Ko algoritem odloča o življenju in smrti: se bomo podredili tehnologiji?

“Po tem, ko smo končno iznašli igračo, ki se je nikoli ne naveličamo, moramo zdaj začeti omejevati njeno uporabo,” pravi filozof Tomaž Grušovnik, s katerim smo se pogovarjali o (moralnih) dilemah umetne inteligence. Sodobno tehnologijo in umetno inteligenco so namreč filozofi te dni vzeli pod drobnogled ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije.

Danes imamo “igračo”, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. 

Obeta se nam namreč tehnološka prihodnost, za katero ni jasno, kakšna bo, pravijo strokovnjaki. Vsekakor pa si bomo morali sami sestaviti pravila, kako bomo z umetno inteligenco sobivali. In pri tem bomo morali aktivno sodelovati na vseh ravneh družbe, tudi z vzgojo in zaščito demokratičnih ustanov in demokracije, z zavedanjem, da družba potrebuje kritično mišljenje, in živahno razpravo, ne tišino, ki vodi v suženjstvo. Pravila igre bodo morala biti jasna, nadzor pa strog, da bodo nove tehnologije ostale sredstvo, ne gospodar, avtonomni sistemi pa ne bodo zameglili naše presoje, moralnih načel in celo odnosa do življenja.

Pazi, kaj si želiš, pravijo. “Spomnim se svojih otroških sanj o tem, da bi se slike v Atlasu živali spreminjale. Danes je to realnost, ki jo imamo v žepu v obliki pametnega telefona. Včasih si moral čakati na naročeno videoigrico in še kaj, danes imamo ‘igračo’, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. Ko smo si uresničili eno željo, se je očitno pojavil nov problem,” pravi sogovornik.

Filozofija sicer postavlja zanimiv okvir debati o umetni inteligenci in tehnološki prihodnosti. “Filozofija nas namreč uči, da se sprašujemo o rešitvah, da gledamo z druge plati, ter ponuja koncepte za razmislek o življenju in situacijah. Filozofija nas uči, da želja ne gre zgolj zadovoljevati, ampak jih je treba postaviti v kontekst in se vprašati: so sploh upravičene? Jih torej premisliti, preobraziti …” 

A kakšen bo naš kontekst v prihodnosti? Kaj nas čaka ob napovedih vse večjega vključevanja umetne inteligence v naš vsakdan? “Kakšen bo ta svet, si še ne znamo predstavljati, saj bodo nove tehnologije posegle v vse pore življenja. Ne gre namreč za nevtralno orodje umetna inteligenca spreminja način ravnanja, vedenja, tako rekoč postavlja novo družbeno infrastrukturo. Podobno kot izum avtomobila ni samo nadomestil voza, ampak je zahteval arhitekturne spremembe v obliki avtocest, bencinskih črpalk … Bo pa učinek informacijske tehnologije še veliko močnejši.” 

Nevarnost ni v tem, da bi nas tehnologija nadvladala, ampak v tem, da se bi se ji sami podredili

Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.

Ob teh napovedih človeštvo krmari med skoraj otroškim navdušenjem in velikim strahom. Všeč nam je svet, kjer so informacije na dosegu roke, svet, ki je povezan. Kako samoumeven je postal, ugotovimo šele, če se spletna povezava prekine. Obstaja pa tudi veliko strahov.

“Mnogi strahovi so neutemeljeni. Eden glavnih je, da nas bodo roboti nadvladali kot terminatorji, da bo umetna inteligenca dobila zavest in postala akter, kot smo danes ljudje, kar bi pomenilo, da bi imela voljo in bi lahko bila zlobna, ter si nas podjarmila, zasužnjila, kot so nekoč to počeli kolonizatorji,” pravi Grušovnik.

Ocenjuje, da je problem pravzaprav obraten: “Pravzaprav mi svoje mišljenje prostovoljno čedalje bolj prilagajamo umetni inteligenci. Osnovna težava torej ni v tem, da bi nas roboti nadvladali, ampak da bomo mi začeli razmišljati na način robotov.” 

Torej si sami jemljemo svoje mesto? “Vsakič, ko iščemo po Googlu, pustimo, da Google išče po nas. Druge podobne storitve prav tako. In potem se to prepleta z našimi življenji. Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.”

Ko ni osebne odgovornosti, lahko popustijo (moralne) zavore

Ogromna težava pa so etične dileme. “Največji moralni izziv, ki ga vidim, so avtonomni sistemi, recimo pametni avtomobili in droni. Zakaj? Ker so te naprave sposobne “sprejemati” odločitve. V skrajnih primerih so se zmožne odločiti, čigavo življenje bodo vzele, čigavo obvarovale. Pametno vozilo takšno odločitev sprejme v primeru dileme, koga obvarovati. Vzemimo za primer vprašanje, ali zbiti pešca in zavarovati voznika  ali obvarovati pešca ter zapeljati v zid in ogroziti voznika. Odločitev je prepuščena algoritmu, programu, in to so problematične odločitve. Še posebej če si predstavljamo prihodnost, v kateri imamo drone, ki nadzorujejo prebivalstvo, in jim je prepuščeno odločanje o tem, kdaj bodo koga likvidirali. V takšnem svetu začnemo izgubljati moralno odgovornost. Ni več jasno, kdo je odgovoren programer, država, naročnik naprav? Kaj če te osebe sploh ni več, če se je morda zamenjala vlada, morda je upravljavec umrl, te naprave pa so še kar v zraku? Izgublja se moralna odgovornost.”

Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje?

In to je nevarno, pravi sogovornik. “Zgodovina vojskovanja nas uči, da v ospredje vedno stopijo orožja, s katerimi je mogoče občutek odgovornosti na strani posameznika zmanjšati. Verjetnost, da bo nekdo uporabil napravo, da nekoga likvidira, je namreč precej večja, če pri tem ne bo prisoten, kot če se bo moral neposredno soočiti z nasprotnikom. To potrjujejo vojaške psihološke raziskave. Vojaki, ki streljajo na bojišču, imajo nato pogosto travme in slabo vest, zato ne streljajo oziroma morajo opraviti trening, da sploh začnejo uporabljati orožje. Vojska pa seveda želi, da bi bilo teh zavor čim manj. In zavore izginejo predvsem, ko z obzorja izgine sovražnik. Lažje je uporabiti top kot nož. Tisti, ki so upravljali s topovi, niso imeli slabe vesti. Tudi ne tisti, ki so z letali metali bombe,  saj sovražnik ni več oseba pred teboj, ampak pika na zaslonu. Zato vojska stremi k uporabi tehnologij, pri katerih se zmanjšajo človeški faktorji, ki ugovarjajo uporabi orožja. Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje? Tukaj vidim velik problem, saj smo v zadnjih 20 letih že videli skokovit porast uporabe brezpilotnih letal. V prihodnje bomo tako potrebovali krepitve demokratičnih ustanov, čim več neodvisnih komisij, neodvisnih teles, nadzor nad industrijo, vojsko, notranji nadzor … Če stvari prepustimo zgolj hierarhičnim strukturam v družbi, potem lahko zavore hitro popustijo.”

Paradoks: Toliko informacij – tako malo širine

Potem je tukaj seveda vprašanje zasebnosti in svobode. “Danes smo dostopni na spletu in nekateri algoritmi ne prepoznajo le naših navad, ampak tudi naša prepričanja, preference, kaj nam je všeč, kaj nam ni … In tako se na nek način vcepljajo v naše že obstoječe miselne pristranskosti. Ena od pristranskosti je recimo ta, da so nam na nezavedni ravni bolj všeč informacije, s katerimi se strinjamo, kot tiste, s katerimi se ne. Primer: če sem ljubitelj psov, je verjetnost, da bom bral članke, ki pozitivno govorijo o njih, večja kot verjetnost, da bom bral članke o prednostih mačk. Skratka, pri sprejemanju informacij smo pristranski in težimo k temu, da še posebej sprejemamo tiste, ki se skladajo z našimi predhodnimi prepričanji – na delu je potrditvena pristranskost. Če pa zdaj v to vključimo še brskalnike in algoritme, se pristranskost še stopnjuje, saj si brskalnik zapomni mojo zgodovino, ve, kaj rad klikam, in mi že vnaprej ponudi rezultate, ki mi bodo všeč. Torej dobimo eksponentno pristranskost, ki rezultira v to, da živimo v informacijskih mehurčkih. In tukaj pride do velikega protislovja. Informacijska tehnologija naj bi nam olajšala dostop do znanja, a nam na nek način zapira miselni prostor.”

In še dodatno polarizira že tako vse bolj polariziran svet? “Mislim, da k temu zelo prispeva in da se lahko zaradi tega zmanjšuje možnost kritičnega mišljenja, če v družbi ni protiuteži, ki skušajo ta pojav kompenzirati. Recimo vzgoja za kritično državljanstvo, za medije … Starejše generacije so vajene, da je vse, kar je objavljeno, suho zlato, saj je včasih veljalo, da so šle informacije pred objavo čez sito, tudi preko urednika, zdaj pa lahko na Twitterju vsak objavi kar koli, objavljena vsebina pa na marsikoga deluje podobno kot objava kakšnega znanstvenika. In zaradi pristranskosti, ki sem jih že omenil, temu hitro verjamemo, celo prej kot znanstveniku.” 

Ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.

“Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno”

Potrebujemo torej vzgojo za informacijsko družbo in kritično mišljenje. “Če tega ni, se nam lahko zgodi, da pristanemo pri čudnih idejah, kot je tista o sistemu družbenega kredita. To so problematične ideje, saj se ne skladajo z osnovno idejo družbene organiziranosti. Država pri nas temelji na svobodi posameznika, svoboda posameznika je povezana z avtonomijo posameznika, da se sam odloča, in da je, ko meni, da se drugi motijo, seveda sposoben povedati: ‘Mislim, da se motite,’ pri tem pa navesti argumente. Sistemi družbenega kredita, v katerih te drugi nagrajujejo za sebi všečna mnenja, pa peljejo v konformizem, v to, da začnemo dajati všečna mnenja in to zmanjša stopnjo svobode.” 

Konformizem, ki pa je tehnološkim gigantom in še komu marsikdaj zelo po godu, še posebej gre uporaba tehnologije v nenavadne smeri na Kitajskem … “Mislim, da je pot odvisna od vrednot, ki jih imamo. Zdi se mi, da se je za zdaj izkazalo, da sta osebna svoboda in zasebnost zelo visoko cenjeni vrednoti, če pa tega ni, lahko imamo stroj, ki deluje, ampak bo delovanje šlo v čudno smer. Bolje je, da izhajamo iz varovalk, da skušamo stvari raje kontrolirati kot jih prepustiti same sebi. Ni dobro žrtvovati etičnih temeljev v prid vednosti. Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno.”

V središču je torej varovanje vrednot. “Ljudje včasih rečejo – demokracija ne deluje, ljudje se samo prepirajo. Ampak ravno ta del demokracije, pogovor, je varovalka, čeprav se kdaj zdi, da stopicamo na mestu. Raje stopicajmo na mestu, kot da delamo prevelike korake v napačno smer in druge pohodimo. Če vzamemo za primer par, je bolje, da se spre, kot da eden ves čas dela po nareku drugega, kar na koncu privede v popolno suženjstvo ali pa do eksplozije.”

Kot v vseh ostalih odnosih je torej tudi v primeru tehnologije pomembno, da bo naš odnos do nje zdrav. “Unescova komisija pripravlja osnovno priporočilo o etiki na tem področju. Ampak ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.”

Natalija Švab

Vir: https://www.24ur.com/magazin/ko-algoritem-odloca-o-zivljenju-in-smrti-tehnologija-nas-ne-bo-nadvladala-morda-pa-se-ji-bomo-podredili.html

Svetovni dan filozofije tokrat o umetni inteligenci

O dnevu filozofije so spregovorili na Valu 202.

Danes je svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 na pobudo Unesca zaznamujemo tudi pri nas. Tokratna osrednja tema je umetna inteligenca oziroma življenje v času robotov in transhumanizma, kar je bil tudi naslov današnje virtualne okrogle mize, ki so jo obkrožili dijaki, študentje in profesorji. O izzivi in dilemah, povezanih z umetno inteligenco se je z dr. Olgo Markič, filozofinjo in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, pogovarjal Maj Valerij.

Poslušaj na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174733549

Kako se bo sredi umetne inteligence znašel človek

Okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije, ki je letos posvečen umetni inteligenci

Kako se razlikujeta ali pa sta si podobna človeško mišljenje in umetna inteligenca, kako slednja spreminja status človeka? To sta dve temi, o katerih se bodo na svetovni dan filozofije pogovarjali strokovnjaki, dijaki in študentje.

Okroglo mizo so naslovili Umetna inteligenca: Življenje v času robotov in transhumanizma, na njej pa bodo sodelovali Cene Bavec, Janez Bregant, Marko Grobelnik, Olga Markič in Luka Omladič skupaj z dijaki in študenti.

Času primerno se bo okrogla miza odvila v spletni obliki, kar je morda tudi eden redkih dogodkov v teh razmerah, pri katerih se izvedba dejansko ujema tudi s samo vsebino prireditve.

Spletna okrogla miza, ki jo bo z vabljenimi strokovnjaki ter z dijaki gimnazij Domžale in Novo mesto ter s študenti Pedagoške fakultete iz Kopra moderiral Tomaž Grušovnik, se bo začela ob 11.00. V živo jo bo mogoče spremljati na spletni strani dneva filozofije (danfilozofije.net) ter na Facebooku na profilih Slovenskega filozofskega društva, Društva za razvoj humanistike – Zofijinih ljubimcev in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Dogodek poteka pod okriljem Urada za Unesco, Unesco Ircai, Slovenskega filozofskega društva ter Univerze na Primorskem – Pedagoške fakultete, Pedagoškega inštituta in Društva za razvoj humanistike.

Unesco je dan filozofije letos v celoti posvetil temam, povezanim z umetno inteligenco v širšem pomenu. Pogovarjali se bodo o razlikah in podobnostih med človeškim mišljenjem in umetno inteligenco, o spremenjenem statusu človeka v dobi umetne inteligence, o robotski etiki, politični ureditvi v digitaliziranih družbah, rudarjenju podatkov in vprašanju zasebnosti, o prihodnosti poklicev ob avtomatizaciji dela, pedagogiki v informacijski dobi, odvisnosti od pametnih telefonov ter preostalih izzivih, “na katere naletimo, kadar začnemo razmišljati o posledicah strojnega mišljenja za sodobno omreženo družbo”.

V informacijski dobi si večina ne zna več predstavljati življenja brez elektronske pošte, satelitske navigacije in brskanja po spletu. Ob tem nas preseneča globina posegov naprav v naša življenja. Iskanje po medmrežju nam na primer ponudi tiste podatke in rezultate, za katere brskalniki na podlagi naše spletne zgodovine preračunajo, da nas bodo bolj zanimali, s čemer vplivajo na naše oblikovanje prepričanj. Z vznikom brezpilotnih letalnikov in pametnih avtomobilov se začne zastavljati vprašanje moralne odgovornosti za dejanja avtonomnih sistemov. Tudi trg dela se zaradi čedalje zmogljivejših strojev spreminja, zato se nekateri analitiki že bojijo brezposelnosti. Pojavljajo se tudi dileme ustreznosti nadomestitve domačih živali in celo človeške družbe z roboti.

Razvoj informacijske tehnologije ne prinaša zgolj rešitev in novih priložnosti, ampak tudi številne izzive in nevarnosti, med njimi tudi odvisnosti. Filozofija kot disciplina, ki refleksira sodobne pojave v njihovih spoznavnih, moralnih in bivanjskih razsežnostih, tako ne more mimo razmisleka o umetni inteligenci in njenem vplivu na življenja, so še zapisali organizatorji pogovora.

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije, k praznovanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi Unesco. V sodelovanju z Nacionalno komisijo za Unesco in Slovenskim filozofskim društvom v Sloveniji zaznamujemo Unescov svetovni dan filozofije od leta 2005.

M. K., MMC

Ob svetovnem dnevu filozofije

Drage filozofinje in filozofi, akademski kolegi in kolegice ter prijateljice in prijatelji.

Za mnoge od nas letošnji svetovni dan filozofije prihaja v zelo nemirnem obdobju. Mnogi, vendar ne vsi, to sporočilo berete zaprti v karanteni doma. Za nekatere je to neka popolnoma nova izkušnja, za druge pričujoča situacija dodatno poslabšuje predhodno stisko. V mnogih delih sveta so smrtonosne epidemije reden pojav.

Vse pogosteje se išče filozofe in jih povprašuje za njihovo mnenje o pandemiji. Zdi se, da le-ta spodbuja globoko povpraševanje v zvezi s trenutnim stanjem. Na naše vsakdanje življenje trenutne razmere ne vplivajo nič manj kot na družbene in poklicne odnose. Vendar je za filozofe kot učenjake pomembno, da ne spregledamo dejstva, da posamezni segmenti naše družbe preživljajo krizo na različne načine in da se bomo verjetno zelo različno odzvali na njene učinke.

Upajmo, da bo pandemija sčasoma končana. Toda na dolgi rok utegnejo biti osnovne potrebe kot so ustrezen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva, enakopravne udeležbe v družbenem prostoru, enakosti spolov, rasne pravičnosti, pravic posameznika, da ne govorimo o javni komunikaciji in zaupanju, postavljene pod večji vprašaj kot si trenutno predstavljamo. Medkulturna občutljivost in interakcija sta bolj potrebni kot kadar koli prej. Od filozofov se, tako kot od humanistov na sploh, pričakuje, da ne bodo razmišljali le o sedanjosti in preteklosti, temveč tudi o tem, v kakšnem družbenem in kulturnem svetu bi radi živeli v prihodnosti. Pandemija nam je zagotovo dala dovolj materiala za razmišljanje – od vprašanj krhkosti in odpornosti narave kot neposrednega, telesnega dejavnika v našem življenju do tega, kako se skozi žalost, izgubo, razumevanje in navsezadnje, upajmo, moč, kot ljudje ob tovrstnih dejavnikih spopadamo z moralnimi zahtevami. V tem kontekstu lahko kot filozofi poskušamo poglobiti svojo zavezanost globljemu razumevanju trenutnega stanja in potencialnih trendov naše družbe. Nujna družbena potreba je narediti korak naprej in preko vsakdanjih nujnosti, s katerimi se redno soočamo, prepoznati to, kar čaka nas in naslednje generacije na gospodarskem, tehnološkem, političnem in duhovnem področju.

Želim vam kreativen in produktiven svetovni dan filozofije.

Luca Maria Scarantino
Predsednik FISP – Mednarodne federacije filozofskih društev

Prevedel Gašper Pirc

Vir: https://redfilosofia.es/blog/2020/11/19/mensaje-del-presidente-de-la-international-federa

Napotilo:
https://www.fisp.org

Za UNESCO-v dan prijateljstva do modrosti

UNESCO, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasil za svetovni dan filozofije, ki ga vsako leto pod drugim naslovom obeležujemo tudi v Sloveniji. Letošnji dan prijateljstva do modrosti, ki ga obeležujemo v četrtek, 19. novembra, je naslovljen UMETNA INTELIGENCA: življenje v času robotov in transhumanizma.

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica so dijaki 4. letnika gimnazije izdelali likovne, besedne in druge stvaritve, ki izražajo njihove lastne razmisleke o umetni inteligenci in življenju v času robotov in transhumanizma. Izdelki dijakov so zbrani in predstavljeni v obliki videa, ki si ga lahko ogledate spodaj. S to gesto želimo spodbuditi refleksijo o sodobni tehnologiji, ki nezadržno spreminja naša življenja in vsakdan tako na ravni posameznika kot na ravni družbe kot celote.

Mentor: Gorazd Brne, prof.

Svetovni dan filozofije 2020 – UMETNA INTELIGENCA: življenje v času robotov in transhumanizma

Umetna inteligenca

Življenje v času robotov in transhumanizma

UNESCOv Dan filozofije 2020

Letošnji osrednji dogodek ob svetovnem dnevu filozofije, ki bo potekal 19. novembra ob 11:00 uri, bo zaradi javnih zdravstvenih razmer in temi primerno potekal na medmrežju, in sicer na spletni strani dneva filozofije www.danfilozofije.net ter na profilih soorganizatorjev na družbenem omrežju Facebook.

Na dogodku, ki ga bo moderiral dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem), bodo sodelovali gostje:

  • dr. Cene Bavec (Univerza na Primorskem),
  • dr. Janez Bregant (Univerza v Mariboru),
  • dr. Marko Grobelnik (UNESCO IRCAI, Institut »Jožef Stefan«),
  • dr. Olga Markič (Univerza v Ljubljani) in
  • dr. Luka Omladič (UNESCO ekspertna skupina za priporočilo o etiki umetne inteligence)

ter študentje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in dijaki Gimnazij Domžale ter Novo mesto.

Tako kot preteklo leto, bo tudi tokratni dogodek temeljil na skupnem razmišljanju dijakov, študentov, stroke in zainteresirane javnosti. S takšno zasnovo želimo razširiti osnovno idejo dni filozofije, namreč zamisel, da je filozofija skupna last vsega človeštva in njegov dragocen zaklad, ki lahko bistveno prispeva k svetovni kulturi miru. To je tudi razlog, da je UNESCO, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ta praznik radovednosti in svobode mišljenja zasnovala in vzela pod svoje okrilje.

Brošura (PDF)

Filozofski maraton 2020

Javni apel

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2020 se bo odvijal med 16. in 20. novembrom. Letošnja tema je Filozofija med duhom in naravo.

Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva predvsem filozofske raziskovalce ter študente in študentke različnih stopenj študija filozofije, naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 25. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

OPIS TEME:

Problem razmerja duh – narava zahteva razlago, kako ti dve domeni medsebojno interaktirata, kakor tudi – zakaj in kdaj med njima do interakcije ne pride. Predvsem je pomembno vprašanje, kaj pod omenjenima kategorijama razumemo in od kod sploh izvira njuna distinkcija. Je razlika med naravo in duhom oz. duševnostjo sama po sebi naravna? Ali pojma res nudita – če ne absolutno, pa vsaj dobro izhodišče za naše razumevanje in delovanje v svetu?

Začetek filozofske modernosti je lociran v kartezijanskem odprtju ontološkega prepada med duhom in naravo, med subjektom in objektom. Človek, ki je po Descartesu edino pristno duhovno bitje, se kot misleč in svoboden zoperstavlja nujnosti mehanskih in vzročno-posledičnih procesov. Ti prevladujejo po vsej naravi, tudi v živi, ki zato ni več bistveno razločljiva od mrtve materialnosti. Na eni strani Descartes razduhovi oz. desubjektivira naravo – opere jo vsakršne smotrnosti ali organskosti in iz nje izvrže vsa izkustvena, čutna določila. Na drugi strani pa denaturalizira ali deobjektificira človeka kot duhovno bitje – pojmuje ga neodvisno od vseh vzročno določenih, naravnih oz. telesnih določil.

Desubjektivacija narave in denaturalizacija človeka imata izrazite epistemološke konsekvence. Denaturalizirani duh namreč ni v neposrednem odnosu do narave, temveč opravlja le z duhovnimi reprezentacijami. Zato mu grozi solipsizem, iz katerega ga Descartesu uspe iztrgati le s pomočjo Boga in njegove dobrote. Ko božja roka zagotovi možnost spoznanja »zunanjega« sveta, preostane subjektu le to, da se drži matematičnih reprezentacij, saj le te omogočajo dostop do sveta, kakršen je na sebi. Kartezijanska narava je namreč razsežna reč, svet, ki je dostopen le človeškemu analitičnemu umu.

V času razsvetljenstva ima narava dvojno funkcijo. Po eni strani postane bolj »človeška«, torej »manj božanska« in odmaknjena od misticizmov, saj se v času razsvetljenstva razširi znanstven pogled na naravo in naravne pojave. To je razvidno tako v Enciklopediji kot v novih znanstvenih odkritjih dobe. Na nek način govorimo o podružbljanju narave, saj je cilj raziskav demistifikacija in predvsem nominalizacija, hkrati pa to odpre povsem utilitarističen odnos do narave, kar v Dialektiki razsvetljenstva kritizirata Adorno in Horkheimer. Hkrati nosi narava še drugo funkcijo, ki bi jo naj ločevala od vsega družbenega – obravnavana je kot protipol družbenemu, političnemu, kot nekaj čistega proti umazaniji. Iz čiste narave so tako ekstrapolirali človeške pravice, ki bi naj ljudi odrešile od stanja družbene neenakosti – te so se tedaj imenovale naravne pravice, naravni zakoni, kar je odločilno vplivalo na politično terminologijo današnje dobe.

Znotraj mehanicističnega novoveškega univerzuma ostaja po eni strani tudi Kant. Celotno naravo poskuša modelirati glede na gibanja neživih nebesnih teles, ki zvesto sledijo strogim zakonom newtonske fizike. Po drugi strani pa se po kopernikanskemu obratu korenito spremeni vloga subjekta. Slednji postane aktiven pri konstituciji sveta, svet pa mu zato ne stoji več neodvisno nasproti.

V obdobju, ki ga označujemo kot Nemška klasična filozofija in je v dobri meri nadaljevala Kantov filozofski projekt, je razmerje med duhom in naravo eden ključnih elementov filozofskega sistema. Za objektivni idealizem mladega Schellinga in absolutni idealizem Hegla je tako še posebej razvidna problematizacija predpostavk in rezultatov Kantovega transcendentalnega idealizma, ki trpi za dvema ključnima težavama. Prva je v tem, da je Kantova narava še pretirano mehanicistična, kar onemogoča pravo mišljenje organizmov v naravi. Druga pa je, da je razmerje med duhom in naravo pri Kantu pretirano subjektivistično in posledično nezmožno zajeti enotnost duha in narave. Dober del Schellingovega in Heglovega filozofskega projekta bi tako lahko razumeli kot redefinicijo razmerja med duhom in naravo, ki odgovarja na antinomije, v katere se je zapletel Kant.

Marksizem pokaže razredno dimenzijo razmerja med duhom in naravo. Buržoazija s svoje pozicije moči človeka vidi kot spontano bitje, ki svoja želenja prosto izraža na trgu. Za proletariat pa postane toliko bolj jasno dejstvo, da so se socialna razmerja med ljudmi spremenila v blagovna razmerja med rečmi. Delavec je z vstopom na trg dela kot kolesce stroja ujet v mehanizem kapitalistične produkcije, ki ji vladajo zakoni, po nujnosti enaki zakonom fizike. Po drugi strani pa proletariat zastopa celotno človeštvo in s tem postane pravi subjekt zgodovine. Z združitvijo vseh producentov v en razred zatiranih s tem nima le zmožnosti, da s svojega stališča dojame svet kot razredno določen, ampak ga skozi revolucionarno prakso lahko tudi spremeni.

V transcendentalni fenomenologiji se razmerje duha in narave artikulira prvenstveno z ozirom na razlikovanje ‘naravne naravnanosti’, za katero je značilna stalno delujoča teza biti enega, preddanega (‘naravnega’) sveta in transcendentalne konstitucije prav te naravnanosti. V drugem smislu je narava pojmovana kot prvotna plast smiselne strukture izkustva nasploh, kot konstituirani pol, začenši s substanco, skupaj z njenimi notranjimi in zunanjimi horizonti. V ožjem smislu bi bilo naravo potrebno razumeti kot materijo pasivne sinteze. Duhu (jazu) in naravi v tem smislu pripadata različna, toda korelativna načina danosti, horizontnosti, časovnosti in konstitucije sploh. S tem je že nakazano vprašanje po prvinskem transcendentalnem jazu (duhu v pravem smislu), ki naj bi konstituiral tako psihični jaz kot naravo v njuni korelaciji.

V obzorju Heideggerjeve hermenevtične fenomenologije se vprašanje razmerja duha in narave kaže predvsem v vidiku razmerja ne-skritosti (skritosti v razkritosti) biti in svobode tu-biti (prostega odnosa do biti v njeni razkritosti), kar omogoča interpretacija grškega physis kot karakterja raz-kritosti biti. To načelno omogoča hermenevtiko izkustva narave v njenem značaju dinamičnosti, gibanja, cikličnosti, skladnosti. Kot osrednja problemska zveza se tu javlja odnos narava-svet. Kolikor oboje lahko pojmujemo kot celoto bivajočega v njegovi biti, v načinu kako je dano ‘v celoti’, se zastavlja vprašanje pojmovne razmejitve narave in sveta – je narava nekaj znotrajsvetnega (kot neka regija bivajočega v posebnem načinu njegove biti) in tako svet v samolastnem smislu ni naravni svet, ali pa je nemara narava nek značaj svetnosti in biti same (kot razkritost)?

Proti transcendentalnim metodam v filozofiji – kot so kantovske analize pogojev možnosti spoznanja ali Husserlova fenomološka redukcija –, mnoge sodobne filozofskih smeri, kot so novi materializem, objektno orientirana ontologija in spekulativni realizem izhajajo iz nefilozofskih področij. Za Meillassouxa ima posebno mesto matematika, za Harmana umetnost, za Latourja pa naravnoznanstvena praksa. Vpeljava ploskih ontologij in navezava na področja izven filozofije omogočajo nov premislek o temeljnih ontoloških pojmih.

Problem razmerja med duševnostjo in naravo ima nedvomno pomembno mesto v filozofiji znanosti. Gre navsezadnje za enega izmed tistih problemov, s katerim se spopadajo številne znanstvene discipline, a se vztrajno izmika zadovoljivi razlagi. V zgodovini filozofije prav tako ne manjka neposrednih poskusov razrešitve problema, kar se odraža v dolgi vrsti idealističnih, materialističnih in dualističnih pozicij ter njihovih polemik. Ravno filozofija znanosti pa tu praviloma postopa nekoliko drugače.

Nova luč, ki ga na problem duh – narava lahko vrže filozofija znanosti, je ta, da v naravi odkrije aspekt duha, v duševnosti pa vpliv narave ali pa vsaj naravoslovja. Seveda je ta nova konjunktura ravno tako nestabilna in polna polemik. Zdi se, da je vprašanje mejnika med poloma in smiselnosti njune razločitve še vedno odprto. Kibernetika in filozofija kognitivne znanosti si prizadevata človeške pojave podvreči naravoslovnim metodam opazovanja in tehnološke manipulacije, ter s tem na povsem metodološki oz. praktični ravni odpraviti koncept duha. Konstruktivistična filozofija znanosti pa se v določenem smislu postavi na nasprotni pol. Ta sicer praviloma ne zanika veljavnosti znanstvenih odkritij, opozarja pa, da koncepta narave in specifične znanstvene metodologije, ki mu pritiče, ne gre univerzalizirati, saj gre za enega izmed mnogih in enako pomembnih epistemoloških okvirjev (npr. Isabelle Stengers, Donna Haraway, Bruno Latour). Spet tretja usmeritev pa z zgodovinske, antropološke in spekulativne perspektive razmišlja o epistemoloških okvirjih, ki še niso, ali pa niso več prepleteni s kategorijama narave in duševnosti (napr. Gilbert Simondon, Vivieiros de Castro, Yuk Hui).

Napoved Dneva filozofije 2020

Letošnji UNESCOv Dan filozofije, bo potekal v četrtek, 19.11.2020. Osrednja tema slovenskega osrednjega dogodka bo »Umetna inteligenca: življenje v času robotov in transhumanizma«. Za boljši premislek k letošnji temi, lahko preberete kratko uvodno utemeljitev vanjo: http://www.danfilozofije.net/aktualnisdf/.

Osrednja prireditev ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije bo predvidoma ponovno potekala v Kopru. Več podrobnosti, ko bodo znane, boste lahko našli na: http://www.danfilozofije.net/aktualnisdf/osrednja-prireditev/. Spremljevalne dogodke lahko prijavite elektronsko: http://www.danfilozofije.net/dejavnosti/prijavi-dogodek/. Seveda si želimo, da dogodek uspe in učvrsti zavedanje o pomenu filozofije, zato vabljeni, da se ga udeležite v čim večjem številu.

Glede spremljajočih aktivnosti ali česarkoli, kar kliče po pojasnilu, se obrnite na katerega od kontaktov na strani: http://www.danfilozofije.net/contact/

SFD v poletnem času in poziv k zbiranju fotografij obeležij filozofinj in filozofov

Spoštovane filozofske entuziastke in entuziasti,

Zdi se, da smo prebrodili zdravstveno krizo in pred nami je poletje, ki pa bo vendarle letos nekoliko drugačno od preteklih. Pri SFD smo se ob premlevanju trenutne situacije odločili, da vam tudi poleti ponudimo posamezne e-dogodke, ki smo jih v aprilu in maju predstavljali v okviru serije “Filozofija v karanteni”.

Prav tako pa pričenjamo z zbiranjem fotografij obeležij, denimo kipov ali spominskih plošč, ki so posvečena različnim filozofom na slovenskih tleh, pri čemer štejejo tudi napisi ulic ali trgov, poimenovanih po filozofinjah in filozofih.

Fotografije obeležij z navedbo lokacije in imena ter priimka fotografa pošljite na naš elektronski naslov drustvo.ljsfd@guest.arnes.si, s čemer se tudi strinjate z njihovo objavo na naši spletni in FB strani (ter drugih medijih).

Tisti ali tistemu, ki bo posredoval največje število fotografij obeležij različnih filozofov, bo komisija podelila knjižno nagrado.

Akcija se zaključi ob naslednjem občnem zboru, ki bo konec novembra oziroma v začetku decembra 2020.

Vir in več na: http://www.sfd-drustvo.si/2499-2/

Svetovni dan filozofije – Prevrednotimo vrednote, 2. del

Letošnjega Unescovega svetovnega dneva filozofije, ki je potekal 21. novembra 2019 v Kopru, v dvorani sv. Frančiška Asiškega, se je udeležilo več kot 250 učencev, dijakov, študentov in učiteljev ter ljudi, ki jih zanima usoda družbe in planeta. Trije filozofi Smiljana Gartner, Tomaž Grušovnik in Gorazd Brne so se odzivali na pobude otrok in mladine iz cele Slovenije, zbrane tudi v knjigi Kakšno Slovenijo si želim.

Posnetek, drugi del:

Prvi del je dostopen na:
http://www.danfilozofije.net/2019/11/26/svetovni-dan-filozofije-prevrednotimo-vrednote-1-del/