Osrednja prireditev letošnjega svetovnega dneva filozofije je pod naslovom »Nelagodje smisla« potekala v Mariboru, v Kazinski dvorani SNG Maribor (Slovenska ulica 27), v četrtek, 15. novembra 2018, med 12.00 in 14.00 uro.

Na prireditvi so na temo Nelagodje smisla nastopili trije filozofi, in sicer dr. Helena Motoh, dr. Friderik Klampfer in Sandi Cvek. Pred tem smo zavrteli film z ulično anketo, v drugem delu pa je sledila kratka razprava.

Zvočni posnetek prireditve: http://zofijini.net/nelagodje-smisla/

Predstavitve sodelujočih in njihovih prispevkov:

Dr. Helena Motoh

Dr. Helena Motoh je študirala filozofijo in sinologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 2006 je doktorirala na temo »Recepcija idej kitajske filozofije v evropski novoveški filozofiji 18. stoletja«. Danes je zaposlena na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Je avtorica številnih člankov, med drugim tudi knjig »Žgečkanje ušes in kitajska influenca – Recepcija idej kitajske filozofije v evropski novoveški filozofiji«, »Žižek and his Contemporaries. On the Emergence of the Slovenian Lacan« (z Jonesom Irwinom), »Nacija s kitajskimi značilnostmi« in »Kultura na koncu jezika«.

»Kitajski pregovor pravi« – iskanje smisla v besedah Drugega

Poslovneži in politiki, pa tudi drugi javni govorci se na ključnih mestih svojih govorov pogosto zatečejo k »kitajskim pregovorom«, »Konfucijevim izrekom« ali »starim kitajskim modrostim«. Ta oznaka pogosto splošnim, samorazvidnim ali humornim izrekom dodaja avro starodavnosti, mistične eksotičnosti in neizpodbitnosti. Večina teh izrekov pa s Konfucijem ali kitajsko tradicijo nima nikakršne zveze, pri čemer je vir teh spodletelih citatov največkrat svetovni splet. V predstavitvi bo predstavljen izbor domnevno »Konfucijevih modrosti«, kot jih lahko zasledimo v spletnih zbirkah citatov. Sledila bo analiza njihov dejanskih virov teh citatov, ki poleg zgodovinskega Konfucija obsegajo tudi tako presenetljive reference, kot so francoski kipar in angleški pisatelj iz 18. stoletja. Ta analiza bo nazadnje omogočila refleksijo o vprašanju pripisovanja smisla konstruiranemu Drugemu, v tem primeru »kitajskemu modrecu« in o procesih, ki se skozi to razkrivajo.

Dr. Friderik Klampfer

Dr. Friderik Klampfer predava etiko in socialno in politično filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Poleg številnih člankov je objavil tudi tri knjige: »Etiški pojmovnik za mlade«, »Telovadnica za možgane: Uvod v kritično mišljenje« (skupaj z Janezom Bregantom in Smiljano Gartner) in »Cena življenja. Razprave iz bioetike«.

Bivanjski brezup

Bivanjski brezup, stiska oz. tesnoba je lahko psihološki pojav s psihološko anamnezo, ni pa zgolj to. Vsaj včasih se zdi, da imamo za obupavanje ne le nad svojim življenjem, temveč tudi nad usodo, ki neizogibno čaka prav vsakega izmed nas, objektivno dobre, tehtne in prepričljive razloge. Bivanjski nihilizem je torej lahko vrsta patologije ali pa znamenje modrosti.

Kot nekakšno obče mesto velja, da srečno življenje ni vedno že tudi smiselno in obratno. Receptom za srečo, ki jih ponuja pozitivna psihologija, in filozofskim naukom o smiselnem življenju pa je vendarle skupen vsaj en element – tako za subjektivno srečo kot za smisel je, se zdi, nujno, da predano, s strastjo in čim bolje počnemo nekaj, kar svet spreminja na bolje. Tudi če je ta sprememba neznatna in čeprav morda spreminjamo le sebe. Ob boleznih, izgubi ljubljene osebe, osamljenosti, ponavljajočih se neuspehih v intimnih ali poslovnih razmerjih nas v bivanjski obup pogosto pahnejo tudi nesmiselne, za nič dobre in nikomur koristne vsakodnevne dejavnosti, v mrežo katerih se vse preradi ujamemo.

V prispevku skušam nekatere sodobne pojavne oblike bivanjskega nihilizma razumeti in ovrednotiti s pomočjo pojma usranih, za-en-drek – a često dobro plačanih – služb, ki ga v svoji zadnji knjigi s prav takim naslovom razvija znani britanski antropolog David Graeber. Kakorkoli nefilozofsko že zveni, nam razmislek o objektivnih omejitvah poklicnih, z njimi pa tudi vseh drugih življenjskih izbir pomaga razmejiti, kaj bi bilo treba spremeniti na svetu in kaj na nas samih, da bi lažje potešili človeku inherentno potrebo po smislu.

Sandi Cvek

Sandi Cvek je diplomiral iz filozofije, primerjalne književnosti in literarne teorije. Poučuje filozofijo na gimnazijah Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin. Descartes je ena njegovih življenjskih obsesij, knjigo o Meditacijah piše že prav neverjetno število let. Objavlja v reviji Filozofija na maturi.

Smisel življenja

Absurdno, vem, a mene vprašanje smisla življenja navdaja z nelagodjem natanko zaradi povezovanja smisla in življenja. S smislom kot lingvistično kategorijo niti nimam večjih težav, saj je zame neka izjava oz. trditev smiselna, če nekaj pomeni in ni smiselna, če ne pomeni nič; ne razumem, pa kako je ali pa ni smiselno neko življenje. Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se išče smisel življenja.

To nelagodje me je navdajalo že, ko sem tam nekje na začetku gimnazije prebral dve zame velepomembni knjigi: »Smisel življenja« Janeza Janžekoviča (moja sploh prva filozofska knjiga, ki se začne z izjavo: »O smislu življenja govore verstva«) in »Sirene s Titana« Kurta Vonneguta (ta biser cinizma in literarni evangelij moje mladosti se začne s posmehljivko: »Danes vsakdo ve. kako poiskati smisel življenja v sebi. Vselej pa človeštvo ni imelo te sreče«).

Zato je zame sedaj, ko sem iz gimnazijca zrasel v gimnazijskega profesorja filozofije, ki celo pripravlja dijake na maturo, smisel življenja predvsem ena izmed neprijetnih in nevarnih, a vse preveč pogostih tem na maturitetni poli št. 2: pri razpravljalnem eseju, ki kot taka odžira prostor kakšni meni in mojim dijakom ljubši ontološki temi – na primer ontološkemu dualizmu ali svobodni volji. Smisel življenja je tako mojim dijakom ena izmed prepovedanih tem, je pa očitno nevarna tudi vsem drugim, saj se ne spomnim, da bi kot zunanji ocenjevalec kdaj prebral in ocenil kakšen zares odličen esej na to temo, pri čemer nikoli ni manjkalo neprepričljivih pol-esejev, že skoraj prostih spisov.

Tej temi se dosledno izogibam tudi pri rednih urah filozofije, kjer smisla življenja nikoli niti ne omenim, a debato o njem tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih dijaki vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od razdajanja drugim, umetniške in znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet, pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega hedonizma), pri čemer jim nikoli ne pade na pamet, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma pozicijo, s katere lahko o njem sploh govorimo.

Za boljši premislek k letošnji temi, lahko preberete kratko uvodno utemeljitev vanjo:
http://www.danfilozofije.net/aktualnisdf/

2be75c7305
Foto: Festival Maribor