Pripravili smo program filozofskih vsebin in predavateljev, ki ga lahko skozi leto (ali v sklopu konkretnega dneva, tedna) uporabite v sklopu svojih različnih prostočasnih, nevladnih, izobraževalnih institucij in organizacij. Preprosto izberete in izvedete katero od filozofskih vsebin, ki so na voljo ter na ta način obogatite svoj program, kot tudi pomagate filozofiji do besede.
 
SPLOŠNI POGOJI:

Minimalni finančni pogoj izvedbe predavanja vključuje povračilo potnih stroškov in honorar predavatelju v višini 100€ bruto.

KONTAKT:

Ko in če se odločite za katero od ponujenih predavanj, nam pišite na elektronskem naslovu hum.postaja@gmail.com in vas bomo povezali z izbranim predavateljem.

OPOZORILO:

Vse ostale podrobnosti predavanja (podrobnosti predstavitve, način plačila itd.) se potem  dogovarjate s predavateljem sami. Za morebitne težave okoli tega ne odgovarjamo.

 
 
PREDAVATELJI in PREDAVANJA:
Dr. Matjaž Potrč

matjaz-potrc_mala 
Foto: Dr. Matjaž Potrč

NASLOV:

Presojanje in premagovanje tesnobe

 

SINOPSIS:

Nelagodnost, tesnoba in strah marsikdaj izvirajo iz naše nemožnosti, da bi tvorili ustrezno sodbo. Korenine tega so med drugim v ločevanju zadev, ki sicer sodijo skupaj, vendar jih opazujemo ločeno, kot sta na primer naša naperjenost na določeno stanje, in kvaliteta doživljanja, ki je povezana s takšno naperjenostjo. Preseganje podobnih ločitev v smeri vključujoče različnosti (s tujko: inkluzivne - vključujoče - disjunkcije, v nasprotju z njeno izključujočo različico) je možna na podlagi tvorjenja sodbe, ki se prilega dani situaciji.

O PREDAVATELJU:

Dr. Matjaž Potrč je redni profesor na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Pojavi in psihologija, Dinamična filozofija in Skromni realizem je le nekaj naslovov njegovih knjig. Bil je štipendist francoske vlade, nemške Alexander von Humboldt Stiftung in ameriške Fullbright.

TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.


 

Dr. Bojan Žalec

bojan-zalec_mala
Foto: Matej Erjavec

NASLOV:

Ovire za dialog in mirno sožitje: primer islamizma in islamofobije

 

SINOPSIS:

Zgradba predavanja je naslednja: v prvem delu pojasnimo, zakaj je tema pomembna. Naše izhodišče je, da je dialog vitalnega pomena za mir na svetu. Strnjeno pregledamo pogoje in dejavnike dialoga. Predstavimo središčno trditev, da sta islamizem na eni strani in islamofobija na drugi dva izredno škodljiva dejavnika v pogledu gojenja dialoga v sodobnem svetu. Četudi sta si nasprotna, imata mnoge podobnosti. Sta v vzajemni povezavi in interakciji. V drugem delu podrobneje pojasnimo pojem islamizem. S tem izrazom se nanašamo na določene voditelje, teoretike in njihove nauke (na primer Wahhab, Qutb, Faraj, Osama bin Laden, Zawahiri) ter določena gibanja, skupine in organizacije (kot so Al Kaida, Islamska država itd.). Razložimo, v katerem smislu lahko omenjene ideologije in skupine imenujemo totalitarne in fundamentalistične in primer kakšne oblike totalitarizma predstavljajo. Izvedemo nekatere domneve ter zamisli o verjetnem prihodnjem razvoju in delovanju omenjenih islamističnih skupin. V tretjem delu analiziramo pojem islamofobija, njene glavne prvine in glavne značilnosti, ki jih njeni predstavniki pripisujejo islamu. Predstavimo tudi izvore islamofobije. V četrtem delu se ukvarjamo z načini premagovanja islamofobije. Na koncu dodamo nekaj zaključnih misli.

O PREDAVATELJU:

Dr. Bojan Žalec je izredni profesor in zaposlen na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot znanstveni svetnik. Na isti ustanovi je predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko.

TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.


 

mag. Marko Štempihar

mare_mala
Foto: Svetovni dan filozofije

NASLOV:

Filozofija iz časa tekočega strahu (še nekaj zapiskov iz podtalja)

 

SINOPSIS:

Strah hodi po svetu … Grožnje so vsepovsod: v ilegalnih prebežnikih, tujcih, razmišljanju, nedejavnosti, tišini, medsebojnih odnosih, ljubezni, kofeinu, dolgčasu, nevarnih povezavah, filozofiji, zaupnih pogovorih … Strah je naselil svet, v katerem je sicer vse narejeno za potrošnike in njihovo udobje.

Zato se ne zdi modro moliti glavo iz naših zasebnih mišjih lukenj in poskušati karkoli, kar ne bi bilo neposredno v našo zasebno korist. Družba namreč ne obstaja. Obstajajo posamezniki in njihovi sebični interesi, drugim ne gre zaupati. Prav tako ni dobro poskušati delovati v korist občestva, to je lahko celo pogubno, v najboljšem primeru pa je zgolj izguba časa. – V vse to nas poskuša prepričati sodobna ideologija strahu.

Predavanje, ki se bo navezovalo na razmišljanje o postmoderni etiki Zygmunta Baumana, bo hkrati refleksija o idejah, ki jih avtor izrazi v svojih delih (skozi koncepte tekoče moderne, tekočega strahu in razmisleka o odnosu do Drugega v srečanju z Lévinasovo etiko), in »poročilo s terena«. Slednje bo poskušalo izpostaviti nujnost ukvarjanja s filozofijo, kakor jo je zasnoval že Sokrat, ki je svoje delovanje razumel kot prispevanje k skupnemu dobremu. V postmodernem stanju, ki ga naseljujejo potrošniki, se ponovno kaže pomen filozofije kot razmišljanja, ki je vselej že praksa – delovanje v skupnosti za ideje obče dobrega in globalne pravičnosti. Filozofija kot intervencija v stanje, v katerem se po eni strani zdi, da je vse mogoče (v kar nas poskušajo prepričati demagogi vseh vrst), po drugi pa med subjekti te iste interpelacije prevladuje strah, ki poraja resignacijo tipa »saj se nič ne da«. Zdi se torej, da smo se znašli v nekem paradoksnem položaju: v »svetu neskončnih možnosti« nekatere zelo preproste poteze, ki bi lahko opazno prispevale k skupnemu dobremu (skrb za javne institucije, okolje, pravično porazdelitev dobrin in odprte medsebojne odnose), vseskozi onemogočajo težnje, podprte z ideologijo zabave in potrošništva, v senci katere je tudi politika zgolj še spektakel, tako da se kar naenkrat zazdi nemogoče vse tisto, kar bi se nujno moralo dogajati, da bi imela ideja etike (svobodnega delovanja prizadevanja za univerzalno dobro) mesto v središču družbenega dogajanja (kamor po svoji naravi sodi). Nauk srečanja z Baumanovo mislijo je tale: ukvarjanje s filozofijo kot kultiviranje zvestobe etičnim načelom in upiranje kulturi strahu je v današnjem svetu množičnega potrošništva postalo stvar preživetja.

O PREDAVATELJU:

Marko Štempihar je magister filozofije. Filozofijo predava dijakom Gimnazije Bežigrad v Ljubljani. Leta 2013 je pri založbi Krtina izdal knjigo "Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija". Je kolumnist spletnega portala Za-misel in avtor številnih prispevkov s področja filozofije, ki jih objavlja v revijah Borec in FNM.

TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.


 

Jani Kovačič


Foto: RTV Slovenija

NASLOV:

Teorije laži

 

SINOPSIS:

Predavanje je izpraševanje o težavah resnice in laži in posledicah, zlasti etičnih.

Vloga retorike v antiki je prepričevanje. Aristotel v svoji Retoriki sicer pravi, da je cilj resnica, a zlahka se to obrne v njeno nasprotje, kar so sofisti z veseljem počeli. V Rimskem cesarstvu je bilo retorično znanje cenjeno in je veljalo za umetnost, ki itak presega resnično. Uvedba fantazije/domišljije (Flavij Filostrat) postavi vprašanje: je fantazija laž? Kako je z bistroumnimi nesmisli (oksimoroni)?

Novi vek z razsvetljenstvom kritizira in ruši Srednji vek, a pristane v omejitvah možnosti spoznanja. Do kod je interpretacija – resnica? S principom falsifikacije – vpeljemo namerno “laž”. Nek poljuben sistem ne more doseči resnice, lahko pa prepozna laž. Res?

Praktična populistična politika s pridom uporablja sofizme, ne da bi se jih zavedala. Govorijo o zdravem razumu, ki, ko naleti na paradoks, ukine odkritelja paradoksa. Paradoksi jasno kažejo na omejitve našega razmišljanja in dobe. Kaj obstaja? Laž zanika obstoj, laž zanika celo samo sebe.

Obrnimo temeljne teorije: korespondenčna teorija laži ali klasična teorija laži, semantična in konvencionalna teorija laži,  koherentna teorija laži, epistemološka teorija laži, pragmatična teorija laži ....

Ali teoretiziranje in govorjenje o laži nasploh manifestira njeno resničnost? Če pa smo gotovi v laž, na čem se utemeljuje ta gotovost?

Tako o teoriji resnice kot teoriji laži razpredamo enako. O laži bi morali izumiti nov način razmišljanja ... in ta bi nas verjetno pripeljal do resnice. Res?

O PREDAVATELJU:

Jani Kovačič (1953) poučuje filozofijo na gimnaziji zadnje četrt stoletja. Diplomiral je v davnih sedemdesetih. V tem času se je ukvarjal z različnimi temami, ki so jih obdelovali na taborih s srednješolci. (Na COBISS najdete, kje se nahaja zbrano gradivo.) Neposredna vprašanja, zlasti o resnici, neresnici in laži, so se stalno ponavljala. Popularna skovanka postresničnost legalizira antične sofistične spretnosti in retoriko.  Že nekaj let se ukvarja s paradoksi in upa, da bo iz zbranega materiala kaj nastalo.

TERMINI: V šolskem letu 2017/18 je izvedba mogoča po dogovoru popoldan ali zvečer.

Dr. Boris Vezjak

vezjak_mala 
Foto: Matjaž Rušt

NASLOV:

Sokrat in njegova nevednost: kaj je v resnici vedel, če nič ni vedel?

 

SINOPSIS:

Če je bil Sokrat v zgodovini za marsikoga prvi nevedni učitelj, interpretiran kot vedoč svojo nevedočost, kot nekdo, ki ve, da ničesar ne ve, se poraja kar nekaj dvomov o tem, ali tekstovna analiza Platonovih del res podpira takšno branje. Morda je sloviti »Vem, da nič ne vem« zgolj močno zgrešen konstrukt v razumevanju nečesa, kar je postalo zaščitni znak bosonogega filozofa. Imamo dve možnosti: da privzamemo, da je vednost o tem, da nič ne vemo, neka proizvedena pozitivna vednost. Z njo mislim (le) na to, da je rezultat te vednosti končen konkreten rezultat, neka forma vednosti. Imamo drugo možnost, da je vednost o tem, da nič ne vemo, neka negativna vednost. Z njo merim na to, da je rezultat te vednosti negativen, da ni nobena posebna vednost.

Nesporno je Sokrat grajal domišljavost drugih glede modrosti ali vednosti in »nedomišljavost« oziroma nevednost postavil višje kot namišljeno vednost. Vendar iz tega še ne sledi, da bi kakorkoli zagovarjal tezo o posebno formi proizvedene vednosti, ki se nanaša na lastno nevednost.

Če je naše branje Sokrata bilo neupravičeno, mitično, potem Sokrat morda ni bil prvi nevedni učitelj oziroma tega vsaj ne moremo izpeljati iz zgodovinske interpretacije o učeni nevednosti (»Vem, da nič ne vem«).

O PREDAVATELJU:

Dr. Boris Vezjak predava filozofijo na Filozofski in Pedagoški fakulteti v Mariboru. Kot komentator in bloger je oster kritik slovenske družbene stvarnosti. Je tudi avtor številnih knjig s področja filozofije.

TERMINI: Izvedba ob petkih  v novembru, decembru, januarju 2017.


 

Dr. Tomaž Grušovnik

 
Foto: Tomaž Grušovnik

NASLOV:

Kdo se boji filozofije?

 

SINOPSIS:

Strah po navadi razumemo kot negativen dražljaj, ki se mu skušamo ogniti. Vendar pa nekateri pojavi to pojmovanje postavljajo pod vprašaj. Pomislimo na priljubljenost grozljivk, hiš strahov in nekaterih otroških igric (denimo »Kdo se boji črnega moža?«). Morda nam strah razbija enoličnost vsakdana, morda je zgolj krinka za globljo tesnobo, lahko pa gre tudi za povsem praktično, evolucijsko strategijo, s katero urimo odzive. »Strah« tako ni nekaj enopomenskega.

En, trenutno dokaj pogost modus strahu gotovo predstavljajo teorije zarote, kakršni sta »Google chemtrails« in »Kuščarji«. Česa se skozi te teorije zarote dejansko bojimo? Moja hipoteza je, da naslutene končnosti in naključnosti bivanja: lažje je namreč prenesti strah pred zlobnimi bitji (ki držijo krmilo sveta in ga peljejo v natančno določeno smer, pri čemer lahko zlikovce razkrinkamo in premagamo ter vzamemo krmilo v svoje roke), kot pa se soočiti z nasluteno naključnostjo, nepredvidljivostjo in meglenostjo sveta (kjer svet brez krmila drvi neznano kam). Strah je v tem primeru maska tesnobe.

Drug modus strahu lahko ponazarja filozofija sama. Pri filozofiji za otroke lahko pogosto naletimo na strah, da kaj takega ni primerno za najmlajše člane družbe. Zakaj? Morda zato, ker je strah pred filozofijo strah pred spraševanjem o naših samoumevnosti, na katerih temelji naša identiteta. Če se otroci »preveč sprašujejo« (denimo »ali obstaja bog?«, »Obstaja istospolna ljubezen?«, »Je etično jesti živali?«), lahko to spraševanje ogrozi naš lasten smisel bivanja in spodmakne našo avtoriteto. Ideja, da lahko otroci smiselno filozofirajo, ogroža tudi nekatere teorije, po katerih lahko raven »filozofske abstrakcije« dosežejo zgolj odrasli. V teh primerih gre za strah pred izgubo gotovosti, na kateri temelji naše samorazumevanje. Tak strah je še posebej nevaren, ker se lahko izrazi v zatiranju mišljenja skozi prepoved ali smešenje spraševanja. Vodi lahko v avtoritarne družbe, ki z omejevanjem razmišljanja začnejo že zelo zgodaj z vzgojo sebi ustreznega značaja.

O PREDAVATELJU:

Dr. Tomaž Grušovnik je docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru Univerze na Primorskem. Za svojo monografijo s področja okoljske etike »Odtenki zelene«, je prejel nagrado Glasnik znanosti 2012.

TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.


 

Goran Potočnik Černe

 goran_mala
Foto: Goran Potočnik Černe

NASLOV:

Državljanstvo za vsak žep ali zakaj nas ne bi smelo biti strah biti državljan/ka

 

SINOPSIS:

»Teoretski del«

- Kako se je državljanstvo spreminjalo skozi čas: vertikalna os
- Osnovni obliki državljanstva: horizontalna os
- Državljanstvo danes: spekter državljanstev
- Nekateri filozofski koncepti, ki so povezani z državljanstvom: pravica, dolžnost, družbena pogodba, država, oblast, svoboda, podreditev, mediji …

»Aplikativni del«

- Razlika med pasivnim in aktivnim državljanstvom
- Nekaj primerov, kako se lahko s pomočjo odlomkov iz filozofije, psihologije in filma z državljanstvom spoznamo pobliže
- Zakaj nas je strah biti državljan/ka?
- Zakaj nas ne bi smelo biti strah biti državljan/ka!

O PREDAVATELJU:

Goran Potočnik Černe je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala Pranger, danes je njegov producent. Leta 2013 je ustanovil zavod Misel v Praksi, kjer vodi prvo Filozofsko posvetovalnico (Česalnico misli) pri nas. Izvaja predavanja, usposabljanja, izobraževanja in delavnice s področja humanistike za odrasle in mlade. Zelo občasno se tudi umetnostno udejstvuje. Je član slovenske državne reprezentance v kendu.TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.


 

Dr. Janko Lozar Mrevlje

lozar_mala
Foto: Janko Lozar Mrevlje

NASLOV:

»Strah kot temeljna determinanta kulture«

 

SINOPSIS:

Fenomen strahu je v okviru fenomenološke filozofije s Heideggrom doživel hudo kritiko, to pa predvsem v navezavi na razpoloženje tesnobe, ki postane zares odlikovano počutje človeka, saj se ta lahko šele skozenj zasnuje v svobodi odprtih možnosti, ki jih strah že po svoji naravi zapira. S tem se odpira široko polje razmisleka o doprinosu kritike drže strahu, ki pokriva najširši diapazon kulturno-politične scene: od problema odnosa do drugega v religijah, če ta temelji v strahu strahospoštovanja enega in edinega boga, do problema nacionalnega odnosa do drugih nacionalnosti, če ta temelji v strahu pred izgubo lastne identitete; in nenazadnje, strožje filozofsko, do problema razumevanja časa kot pritekanja in pretekanja točk zdaja, pri čemer se izkaže, da je tak čas, razumljen kot begavost zdaja, zelo verjetno dedič strahu, ki prevladuje v znanosti in metafiziki (Nietzsche).

O PREDAVATELJU:

Dr. Janko Lozar Mrevlje je predavatelj na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. njegovo raziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja predvsem iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovino biti, kot so jih razvijali Nietzsche, Husserl in Heidegger. Doslej je objavil tri znanstvene monografije: Vedrenje vedrine, Fenomenologija razpoloženja in Nihilizem pred Nietzschejem.

TERMINI: Izvedba predavanja je mogoča po dogovoru.