Filozofski maraton 2024: filozofija in religija

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. Letos bo serija predavanj na filozofski fakulteti potekala med 18. in 22. novembrom. Za temo pa smo postavili naslov Filozofija in religija. Društvo poziva oddelčne profesorje_ice, raziskovalce_ke in študente_ke različnih stopenj študija filozofije in ostalih področij humanistike naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 20. 10. 2024 na elektronski naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se s 150–250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri, na spletni strani društva.

Za lažje iskanje iztočnic in začetni vpogled v temo smo pripravili kratek opis:

Antična filozofija je tesno povezana z mitologijo in teologijo, saj so stari Grki skozi filozofijo razmišljali o svetu in naravi bogov. Bogovi so imeli pomembno vlogo v razlagi naravnih pojavov in človeške usode, filozofija pa je ponujala globlji razmislek o obstoju in življenju. Sokratov dialoški način razmišljanja je postavil temelje za nadaljnje filozofske razprave. Rimljani so bili navdušeni nad grško filozofijo in religijo ter ju prilagodili svoji kulturi, čeprav niso razvili lastnega filozofskega sistema. Najbolj izobraženi Rimljani so se učili grško, saj je latinščina veljala za manj primeren jezik za izražanje filozofskih idej. Filozofija in religija sta bili tako v antiki neločljivo povezani in obogateni s širokim panteonom bogov, ki so bili narejeni po meri ljudi.

Srednjeveška filozofija se je ukvarjala z razmerjem med božanskim in človeškim, pri čemer je bila ključna razprava o svobodni volji in božji milosti. Filozofi, kot sta Tomaž Akvinski in Bonaventura, so razvijali teologijo na podlagi aristotelskih in platonskih konceptov. Srednjeveške razprave so skušale razumeti, kako božja bit vpliva na človekovo življenje in njegove odločitve. Avguštinova misel je poudarjala prepad med človeško voljo in božanskim spoznanjem, medtem ko je Tomaž Akvinski raziskoval zmožnost razuma, da prepozna meje lastne svobode. Renesansa je prinesla ponovno zanimanje za platonsko-krščansko tradicijo, pri čemer so misleci, kot sta Marsilio Ficino in Nikolaj Kuzanski, iskali načine, kako povezati božjo transcendenco z estetskim, etičnim in intelektualnim izkustvom.

Religija je venomer igrala vlogo tudi pri spoznavanju; pri Descartesu je denimo Bog tista instanca, ki skrbi za adekvatnost idej. Tudi če je čutno spoznanje zvedeno na eno od možnih načinov spoznavanja, še vedno obstaja možnost neposrednega božjega razodetja, ki zaobide formalne nujnosti logičnega sklepanja. Pri tem je pomemben prelom predstavljala tudi pozitivistična intervencija, po kateri se mora spoznanje zanašati na znanstveno metodo in empirične podatke.

Kant je religijo videl kot nekaj, kar mora izhajati iz človekovega notranjega sveta, predvsem iz njegovega moralnega občutka. Namesto da bi religijo dojemal kot skupek zunanjih pravil, obredov ali dogem, jo je razumel kot sredstvo, ki posameznika spodbuja k moralnemu ravnanju. Verjel je, da človek preko razuma prepozna moralne zakone, ki jih mora upoštevati v svojem življenju.

Po Kantu je vera v Boga pomembna, ne zato, ker bi jo lahko dokazali z razumom, temveč zato, ker daje smisel človekovemu prizadevanju za dobro. Bog je v njegovem razmišljanju moralna ideja, ki človeka podpira v njegovem iskanju pravičnosti in popolnosti. To iskanje »najvišjega dobrega«, kjer se moralno ravnanje uskladi s srečo, predstavlja temelj Kantovega odnosa do religije.

Pri Heglu zgodovina religije sledi napredovanju idej in poglabljanju logične vsebine. Začetni korak je zgodnja filozofija vzhoda, ki je osredotočena na abstraktno, nedoločeno bit, kjer se še niso vzpostavili jasni razločki med filozofijo in religijo. Stari Grki so začeli ločevati med posamičnim in večnim, kar je vodilo v novoplatonizem. Ta filozofija je predstavila idejo emanacijskega Enega, od katerega vse bivajoče izhaja, pri čemer je ta bit strogo ločena od končnih stvaritev.

Heglovo razumevanje vrhunca razvoja religijskega mišljenja se izraža v zrelem krščanstvu, ki trdi, da je na križu umrl sam Bog. Ta trditev pomeni najvišjo stopnjo dialektike, saj se vseobsegajoče absolutno lahko uveljavi šele za nazaj preko negativnosti in omejenosti dejanskega. S tem Hegel doseže vrhunec svoje filozofske dialektike, kjer se absolutni duh razkriva skozi protislovja in omejitve, kar omogoča njegovo popolno uveljavitev v zgodovinskem razvoju religije.

Mladoheglovci so se poskusili odcepiti od Hegla ravno preko kritike religije. Feuerbach je v tem okviru postavil za tiste čase kontroverzno tezo, da je človek tisti, ki je ustvaril Boga po svoji podobi, in ne obratno. Toda Feuerbach ni želel porušiti religije, ampak jo izpopolniti. Krščanstvo je zanj predstavljalo le nepopolno obliko družbenih odnosov, v katerih smo naše bistvo, ljubezen, preslikali na zunaj obstoječega Boga. Ključno zanj je bilo, da bi se religija udejanila v naših neposrednih odnosih.

Religija pa je po Marxu, kot pravi znamenita formulacija, tudi »opij za ljudstvo«, s čimer ne meri zgolj na omamne lastnosti opija, temveč tudi ponudi razlago, zakaj se ohranja kljub logični argumentaciji ateistov. Enostavno ni dovolj zatrditi, da so verske resnice napačne ali zmotne, saj je očitno, da segajo globlje, v samo družbeno realnost. Na nekem drugem mestu Marx poudari, da so blaga »polna metafizičnih zvitosti in teoloških muh«, iz česar je mogoče sklepati na vloge verovanja v kapitalistični ekonomiji – denimo, da verjamemo, da imajo blaga menjalno vrednost sama po sebi. Zato ni smiselno ostati pri kritiki religije in demistifikaciji njenih pojmov, saj se na tej točki naše delo šele začne – s protislovji, ki jih je Feuerbachova filozofija le začrtala, se je potrebno soočiti v njihovi konkretni obliki in jih zajeti v njihovem izvoru, torej v njihovem materialnem bistvu.

Kljub temu številni misleci priznavajo možnost ohranjanja družbene vezi in občutka pripadnosti, značilnih za religijo, in si v tem smislu ne želijo njene odprave. V Latinski Ameriki se je razvilo gibanje teologije osvoboditve, ki je pravične vidike krščanske religije, kot je pomoč revnim in zatiranim, združevala z marksističnim svetovnim nazorom. Spet drugi religijo vidijo kot sovražnika politike in družbe. Friedrich Nietzsche je krščansko moralo videl kot prepreko človeškega razvoja, saj je zagovarjala vrednote, ki ponižujejo telesnost in življenje v prid trpljenju in odrekanju, Jean-Paul Sartre pa je transcendentni smisel življenja, ki ga ponuja religija, razumel kot poskus pobega pred svobodo bivanja. V bioetiki avtorji religijo pogosto kritizirajo kot neupravičen argument pri vprašanjih splava, evtanazije in lajšanja trpljenja.

Fenomenologija in hermenevtika sta pomembno prispevali k razumevanju religioznega izkustva v 20. stoletju. Fenomenologija, zlasti skozi delo Edmunda Husserla, raziskuje, kako se religiozni fenomeni oblikujejo in dojemajo v človeški zavesti. Karl Jaspers je raziskoval religiozno izkustvo kot vselej individualni, edinstveni odnos do transcendentne celote, ki ostaja sama v sebi nedostopna. Ernst Cassirer je analiziral simbolne forme, skozi katere miti in religiozni simboli strukturirajo človekovo dojemanje sveta. Max Scheler je preučil, kako čustva in duhovni položaj človeka vplivajo na religiozno izkustvo.

Hermenevtika, ki jo je razvijal Martin Heidegger, se osredotoča na interpretacijo religioznih besedil in izkušenj. Heidegger je raziskoval pomen ontološke diference biti in bivajočega v kontekstu metafizike kot ontoteologije. Hans-Georg Gadamer je razvil hermenevtično metodo, ki vključuje dialog med preteklostjo in sedanjostjo ter razumevanje kulturnih in religioznih fenomenov. Rudolf Otto je predstavil koncept »mysterium tremendum et fascinans«, občutje ob srečanju z numinoznim, ki je onstran racionalnega razumevanja. William James in francoski filozofi, kot sta Emmanuel Levinas in Gabriel Marcel, so raziskovali subjektivne in etične vidike religioznega izkustva.

Freud je svojo raziskavo nezavednega začel na področju medicine, kjer se je srečeval z različnimi duševnimi anomalijami. Grška mitologija, z njenim panteonom bogov, je v antičnih časih razlagala naravne in duševne pojave. Freudova klasična izobrazba je vplivala na to, da je pojave, ki jih je opazoval, poimenoval z izrazi iz antične mitologije, kot sta Ojdipov kompleks in sanje o parkah, grških boginjah. Kljub svojemu poskusu, da se znanstveno oddaljil od religije, so na psihoanalizo vplivali tudi religiozni in kulturni konteksti, vključno z judovsko tradicijo, kar kaže na vseprisotnost religije v njegovem delu.

Filozofija in umetnost

Vabilo k pisanju prispevkov za Filozofski maraton 2023

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden
trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu
2023 se bo odvijal med 13. in 17. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in umetnost. Društvo
poziva oddelčne profesorje_ice, raziskovalce_ke in študente_ke različnih stopenj študija
filozofije in ostalih področij humanistike naj se s svojim prispevkom predstavijo širši
zainteresirani javnosti.

Prijave sprejemamo do 22. 10. 2022 na elektronski naslov filozofskimaraton@gmail.com,
prijavite pa se s 150-250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj
vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni
strani društva.

Filozofija in metoda

Filozofski maraton

Letošnji filozofski maraton bo potekal 5 dni od 14.11. do 18.11.2022. Na predavanjih, kjer so v sodelovanje vključeni študentje in profesorji, bodo predstavljene razne teme, ki se dotikajo npr. postkolonialne teorije, eksperimentalne filozofije, metode statistike in tako dalje. Letos so prispevki prišli tudi iz drugih držav, tako da bodo nekatera predavanja v angleškem jeziku.

Tema letošnjega maratona je Filozofija in metoda. Metoda v filozofiji je način, kako filozofi obravnavajo filozofska vprašanja. Obstaja mnogo oblik metode, npr. psihoanalitična metoda, sokratska metoda, fenomenološka metoda,… Za filozofska vprašanja so značilni argument, dvom in dialektika. Vsak filozof sledi svoji metodi in se nanjo zanaša pri delu. Filozofske metode pa imajo nekatere skupne značilnosti.

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14.11.2022 V PREDAVALNICI 434

– Tara Peternell, »Uvodni nagovor predsednice Študentskega filozofskega društva« (10:20-10:30)
– Nika Šostarič, »Svet je poln slepcev« (10:30-11:15)
– dr.Olga Markič, »Eksperimentalna filozofija« (11:20-12:05)
– Nastja Tomat, »Med normativnim in deskriptivnim: epistemska racionalnost« (12:10-12:55)
– Gregor Kroupa, »Analiza, sinteza in filozofija« (13:00-13:45)
– Blaž Istenič Urh, »Med statistiko kot metodo in metodo statistike« [ZOOM] (15:00-15:45)
– Dušan Rebolj, »Pomen situacionizma za politično filozofijo: ali je pogum edina preostala državljanska vrlina?« (16:00-16:45)

TOREK, 15.11.2022 vse razen dr. Borut Ošlaj (v pred. 030) V PREDAVALNICI 434

– Tilen Milošič, Oskar Ban Brejc, Miha Feher, Nika Šoštarič, »Prelomi v metodi postkolonialne teorije« (9:45-11:15)
– Filip Draženović, »Preudarnost kot metoda političnega« (12:10-12:55)
– dr. Ville Suuronen, »Acts of Citation as Acts of Politics: On the Method of Using Texts Politically« (13:00-13:45)
– Lana Kučer, »Pomen Sartrove metode za vprašanja svobodne volje« (16:20-17:05)
– Marko Miočić, »Antikopernikanstvo: premisa neke filozofske metode« (17:15-18:00)
– dr. Borut Ošlaj, »’’We have to learn to think in a new way’’ Kvantno mišljenje kot ‘’metoda’’« v predavalnici 030 (18:00-19:40)

SREDA, 16.11.2022 V PREDAVALNICI 434

– Mihael Hötzl, »Misliti metodologijo psihoanalize« (10:30-11:15)
– Matej Kapus, »Boleča protislovja« (11:20-12:05)
– Gal Rebolj, »Meditacija in glasba kot metodi znanja« (13:45-14:30)
– dr. Matjaž Potrč, »Barvna osvetlitev, metodološki oziri« (14:40-16:20)
– Matija Pušnik, »Mišljenje onkraj metode« (16:30-17:15)
– dr. Nina Petek, »Mipamova metoda srednje poti: prāsaṅgika in svātantrika v tibetanski filozofiji 19. stoletja « (17:30-18:30)
. Marko Markič, »Problematični smisel fenomena kot samo-danosti bitnega smisla« (18:45-19:45)

THURSDAY, 17.11.2022 – MODRA SOBA

– Matej Kapus, »Introductory speech« (13:05-13:15)
– dr. Blaž Zabel, »The Death of Methodology and Why We Should Return to Philology« (13:15-14:15)
– Dušan Smiljanić, »What is a Method and Does Philosophy Require it at All?« (14:20-15:05)
– dr. Pavle Stojanović, »Three Ancient Skeptical Methodologies« (15:15-16:00)

INTERMISSION (16:00-17:00)

– Teodora Rebić, »Method as a Philosophy« (17:00-17:45)
– Bruno Cortesi & Jacopo Pallagrosi, »The Dangers of Dissecting Phenomenology« (17:50-18:35)
– Natalia Tomashpolskaia, »Wittgenstein’s Critique of Freud’s Method« [ZOOM] (18:40-19:25)

FRIDAY, 18.11.2022 – MODRA SOBA

– Francisco Javier Hernandez Gutierrez, »On the Very Idea of Philosophy: the ‘’Double Bind’’ of Philosophy and its Epistemic Consequences« (13:00-13:45)
– Karlo Gardavski, »Wittgenstein and Brandom: Against Method« (13:50-14:35)
– Kobe Keymeulen, »On Anfang in Hegel and Schelling or, when ‘beginning’ is too much to begin with« (14:40-15:25)
– Michał Karłowski, »Cabbalistic and apophatic methods in legal interpretation« [ZOOM] (15:30-16:15)

INTERMISSION (16:15-17:15)

– Kosmas Brousalis, »Localism and the Method of Reflective Equilibrium in the Scientific Realism Debate« [ZOOM] (17:15-18:00)
– Jelena Mijić, »The Role of Thought Experiments and Conceptual Analysis in Analytic Philosophy« (18:05-18:50)
– C.P. Hertogh, »Semantics of Thought Experiments« (18:55-19:40)

Več na: https://drustvosfd.si/FM2022

Vabilo k prispevkom za Filozofski maraton 2022

Filozofija in metoda

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2022 se bo odvijal med 14. in 18. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in metoda. Društvo poziva oddelčne profesorje_ice, raziskovalce_ke in študente_ke različnih stopenj študija filozofije in ostalih področij humanistike naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 2. 10. 2022 na elektronski naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se s 150–250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva.

Povezava do Fb dogodka.

Za letošnjo temo Filozofskega Maratona smo izbrali problem metode. Pri tem se zavedamo težavnosti, ki jo takšna tema prinaša, saj se zdi, da je vprašanje metode tesno zvezano s težko ujemljivim načinom filozofiranja. Kljub temu, da se dozdeva, da se s to temo lahko dotaknemo katerekoli filozofije smo pri tem postavljeni v nekakšno zagato; namreč, katera je tista filozofija, ki si lahko privzema pravico do sojenja o metodi? Na prvi pogled bi lahko dejali, da utegne biti vprašanje o metodi tesno zvezano predvsem z epistemologijo. Domnevno se ravno ta ukvarja z vprašanji, ki se neposredno tičejo metode filozofije kolikor jo obravnavamo kot proizvajalko vednosti in znanja. A vendar, ali res želimo do takšne mere neposredno pristopati k temi? Če pristanemo na to smo obsojeni na ujetost v neke vrste naivnost, ki si je ne bi smeli dovoliti. Zdi se, da na tak način filozofiramo preveč akademsko, preveč po pravilih.

Lahko bi porekli, da je metoda didaktika nekega področja. Torej vrsta uvodne prakse, ki jo učenec na neki točki mora občutiti kot neudobno ujetost, ko se njegova misel ob naprezanju upre zoper okove svoje strukture. Metoda mora v končnem smislu biti začetna opora za delo –  za uvajalni proces, ki služi kot bežno ogrodje, ki pa mora, v primeru da odsluži svojo korist in postane ovira misli biti odvrženo. V skladu z neizrazljivo neposrednostjo sveta mora delo priznavati nek je ne sais quoi, ki nikoli ne more biti ubeseden, kaj šele popolnoma spremenjen v strogo metodo. Misel mora ostati živa in vpeta v svoj čas, pri čemer ji rigidni okovi metode sčasoma postanejo pretesni. Filozofira se lahko zgolj, če je misel svobodna. Vendar pa to ne pomeni, da je razpravljanje o metodi brezplodno za sodobni diskurz. Zagovorniki ene ali druge strani njenega (ne)obstoja je ne morejo enostavno odpisati kot nepomembne. Nadejamo se, da utegnejo razprave o metodah v filozofiji vzdramiti tudi vaše misli in mnoštvo zdvomljenj.

V oporo in za izhodišče prilagamo daljši opis problematike v kontekstu različnih tem:

Platonova filozofska metoda, dialektika, je pojmovana kot »potovanje skozi logose«, ki naj bi razkrilo, v katerih ozirih se določena izrekanja, kategorije, lahko izrekajo ena o drugih in v katerih ne. Dialektika tako lahko služi zavrnitvi sofističnih sklepov, ki se opirajo prav na spregled neke bistvene pojmovne razlike. Dialektika tako sestoji v kar se da celoviti dialektični analizi nekega problema, tako da razdela vse vsebovane logične možnosti. K dialektiki pa imanentno spada to, da zaide v aporije, za katere strogo dialektična rešitev ni več mogoča. Ključna razlika dialektike in sofistike pa je dialektično razlikovanje logično prvotnega in drugotnega, ki preprečuje padec v prehitre aporetične zaključke. Dialektična metoda obenem bistveno vključuje stalno metodično kritično zavest glede ustreznosti za analizo predmetov, ki se jih loteva.

Prvi del Aristotelove filozofske metode je aporetika, v kateri zastavi problem glede na nasprotujoče si možnosti njegove rešitve, ki jo razbere iz doksografije. V pozitivnem delu svoje metodologije pa za razliko od dialektike cilja h kar se da pristojni razlagi, ki upošteva tudi fenomenalnost, načelo prvotnosti posamezne bitnosti pred splošnimi ali skupnimi vzroki in teleološki  smotrni ustroj narave, ki omogoča temeljno bitno razlikovanje možnosti in dejanskosti, z načelno prvotnostjo dejanskosti pred možnostjo, ki služi kot glavno pojmovno orodje Aristotelove metafizike. Obenem Aristotel ohranja platonsko metodično prvotnost umske logike enosti. Vendar medsebojno razmerje teh metodičnih elementov ni neproblematično. Tako večkrat ni enoznačno jasno, kateri izmed strukturnih momentov razlage naj bi bil prvoten, tako da tekst sam po sebi večkrat dopušča skrajno nasprotne interpretacije, ki so bile v zgodovini reprezentirane v delih Avicenne, Averroesa, Akvinskega, Scota in antičnih komentatorjev. V Aristotelovih razpravah argument sledi silogistični strukturi, ki pa jo je večinoma treba šele naknadno rekonstruirati iz teksta, v katerem implicitne premise niso vselej navedene, red argumentacije pa ne vselej razviden.  Vsaka rešitev filozofskega problema načelno sicer sestoji v tem, da se uspe najti pravilna “srednja premisa”, ki razlagalno poveže ostale, vendar ta sama ne sledi logično iz drugih premis, ampak je njen izvor teoretični umski uvid, katerega razvidnost naj bi se zunanje izrazila v celotnem argumentu.

Helenistične šole skepticizma so prakticirale metodološko vzdržanje sodbe (epoche) tako o praktičnih kot teoretskih vprašanjih, z razvijanjem aporetičnosti vsake strani dileme. V ta namen so razdelale in artikulirale logične paradokse možnosti spoznanja oziroma razlage, ki naj bi v praktičnem oziru vodili v osvoboditev od težnje k spoznavni gotovosti in s tem do dobrega življenja v nepretresenosti. V argumentacijah so razkrivale krožnosti, neutemeljene dogmatične predpostavke in nekonsistentnosti ter aporetično razmerje med bivajočim in spoznanjem – spoznanje ne more enostransko določati bivajočega, niti bivajoče spoznanja

Descartesov dvom narekuje, da je potrebno porušiti vse temelje na katerih stojijo naša mnenja in jih ponovno izgraditi od tal navzgor. Mnenja, ki jih ustvarimo pred racionalno obravnavo stojijo kot majavi stebri in dvom je tisto kladivo, ki jih lahko poruši in razkrije prave prve principe iz katerih lahko izpeljemo skepticizem kot metodo do spoznanja. Ta skepticizem, včasih nazivan tudi kot metodološki skepticizem, v celotnem kontekstu Descartesove metode je pri tem opravilu nosilec vloge prvega koraka pri iskanju resnice. Njegova naloga je ustvarjanje dvoma in uničevanje prepričljivosti, kar je lahko problem za celotno metodo, če so naslednji koraki za gotovost neprepričljivi. To je kritika, ki so jo Descartesu očitali mnogi filozofi, čeprav so se strinjali z učinkovitostjo njegovega prvega skeptičnega koraka. Tako Descartesov dvom pri nekaterih filozofih ironično postane problem, ki ga morajo rešiti, če želijo ohraniti svojo metodo kot veljavno. Descartes je pogosto obravnavan kot izvorni kraj sveta prazne abstrakcije, ki je popolnoma ločen od toka časa in prisotnosti prostora. Vendar je takšen dvom zmoten. Dvomimo lahko samo v nekaj, ne moremo dvomiti popolnoma brezciljno, in tako tudi Descartes dvomi o nečem – o gotovosti svojih izkušenjskih spoznanj. V svetu lahko dvomimo samo v kolikor do njega pristopamo v njegovi pristnosti in takšnosti, ki je že vedno zajeta v nekem kontekstu.

Geometrična metoda je sistematizirana metoda demonstracije s pomočjo aksiomskega sistema in deduktivnega sklepanja. Sistem sestoji iz osnovnih definicij in aksiomov, katerim sledijo različne teze, postulacije, propozicije in demonstracije, ki so izpeljane iz osnovnih aksiomov in definicij ter ostalih tez. Med prvimi tovrstnimi sistemi je Evklidovo delo o matematiki z naslovom Elementi. V 16. stoletju se je zanjo začela zanimati tudi filozofija. Najbolj znan primer uporabe tovrstne metode na področju filozofije je pisanje Barucha de Spinoze, ki svojem delu Etika z aksiomatskim sistemom opiše strogo deterministično naravo sveta. Pri tej metodi je strogo pomembno, da vse trditve izhajajo iz začetnih premis.

Immanuel Kant prispe do spoznanja, da se um v svoji dogmatični rabi v spoznavanju nujno zaplete v aporije, protislovja in antinomije. Naloga kritične filozofije zato postane preiskovanje pogojev možnosti izkustva, glavne predpostavke metafizičnih filozofij pa se izkažejo le za regulativne ideje uma, ki širijo naše izkustvo, a po sebi niso prav nič. Kritična filozofija s tem neha preučevati naše objekte kot realno obstoječe bitnosti. Vpraša se, kako naše spoznanje konstituira svojo predmetnost. Hegel podobno za temelj svoje filozofije ne sprejme nobene predpostavke, ampak začne s čisto bitjo kot prvim možnim pretendentom na pojem absoluta. Bit – in vsi sledeči možni absoluti – se pod kritičnim pregledom izkažejo za polne protislovij, razrešitev slednjih pa pojma ne zgolj uniči, ampak v njem najde nekaj več in ga prestavi na višjo stopnjo. Za Hegla se metoda ne nahaja nekje na začetku, temveč predstavlja krožno samogibanje pojma skozi različne oblike od biti k ideji in spet nazaj.

Marksistična dialektična metoda podobno zavrača statične kategorije in kot predmet svojega preučevanja postavlja stvari v svojem gibanju, nastajanju in preminjanju. Od heglovske metode se razlikuje predvsem po zavračanju idealizma, saj v ozadju spreminjanja reči in njihovih mentalnih odrazov ne leži samogibanje pojma, ampak je razvoj v naravi materialnih reči samih. Že narava ima zgodovino. Dialektika mora zato preučevati najsplošnejša načela spreminjanja od preprostega gibanja materialnih teles, do kemijskih procesov, evolucijskega razvoja živih bitij in končno zgodovine v pravem pomenu – zgodovino človeka. Tudi tu pa marksizem primarno ne preučuje človekove duhovne zgodovine, ampak ekonomsko-socialni razvoj človeške družbe.

Psihoanaliza je v filozofiji posebna veja, saj je praktično edina, ki ima raziskovalno metodo zastavljeno precej bolj praktično kot ostale smeri. Njen začetnik Freud na začetku 20. stoletja prične raziskovati nezavedno. Za osnovo vzame pacientov govor kot načelo zdravljenja, od koder tudi njeno drugo poimenovanje: “the talking cure”. Metoda raziskave zajema proste asociacije skozi katere pacient sčasoma obelodani svoje travme. Za psihoanalizo je značilen tudi psihični determinizem, ki raziskuje obstoj in delovanje dinamičnega nezavednega, pri terapiji pa ima osrednjo vlogo transfer. Pri psihoanalizi obravnavamo pacientove nezavedne vsebine iz preteklosti, ki kritično vplivajo na njegovo sedanjost. Nezavedne vsebine se kažejo tudi preko sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizantom. Analitični proces je izjemno občutljiv in intimen; predamo se mu lahko šele z zaupanjem psihoanalitiku. Skozi terapijo podoživljamo in razkrivamo vsebine ter pacientove dogodke v različnih fazah življenja, s čimer lahko pacienti naposled bolje upravljajo z odnosom do samega sebe in do zunanjega okolja.

Kar primarno karakterizira fenomenologijo in jo s tem razločuje od drugih filozofskih disciplin, je narava njenega predmeta. Posebna lastnost zavestnih izkustev je, da jih neposredno izkušamo, na način da jih živimo ali izvajamo, in s tem možnost njihove obravnave kliče po svojevrstni filozofski disciplini, ki v ospredje postavlja vprašanje svoje metodologije. V širšem smislu lahko vidimo posebno pomembnost fenomenološke metode v tem, da rezultati fenomenološke obravnave oblikujejo karakterizacijo določenega področja proučevanja in s tem tudi temu področju primerno metodologijo. Tako lahko torej mislimo ostale discipline filozofije skupaj z njihovimi metodologijami kot odvisne primarno od metod fenomenološke analize. Kar je pogosto izpostavljeno kot problematično, je nesoglasje fenomenološkega diskurza o metodologiji fenomenologije. Husserl namreč pri svojem transcendentalnem obratu postavi za temeljno metodo fenomenologije fenomenološko redukcijo, ki odvzame pomen vprašanjem (ne)bivanja fenomenov, na drugi strani pa Heidegger kot fundamentalno ontologijo postavi ravno izvorno razumevanje biti.

Metodološki pristop, ki se lahko imenuje hermenevtičen je tak, ki k vsem smiselnim fenomenom pristopa interpretativno. Medtem ko sledi fenomenološkemu načelu brezpredpostavkovnosti se zaveda, da se vsaka interpretacija začenja z nekim preddanim razumevanjem, ki ga zato ne velja postaviti v oklepaj v smislu izključitve njegove učinkujočnosti, ampak ga je potrebno interpretativno eksplicirati in sprotno interpretativno spremljati to smiselno razvitje. Temeljni princip hermenevtične metode je tako vpotegnjenost v interpretacijo – interpretacija ne more do sebe zavzeti indiferentnega zunanjega stališča, saj se govorica ne more izvzeti iz lastnega razvitja. Na tej osnovi principe hermenevtike tvorita še sopripadnost skritosti in razkrivanja smisla – ker interpretacija že izhaja iz neke smiselne vnaprejšnje danosti kot svojega izvornega nagovora, te same nikoli ne more docela oziroma dokončno objektivno smiselno razjasniti, niti lastnega razmerja do tega nagovora (enakoizvornosti razbranih strukturnih momentov), saj zaradi vpotegnjenosti interpretacije ni mogoče zunanje določiti njihove prvotnosti; dinamična strukturiranost razmerja razumevanja in nagovora, ki se je zaradi vpotegnjenosti interpretacije ne da pojmovati kot statično subjekt-objekt razmerje, ampak kot stalno interpretativno obkroževanje obeh momentov. Zaradi navedenega hermenevtična analiza poteka vselej kot dekonstukcija in konstrukcija hkrati, saj mora stalno razgrajevati implicitne predsodke, da bi zadela kar se da izvorno na samolastni nagovor, in obenem konstruirati novo pojmovnost, ki ohranja odprto problematičnost razmerja interpretacije in nagovora ter ne dopušča, da bi to zakrili novi umetni pojmovni modeli. Metodološka vprašanja tu zadevajo dilemo kako natančno razumeti razmerje nikoli dokončno razjasnljivega smiselnega nagovora in interpretacije, in tega kakšen je na tej osnovi status hermenevtičnih pojmov – so ti le pokazni, metaforični, ali pa ekspresivni, izražajoč zgolj golo strukturo smiselnega izkustva?

Heidegger te principe hermenevtične metode aplicira na analizo eksistence, da bi pojasnil način in strukturo izvorno enotnega dajanja bitnega smisla, v sklopu tu-biti kot interpretativnega razmerja razumevanja in smisla biti. Metodološka vprašanja tu zadevajo izvedljivost takega projekta glede na vrženost eksistence, njegov možni razlagalni doseg, in njegov smisel – ali v kritiki subjekt-objekt korelacijskega modela analize Heidegger res povsem opusti vsakršno obliko fenomenološkega korelacionizma in ali sam sploh ponuja dovolj izdelan odgovor na to dilemo?

Vprašanje metode na svojevrsten način spada med največje preokupacije filozofije znanosti. Začetki teh preokupacij segajo v čas Aristotela, velikega kategorizatorja narave. Njegov vpliv je neprecenljiv že v času islamske zlate dobe, v času velikih mož kot je bil Alhacen, pionir znanstvene metode, katerega priročniki o optiki so še stoletja kasneje služili mislecem kova očeta moderne znanosti Francisa Bacona. V 20. stoletju med znanstveniki po eni strani obstajata zanimanje za neokantovski filozofski okvir, ki znanstvene vede obravnava kot modele sveta, po drugi pa ideja instrumentalizma v znanosti. Omenjeno stoletje je v splošnem čas izjemno bogatega prepletanja filozofije in znanosti. Med zgolj najbolj površno naštetimi temami udeleženci lahko izbirajo med pozitivizmom Dunajskega kroga, Popperjevim principom falsifikacije, idejo znanstvene paradigme Kuhna, različnimi epistemološkimi pristopi francoskih avtorjev kot sta Bachelard in Canguilhem, neokantovstvom Herza in z njim nerazdružljivim pozitivizmom Macha. Lahko se poslužijo tudi vprašanja znanosti v sodobnosti in paradoksalne pozicije, ki jo zavzema v kulturi našega časa (t.j. kako imajo lahko rezultati tako stroge metode tako dvoumno recepcijo).

Logika je v nekem smislu veda o metodi sklepanja in morda mišljenja širše. Ravno zato je toliko težje govoriti o logični metodi; neizbežno namreč naletimo na problem samonanašanja in sovpadanja proučevanja s proučevanim. Spori presegajo akademsko filozofijo: od statusa metode logike je, vsaj če privzamemo formalistične predpostavke, odvisen dobršen del matematike. Kaj prizemlji mišljenje? Pozitivistični poizkusi denimo merijo na ujemanje mišljenja in empirične resničnosti. Nasprotno pragmatisti v mišljenju prepoznajo predvsem logistiko: mišljenje ni toliko stvar resnice, kot je stvar uporabnosti. Ima logika svojo metodo? Če sledimo pristopom logike zgodnjega 20. stoletja bi morda lahko pritrdili temu vprašanju. Po drugi strani pa eden največjih logikov tega časa Wittgenstein v svoji filozofiji sploh ni podal metode; ravno v delu tega misleca lahko zasledimo zanimiv upor proti formam polaganje poudarka na idejo neizrekljivega.

Metoda prikaza ideje skozi miselni eksperiment ima v filozofiji dolgo zgodovino. Zametke prikaza neke ideje skozi izmišljen primer bi vsekakor lahko iskali že pri antičnih filozofih, vendar pa ta metoda ne doživi pravega razcveta vse do novega veka, ko se ustali predvsem kot prikaz različnih pogledov na idejo osebne identitete. Eden največjih zgodnjih popularizatorjev miselnih eksperimentov je John Locke, čeprav so omembe vredni tudi drugi novoveški filozofi (prvi nam na misel pade Descartes s svojima slavnima primeroma zlobnega demona in voska za svečo). Dandanes se v največji meri uporabljajo znotraj analitične filozofije. Od Searlove Kitajske sobe do Nagelovega »Kako je biti netopir« se lahko podamo vse do Dennetovih kritik miselnih eksperimentov kot intuicijskih črpalk. Enostavna kritika je, da se ne moremo zanašati na eksperimente, ki želijo biti empirične narave za doseganje metafizičnih sklepov. Dennetovi kritiki navkljub pa se zdi, da se tu lahko podamo v še bolj temeljno vprašanje o funkciji, ki naj bi jih miselni eksperimenti izpolnjevali v jeziku. V kolikor miselnim eksperimentom dodelimo častno vlogo in jih okličemo za dejansko metodo, se moramo hkrati zavedati, v kakšnem smislu o njih govorimo. V kolikor jim podelimo ta naziv moramo od njih posledično pričakovati izmuzljive epistemske zadolžitve, ki prehitro zdrsnejo v metafizične trditve. Njihove uporabe se torej lahko poslužimo zgolj v specifične hevristične namene, saj vsaka, še tako majhna odtujitev od izvornega konteksta, grozi s popolnim prelomom s pomenom primera.

V zadnjih nekaj desetletjih so azijske filozofije še posebej opazno prodrle v svetovno-filozofski diskurz; v prostor v katerem se še niso dodobra utrdile. Navsezadnje gre za dva radikalno drugačna pristopa k filozofiranju, ki nista primerljiva zgolj na podlagi teoretsko očiščenih pojmov. Pri poskusu primerjav prihaja do mnogoterih poenostavitev,  predvsem pa hitrih enačenj z nekaterimi klasičnimi postavkami filozofije. To se ponavadi izpelje v smernice kot sta pretirana polarizacija ali delno sprejemanje, ki tujemu nadane zgolj ornamentalno vrednost. Najbolj redko zastopan je pristop, ki si prizadeva gledati te raznolike sisteme v njihovi celotni takšnosti brez da bi pretirano odvzemali ali pridodajali tistega, česar ni. Misel je potrebno zagrabiti v njenem kontekstu in v kontekstu njenega sveta. A vendar – točno kako se lotiti primerjalne metodologije še vedno ostaja uganka. Kar je zelo zanimivo je, da na zgodovino azijskih filozofij lahko gledamo kot na neke vrste težnjo k razbremenjevanju od metode in sistemskosti, na kar čudovito nakazuje že pot od vedskih besedil do kasnejših šol budizma.

Lahko se pripeti, da se vam tema vsem tem orisom navkljub zaradi svoje izmuzljivosti še vedno izmika. Kaj je prava metoda in ali jo filozofija sploh potrebuje? To sta zgolj dve izmed vprašanj, s katerima upamo, da se bomo v sklopu dogodka ukvarjali, na vas pa je, da najdete tisto, ki vas osebno še posebej nagovarja in spravlja v zdvomljenje. Nadejamo se, da vam bo daljši opis teme, ki smo ga sestavili v pomoč in oporo pri odločanju. Vljudno vabljeni k udeležbi!

Vir: https://drustvosfd.si/FM2022

Filozofski maraton 2021/22: Filozofija in smrt

Tokratni Filozofski maraton bo posvečen fenomenu smrti. V toku mišljenja in raziskovanja življenja in sveta okrog nas, naj gre za neposredno izkustvo ali ne, nikakor ne moremo ubežati vprašanjem, ki sicer neizogibno prežijo na vsa živa bitja, a jih v kontekstu lastnega bivanja prevprašuje zgolj človek sam: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Kako misliti smrt kot nekaj, kar nas zadeva že v času, preden sploh stopimo pred njo? Smrt je v resnici nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila.

Filozofski maraton bo po že ustaljeni navadi potekal polnih pet dni, in sicer letos izjemoma med 14. in 18. 2. 2022 v spletnem okolju, saj smo ga bili lani novembra primorani prestaviti zavoljo pandemičnih okoliščin in ukrepov. Predavanja, na katerih sodelujejo tako študentje kot profesorji, so združena v tematske sklope, kjer se bo našlo nekaj za vsakogar: od psihoanlitičnih interpretacij, prek eksistencializma, fenomenologije, azijskih filozofij, moralne teorije in filozofije religije, pa vse do poststrukturalizma in estetsko-političnih dimenzij smrti.

Več informacij in povzetki predavanj se nahajajo na spletni strani društva: www.drustvosfd.si

ZOOM LINK: https://uni-lj-si.zoom.us/j/94796699570

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14. 2. 2022

• Tara Peternell, »UVODNI NAGOVOR PREDSEDNICE ŠTUDENTSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA« (15:20–15:30)
• Žan Sever, »PODGANAR IN NJEGOV TRANSCENDENTALNI REP« (15:30–16:30)
• Maj Hrovatin, »SMRT STRAHU PRED SMRTJO« (16:30–17:30)
• Luka Mayer, »UGODA I SMRT U PSIHOANALITIČKOJ TEORIJI« (17:30–18:30)
• Eva Dolar Bahovec, »LEPOTNA MASKA SMRTI« (18:40–19:40)
• Dali Regent, Gaja Lukacs-Čufer, »PRAKTIKUM V OKVIRU PREDAVANJA LEPOTNA MASKA SMRTI« (19:40–20:30)

TOREK, 15. 2. 2022

• Zmago Švajncer Vrečko, »OBOGATITEV BIVANJA DEMENTNEGA ČLOVEKA: FENOMENOLOŠKO-BIOETIČNA RAZPRAVA« (13:00–14:00)
• Mihael Hötzl, »TUBIT IN SMRT: VIDIK KONČNOSTI ŽIVLJENJA SKOZI FILOZOFIJO MARTINA HEIDEGGERJA« (14:00–15:00)
• Tijana Arih, »RAZMIŠLJANJE O SMRTI V ČASU KRIZE« (15:00–16:00)
• Alena Begić, »(VZ)TRAJATI: IMANENCA NEKEGA ŽIVLJENJA ONSTRAN ŽIVETEGA, SMRTI IN VEČNOSTI« (16:00–17:00)
• Marko Markič, »KONČNOST KOT TEMELJ SAMOLASTNEGA SMISLA SVETA« (17:00–18:30)

SREDA, 16. 2. 2022

• Tara Peternell, »JISEI – PRVINE ZEN BUDIZMA V POSLEDNJIH PESMIH O SMRTI« (12:00–13:00)
• Martin Mikolič, »BUDIZEM IN SREČKO KOSOVEL:SAMOMOR« (13:00–14:00)
• Matej Kapus, »SAMADHIMARANA – OPUSTITI DIH« (14:00–15:00)
• Jaka Bombač, »UMIRANJE IN SANJANJE V TIBETANSKEM BUDIZMU« (15:00–16:00)
• Sebastjan Pešec, »VREDNOTENJE SMRTI PRI ZHUANGZIJU« (16:00–17:00)
• Nina Petek, »NAČINI SOOČANJA Z MINLJIVOSTJO V ZGODNJEM INDIJSKEM BUDIZMU« (17:00–18:30)

ČETRTEK, 17. 2. 2022

• David Tomažin, »FILOZOFIJA PRAVIČNEGA POKOPA« (13:00–14:00)
• Eileen Bucik, »LJUBEZENSKA SMRT NESMRTNE DUŠE« (14:00–15:00)
• Jakov Kalajžić, »LIFE OR DEATH? HEGESIAS’ PATH TO EUDAIMONIA« (15:00–16:00)
• Tinkara Tihelj, »O EVTANAZIJI V SLOVENIJI« (16:00–17:00)
• Matjaž Potrč, »FILOZOFSKI ZOMBI« (17:00–18:30)

PETEK, 18. 2. 2022

• Matija Pušnik, »SMRT NARCISU« (13:00–14:00)
• Tjaša Pirnar, »SMRT – ČAS ŽIVLJENJA« (14:00–15:00)
• Andraž Dolinšek, »ESTETIZACIJA SMRTI – LITERATURA DRUŽBENIH PRETRESOV« (15:00–16:00)
• Sara Svati Sharan, »MOLK, NEMOGOČI OBJEKT ZNOTRAJ GOVORICE IN »SMRT« JAVNEGA IZREKANJA« (16:00–17:00)
• Nesa Vrečer, »TEORETSKI ASPEKTI INTIMNOPARTNERSKIH UMOROV« (17:00–18:00)

Filozofija in smrt

Vabilo k prispevkom za Filozofski maraton 2021

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2021 se bo odvijal med 15. in 19. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in smrt. Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva filozofske raziskovalce, študente in študentke različnih stopenj študija filozofije ter tiste, ki vas zanima letošnja tema v sklopu filozofije naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 10. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 150-250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

Daljši opis teme:

Letošnji filozofski maraton bo torej posvečen konceptu smrti. Pri mišljenju in raziskovanju življenja skozi lastna izkustva, karseda neposredno in lastno zgolj nam osebno, ne moremo ubežati vprašanju, ki sicer neizogibno preži na vsa živa bitja, vendar ga že v toku bivanja vprašuje zgolj človek: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Morda bi bilo vprašanje samo nepomembno, če ne bi vplivalo na naše življenje še pred nastopom tega poslednjega mejnika. Smrt je nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila. Že prenehanje življenja je povsem dvoumno. Po eni strani ga lahko obravnavamo kot proces minevanja (življenje kot priprava na smrt), po drugi pa kot enkraten pripetljaj. Najbolj preprosto je reči, da umreti pomeni prenehati z življenjem ali bivanjem, to pa pomeni, da šele iz življenja sklepamo in iščemo nadaljna določila smrti, četudi o njej, takšni kot je, ne moremo podati nič gotovega. Pred vami se nahaja nekoliko opisov možnih obravnavanj izpostavljenega koncepta znotraj različnih filozofskih šol, za katere upamo, da bodo nudila koristno oporo pri vašem razmisleku o izbiri svoje teme.

Smrtnost človeka bistveno spada k antični začetni določitvi filozofije, in sicer tako v ontološkem kot etičnem vidiku, v njuni enotnosti. Tako po Platonu človek v utrpevanju lastnega končnega bivanja, v katerem se druži z minljivim bivajočim, teži k uvidu resničnega in prvotnega, bitnostno bivajočega, po udeleženosti v katerem sam kot smrtnik lahko kar v najbolj izpolnjenem smislu biva (prim. Država, Fajdros, Simpozij) in se spominja nesmrtnosti lastne duše. Tako je smrtnost izvorni vzgib filozofije kot težnje k vedenju in srečnemu življenju. Odnos do smrti in v njem utemeljena skrb za dušo v Platonovih prispodobah določa tudi način življenja, v katerega se duša preseli po smrti (prim. Timaj).

V sklopu Aristotelove metafizike, katere smoter je načelna razlaga sveta kot celote bitnosti in človekovega mesta v svetu kot končnega motritelja celote, smrtnost prejme načelno osmislitev v kontekstu razlage kar največjega možnega udejanjenja, kar najbolj popolne celote, v kateri enakomerna krožna gibanja nebesnih teles, ki s tem posnemajo popolno negibno prvotno bitnost, povzročajo enakomerne naravne zemeljske cikle, ki obsegajo tudi krog rojstev in smrti, s katerim se človek kar najbolj, kot je mogoče, sestavljenim, snovnim bitnostim približa nesmrtnosti boga skozi ohranjanje človeške oblike (vrste) umnega življenja (prim. O nastajanju in propadanju).

V helenistični in latinski filozofiji epikurejske, stoiške šole in Cicerona, smrt predstavlja predvsem etični problem motivacije – ali je življenje vredno živeti kljub končnosti. Razmisleki se gibljejo od stališča, da smrt ni nekaj slabega, saj je nihče živ ne doživi, prek hvalnic smrti na višku slave in življenjskih moči, zaupanja v nesmrtnost duše kot dar bogov, do nepretresenosti vpričo smrti kot naravnega dejstva izven vpliva človeške volje in razuma. V teh razpravljanjih, ki v helenistični razdelitvi filozofije spadajo v etiko, se zdi izpuščen problem razmerja končnosti življenja (in s tem spoznanja) ter metafizične ureditve sveta oziroma mesto človeka v svetu kot končnega umnega bitja. (prim. Ciceron, Pogovori v Tuskulu).

Ena izmed najstarejših umetnostnih teorij pred vzponom estetike v 18. st. z Baumgartnom je bila teorija mimesis. Minemata so bile mišljene kot podobe, ki so posledica dejavnosti proizvajanja, ki je posnemanje. Bistvo umetnosti se sčasoma skrči na pojavnost; aprehenzija minemate je nekaj intencionalnega; če nimamo ideje nečesa, potem nismo zmožni cenjenja podobe, predstava pa je vtis, ki posreduje formo. Estetika je bila torej prvotno temelječa na postavki aisthesis kot čutnega, ki si v zakup jemlje objektivno držo do objekta motrenja, katerega funkcija je sčasoma zvedena na “biti zadovoljiv in prijeten očem”, vse dokler se ni pripetil premik od čutnega k čustvenemu. Ko Nietzsche v svoji teoriji umetnosti primerja lepo z grdim, pod prvo uvrsti klasično umetnost, medtem ko pod slednje spada tisto, kar je simptom nekakšnega degeneriranja, izraženo v oblikah izčrpanosti, starosti, propada in razkroja, skratka slutnja smrti – tisto, kar se človeku instinktivno estetsko upira. V tem času se porodi tudi pojem dekadentne umetnosti, ki zagovarja vrline zahajajočega življenja in ustvarja iz pomanjkanja in lakote. Po njem se človeku instinktivno najbolj upira propadanje lastnega tipa, saj mu vzbuja grozo. Ravno v prehodu v modernizem preko obdobja romantike pa teme, kot so svetobolje, razkroj in umiranje, nenadoma zavzamejo obliko najvišjega estetskega ideala kot odziv na družbeno stanje tedanjosti.

Smrt in filozofija imata zelo prepoznavno skupno točko tudi v eksistencialistični filozofiji, ta pa je v svojem nastanku črpala iz filozofije Martina Heideggerja. V besedah, ki bi jih lahko zamenjali za besede Sartra, trdi, da me izkušnja moje lastne smrti skozi nezmožnost delovanja, z drugimi besedami, izkušnja »ničnosti«, lahko požene v avtentičnost. Skozi njo spoznam, da nisem nič – da nič nima pomena, in da moram temu navkljub šele napraviti samega sebe skozi lastno voljo. Stati proti možnosti lastne smrti in živeti, se udejstvovati kot oseba, to je eksistencializem. Tako pričamo delom kot je Camusev Mit of Sizifu, v katerem kot prvo filozofsko vprašanje nastopi ravno vprašanje samomora. Ali torej vprašanje, če je življenje vredno živeti, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije? Ali absurdnost valjanja kamna na goro predstavlja metaforo za nesmiseln, a triumfalen boj osebe proti smrti in ali nas ta boj ponese bližje avtentičnosti?

V razmisleku o smrti pa se filozofija seveda ne more izogniti tudi vprašanjem moči, suverenosti, oblasti in nadzora – vprašanjem političnega. Govorimo lahko o biopolitiki, tehniki oblasti, ki se je v Evropi pojavila na prelomu med 18. in 19. stoletjem, v drugi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja pa jo je opisoval in analiziral Michel Foucault. Biopolitika meri in upravlja z mnoštvom ljudi z njihovimi telesi; uravnana pojave, kot so rodnost, migracije, delovna zmožnost, pa tudi javno zdravje. Polju smrti se še bolj približa sodobnejši koncept nekropolitike, ki ga, kot nadgradnjo iz biopolitike izhajajočih kategorij, razvija Achille Mbembe. Nekropolitika, tako rekoč teorija živih mrtvecev, z mnoštvom ljudi upravlja neposredno prek odločanja o življenju in smrti. Osvetli številne pojavne oblike ekonomske in pravno/politične pogrešljivosti človeških življenj; od (neo)kolonializma, begunske krize, ekonomske prekarnosti, vse do zavračanja raznolikosti spolnih identitet.

Razlika je tista, ki postavlja relacijski odnos med različnimi pojmi, in prav napetost med dvema nasprotujočima si pojmoma je – poenostavljeno rečeno – tisto, kar poganja filozofijo skozi čas. Binarizmom življenje-smrt, duh-materija, aktivno-pasivno … se je “že od nekdaj” pripenjalo razumevanje aktivnega kot metafore za princip moškosti in pasivnosti kot ženskosti. Kar je označeno s pasivnostjo, je v vrednostnem sistemu manj pomembno in spolna razlika je tisto, kar je iz filozofije umaknjeno na raven preddružbenega in predfilozofskega. V filozofskem kanonu, korpusu imen in konceptov, rezultira binarizem moško-ženskosti v marginalizaciji in umanjkanju ženskih avtoric. Razen 20. stoletja, ko je feministični boj že uspel rezultirati v vedno več ustnih in pisnih sledi, se zgodovinsko-filozofski kanon navadno zgolj obregne v omembo Hipatije, antične grške filozofinje, o kateri poreče le to, da je živela in umrla. Zatorej: če je filozofija grobnica za ženske – ali si lahko filozofinje sploh drznejo izstopa iz smrti?

Vprašanje smrti v psihoanalizi je tako ambivalentno kot psihoanaliza sama. Že sam Freud nam tako odpira kot zapira množico vprašanj. Kljub temu, da je eden bolj znanih konceptov teorije poznega Freuda gon smrti, je smrt eno od vprašanj, ki jih Freud v svojem delu naslavlja izredno redko, kar je bil že večkrat predmet različnih kritik njegovega dela. Konec koncev je zastopal tezo, da v nezavednem ni prostora za smrt, anksioznost, vezana na smrt, pa ima razlog drugod. Vprašanje smrti, ki že več stoletij pesti tako filozofe kot umetnike, je v Freudovski psihoanalizi le sekundarni produkt drugih simptomov. Kam potem umestiti zloglasni gon smrti? Nekateri so v njem videli odgovor na siceršnjo odsotnost smrti v psihoanalizi, drugi pa kot le še eno redukcijo smrti. Gon smrti, kot ga Freud opredeli v Onstran načela ugodja, je inherentna tendenca organizma, da se povrne nazaj v predorgansko, neživo stanje. Freud vpelje gon smrti s prisilo ponavljanja, ki deluje kot heterogena sila, pred katero je subjekt nemočen. Cilj vsega življenja je smrt. Sam pojem gona smrti na sam odnos do smrti in psihoanalitično prakso pri Freudu ni imel velikega vpliva, je pa močneje vplival na enega od njegovih naslednikov, Lacana. Če smo pri Freudu priča odsotnosti smrti, je Lacanovo teoretsko polje s smrtjo napolnjeno. Preči celotno Lacanovo triado simbolnega, imaginarnega in realnega. Najbolj direktno se nam to pokaže na simbolni ravni – v vsakem govoru je smrt, vsaka raba simbolnega jezika ima element smrti. Sam cilj lacanovske psihoanalize je konfrontacija posameznika s človeškim stanjem, torej s smrtjo. Smrt tako preči celotno Lacanovo konceptualno polje – pojavlja se povsod, od zrcalnega stadija, do Lacanove interpretacije umetnosti. Na eni strani se tako soočamo s Freudovsko praznino, na drugi pa z Lacanovo prenasičenostjo. Kakšen je tako dejanski status smrti v človekovi psihi in ali je psihoanaliza sploh primerno ogrodje za takšno refleksijo?

Tudi v sklopu Husserlove in Heideggerjeve fenomenologije se nahaja občuten prehod, povezan s smrtjo. Heidegger z vpeljavo fenomena vrženosti tubiti v svet na način faktičnosti in iz faktičnosti sveta naredi za svojo izhodiščno točko naravno zavest, oziroma smrtnost – njena slutnja je to, da je svet ‘tam’ že brez kartezijanskega momenta – tisto, kar druži subjekt in objekt pri Husserlu, sta dualizem duha in narave, medtem ko sta to pri Heideggerju bit subjekta in bivajoče kot subjekt. Če želimo dospeti do resnice človeka, se moramo odvrniti od metafizičnih kategorij in se obrniti k bistvenim določilom tubiti, k eksistencialom. To je prehod od Husserlove neskončnosti k mišljenju končnega, obrat od nadnaravne k naravni biti prek opustitve čistega jaza, ki misli onkraj sebe – namreč biti v svetu je že vselej bit-k-smrti. Prav to si je vzel za izhodišče Heidegger, ko je razmišljal o povezavi med človekom in njegovo smrtjo. Končale so se sanje o neumrljivem jazu; človek je vselej v odnosu do smrti, je zmerom del njega. Človek ne umre, temveč je bit-k-smrti, spoznanje, da je avtentična izkušnja tubiti možna le in zgolj v pripoznanju, da je naše življenje potovanje k smrti. Navkljub občutkom, da gre za pesimističen pogled na obstoj, pa to pravzaprav ne bi moglo biti dlje od resnice: človeško življenje ni neskončno, je zmeraj vpeto v potovanje in približevanje smrti, v ta nenehen ples in pričakovanje, kot tako pa je zato toliko bolj vredno, človekova odgovornost pa toliko večja.

Azijske filozofije in religije ponujajo obsežen spekter zanimivih razdelav koncepta smrti. Ob tem pa terjajo pazljiv pristop, saj se večkrat prigodi, da neka misel napeljuje na željo po tvorjenju hitrih in prenagljenih medprostorskih primerjav. Saṃsāra je središčni koncept indijske filozofije in predstavlja cikel rojevanja in umiranja – človek, vržen v večni krog ponavljajočega stremi k temu, da bi dospel do ukinitve teh vezi in tako obenem prišel do njihovega pretrganja, do osvoboditve – mokṣe. Razne darśane imajo drugačen pogled na to, kako te vezi dokončno ukiniti. V neortodoksni šoli budizma, ki ne predpostavlja obstoja ātmana (neminljive substance, vsebovane v vsakem posamezniku) je pogojena s konceptom duḥkhe (neprijetnosti). Tako kot v hinduizmu je sicer vsako ponovno rojstvo zaznamovano v skladu z človekovo karmo, medtem ko vse neprijetno izvira iz ignorance (avidyā) in navezanosti – ta neskončni krog se nadaljuje, dokler osvoboditev ni pridobljena preko resničnega uvida v naravo sveta in nibbāne. Pri tem je seveda treba paziti na delitev med tistim, kar je tusvetna sprememba stanja zavesti kot doseg le-te in fizično smrtjo.

Ena izmed disciplin v kitajskem prostoru, ki se je porodila iz Knjige premen, je bila moralna filozofija konfucijanstva. Klasičen vidik, ki ga je zasedala ta hiša, je bil ta, da je ohranjanje življenja dobro, a ne najvišje dobro; podobno je smrt štela za zlo, a ne najvišje. Krovni vrednoti, ki sta zasedali mesto najvišjega dobrega, sta bili ren (človeškost) in yi (pravičnost). “Zgolj živeti in bivati” kot golo dejstvo si v razmerju do njiju ne lasti nobene intrinzične moralne vrednosti, ima jo zgolj ”živeti in umreti” kot človek vrlin. Od tu smiselno sledita tudi Konfucijev nauk o umiranju, zavoljo doseči ren – shashen chengren in Mencijev odreči se svojemu življenju za yi – shesheng quyi.

Omembe smrti se vrstijo tudi v daoističnih tekstih. Predstavniki šole so znani po učenju nauka o vseprepletenosti vseh dejavnikov tega sveta in njegove prežetosti z Daom, kar, dalje, implicira enako povezavo življenja in smrti. V Klasiku dežele južne rože je med drugim izpostavljena ideja, da bi morali biti razlogi, ki tvorijo našo navezanost na življenje, prav tisti, iz katerih vrednotimo smrt. V obstoječi tukajšnosti se smrt vzporedi s procesom transformacije same. Gre za princip preoblikovanja kot v nasprotju z izginevanjem; to napravi naše življenje linearno nesklenjeno. Procesu in premeni je prišteta višja vrednost v nasprotju s trajanjem, ki v sebi vidi konec. Ob prebiranju Zhuang Zija smo soočeni z mnogoterostjo čudovitih ponazoritev tega (anekdota o govoreči lobanji, transformacije metulja in smrt žene, ki se pretvori v proslavo njenega življenja). Smrt kot taka je torej vrženost v tok premen, ki izgrajujejo gibanje neubesedljivega in neulovljivega Daa.

Vir in več na: https://drustvosfd.si/FM2021

Filozofski maraton 2020

Javni apel

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2020 se bo odvijal med 16. in 20. novembrom. Letošnja tema je Filozofija med duhom in naravo.

Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva predvsem filozofske raziskovalce ter študente in študentke različnih stopenj študija filozofije, naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 25. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

OPIS TEME:

Problem razmerja duh – narava zahteva razlago, kako ti dve domeni medsebojno interaktirata, kakor tudi – zakaj in kdaj med njima do interakcije ne pride. Predvsem je pomembno vprašanje, kaj pod omenjenima kategorijama razumemo in od kod sploh izvira njuna distinkcija. Je razlika med naravo in duhom oz. duševnostjo sama po sebi naravna? Ali pojma res nudita – če ne absolutno, pa vsaj dobro izhodišče za naše razumevanje in delovanje v svetu?

Začetek filozofske modernosti je lociran v kartezijanskem odprtju ontološkega prepada med duhom in naravo, med subjektom in objektom. Človek, ki je po Descartesu edino pristno duhovno bitje, se kot misleč in svoboden zoperstavlja nujnosti mehanskih in vzročno-posledičnih procesov. Ti prevladujejo po vsej naravi, tudi v živi, ki zato ni več bistveno razločljiva od mrtve materialnosti. Na eni strani Descartes razduhovi oz. desubjektivira naravo – opere jo vsakršne smotrnosti ali organskosti in iz nje izvrže vsa izkustvena, čutna določila. Na drugi strani pa denaturalizira ali deobjektificira človeka kot duhovno bitje – pojmuje ga neodvisno od vseh vzročno določenih, naravnih oz. telesnih določil.

Desubjektivacija narave in denaturalizacija človeka imata izrazite epistemološke konsekvence. Denaturalizirani duh namreč ni v neposrednem odnosu do narave, temveč opravlja le z duhovnimi reprezentacijami. Zato mu grozi solipsizem, iz katerega ga Descartesu uspe iztrgati le s pomočjo Boga in njegove dobrote. Ko božja roka zagotovi možnost spoznanja »zunanjega« sveta, preostane subjektu le to, da se drži matematičnih reprezentacij, saj le te omogočajo dostop do sveta, kakršen je na sebi. Kartezijanska narava je namreč razsežna reč, svet, ki je dostopen le človeškemu analitičnemu umu.

V času razsvetljenstva ima narava dvojno funkcijo. Po eni strani postane bolj »človeška«, torej »manj božanska« in odmaknjena od misticizmov, saj se v času razsvetljenstva razširi znanstven pogled na naravo in naravne pojave. To je razvidno tako v Enciklopediji kot v novih znanstvenih odkritjih dobe. Na nek način govorimo o podružbljanju narave, saj je cilj raziskav demistifikacija in predvsem nominalizacija, hkrati pa to odpre povsem utilitarističen odnos do narave, kar v Dialektiki razsvetljenstva kritizirata Adorno in Horkheimer. Hkrati nosi narava še drugo funkcijo, ki bi jo naj ločevala od vsega družbenega – obravnavana je kot protipol družbenemu, političnemu, kot nekaj čistega proti umazaniji. Iz čiste narave so tako ekstrapolirali človeške pravice, ki bi naj ljudi odrešile od stanja družbene neenakosti – te so se tedaj imenovale naravne pravice, naravni zakoni, kar je odločilno vplivalo na politično terminologijo današnje dobe.

Znotraj mehanicističnega novoveškega univerzuma ostaja po eni strani tudi Kant. Celotno naravo poskuša modelirati glede na gibanja neživih nebesnih teles, ki zvesto sledijo strogim zakonom newtonske fizike. Po drugi strani pa se po kopernikanskemu obratu korenito spremeni vloga subjekta. Slednji postane aktiven pri konstituciji sveta, svet pa mu zato ne stoji več neodvisno nasproti.

V obdobju, ki ga označujemo kot Nemška klasična filozofija in je v dobri meri nadaljevala Kantov filozofski projekt, je razmerje med duhom in naravo eden ključnih elementov filozofskega sistema. Za objektivni idealizem mladega Schellinga in absolutni idealizem Hegla je tako še posebej razvidna problematizacija predpostavk in rezultatov Kantovega transcendentalnega idealizma, ki trpi za dvema ključnima težavama. Prva je v tem, da je Kantova narava še pretirano mehanicistična, kar onemogoča pravo mišljenje organizmov v naravi. Druga pa je, da je razmerje med duhom in naravo pri Kantu pretirano subjektivistično in posledično nezmožno zajeti enotnost duha in narave. Dober del Schellingovega in Heglovega filozofskega projekta bi tako lahko razumeli kot redefinicijo razmerja med duhom in naravo, ki odgovarja na antinomije, v katere se je zapletel Kant.

Marksizem pokaže razredno dimenzijo razmerja med duhom in naravo. Buržoazija s svoje pozicije moči človeka vidi kot spontano bitje, ki svoja želenja prosto izraža na trgu. Za proletariat pa postane toliko bolj jasno dejstvo, da so se socialna razmerja med ljudmi spremenila v blagovna razmerja med rečmi. Delavec je z vstopom na trg dela kot kolesce stroja ujet v mehanizem kapitalistične produkcije, ki ji vladajo zakoni, po nujnosti enaki zakonom fizike. Po drugi strani pa proletariat zastopa celotno človeštvo in s tem postane pravi subjekt zgodovine. Z združitvijo vseh producentov v en razred zatiranih s tem nima le zmožnosti, da s svojega stališča dojame svet kot razredno določen, ampak ga skozi revolucionarno prakso lahko tudi spremeni.

V transcendentalni fenomenologiji se razmerje duha in narave artikulira prvenstveno z ozirom na razlikovanje ‘naravne naravnanosti’, za katero je značilna stalno delujoča teza biti enega, preddanega (‘naravnega’) sveta in transcendentalne konstitucije prav te naravnanosti. V drugem smislu je narava pojmovana kot prvotna plast smiselne strukture izkustva nasploh, kot konstituirani pol, začenši s substanco, skupaj z njenimi notranjimi in zunanjimi horizonti. V ožjem smislu bi bilo naravo potrebno razumeti kot materijo pasivne sinteze. Duhu (jazu) in naravi v tem smislu pripadata različna, toda korelativna načina danosti, horizontnosti, časovnosti in konstitucije sploh. S tem je že nakazano vprašanje po prvinskem transcendentalnem jazu (duhu v pravem smislu), ki naj bi konstituiral tako psihični jaz kot naravo v njuni korelaciji.

V obzorju Heideggerjeve hermenevtične fenomenologije se vprašanje razmerja duha in narave kaže predvsem v vidiku razmerja ne-skritosti (skritosti v razkritosti) biti in svobode tu-biti (prostega odnosa do biti v njeni razkritosti), kar omogoča interpretacija grškega physis kot karakterja raz-kritosti biti. To načelno omogoča hermenevtiko izkustva narave v njenem značaju dinamičnosti, gibanja, cikličnosti, skladnosti. Kot osrednja problemska zveza se tu javlja odnos narava-svet. Kolikor oboje lahko pojmujemo kot celoto bivajočega v njegovi biti, v načinu kako je dano ‘v celoti’, se zastavlja vprašanje pojmovne razmejitve narave in sveta – je narava nekaj znotrajsvetnega (kot neka regija bivajočega v posebnem načinu njegove biti) in tako svet v samolastnem smislu ni naravni svet, ali pa je nemara narava nek značaj svetnosti in biti same (kot razkritost)?

Proti transcendentalnim metodam v filozofiji – kot so kantovske analize pogojev možnosti spoznanja ali Husserlova fenomološka redukcija –, mnoge sodobne filozofskih smeri, kot so novi materializem, objektno orientirana ontologija in spekulativni realizem izhajajo iz nefilozofskih področij. Za Meillassouxa ima posebno mesto matematika, za Harmana umetnost, za Latourja pa naravnoznanstvena praksa. Vpeljava ploskih ontologij in navezava na področja izven filozofije omogočajo nov premislek o temeljnih ontoloških pojmih.

Problem razmerja med duševnostjo in naravo ima nedvomno pomembno mesto v filozofiji znanosti. Gre navsezadnje za enega izmed tistih problemov, s katerim se spopadajo številne znanstvene discipline, a se vztrajno izmika zadovoljivi razlagi. V zgodovini filozofije prav tako ne manjka neposrednih poskusov razrešitve problema, kar se odraža v dolgi vrsti idealističnih, materialističnih in dualističnih pozicij ter njihovih polemik. Ravno filozofija znanosti pa tu praviloma postopa nekoliko drugače.

Nova luč, ki ga na problem duh – narava lahko vrže filozofija znanosti, je ta, da v naravi odkrije aspekt duha, v duševnosti pa vpliv narave ali pa vsaj naravoslovja. Seveda je ta nova konjunktura ravno tako nestabilna in polna polemik. Zdi se, da je vprašanje mejnika med poloma in smiselnosti njune razločitve še vedno odprto. Kibernetika in filozofija kognitivne znanosti si prizadevata človeške pojave podvreči naravoslovnim metodam opazovanja in tehnološke manipulacije, ter s tem na povsem metodološki oz. praktični ravni odpraviti koncept duha. Konstruktivistična filozofija znanosti pa se v določenem smislu postavi na nasprotni pol. Ta sicer praviloma ne zanika veljavnosti znanstvenih odkritij, opozarja pa, da koncepta narave in specifične znanstvene metodologije, ki mu pritiče, ne gre univerzalizirati, saj gre za enega izmed mnogih in enako pomembnih epistemoloških okvirjev (npr. Isabelle Stengers, Donna Haraway, Bruno Latour). Spet tretja usmeritev pa z zgodovinske, antropološke in spekulativne perspektive razmišlja o epistemoloških okvirjih, ki še niso, ali pa niso več prepleteni s kategorijama narave in duševnosti (napr. Gilbert Simondon, Vivieiros de Castro, Yuk Hui).

Filozofski maraton 2019

Javni apel

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni »Filozofski maraton«, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. Maraton poteka kot nepretrgana tedenska serija predavanj in se odvija v prostorih Filozofske fakultete. V letu 2019 se bo odvijal med 18. in 22. novembrom. Letošnja tema je »Telo in filozofija«. Filozofska misel tekom svoje zgodovine sicer često zadane ob telo, se vanj zatika in spotika, vendar pa si redko kdaj vzame čas, da ga premeri od glave do peta oz. se mu popolnoma posveti.

Študentsko filozofsko društvo zatorej poziva predvsem filozofske raziskovalce ter študente in študentke različnih stopenj študija filozofije, naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 7. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

Več informacij na:
https://www.facebook.com/events/2462494770497742/