Človek in narava

Komu pripada narava?
Ali je človek pomembnejši od narave?
Ali imajo rastline čustva?
Ali imajo vse živali za nas enako vrednost?

„Človek in narava“ ter trajnostni razvoj

Rimski klub je leta 1972 objavil študijo „Meje rasti“, v kateri je izrecno opozoril na to, da so naravni viri omejeni in da se rast svetovnega gospodarstva, svetovnega prebivalstva ter porabe naravnih virov ne morejo nadaljevati v nedogled. Ključni sklepi v tem poročilu so bili:

Če se bodo rast svetovnega prebivalstva, industrializacija, onesnaževanje okolja, proizvodnja hrane in izkoriščanje naravnih virov še nadaljevali v takšni meri kot doslej, bomo v stotih letih dosegli absolutno mejo rasti na našem planetu.

Trajnostno načelo pogosto označujejo kot ravnovesje med tremi stebri – okoljskim, ekonomskim in socialnim, ki vplivajo drug na drugega. Pri prvem stebru gre predvsem za ohranjanje narave in okolja za prihodnje rodove. V nasprotju z ekonomskim in socialnim stebrom je okoljski steber omejen dejavnik. Ali še drugače rečeno: imamo zgolj eno Zemljo. Le če bomo živeli trajnostno, bomo naš planet trajno ohranili za človeštvo. Pomembno vlogo ima pri tem tudi človekov vpliv na ekosisteme. Zato je ključnega pomena, da že otroci razmišljajo o svojem odnosu do narave in preiskujejo, kakšna sta pomen in vrednost živali ter rastlin.

Nadaljevanje na: http://ucilnica.zofijini.net/2021/11/17/clovek-in-narava/

Eberhard von Kuenheim Stiftung, Tanja Pihlar

‘Leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj, kaže zgolj to, da nočemo vedeti’

Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.

Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.

Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”

Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.

Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”

Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”

Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.

Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.

“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.

“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.

Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”

“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.

Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih

Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”

Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.

Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.

Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”

Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.

Neveden politik nasede lobistu

Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.

Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”

“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”

Zanikanje, lažne študije in finančni interesi

A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”

Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”

Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”

“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”

To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.

“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.

“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar. 

Natalija Švab

Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html

Dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica o etiki in okoljski pismenosti

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica bodo tudi letos obeležili svetovni dan filozofije, in sicer bodo dijaki 4. letnika gimnazije izdelali infografike, ki bodo izražale njihove lastne razmisleke na temo etike in okoljske pismenosti. Nastale infografike bodo objavljene na šolskem Instagram profilu in na ta način z »ljubeznijo do modrosti« vstopili v zavest dijakov in zaposlenih naše šole ter jih – pa tudi širšo javnost – opozorili na odgovorno ravnanje človeka kot posameznika in družbe kot celote do okolja. V ozadju tovrstne dejavnosti je cilj slediti priporočilu oziroma vabilu UNESCA ter širiti zavest o prisotnosti in pomembnosti filozofije v naši družbi, hkrati pa želijo spodbuditi refleksijo o ravnanju človeka v odnosu do naravnega pa tudi družbenega okolja.

Infografike:

Ana Velenik – Globoka ekologija (PDF)
Katja Frank – Etiško zaporedje (PDF)
Lara Surina – Ekološka vest (PDF)
Marko Hrenovec – Globoka vs. plitva ekologija (PDF)
Nika Milavec – Ekologija in okoliško sebstvo (PDF)
Nika Škrlj – Okoljska kriza in filozofija (PDF)
Rebeka Oblak – Novi ekološki red (PDF)
Timon Bubnič – Globoka vs. plitka ekologija (PDF)

Mentor: Gorazd Brne, prof. fil. in prof. soc.

Več na: https://www.ilb.scpo.si/svetovni-dan-filozofije-2021-filozofija-v-antropocenu-etika-in-okoljska-pismenost/

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike

Preden začnete brati naslednji odlomek, si vzemite nekaj trenutkov in si zamislite vaš najljubši kraj. Lahko gre bodisi za domišljijski bodisi za stvaren prostor. Če želite, lahko vzamete pisalo in na papir zapišete, kar si predstavljate …

Skoraj gotovo se v opisu vaših predstav pojavi svež zrak, modro nebo, verjetno pa tudi rastline in živali. Tudi če gre za mestno ali urbano okolje, verjetno ne manjkajo drevesa in zelenice. Morda pa vaša predstava takšnega kraja celo spominja na tradicionalne upodobitve raja, nebeškega vrta z bujnim zelenjem in pisanim življem. To kaže, da je neokrnjena narava, pa tudi čisto in zdravo okolje pomembna vrednota, na katero prisegajo ljudje različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Po drugi strani iz lastne izkušnje vemo, da se spričo grobih človekovih posegov v naravo in onesnaženja pogosto užalostimo, včasih tudi ujezimo. Težko si je zamisliti osebo, ki je pogled na opustošeno in izro­pano deželo, ki so jo razorali težki stroji, ne bi pretresel. Redkokdo lahko ostane neprizadet ob umetniških fotografijah Edwarda Burtynskega, ki prikazujejo posledice človekovega prekomernega, grobega in nenadzoro­vanega poseganja v naravo.

Da okolje za človeka ni pomembno le v estetskem smislu kot lepa kulisa za življenje, temveč da brez primernega okolja kot vrsta sploh ne moremo preživeti, nas hkrati opominjajo številne naravne katastrofe, ki smo jim v zadnjem času vse pogosteje priča. Različne domače in medna­rodne organizacije, ki jim je mar varovanje narave, nas tako opozarjajo, da je obseg antropogenih, torej od človeka povzročenih okoljskih spre­memb, zelo velik. Global Footprint Network, svetovna organizacija, ki se ukvarja s proučevanjem okoljskega odtisa človeštva, tako ocenjuje, da se človeštvo v tem trenutku obnaša tako, kot da bi imelo na voljo 1,7 planeta Zemlje, saj v sedmih mesecih porabimo toliko virov in odložimo toliko odpada, kot jih lahko en planet ponudi oziroma absorbira v celem letu. Zemljani torej že dandanes živimo »na ekološki kredit«, tako da bodo vse prihodnje generacije morale naš okoljski dolg, ki zelo hitro narašča, odplačati, in sicer najverjetneje z debelimi obrestmi. Sedanji način življenja človeka torej v naravi povzroča velike in hitre spremembe. Vse to pomeni, da se bo potrebno na nove razmere izjemno hitro prilagoditi, za kar pa številne vrste rastlin in živali ne bodo imele časa, saj evolu­cijske spremembe načeloma potekajo zelo počasi, v razdobju tisočletij in desettisočletij. Tudi za človeštvo, ki sicer v zadnjih dvesto letih številčno gledano strmo narašča, bo ta prilagoditev bržkone največji izziv v njegovi zgodovini.

Zdi se, da je zaradi vsega navedenega očitno, da smo okolje kot vrednoto dolžni spoštovati in ohraniti. Toda iz vidika etike kot filozofske discipline bi tak sklep nemara bil nekoliko preuranjen. Zakaj? Zaradi tega, ker etike ne zanima le, kaj cenimo, temveč predvsem, ali to tudi cenimo iz upravičenih razlogov. Povedano še drugače: etike ne zanima le način, kako ljudje ravnamo, temveč utemeljitev, kako moramo ravnati, če želimo ravnati dobro in pravično. Da bi torej ugotovili, ali obstajajo dobri etični temelji za zagovor nujnosti človekovega moralnega odnosa do okolja, si velja najprej pogledati, kaj etika kot filozofska disciplina sploh počne.

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike (PDF knjižica)

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije

UNESCO in filozofija

Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, v svojem delovanju, ki ima za cilj prispevati k miru s sodelovanjem držav na področju izobraževanja, zna­nosti in kulture, posebno pozornost posveča filozofiji. Zato je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Pri tem filozofijo razume kot človeško dejavnost, ki se ukvarja z vprašanji človeškega življenja in bistveno prispeva k krepitvi sposobnosti za samostojno mišljenje in presojanje, pa tudi kot šolo človeške solidarnosti in pripravljenosti za dialog.

Unesco je leta 1995 objavil pregled stanja filozofije z nas­lovom Philosophy and democracy in the world. Pregled je v naslovu opozoril na tesno povezanost med filozofijo in de­mokracijo. Živa in vitalna demokracija potrebuje filozofijo: za svojo utemeljitev, za refleksijo svoje vsebine, predvsem pa za svojo delovanje. Filozofija vsebuje bogato tradicijo, ki jo lahko razumemo kot zakladnico intelektualnih orodij, idej in koncep­tov. Ta dediščina nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo, in spremembe, ki smo jim izpostavljeni.

Poleg tega je filozofija tudi najstarejši vir interdisciplinarnega mišljenja. Naravno okolje filozofskega iskanja je preseganje disciplinarnih meja in primerjava različnih pristopov.

V tem smislu je filozofija šola svobode, saj spodbuja nenehno obnovo mišljenja. Njeno zdravilo proti intelektualni rutini, pravi Federico Mayor v svojem predgovoru k zgoraj navedenem delu, je kreacija novih konceptov. Drznite si imeti nove ideje, z aluzijo na Kantov drzni si vedeti, poziva Mayor. S tem opozori na pomembno vlogo filozofije: filozofija je bistvena za razvoj svobodnih državljanov. Spodbuja samostojno mišljenje, so­očanje z različnimi trditvami in argumenti, spoštovanje mišlje­nja drugih, in predvsem spoštovanje avtoriteto razuma. S tem je filozofija šola svobode.

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije (PDF, 12mb)

Knjižico je ilustriral in oblikoval Luka Mancini

Za UNESCO-v dan prijateljstva do modrosti

UNESCO, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasil za svetovni dan filozofije, ki ga vsako leto pod drugim naslovom obeležujemo tudi v Sloveniji. Letošnji dan prijateljstva do modrosti, ki ga obeležujemo v četrtek, 19. novembra, je naslovljen UMETNA INTELIGENCA: življenje v času robotov in transhumanizma.

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica so dijaki 4. letnika gimnazije izdelali likovne, besedne in druge stvaritve, ki izražajo njihove lastne razmisleke o umetni inteligenci in življenju v času robotov in transhumanizma. Izdelki dijakov so zbrani in predstavljeni v obliki videa, ki si ga lahko ogledate spodaj. S to gesto želimo spodbuditi refleksijo o sodobni tehnologiji, ki nezadržno spreminja naša življenja in vsakdan tako na ravni posameznika kot na ravni družbe kot celote.

Mentor: Gorazd Brne, prof.

Svetovni dan filozofije 2020 – UMETNA INTELIGENCA: življenje v času robotov in transhumanizma

Obeležili smo svetovni dan filozofije

Svetovni dan filozofije je vsako leto na tretji četrtek v novembru, ko filozofi in drugi ljubitelji modrosti po vsem svetu z različnimi aktivnostmi, prireditvami in delavnicami obeležimo dan filozofije. Letos smo ga obeležili tudi na Osnovni šoli Frana Albrehta Kamnik, ko smo s sedmošolci razpravljali o iluzijah, prevarah in ali lahko sploh zaupamo čutilom ter drugih vprašanjih, ki so si jih ob risbi zastavili učenci. Delavnica je bila za učence in učenke nekoliko drugačna izkušnja, saj smo sedeli v krogu in se na prvi pogled le pogovarjali o prikazani risbi, ki prikazuje dve sliki v eni (obraz moškega/pokrajino in sedečo žensko). Učenke in učenci so svoja vprašanja zapisali na liste, skupaj smo izglasovali najbolj zanimivo vprašanje, nato pa je debata potekala v vsakem razredu drugače. Ob koncu sem učencem razložila, da smo pravzaprav filozofirali in s tem obeležili dan posvečen filozofiji.

Špela Malgaj

Vir in fotografije na: https://www.os-fa.si/2019/11/26/obelezili-smo-svetovni-dan-filozofije/

Ledinski unescovci filozofirali o vrednotah

V torek, 19. 11 2019, so člani šolskega kluba UNESCO obeležili svetovni dan filozofije. Generalna skupščina Združenih narodov je določila, da se bo ta dan obeleževal vsak tretji četrtek v novembru; letos torej 21. 11. 2019.

Tema letošnjega dneva filozofije je PREVREDNOTIMO VREDNOTE. Na jutranjem srečanju smo razmišljali o tem, kaj je filozofija, kaj so vrednote, zakaj bi jih bilo morda potrebno prevrednotiti, kateri vrednoti bi morali dati več veljave ter kaj je mišljenje.

S skupnimi močmi smo prišli do odgovorov in tako obeležili letošnji svetovni dan filozofije.

UPORABNE SPLETNE STRANI:

FILOZOFIJA ZA OTROKE na FB: https://www.facebook.com/groups/683225978482334/?fref=ts
SVETOVNI DAN FILOZOFIJE: http://www.danfilozofije.net/
FB: https://www.facebook.com/Svetovni-dan-filozofije-281519011978934/
SDF 2019 na YOUTUBE: https://www.youtube.com/watch?v=3YmzZvnedyk
SLOVENSKO FILOZOFSKO DRUŠTVO: https://www.sfd-drustvo.si/
DRUŠTVO ZA RAZVOJ HUMANISTIKE ZOFIJINI LJUBIMCI: https://zofijini.net/
FILOZOFI LAČNI MODROSTI: http://www.mislec.net/
INŠTITUT ZA ETIKO IN VREDNOTE JOŽE TRONTELJ: http://www.iev.si/slv/
ZMAGUJMO Z VREDNOTAMI: https://zmagujemozvrednotami.iev.si/slv/

Zapisala: Taja Užnik, učiteljica PB v 3. b

Fotografije: Nadja Ulcej

Vir in fotografije na: http://www.o-ledina.si/novice/1154

Filozofija je tesno povezana z demokracijo

Temeljne vrednote se ne spreminjajo, vprašanje pa je, katerim družba daje prednost

»Filozofija je tesno povezana z demokracijo, saj zahteva ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in misli tudi argumentirajo ter prisluhnejo nasprotnim mnenjem,« meni filozof Marjan Šimenc, ki poučuje tako na pedagoški kot filozofski fakulteti v Ljubljani, sicer pa je glavni snovalec slovenskega praznovanja Unescovega svetovnega dneva filozofije. Letošnja tema je »prevrednotenje vrednot«.

»Ko 21. novembra praznujemo dan filozofije, praznujemo tudi dan biologije, psihologije, fizike, saj imajo vse te vede vir pri starogrškem filozofu Aristotelu,« omeni Šimenc. Letos izbrana tema se posveča vprašanju, ali bi morali vrednote spremeniti in jih prilagoditi razmeram v družbi – in koliko na to vplivajo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, nove tehnologije in selitve prebivalstva.

»To ni le vprašanje za filozofe, ampak za vse nas, ki smo se nehali spraševati kot otroci in začeli prevzemati druga mnenja.«
Marjan Šimenc, filozof

Navede dva primera prevrednotenja vrednot iz svojih izkušenj. Prvi se nanaša na njegov predlog izpred desetih let, s katerim se je obrnil na Darka Štrajna, takratnega predsednika Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Vprašal ga je, zakaj v Sloveniji ne zaznamujemo dneva filozofije. »On pa me je vprašal, zakaj v Sloveniji ne zaznamujemo dneva filozofije. S tem mi je nazorno sporočil, da lahko tudi sam kaj ukrenem, da bi se stvari spremenile,« pojasni.

Otroci in filozofija

Drugi primer prevrednotenja vrednot, na katerega opozori Šimenc, je preučitev lastnih stališč, ki nam jih je na življenjski poti vsilila družba. »To ni le vprašanje za filozofe, ampak za vse nas, ki smo se nehali spraševati kot otroci in začeli prevzemati druga mnenja. Tedaj nimamo mi stališča, ampak ima stališče nas,« pove. Otrok pri petih ali šestih letih je najbolj radoveden in s svojimi nedolžnimi vprašanji včasih spravlja starše v zadrego, pozneje, v šoli, pa dobi še preveč odgovorov, o katerih se sploh ni spraševal. Tudi to je morda razlog, razmišlja, da po izteku radovednih otroških let človek vse bolj povzema nekaj, kar sploh ni »njegovo«.

Ameriški filozof Matthew Lipman, začetnik gibanja filozofija za otroke, je v 70. letih prejšnjega stoletja zaradi skrb vzbujajoče intelektualne zaspanosti študentov, s katerimi se je srečeval na svojih predavanjih, želel spodbuditi negovanje kritičnega razmišljanja že pri otrocih. Prav otrok je bil tudi tisti, ki si je v pravljici Cesarjeva nova oblačila Hansa Christiana Andersena upal zavpiti: Cesar je nag!

Podobni so bili vzgibi organizatorjev okrogle mize s tremi filozofi, ki so jo na dan filozofije priredili za mlado občinstvo v koprski dvorani sv. Frančiška Asiškega. Pobudniki so bili na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v sodelovanju s Slovensko nacionalno komisijo za Unesco, Pedagoškim inštitutom, Slovenskim filozofskim društvom in društvom Jasa. Poglede otrok in mladostnikov, zbranih v knjigi Kakšno Slovenijo si želim, so pokomentirali in dodatno osvetlili Smiljana Gartner s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in Gorazd Brne, profesor filozofije in ravnatelj Gimnazije Ilirska Bistrica. V občinstvu pa so sedeli pretežno srednješolci.

Mladi za boljši svet

»Prijateljstvo, družina, ljubezen, odnos do soljudi in narave« so bile najpogosteje navedene vrednote dijakov Gimnazije Ilirska Bistrica, ki so o tem posneli video z animirano vsebino. Ta je v nasprotju z besedami dijakov prikazovala egoističnega posameznika, ki si svet skuša podrediti za lastne potrebe, na koncu pa ga to pripelje v lasten propad – saj kot kralj sede na prestol na vrhu gore odpadkov.

2033
prispevkov na temo Kakšno Slovenijo si želim so prispevali mladi. Zbrane misli so bile osnova za pogovor na temo »prevrednotimo vrednote« v koprski dvorani sv. Frančiška.

»Težava je, da se otroke v izobraževalnem procesu sili v individualno dokazovanje in razvoj, ko pridejo na delovno mesto, pa se od njih zahteva timsko delo. Po eni strani smo virtualno povezani z ogromno ljudmi, po drugi pa smo osamljeni. Kaj je zdaj prav? Odgovor je, da ni dober ne ekstremni egoizem ne ekstremni altruizem, treba pa je najti pravo ravnotežje, zunaj skrajnosti,« meni filozofinja Smiljana Gartner. Težava sodobnega časa je po njenem tudi, da imajo otroci vse premalo časa, da bi razmišljali in s tem razvijali kritično mišljenje.

»Dijaki so v videu opozorili, da jim je pomembna tudi okoljska etika. Ne gre le za skrb za prihodnje generacije, ampak tudi za druga živa bitja,« pravi filozof Tomaž Grušovnik in to poveže s sodobno okoljsko filozofijo in zavzemanjem za boj proti podnebnim spremembam z najstniško aktivistko Greto Thunberg na čelu. »Pa nas bodo odrasli poslušali, nas sploh jemljejo resno?« je zanimalo dijakinjo iz občinstva. Grušovnik ji je odgovoril, da je vsako dejanje ali upor veliko več vreden od tega, da ne storimo ničesar. Poleg tega so protesti, ki se jih udeležujejo mladi, pomembno urjenje na poti do aktivnih državljanov, ki so pogoj za delovanje demokracije.

»Strašljivo pa je, da se vsi s tem strinjamo in da podnebnim protestom nihče ne nasprotuje, se pravi, da se tudi tisti, proti katerim mladi in okoljsko ozaveščeni ljudje protestirajo, ne počutijo ogroženih in s tem niso motivirani, da bi kar koli spremenili,« je poudarila Gartnerjeva.

125
osnovnih in srednjih šol je sodelovalo pri projektu Kakšno Slovenijo si želim.

»Pravi izziv ni, ali imamo filozofski okvir, da si postavljamo vprašanja o novih vrednotah, ampak ali smo jih pripravljeni uresničevati ter se odreči delu trenutnega blagostanja,« je izpostavil filozof Gorazd Brne, ki je bil obenem mentor ilirskobistriškim dijakom pri pripravi videa na temo vrednot. »Mladi trenutno imajo voljo spremeniti svet na bolje. Enako kot so se pred 50 leti zbrali v Woodstocku in opozorili na svoje vrednote, ki so se razlikovale od tistih, ki so jih gojili njihovi starši,« je pripomnil. Sogovorniki so se sicer strinjali, da se osnovne vrednote s časom ne spreminjajo – in bodo takšne ostale še v prihodnjih stoletjih. Vprašanje je le, katerim bo družba v posameznih obdobjih dajala prednost.

Nataša Čepar

Vir: https://www.delo.si/kultura/razno/filozofija-je-tesno-povezana-z-demokracijo-252779.html

Svetovni dan filozofije 2019 – Prevrednotimo vrednote

Dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica so ob svetovnem dnevu filozofije 2019 pod mentorstvom Gorazda Brneta, profesorja filozofije in sociologije, pripravili video prispevek z naslovom Prevrednotimo vrednote. Video je sestavljen iz dveh delov; prvi raziskuje vprašanje, kaj so vrednote, drugi pa se posveča vprašanju, ali je sploh potrebno prevrednotenje vrednot ter zastavlja vprašanje, kaj naj oziroma kaj lahko storimo glede izzivov, s katerimi se soočamo v aktualni družbeni situaciji, tako na lokalni kot na globalni ravni. Prispevek izpostavlja vrednote srednješolcev, kako jih pojmujejo in kakšen odnos imajo do njih. Kot avtorje velja še posebej izpostaviti Polono Zadnik in Špelo Kresevič Frank, dijakinji gimnazijskega programa, ki sta poskrbeli za vsebinsko podlago video prispevka, ter Anžeta Skoka in Marija Ivana Zidariča, dijaka programa tehnik računalništva, ki sta odgovorna za tehnično plat.

Gimnazija Ilirska Bistrica