Filozofija v šoli, šola v filozofiji

UNESCO svetovni dan filozofije 2023

Osrednji dogodek bo potekal v Mariboru, v amfiteatru Filozofske fakultete (Koroška cesta 160), 16. 11. 2023, ob 11:00.

uvodni nagovori:

- dr. Darjo Felda, minister za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije
- dr. Gašper Pirc, predsednik Slovenskega filozofskega društva
- dr. Darko Štrajn, podpredsednik Slovenske komisije za Unesco
- dr. Gorazd Bajc, prodekan za znanstvenoraziskovalno dejavnost in doktorski študij na FF UM

okrogla miza s pripravljenimi prispevki povabljenih:

- dr. Bojan Borstner (Filozofska fakulteta, Maribor)
- mag. Alenka Hladnik (Gimnazija Kamnik)
- dr. Zdenko Kodelja (Pedagoški inštitut, Ljubljana)
- dr. Darko Štrajn (Pedagoški inštitut, Ljubljana
- Maja Vačun (Osnovna šola Selnica ob Dravi)

Dogodek bo povezoval dr. Miha Debenak (Prva gimnazija Maribor)

Zakaj hodimo v šolo? Morda zato, ker to počnejo vsi? Ali pa zato, da bomo dobili službo? Toda če nekaj počnejo vsi, to še ne pomeni, da je nekaj dobrega in zaželenega. Službe pa se z razvojem tehnologije in družbenih razmer spreminjajo s takšno naglico, da je težko napovedati, kakšni poklici bodo zaželeni že čez pet let, kaj šele čez desetletja, kolikor traja izobraževanje strokovnjaka. Morda pa je smoter šolstva osebnostna rast? Jan Amos Komensky, oče moderne osnovne šole, je bil prepričan, da nam mora vzgoja najprej pomagati postati človek. Naj potem na iz-obraz-bo gledamo kot na “dobivanje obraza,” izoblikovanje posameznika?

Nekateri si šolanja želijo, pa jim to ni dostopno, spet drugi morajo v šolo, kar doživljajo kot prisilo. Aristotel je bil prepričan, da je človek po naravi radoveden. Toda za učence se velikokrat zdi, da se v šoli dolgočasijo. Zakaj je učenje pogosto muka, če pa naj bi po naravi radostno težili k spoznavanju novega? Bi se morala šola prilagajati spontanosti in igrivosti otroka, kot sta bila prepričana Locke in Rousseau, ali pa je njena vloga v discipliniranju posameznika, da tako doseže svojo avtonomijo in svobodo, kot je bil prepričan Kant?

Vsem tem vprašanjem o šolstvu se danes pridružujejo še dileme, povezane z umetno inteligenco in njeno etično uporabo v pedagoškem procesu. Lahko pisnim izdelkom učencev še zaupamo, če pa so besedilotvorna orodja na dosegu roke? Bodo zmotljivega človeškega učitelja kmalu zamenjali “vsevedni” algoritmi in aplikacije, ali pa je pogovor z učencem nekaj, čemur nikdar ne bo kos noben “bot”? Kaj se dogaja s “kritičnim mišljenjem” v času “pametnih” naprav in kaj z avtonomijo v dobi avtonomnih sesalcev?

Filozofija kot kraljica znanosti nam lahko pomaga ne le pri odgovarjanju na vse te pereče izzive, pač pa tudi odpira nova vprašanja, ki se nam zastavljajo v navezavi na sodobno šolstvo. Predvsem zaradi tega, ker njen temeljni cilj spraševanje tako o spoznanju kot o človekovem življenju in njegovem smotru, kar je hkrati tudi naloga vzgoje in izobraževanja. Noben učitelj namreč ne more opravljati svojega dela, ne da bi si vsaj po tihem odgovoril na vprašanje o tem, kako človek spoznava svet in kakšen naj v njem postane. Ravno zaradi tega je njena refleksija vzgoje in izobraževanja nujna, še sploh danes v Sloveniji, ko poteka kurikularna prenova, piše se nov nacionalni program za področje šolstva, zmanjkuje učiteljev, vrstijo se posveti, digitalizacija obeta, da bo temeljito spremenila pogoje dela v šoli, umetna inteligenca pa se ponuja, da bi mislila in pisala namesto nas.

Toda filozofija ni le nema priča človekovega spoznavanja in razvoja, pač pa pri njem aktivno sodeluje: ravno zaradi tega mesta v šolstvu nima zgolj kot opazovalka od strani, pač pa tudi kot predmet, ki učencem pomaga negovati najžlahtnejše zmožnosti. Mednje prav gotovo sodi spodbujanje sodelovalnega, skrbnega, ustvarjalnega in kritičnega mišljenja, kar je eden izmed ciljev Filozofije za otroke. Poleg tega kot obvezni predmet v gimnazijah predstavlja temelj splošne razgledanosti posameznika, pomaga pa mu negovati tudi ključne sposobnosti aktivnega državljanstva. UNESCO dan filozofije 2023 zato v Sloveniji posvečamo tematikam, ki se začnejo odpirati, kadar gre filozofija v šolo.

Ob dogodku bo izšla tudi monografska publikacija z razmisleki trinajstih slovenskih filozofinj in filozofov. Objavljamo odlomke iz treh.

Pavel Zgaga: Položaj filozofije

Filozofija je – vsaj v določenih kulturnih kontekstih – uživala status področja, ki samoumevno prispeva k splošni izobrazbi, k Bildung (kot samoformiranje oz. samokultiviranje), kot bi rekli z Nemci od časov razsvetljenstva sem. (Tudi v teh kontekstih ji sicer z defenzivno držo ni bilo prizaneseno, če ne iz drugega razloga pa iz tega, da se jo je postavljalo v vlogo takšne ali drugačne »dekle« nekoga ali nečesa). Toda danes so ta obdobja videti vedno bolj oddaljena in status v kurikulumu ni več zagotovljen na samoumeven način.

Razsvetljenske, neoklasicistične in humanistične ideale izobraževanja kot samoformiranja oz. samokultiviranja je zasenčil training, razumljen kot neoliberalni diktat »usposabljanja«. Dominantne edukacijske politike postajajo tiste, ki za temeljni smoter izobraževalnega sistema postavljajo usposabljanje delovne sile, zagotavljanje zaposljivosti ipd. Izobraževanje poskušajo spremeniti v ekonomistični pojem. S tem se v temelju spreminja mesto in vloga nekaterih tradicionalnih elementov kurikuluma (vključno s filozofijo, a ne le z njo): vsiljuje se merilo »praktične uporabnosti« (ki seveda ni samo neoliberalni izum, pač pa je priljubljeno geslo t.im. zdrave pameti). To je še zlasti opazno v anglosaksonskem svetu (oz. v sistemih, ki temeljijo na šolninah), od koder vse večkrat slišimo npr. o ukinjanju oddelkov iz širšega polja humanistike, da drugih primerov ne omenjamo. Temu trendu navkljub pa je opazna tudi rezistenca: neoliberalnim posegom v izobraževanje ne nasprotujejo le akademski in izobraževalni krogi, pač pa zbujajo pomisleke in dvome tudi v širšem družbenem prostoru, npr. ob vprašanju dostopnosti do izobraževanja, enakosti, vlogi (malih, manjšinskih) jezikov in kulturne pripadnosti ipd. Ob poudarjanju »zaposljivosti« in »praktične uporabnosti« na eni strani so na drugi vse bolj glasni poudarki namenjeni razvoju kritičnega mišljenja, aktivnega (globalnega) državljanstva, ciljem trajnostnega razvoja ipd. Videti je, da se vloga splošne izobrazbe danes premika v to smer in pri tem je prispevek filozofskega področja lahko še posebej pomemben. Vendar pa se mora filozofija tega trenda osvestiti in k temu aktivno pristopiti (ne nazadnje, v nekaterih kontekstih bi morala tudi izstopiti iz »slonokoščenih stolpov«). (Pavel Zgaga)

Andrej Ule: Naloge filozofije

Mislim, da je ena od prvenstvenih nalog nas filozofov v družbi, kjer živimo in razmišljamo, ta, da vsak na svojem območju in načinu filozofiranja, prispevamo k rehabilitaciji in utrditvi visoke kulture znanja, ki nujno vsebuje tudi visoko razvit etos znanja. Le tako bom filozofi predstavljali tudi resnično dobre in posnemanja vredne učitelje, ne zgolj prenašalce in popularizatorje trenutno kurantnih filozofskih in ideoloških trendov. Menim, da nas filozofe v Sloveniji zaradi tega čakajo predvsem tri naloge.

Prva naloga je v tem, da filozofi prispevamo k ponovnemu osmišljanju in oživljanju dejanske družbenosti, tako kot načina bivanja kot tudi prostorov-časov za druženje ob negovanju temeljnih sestavin človečnosti: so-bivanje, solidarnost, sodelovanje, soodgovornost za dobro posameznikov in skupnosti. Sam pri sebi vidim to nalogo kot reafirmacijo in reanimacijo specifično duhovnih kvalitet in duhovne naravnanosti v pojmovanju, čutenju in ravnanju ljudi v raznih družbenih okoliščinah, vendar brez zavezanosti metafizično-spekulativnim koncepcijam duha.

Drugo ključno nalogo nas filozofov vidim v prizadevanju za družbeno in kulturno osmišljeno spoznanje. Za sodobno družbo je značilno, da tovrstnega spoznanja skorajda ne pozna več in tudi ne ceni kaj dosti. Mislim, da lahko filozofi s svojo zmožnostjo razlikovanja med bistvenim in akcidentalnim, med dejanskim in virtualnim, med znanjem in verjetjem, argumentom in prepričevanjem ipd. pomembno pripomoremo k oživljanju interesa za družbeno in kulturno osmišljenim spoznanjem in motivirajo izobraženo javnost k temu, da se nakloni večja družbena podpora tistim okoljem, kjer se goji osmišljeno spoznavanje (in podobno, dejansko umetniški duh).

Tretjo ključno nalogo filozofov vidim v tem, da s svojo sposobnostjo za bolj poglobljeno refleksijo problemov pomagamo eksplicirati in ozaveščati splošne norme in pravila praktične in teoretske racionalnosti, ki se ne zaustavlja na mejah klasične individualne ali ekonomske racionalnosti, niti ne beži od nje stran v domnevno svobodna, neomejena območja transracionalne ali absolutne gotovosti ali v domnevno svobodno menjavo različnih teoretskih kontekstov. To se mi zdi precej zahtevna in odgovorna naloga in nisem prepričan, de se je slovenski filozofi dobro zavedamo. Menim, da je tu ključno ohranjanje svobode in človeškega dostojanstva vseh udeležencev v razgovoru in »ne-nevtralno« zagovarjanje temeljnih vrednot demokratične družbe, kajti le te nam lahko pomagajo vzpostavljati človeško življenje, ki je vredno življenja.

Tomaž Grušovnik: Nenadomestljivost pouka filozofije

Posebnost in nenadomestljivost pouka filozofije – s tem pa tudi njegovo nujnost – moramo tako iskati ne le v negovanju kritičnega mišljenja in vzgoji za demokracijo, pač pa posebej še v tem, kar denimo Šimenc imenuje »izobraževanje za svobodo duha«. Poseben pomen pouka filozofije je v tem, da učencem nudi edinstveno priložnost razvoja samorefleksije, razumevanja in osmišljanja sveta, s tem pa je predpogoj za razvoj avtonomnega subjekta. Pot filozofije lahko tako vidimo kot pot samovzgoje duha, kar ima tudi pomembne didaktične posledice, saj učitelj filozofije nikoli ni zgolj podajalec znanja in kot opozarja Biesta tudi ne zgolj danes modni facilitator oz. pomočnik na poti samostojnega spoznavanja, pač pa nekdo, ki učenca kliče k njegovi dolžnosti spoznavanja in lastne svobode. Gre torej za tipičen kantovski razsvetljenski projekt, kjer pa je potrebno poudariti pomembo poanto: da si je po Kantu človek nedoletnosti kriv sam in tudi odpravi jo lahko zgolj sam – sapere aude! Drzni si misliti! To je tisti poziv učiteljice ali učitelja filozofije, ki ga v takšni obliki ne srečamo pri drugih predmetih na šolskem kurikulumu. Gre za posebno, dvojno odgovornost filozofije, za odgovornost do odgovornosti: njena odgovornost namreč je, da svoje učence spodbudi k odgovornosti. Pravzaprav bi lahko rekli, da smemo šele tukaj govoriti o dejanski demokratični vzgoji in izobrazbi, vsaj v kolikor vzgoja za liberalno družbo ni slepa indoktrinacija v sisteme vrednot, pač pa terja samostojen premislek in včasih tudi upor. (Tomaž Grušovnik)

Tradicionalno bodo sicer Svetovni dan filozofije 2023 obeleževali tudi drugi dogodki povezani z mislijo na filozofijo. Vse podatke o tem dnevu zbiramo na: http://www.danfilozofije.net/

Spremljevalne dogodke lahko prijavite tudi elektronsko: http://www.danfilozofije.net/dejavnosti/prijavi-dogodek/

Seveda si želimo, da dogodek uspe in učvrsti zavedanje o pomenu filozofije, zato vabljeni in vabljene k spremljanju v čim večjem številu.

Glede spremljajočih aktivnosti ali česarkoli, kar kliče po pojasnilu, se obrnite na katerega od kontaktov na strani: http://www.danfilozofije.net/contact/