilo:
http://www.primorski.it

Filozofija in naša družbena stvarnost

Pred dvajsetimi leti: v spominu je ostal elan, s katerim smo razvijali gimnazijsko filozofijo po vpeljavi splošne gimnazije. Bilo je prvo leto zunanje mature, zaradi katere je filozofija z 280 urami (vsaj formalno) enakovredna drugim predmetom. Izšel je prevod Palmerjevega učbenika Ali središče drži?. Tretji letnik Filozofije na maturi je že imel današnjo obliko FNM, filozofske revije za učitelje filozofije, dijake in študente, ki še kljubuje kriznim časom. Zbornik Filozofija v šoli je bil naša prva refleksija o poučevanju filozofije. Da je delo maloštevilne – vseh nas je le približno petintrideset – gimnazijske filozofske skupnosti resno, dobro in mednarodno primerljivo, potrjujejo naši maturanti iz filozofije, ki so na mednarodnih filozofskih olimpijadah (IPO) za srednješolce iz 48 držav osvojili več pohval, pa dvakrat bron in srebro ter v Atenah, grški domovini filozofije, celo zlato.

Uveljavljanje in razvijanje (gimnazijske) filozofije kot take je cilj po sebi, dolžnost vseh, ki se ukvarjamo z njo, naše najvišje dobro. /…/

Pred dvajsetimi leti se je zdelo vredno poudarjati, da ima ukvarjanje s filozofijo tudi vzvraten ugoden učinek na demokracijo, o čemer govori Pariška deklaracija o filozofiji, ki so jo podpisali eminentni filozofi na Unescovih mednarodnih študijskih dnevih v Parizu 1995. /…/

Deset let zatem je Unesco razglasil tretji četrtek v novembru za Svetovni dan filozofije. V Sloveniji se osrednja prireditev vsako leto odvije v Cankarjevem domu, kjer se zberejo dijaki, učitelji, predavatelji, ogledajo si film na naslovno temo, poslušajo predavanja, včasih tudi dijaki pripravijo svojo predstavo. O letošnji temi Nevedni, sokratski učitelj smo razmišljali v glavnem gimnazijski učitelji. /…/ Shizofrena pozicija učitelja filozofije ustvarja zanimive obrate in ima humorne nasledke v vsakdanjem šolskem življenju …

A če hočeš učiti misliti, moraš sam misliti čas, v katerem živiš. Filozofija je čas, zajet v misli. Zelo lahko je čas, našo družbeno realnost, stlačiti v izbirno temo politična filozofija; je daleč, v medijih, je virtualna.

Letošnjega oktobra ni bilo več tako: temni, upognjeni, utrujeni so v kolonah privijugali čez domača polja. Neustavljivo so spominjali na preživele taboriščnike, ki so na posnetkih iz polpretekle zgodovine prazno in malček začudeno bolščali izza bodečih žic v osvoboditelje. Avtorico je odgnalo v mesto, od koder so domačine vozili v živinskih vagonih v taborišča ali izgnanstvo nacisti, h katerih potomcem se zdaj z upanjem stekajo kolone vojnih beguncev. Sprejemni center je blizu grajskih platan, na katere so nekoč pobesili uporne Gubčeve kmete, blaten, umazan, poln do zob oboroženih uniformirancev, avtobusov, brnečih agregatov, šotorov … vse zaradi dva tisoč mirno čakajočih ljudi pod milim nebom v mrazu in v smradu smeti.

Pozabili smo na podobne prizore iz preteklosti: »Predobro ravnamo z njimi, so slabši od živali,« meni prostovoljec. In ker učiteljica izpolnjuje svojo zavezanost učenju misliti, imajo besedo dijaki. O beguncih se iz njih usuje strasten plaz besed – sovražni govor se mu reče –, necenzuriran kot na spletu, zlovešč plaz. Učiteljica filozofije obupano napiše na tablo zlato pravilo: »Drugim ne stori nečesa, česar ne želiš, da oni storijo tebi.« Da, a ti drugi niso ljudje.

Pa bi se učiteljica, ki skuša učiti misliti, zatekla s Heglom v »tihe prostore mišljenja … v katerem molčijo interesi, ki razvnemajo življenje ljudstev in individuov.«

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6309