Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.
Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.
Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”
Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.
Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”
Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”
Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.
Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.
“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.
“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.
Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”
“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.
Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih
Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”
Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.
Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.
Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”
Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.
Neveden politik nasede lobistu
Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.
Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”
“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”
Zanikanje, lažne študije in finančni interesi
A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”
Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”
Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”
“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”
To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.
“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.
“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar.
Natalija Švab
Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html
