Filozofski premisleki podnebnih sprememb: kakšna bo naša prihodnost?

Natečaj za filozofski esej z nagradnim skladom z rokom 26. februar 2023

Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru prireja nagradni natečaj za dijakinje in dijake iz pisanja filozofskega eseja na temo »Filozofski premisleki podnebnih sprememb: kakšna bo naša prihodnost?«. Namen natečaja je spodbuditi filozofsko razmišljanje in izražanje med srednješolsko populacijo, zato se pričakujejo prispevki, ki bodo s filozofskimi orodji tematizirali etične, epistemološke, znanstvene in druge vidike vpliva podnebnih sprememb na človeka, naravo, družbo in svet. Nekaj možnih vprašanj za filozofsko razpravo o tem neobvezno navajamo spodaj.

Zadnji rok za oddani esej v dolžini od 1000 do 2000 besed je 26. februar 2022, šteje konec tega dneva. Sodelujejo lahko vse dijakinje in dijaki srednjih šol, ki pošljejo svoje izdelke na naslednji naslov: oddelek.za.filozofijo@gmail.com.

Razpisani nagradni sklad natečaja je:

prva nagrada v višini 300 evrov,
druga nagrada v višini 200 evrov,
tretja nagrada v višini 100 evrov.

Natečajno komisijo bodo sestavljali člani_ice Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru: dr. Boris Vezjak, dr. Janez Bregant, dr. Smiljana Gartner in Niko Šetar, mag. fil. in angl.

Imena prejemnic in prejemnikov nagrad bodo objavljena na spletni strani Filozofske fakultete v Mariboru in Facebook strani Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru najkasneje mesec dni po njegovem zaključku.

Oddelek si pridržuje pravico do javne objave vseh nagrajenih esejev. Poslani izdelki na zgoraj navedeni elektronski naslov naj vsebujejo naslednje podatke dijakinje ali dijaka: ime, priimek, bančno številko (TRR) in kopijo dijaške izkaznice.

Prisrčno vabljeni k sodelovanju!

Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru

Filozofskih člankov in knjig o globalnem segrevanju in nepovratnih podnebnih spremembah kar mrgoli in jih ne bomo posebej navajali, ker dijakov_inj nočemo pretirano omejevati ne vsebinsko in ne metodološko. Zavoljo lažje orientacije pa naj vseeno naštejemo nekaj možnih izhodišč za razpravo (ki, kot rečeno, niso ne edina in ne obvezujoča): Kaj lahko filozofija oz. filozofi_nje prispeva(jo) k boju proti podnebnim spremembam? Kakšne moralne dolžnosti v zvezi z okoljem imamo že obstoječe generacije do prihodnjih, še neobstoječih generacij ljudi? Koliko so v luči grozečih podnebnih sprememb sploh vredna človeška življenja in v kolikšni meri le-te spreminjajo njihovo tradicionalno vrednotenje? Ali je vsak od nas moralno dolžan po najboljših močeh omejiti oz. zmanjšati svoj ogljični odtis in iz katerih etičnih načel bi se dalo izpeljati tovrstne podnebne dolžnosti? Kakšna je v primerjavi s posamezniki, ki lahko storijo bore malo, odgovornost nacionalnih vlad in svetovnih korporacij za preprečitev podnebne krize in/ali prilagajanje nanjo? Po kakšnem ključu bi bilo najbolj pravično in pošteno med države porazdeliti velikanska bremena in stroške podnebnih ukrepov? Ali je res, kot nas prepričujejo, edino razumno in prav, da popolnoma zaupamo znanosti, ki nas svari pred prihajajočo podnebno kataklizmo? Tudi če nam, kot velja za večino med nami, primanjkuje znanja in razumevanja, ki so potrebni, da bi neodvisno, sami zase pretresli znanstvena dokazila, in kljub posameznim kritičnim glasovom podnebnih skeptikov v znanstveni skupnosti? Kdaj se je o antropogenem globalnem segrevanju sploh oblikoval zadosten znanstveni konsenz in kako so se s tem spremenile naše spoznavne, etične in politične dolžnosti v zvezi z okoljem? Na čem sploh temelji spoznavna avtoriteta, kdo si jo upravičeno lasti? Kako resnične izvedence za podnebna vprašanja sploh ločiti od namišljenih, samooklicanih? Je boj proti podnebnim spremembam naloga političnih elit ali pa zahtevajo izzivi prihodnosti angažma slehernika? Se bo dalo prihodnje podnebne izzive rešiti izključno z razvojem novih tehnologij ali pa bo treba za rešitev planeta korenito spremeniti naše ustaljene navade in potraten življenjski slog?

Kdo razmišlja kritično?

UNESCO svetovni dan filozofije 2022

Osrednji dogodek slovenske edicije svetovnega dneva filozofije 2022, je po dveh letih premora ponovno potekal v živo, v amfiteatru Filozofske fakultete v Mariboru.

Najprej so nas nagovorili slavnostni govorci Gašper Hrastelj (UNESCO Slovenija), Marjan Šimenc (Pedagoški inštitut) in Friderik Klampfer (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru). V debati, ki je sledila, so sodelovali Boris Vezjak (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Danilo Šuster (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru), Andraž Stožer (Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru) in Maja Vačun (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru). Po dveh krajših študentskih predstavitvah, pa se je dogodek ob vzpostavitvi Centra za filozofijo za otroke, kritično mišljenje in uporabno filozofijo, zaključil z nagovorom Bojana Borstnerja (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru). Celoten dogodek je povezoval Miha Debenak (Prva gimnazija Maribor).

Brošura (PDF)

Nekaj utrinkov:

Fotografije: Bojan Borstner in Friderik Klampfer

Mišljenje

Modul učiteljem in učencem ponuja orodje za razmišljanje o procesu mišljenja, o pomenu pojmov in o jeziku.

Izhodiščne informacije in didaktična perspektiva

Filozofija za otroke (FZO) je pristop, ki ga je razvil profesor Matthew Lipman, na katerega so vplivali pedagoški psihologi in filozofi, med njimi Vigotski, Piaget in Dewey, pa tudi tradicija sokratskega dialoga. FZO gradi na mišljenju višjega reda (na kritičnem, ustvarjalnem in sočutnem mišljenju) in na sposobnostih poizvedovanja, utemeljevanja, poslušanja in dialoga. Otroke spodbuja k postavljanju njihovih lastnih filozofskih vprašanj. Usmerjevalec otroke podpira pri njihovem lastnem razmišljanju, utemeljevanju in raziskovanju, pa tudi pri razvijanju njihovih idej s pomočjo idej drugih v medsebojnem dialogu. Pri FZO usmerjevalec spodbuja pogovore med učenci o filozofskih vprašanjih, ki jih vodijo učenci sami. Vloga usmerjevalca je ključna za zagotovitev kakovostnega dialoga in napredka pa tudi vključenosti v izobraževalni program. S številnimi študijami je dokazano, da FZO vpliva na spoznavni, osebni, socialni in čustveni razvoj otrok. FZO otroke in mlade odrasle spodbuja k samostojnemu razmišljanju in k razvijanju sposobnosti dialoga.

Vir in vaje na: https://reflections.eduskills.plus/modules/thinking_together%2Fthinking

Gradivo za seminar »Filozofija za otroke: vzpostavljanje dialoškega in sodelovalnega mišljenja v razredu«

NEKAJ KNJIG Z ZGODBAMI ZA MOTIVACIJO UČENCEV PRI FILOZOFIJI ZA OTROKE

Bennett, W. (2006). Moralne vrednote za mlade: zgodbe, ki pomagajo oblikovati lastni svet vrednot. Tržič: Učila International.

Blabey, A. (2013). Stanko Peška. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Blake, Q. (2013). Kakaduji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni biti jaz? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni vedeti? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni živeti skupaj? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Bucay, J. (2019). Priklenjeni slon. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bucay, J. (2013). Ti povem zgodbo? Ljubljana: Mladinska knjiga.

Frankel, E. (2017). Nihče: zgodba o tem, kako premagati medvrstniško nasilje v šolah. Izola: Grlica.

Girardet, S. in Rosado, P. (2003). Utišajmo nasilje. Radovljica: Didakta.

Gombač, Ž. (2016). NK Svoboda. Dob: Miš.

Janikovszky, É. (2018). Pred ogledalom: najstnikov monolog. Dob: Miš.

Lipman, M. (2003). Harijeva odkritja: filozofija za otroke: delovni zvezek za izbirni predmet Kritično mišljenje za 7. razred osnovne šole. Ljubljana: Krtina.

Ludwig, T. (2019). Nevidni fant. Ljubljana: Grafenauer.

Klampfer, F. (2003). Etiški pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej.

Kobald. I. (2014). Moji odeji. Hoče: Skrivnost.

Kodrič Filipić, N. (2015). Superga. Ljubljana: Mladika.

Kodrič Filipić, N. (2016). Požar. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kodrič Filipić, N. (2009). Punčka in velikan. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Laurent, C. (2020). Zmešane kure: kokošja zgodba. Maribor: Pivec.

Lipman, M. (2004). Liza in etična raziskovanja: filozofija za otroke. Delovni zvezek za izbirni predmet Etična raziskovanja za 8. razred osnovne šole. Ljubljana: Krtina.

Makarovič, S. (2018). Netopir Kazimir. V: Zlata mačja preja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Malačič Kladnik, E. (2019). Kam gremo, ko odidemo? V: Kaj zraste iz zobka? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Marko in raziskovanje družbe: filozofija za otroke. Delovni zvezek za izbirni predmet Jaz in drugi za 9. razred osnovne šole. (2005). Ljubljana: Krtina.

Mattiangeli, S. (2020). Kdo je Nino? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Mav Hrovat, N. (2019). Ne misli na slona. Dob: Miš.

Piquemal, M. (2007). Modrosti srca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Raud, P. (2020). Uho. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Saint Exupery, A. (2012). Mali princ. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Slepomišnice: antologija pesmi o otrokovih pravicah. (2016). Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Sotomayor, S. (2020). Le vprašaj!: bodi drugačen, bodi pogumen, bodi ti. Ljubljana: Grafenauer.

Spilsbury, L. (2017). Rasizem in nestrpnost. Jezero: Morfemplus.

Spilsbury, L. (2018). Svetovni spori. Jezero: Morfemplus.

Stepančič, L. (2014). Anton! Dob: Miš.

Šesto, S. (2020). Petja sprašuje, zakaj je nebo modro. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Škutina, V. (1997). Kje prebiva čas. Ljubljana: Slovenska knjiga.

Štefan, A. (2020). Robček. V: Melje, melje mlinček. Ljubljana. Mladinska knjiga.

Vezjak, B. (2015). Ali je to zmota? Maribor: Aristej.

Wechterowicz, P. (2018). Kura ali jajce? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Weigelt, U. (2002). Murči je bil. Ljubljana: Kres.

Yamada, K. (2017). Kaj storiš s problemom? Ljubljana: BP.

NEKAJ KNJIG ZA (SAMO)IZOBRAŽEVANJE O FILOZOFIJI ZA OTROKE

Aničić, K. (2002). Nasilje – nenasilje. Priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe  in vodstva šol. Ljubljana: i2.

Filozofija v šoli: prispevki k didaktiki filozofije. (1996). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Filozofija za otroke: pretekle izkušnje, prihodnji izzivi. (2018). Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Gartner, S. in Musil, B. (2011). Povej mi s pravljico. Raziskovanje etike z majhnimi in velikimi otroci. Nova Gorica: Melior, Založba Educa.

Godinho, S. (2008). Ali je to vprašanje?: strategije postavljanja in spodbujanja vprašanj. Ljubljana: Rokus Klett.

Hladnik, A. in Šimenc, M. (ur.). (2008). Šola, mišljenje in filozofija, Filozofija za otroke in kritično mišljenje, Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Holcar, A., Bizjak, C., Borstner, M. idr. (2016). Vprašanja v podporo učenju. V: Formativno spremljanje v podporo učenju. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Hymer, B. in Sutcliffe, R. (2017). Filozofija za otroke: zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina.

Klampfer, F. (2003). Etiški pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej.

Klampfer, F., Bregant, J. in Gartner, S. (2008). Telovadnica za možgane: uvod v kritično mišljenje. Maribor: Svarog.

Kompare, A. in Rupnik Vec, T. (2016). Kako spodbujati razvoj mišljenja: od temeljnih miselnih procesov do argumentiranja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Košir Prosen, K. (ur.). (2005). Delavnice od blizu. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo = Association against Violent Communication.

Rajović, R. (2015). Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Rupnik Vec, T. in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli: strategije poučevanja kritičnega   mišljenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Šimenc, M. (2006). Didaktika filozofije. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Šimenc, M. (2002). Filozofija za otroke: osnovni elementi programa. V: Filozofija na maturi, 9 (1–4). str. 4–11.

Šimenc, M. (2016). Nove prakse filozofije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Šimenc, M. (2018). Potenciali filozofije za otroke kot preventive proti nasiljuAnaliza, številka 3, leto XXII. Ljubljana: Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti.

Šuster, D. (1998). Moč argumenta: logika in kritično razmišljanje. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Zgodbe in prispevki na temo FZO tudi na: http://ucilnica.zofijini.net

Povezava na strani dneva filozofije: http://www.danfilozofije.net/dejavnosti/fzo/

Skupina FzO na FB-ju, ki ima trenutno 195 članov: https://www.facebook.com/groups/683225978482334/

VLOGA ZASTAVLJANJA VPRAŠANJ PRI SPODBUJANJU SKRBNEGA SODELOVALNEGA MIŠLJENJA

Izr. Prof. dr. Tomaž Grušovnik, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta (tomaz.grusovnik@pef.upr.si)

Zastavljanje ustreznih vprašanj je osnovno »orodje« izvajalca FZO, ki pa ne pride v poštev samo za dejavnosti s tega področja, ampak veljajo ta načela za najširše možno področje pedagogike.

  1. Cilj zastavljanja vprašanj

Glavni cilj zastavljanja vprašanj je spodbujanje dejavnosti na višjih epistemskih nivojih – torej negovanje zahtevnejših “miselnih procesov”, pa tudi spodbujanje zanimanja in radovednosti

(iz filozofije nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja lahko izpeljemo idejo, da je “dobro” tisto vprašanje, ki povzroči še več vprašanj, ki sproži plaz spraševanja: to namreč pomeni, da je uspelo vzbuditi radovednost, smer raziskovanja pri nekom; gre seveda za pojmovanje, ki je precej drugačno od bolj tradicionalnega, po katerem (denimo po naziranjih ameriškega filozofa Charlesa Sandersa Pierca) je vprašanje ali dvom negotovost, ki nujno išče svojo razrešitev in ne najde pomiritve, dokler ni odgovora. Da bi torej uvideli pomembnost spraševanja, moramo opustiti idejo, da imajo odgovori kot pomiritve dvomov zmeraj prednost pred vprašanji, na katera torej ne smemo gledati kot zgolj na negotovost, pač pa kot na stimulus za radovednost in raziskovanje.)

Kar se tiče zastavljanja vprašanj se moramo zavedati, da kvaliteta le-tega bistveno vpliva na pedagoški proces, saj moramo imeti v mislih dejstvo, da povprečen učitelj na dan zastavi od 300 do 400 vprašanj! (prim.: Ena Bissachi, »Filozofija in vprašanja v vzgoji in izobraževanju«, Filozofija na maturi, 1/4, 2018, str. 72). Da bi torej spraševanje potekalo konstruktivno, se moramo držati nekateri osnovnih pravil, in sicer:

  1. Oblika vprašanj:

Za spodbujanje višjih kognitivnih procesov moramo zastavljati vprašanja, ki so:

– odprta (odgovor nanje ni da/ne oziroma ena, natančno določena beseda, npr. »torek«; kadar ni mogoče postopati drugače, kot da zastavimo zaprto vpr., moramo obvezno za njim zastaviti podvprašanje, in sicer običajno »Zakaj (tako misliš)?«)

– nesugestivna (takšna, ki ne določajo odgovora že vnaprej, denimo: »Zakaj je slabo lagati?« – tukaj namreč že vnaprej sugeriramo, da je takšno ravnanje slabo, medtem ko je veliko bolje, da vsaj na začetku pustimo ljudem, da se sami opredelijo do tega vprašanja.

– na višjem spoznavnem nivoju 

vprašanja na višji spoznavni ravni zahtevajo odgovore, ki jih moramo oblikovati na podlagi lastnega premisleka, saj odgovori nanje ne obstajajo neodvisno od naše refleksije. Takšna vprašanja so npr. vprašanja, ki sprašujejo:

– po lastni oceni, evalvaciji česa (»Kaj je po tvojem mnenju …?«; »Kako bi ti ravnal …?«);

– po primerjavi (»S čem in na kakšen način lahko to primerjamo?«)

– po iskanju vzrokov za dogajanje ali predpostavk trditev (npr.: »Kakšno vrednost pripisuje okolju sledeča trditev: ‘Onesnaževanje tal močno vpliva na pridelavo hrane.’?«)

– po posledicah (»Kakšne so lahko posledice takega ravnanja?«

– po drugačnih pogledih na stvari ali dogodke (»Kako bi lahko to še razumeli na drugačen način?«

– po avtorefleksiji (vprašanja, ki se sprašujejo po nadaljnjih vprašanjih: »Kaj bi se bilo še smiselno vprašati?«1

(v nasprotju z vprašanji višje spoznavne ravni so vprašanja nižje spoznavne ravni, ki zahtevajo zgolj:

– reprodukcijo oz. obnovo, pri čemer se je potrebno »pravilnega« odgovora le spomniti.

  1. Način spraševanja:

-pomembno je, da spraševanje ni zasliševanje. Zasliševanje namreč ustvarja neenak odnos in pritisk, s tem pa krči načelo 4C, ki smo ga omenjali zgoraj.

-pomembno je, da se med vprašanji počaka na odgovore (povprečen čas čakanja učitelja na odgovor je zgolj 1 sekunda! – v tako kratkem času je nemogoče smiselno odgovarjati) – tišina ne pomeni nujno nedela, ampak je včasih nujni predpogoj za razmislek, zato se nam je ni treba bati! Če po določenem času učenci ne odgovorijo, lahko vprašanje ponovimo ali preformuliramo; napačno pa bi bilo, če:

kopičenje novih in novih vprašanj: napačno je torej, če vprašanja kopičimo, ne da bi počakali na odgovore. S tem dajemo vtis, da smo zmedeni, da ne vemo, kaj od ljudi sploh pričakujemo (in kako naj potem oni sploh odgovarjajo?). Enako in podobno narobe je, če:

– odgovore preslišimo: če se na odgovore ne odzovemo, oziroma če se ne odzovemo na čim več odgovorov, dajemo vtis, da nas samostojno razmišljanje učencev v resnici sploh ne zanima – bodisi, da nam gre zgolj za učinek, bodisi želimo slišati en točno določen odgovor – to je tudi povezano z napako, ki smo jo omenjali zgoraj – kadar v pogovoru preslišimo eno vrsto odgovorov in damo prav drugi vrsti, ter s tem usmerimo pogovor.

– sprašujemo zgolj takšna vprašanja, za katera je znano, da odgovor poznamo: spraševanje in odgovarjanje je lahko, sploh pri majhnih otrocih, kot igrica (»Kako je ime teti?«; »No, povej, kdo je zmagal na tekmi?«), kjer se pričakuje, da otrok ponovi znan odgovor (kot da bi igrali »pink-ponk«); nič ni narobe, če tu in tam zastavimo takšna vprašanja in se gremo takšno igrico. Težava pa nastane, če so vsa vprašanja takšne vrste. Kajti pomislimo: kdaj po navadi zastavljamo vprašanja? – takrat, kadar odgovora ne vemo. Zato se lahko včasih zgodi, da kdo ne odgovarja na naša vprašanja, ker je zmeden, zakaj ga to sprašujemo, ko pa vendar že vsak to ve!

– iniciativo za odgovarjanje (zmeraj) prepustimo skupini (potem se nam lahko zgodi, da bodo sodelovali samo ‘najpogumnejši’ in ‘najglasnejši’, ostali pa ne bodo imeli priložnosti, da pridejo na vrsto. V izogib temu lahko udeležence pokličemo ali izžrebamo (čeprav lahko slednje vzame veliko časa; možno je tudi, da jih prosimo, da svoje odgovore zapišejo in pokažejo vsi))

– Sprašujemo zgolj mi, ne pa tudi učenci.

1. Prim. tudi: Šimenc, 2016, Nove prakse filozofije, str. 43-4.

Nacionalno izbirno tekmovanje za mednarodno filozofsko olimpijado 2022

Datum: 8.4.2022

Kraj: online

Vse profesorje in profesorice filozofije iz srednjih šol vabimo, da prijavite svoje dijakinje in dijake na izbirno tekmovanje za letošnjo Mednarodno filozofsko olimpijado (IPO 2022), ki bo od 26. do 29. maja potekala v Lizboni, na Portugalskem.

Med vašimi dijaki/njami bomo izbrali dva tekmovalca, ki bosta zastopala Slovenijo na IPO 2022. Vse podrobne informacije o poteku olimpijade (program, prijava, potovanje ali morebitna vnovična selitev dogodka v online okolje) bodo posredovane izbranim kandidatom in njihovim mentorjem/icam po razglasitvi rezultatov.

Več o Mednarodni filozofski olimpijadi si lahko preberete na:
• https://www.ipo2022.org
• http://www.philosophy-olympiad.org

IZBIRNO TEKMOVANJE

Izbirno tekmovanje bo potekalo v petek, 8.4.2022 v online okolju z zborom tekmovalcev in tekmovalk ob 14:00. Pisanje razpravljalnega ali interpretativnega eseja v angleščini, nemščini ali francoščini (nematernem jeziku tekmovalca) bo trajalo 4 ure. Esej se piše na računalnik preko online platforme, ki preprečuje goljufanje pri pisanju (enak sistem je bil uporabljen za eIPO 2020 in eIPO 2021). Kandidati potrebujejo a) računalnik, b) stabilno internetno povezavo, c) kamero. Pišejo lahko od doma ali iz šole. Nadzora svojega mentorja/ice ne potrebujejo. Preostale podrobne tehnične informacije o tekmovanju in navodila za pisanje eseja bodo kandidati in njihovi mentorji/ice dobili po prijavi.

Naslovi in citati za pisanje esejev bodo pripravljeni po vzoru preteklih tekmovanj in bodo izhajali iz naslednjih tematskih sklopov:
• vprašanje stvarnosti,
• vprašanje spoznanja,
• vprašanje morale,
• posameznik in skupnost,
• filozofija religije,
• filozofija umetnosti

Pogoji za sodelovanje:
• odlično znanje in zmožnost izražanja ter pisanja v izbranem tujem jeziku,
• pripravljenost na udeležbo na Državnem tekmovanju iz pisanja filozofskega eseja 2022,
• pripravljenost na udeležbo na IPO 2022 med 26. in 29. majem 2022,
• pripravljenost pokriti stroške prevoza na IPO 2022

PRIJAVE NA IZBIRNO TEKMOVANJE
Vsaka šola lahko po predhodnem internem izboru prijavi največ 2 tekmovalca/tekmovalki.
Mednarodne (IB) in nacionalne oddelke iste šole pri prijavi na Izbirno tekmovanje za IPO upoštevamo kot dva različna prijavitelja.

Postopek prijave: Prijavo pošljite na miha.andric@live.com ali slovenia.ipo@gmail.comRok za prijavo je 4.4.2022.

Prijava mora vsebovati:
• naziv šole,
• ime, priimek in kontakt mentorja/ice,
• ime in priimek tekmovalcev,
• telefonska številka tekmovalcev,
• e-pošta tekmovalcev,
• izbran jezik v katerem bodo tekmovalci pisali esej.

Opomba: Ob prijavi boste dobili povratni email s potrditvijo. Če tega ne dobite, vas prosimo, da nas kontaktirate še enkrat.

REZULTATI IZBORA
Rezultate tekmovanja bodo vsi prijavljeni kandidati in njihovi mentorji izvedeli po elektronski pošti najkasneje do 22.4.2022. Ime, šola, mentorji/ice in eseji izbranih tekmovalcev/tekmovalk bodo tudi javno objavljeni.

Ocenjevalna komisija (sestoji iz IPO ocenjevalcev brez svojih kandidatov na tekmovanju):
• Marjan Šimenc (vodja ocenjevanja)
• Alenka Hladnik (ocenjevalka)
• Miha Andrič (ocenjevalec)

Odgovorna oseba in dodatne informacije:
Miha Andrič
miha.andric@live.com
041624038

Organizator izbirnega tekmovanja in Vodja nacionalne delegacije:
Miha Andrič (miha.andric@live.com)

Predstavnica IPO za Slovenijo:
Alenka Hladnik (alenka.hladnik@quest.arnes.si)

Vodja ocenjevanja:
Marjan Šimenc (marjan.simenc@guest.arnes.si)

»Relevantnost sodobne filozofije za pouk filozofije v gimnaziji«

Vabimo vas na seminar, ki bo 18. marca 2022.

Ciljna skupina: gimnazijski profesorji/profesorice filozofije.

Traja 8 ur in je ovrednoten z 0,5 točke za napredovanje.

Cilj: seznaniti se z vsebinskimi novostmi na področju praktične filozofije/etike, zlasti povezavo med tradicijo in sodobno uporabno etiko, naučiti se uporabe dialoškega pristopa pri pouku obravnavanih snovi.

Predavatelji in teme:
• Aktualna vprašanja sodobne etike – Vojko Strahovnik
• Fenomenologija, kognitivna znanost in poučevanje filozofije – Sebastjan Vörös
• Aktualnost kantovske etike – Aljoša Kravanja
• Didaktične refleksije – Marjan Šimenc

Obveznosti udeležencev/udeleženk: aktivno sodelovanje na delavnicah in vajah, priprava osnutka učne ure, poročil o njeni izvedbi.

Pogoji udeležbe: učitelji/učiteljice filozofije v gimnaziji, učitelji/učiteljice državljanske in domovinske kulture ter etike v osnovni šoli, učitelji/učiteljice filozofije za otroke v osnovni šoli

Način izvedbe: program bomo izvedli v živo, na daljavo le, če bodo tako zahtevale okoliščine. Za udeležbo na kontaktnem delu izvedbe je obvezen PCT pogoj.

Rok za prijavo je 9. 3. 2022. Rok za morebitno odjavo je 10. 3. 2022.

Urnik in program seminarja vam bomo poslali teden dni pred začetkom programa, morebitno gradivo pa boste prejeli na samem seminarju.

Način prijave je zgolj preko spletne aplikacije KATIS https://paka3.mss.edus.si/Katis/Prijava.aspx

Kotizacija: 61,81 EUR. V ceno je že vključen 22-% DDV.

Pridržujemo si pravico do prilagoditve izvedbe programa skladno s priporočili NIJZ za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Za morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na elektronskem naslovu ursa.gruden@ff.uni-lj.si ali na telefonski številki (01) 241 1048.

»Filozofija za otroke: vzpostavljanje dialoškega in sodelovalnega mišljenja v razredu«

Vabimo vas na seminar, ki bo 25. marca 2022.

Ciljna skupina: učitelji/učiteljice izbirnega predmeta filozofija za otroke, pa tudi vsi ostali osnovnošolski učitelji ali učiteljice in vzgojitelji ali vzgojiteljice v vrtcu.

Traja 8 ur in je ovrednoten z 0,5 točke za napredovanje.

Cilj: usposobiti udeležence/udeleženke za vzpostavitev skupnosti raziskovanja v razredu, ki temelji na skrbnem, dialoškem in sodelovalnem mišljenju.

Obveznosti udeležencev/udeleženk: organizacija skupnosti raziskovanja v razredu, pisno poročilo z analizo o njegovi izvedbi.

Pogoji udeležbe: osnovnošolski učitelji/učiteljice filozofije za otroke, vsi osnovnošolski učitelji/ učiteljice, vzgojitelji/vzgojiteljice v vrtcu.

Način izvedbe: program bomo izvedli v živo, na daljavo le, če bodo tako zahtevale okoliščine.

Rok za prijavo je 14. 3. 2022. Rok za morebitno odjavo je 15. 3. 2022.

Urnik in program seminarja vam bomo poslali teden dni pred začetkom programa, morebitno gradivo pa boste prejeli na samem seminarju.

Način prijave je zgolj preko spletne aplikacije KATIS https://paka3.mss.edus.si/Katis/Prijava.aspx

Kotizacija: 36,23 EUR za zaposlene v zavodih na področju VIZ, ki jih na izobraževanje napoti ravnatelj/-ica. 72,46 EUR za druge udeležence/-ke. V ceno je že vključen 22-% DDV.

Pridržujemo si pravico do prilagoditve izvedbe programa skladno s priporočili NIJZ za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Za morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na elektronskem naslovu ursa.gruden@ff.uni-lj.si  ali na telefonski številki (01) 241 1048.

Človek in narava

Komu pripada narava?
Ali je človek pomembnejši od narave?
Ali imajo rastline čustva?
Ali imajo vse živali za nas enako vrednost?

„Človek in narava“ ter trajnostni razvoj

Rimski klub je leta 1972 objavil študijo „Meje rasti“, v kateri je izrecno opozoril na to, da so naravni viri omejeni in da se rast svetovnega gospodarstva, svetovnega prebivalstva ter porabe naravnih virov ne morejo nadaljevati v nedogled. Ključni sklepi v tem poročilu so bili:

Če se bodo rast svetovnega prebivalstva, industrializacija, onesnaževanje okolja, proizvodnja hrane in izkoriščanje naravnih virov še nadaljevali v takšni meri kot doslej, bomo v stotih letih dosegli absolutno mejo rasti na našem planetu.

Trajnostno načelo pogosto označujejo kot ravnovesje med tremi stebri – okoljskim, ekonomskim in socialnim, ki vplivajo drug na drugega. Pri prvem stebru gre predvsem za ohranjanje narave in okolja za prihodnje rodove. V nasprotju z ekonomskim in socialnim stebrom je okoljski steber omejen dejavnik. Ali še drugače rečeno: imamo zgolj eno Zemljo. Le če bomo živeli trajnostno, bomo naš planet trajno ohranili za človeštvo. Pomembno vlogo ima pri tem tudi človekov vpliv na ekosisteme. Zato je ključnega pomena, da že otroci razmišljajo o svojem odnosu do narave in preiskujejo, kakšna sta pomen in vrednost živali ter rastlin.

Nadaljevanje na: http://ucilnica.zofijini.net/2021/11/17/clovek-in-narava/

Eberhard von Kuenheim Stiftung, Tanja Pihlar

‘Leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj, kaže zgolj to, da nočemo vedeti’

Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.

Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.

Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”

Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.

Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”

Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”

Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.

Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.

“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.

“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.

Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”

“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.

Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih

Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”

Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.

Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.

Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”

Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.

Neveden politik nasede lobistu

Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.

Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”

“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”

Zanikanje, lažne študije in finančni interesi

A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”

Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”

Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”

“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”

To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.

“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.

“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar. 

Natalija Švab

Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html

Dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica o etiki in okoljski pismenosti

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica bodo tudi letos obeležili svetovni dan filozofije, in sicer bodo dijaki 4. letnika gimnazije izdelali infografike, ki bodo izražale njihove lastne razmisleke na temo etike in okoljske pismenosti. Nastale infografike bodo objavljene na šolskem Instagram profilu in na ta način z »ljubeznijo do modrosti« vstopili v zavest dijakov in zaposlenih naše šole ter jih – pa tudi širšo javnost – opozorili na odgovorno ravnanje človeka kot posameznika in družbe kot celote do okolja. V ozadju tovrstne dejavnosti je cilj slediti priporočilu oziroma vabilu UNESCA ter širiti zavest o prisotnosti in pomembnosti filozofije v naši družbi, hkrati pa želijo spodbuditi refleksijo o ravnanju človeka v odnosu do naravnega pa tudi družbenega okolja.

Infografike:

Ana Velenik – Globoka ekologija (PDF)
Katja Frank – Etiško zaporedje (PDF)
Lara Surina – Ekološka vest (PDF)
Marko Hrenovec – Globoka vs. plitva ekologija (PDF)
Nika Milavec – Ekologija in okoliško sebstvo (PDF)
Nika Škrlj – Okoljska kriza in filozofija (PDF)
Rebeka Oblak – Novi ekološki red (PDF)
Timon Bubnič – Globoka vs. plitka ekologija (PDF)

Mentor: Gorazd Brne, prof. fil. in prof. soc.

Več na: https://www.ilb.scpo.si/svetovni-dan-filozofije-2021-filozofija-v-antropocenu-etika-in-okoljska-pismenost/