Filozofija je tesno povezana z demokracijo

Temeljne vrednote se ne spreminjajo, vprašanje pa je, katerim družba daje prednost

»Filozofija je tesno povezana z demokracijo, saj zahteva ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in misli tudi argumentirajo ter prisluhnejo nasprotnim mnenjem,« meni filozof Marjan Šimenc, ki poučuje tako na pedagoški kot filozofski fakulteti v Ljubljani, sicer pa je glavni snovalec slovenskega praznovanja Unescovega svetovnega dneva filozofije. Letošnja tema je »prevrednotenje vrednot«.

»Ko 21. novembra praznujemo dan filozofije, praznujemo tudi dan biologije, psihologije, fizike, saj imajo vse te vede vir pri starogrškem filozofu Aristotelu,« omeni Šimenc. Letos izbrana tema se posveča vprašanju, ali bi morali vrednote spremeniti in jih prilagoditi razmeram v družbi – in koliko na to vplivajo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, nove tehnologije in selitve prebivalstva.

»To ni le vprašanje za filozofe, ampak za vse nas, ki smo se nehali spraševati kot otroci in začeli prevzemati druga mnenja.«
Marjan Šimenc, filozof

Navede dva primera prevrednotenja vrednot iz svojih izkušenj. Prvi se nanaša na njegov predlog izpred desetih let, s katerim se je obrnil na Darka Štrajna, takratnega predsednika Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Vprašal ga je, zakaj v Sloveniji ne zaznamujemo dneva filozofije. »On pa me je vprašal, zakaj v Sloveniji ne zaznamujemo dneva filozofije. S tem mi je nazorno sporočil, da lahko tudi sam kaj ukrenem, da bi se stvari spremenile,« pojasni.

Otroci in filozofija

Drugi primer prevrednotenja vrednot, na katerega opozori Šimenc, je preučitev lastnih stališč, ki nam jih je na življenjski poti vsilila družba. »To ni le vprašanje za filozofe, ampak za vse nas, ki smo se nehali spraševati kot otroci in začeli prevzemati druga mnenja. Tedaj nimamo mi stališča, ampak ima stališče nas,« pove. Otrok pri petih ali šestih letih je najbolj radoveden in s svojimi nedolžnimi vprašanji včasih spravlja starše v zadrego, pozneje, v šoli, pa dobi še preveč odgovorov, o katerih se sploh ni spraševal. Tudi to je morda razlog, razmišlja, da po izteku radovednih otroških let človek vse bolj povzema nekaj, kar sploh ni »njegovo«.

Ameriški filozof Matthew Lipman, začetnik gibanja filozofija za otroke, je v 70. letih prejšnjega stoletja zaradi skrb vzbujajoče intelektualne zaspanosti študentov, s katerimi se je srečeval na svojih predavanjih, želel spodbuditi negovanje kritičnega razmišljanja že pri otrocih. Prav otrok je bil tudi tisti, ki si je v pravljici Cesarjeva nova oblačila Hansa Christiana Andersena upal zavpiti: Cesar je nag!

Podobni so bili vzgibi organizatorjev okrogle mize s tremi filozofi, ki so jo na dan filozofije priredili za mlado občinstvo v koprski dvorani sv. Frančiška Asiškega. Pobudniki so bili na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v sodelovanju s Slovensko nacionalno komisijo za Unesco, Pedagoškim inštitutom, Slovenskim filozofskim društvom in društvom Jasa. Poglede otrok in mladostnikov, zbranih v knjigi Kakšno Slovenijo si želim, so pokomentirali in dodatno osvetlili Smiljana Gartner s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in Gorazd Brne, profesor filozofije in ravnatelj Gimnazije Ilirska Bistrica. V občinstvu pa so sedeli pretežno srednješolci.

Mladi za boljši svet

»Prijateljstvo, družina, ljubezen, odnos do soljudi in narave« so bile najpogosteje navedene vrednote dijakov Gimnazije Ilirska Bistrica, ki so o tem posneli video z animirano vsebino. Ta je v nasprotju z besedami dijakov prikazovala egoističnega posameznika, ki si svet skuša podrediti za lastne potrebe, na koncu pa ga to pripelje v lasten propad – saj kot kralj sede na prestol na vrhu gore odpadkov.

2033
prispevkov na temo Kakšno Slovenijo si želim so prispevali mladi. Zbrane misli so bile osnova za pogovor na temo »prevrednotimo vrednote« v koprski dvorani sv. Frančiška.

»Težava je, da se otroke v izobraževalnem procesu sili v individualno dokazovanje in razvoj, ko pridejo na delovno mesto, pa se od njih zahteva timsko delo. Po eni strani smo virtualno povezani z ogromno ljudmi, po drugi pa smo osamljeni. Kaj je zdaj prav? Odgovor je, da ni dober ne ekstremni egoizem ne ekstremni altruizem, treba pa je najti pravo ravnotežje, zunaj skrajnosti,« meni filozofinja Smiljana Gartner. Težava sodobnega časa je po njenem tudi, da imajo otroci vse premalo časa, da bi razmišljali in s tem razvijali kritično mišljenje.

»Dijaki so v videu opozorili, da jim je pomembna tudi okoljska etika. Ne gre le za skrb za prihodnje generacije, ampak tudi za druga živa bitja,« pravi filozof Tomaž Grušovnik in to poveže s sodobno okoljsko filozofijo in zavzemanjem za boj proti podnebnim spremembam z najstniško aktivistko Greto Thunberg na čelu. »Pa nas bodo odrasli poslušali, nas sploh jemljejo resno?« je zanimalo dijakinjo iz občinstva. Grušovnik ji je odgovoril, da je vsako dejanje ali upor veliko več vreden od tega, da ne storimo ničesar. Poleg tega so protesti, ki se jih udeležujejo mladi, pomembno urjenje na poti do aktivnih državljanov, ki so pogoj za delovanje demokracije.

»Strašljivo pa je, da se vsi s tem strinjamo in da podnebnim protestom nihče ne nasprotuje, se pravi, da se tudi tisti, proti katerim mladi in okoljsko ozaveščeni ljudje protestirajo, ne počutijo ogroženih in s tem niso motivirani, da bi kar koli spremenili,« je poudarila Gartnerjeva.

125
osnovnih in srednjih šol je sodelovalo pri projektu Kakšno Slovenijo si želim.

»Pravi izziv ni, ali imamo filozofski okvir, da si postavljamo vprašanja o novih vrednotah, ampak ali smo jih pripravljeni uresničevati ter se odreči delu trenutnega blagostanja,« je izpostavil filozof Gorazd Brne, ki je bil obenem mentor ilirskobistriškim dijakom pri pripravi videa na temo vrednot. »Mladi trenutno imajo voljo spremeniti svet na bolje. Enako kot so se pred 50 leti zbrali v Woodstocku in opozorili na svoje vrednote, ki so se razlikovale od tistih, ki so jih gojili njihovi starši,« je pripomnil. Sogovorniki so se sicer strinjali, da se osnovne vrednote s časom ne spreminjajo – in bodo takšne ostale še v prihodnjih stoletjih. Vprašanje je le, katerim bo družba v posameznih obdobjih dajala prednost.

Nataša Čepar

Vir: https://www.delo.si/kultura/razno/filozofija-je-tesno-povezana-z-demokracijo-252779.html

Dijaki o smislu življenja: Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš

Na današnji mednarodni dan filozofije z mladimi o enem najtežjih in najbolj kompleksnih vprašanj

Če imajo mednarodni dan voda, okolje, zdravje, jeziki in še desetine drugih reči, zakaj ga ne bi imela tudi filozofija, ki je med prioritetami Unesca v okviru razvijanja dialoga med civilizacijami. In ga tudi ima. To je vsak tretji četrtek v novembru.

Generalna skupščina Združenih narodov je namreč ta dan razglasila leta 2002, k njegovemu zaznamovanju pa vabijo vsako leto posebej pod drugim naslovom.

Letos je v osrčju dneva vprašanje nelagodja smisla, s poudarkom na smislu življenja. Morda gre za najbolj zguljeno, a hkrati najbolj večplastno in najtežje vprašanje, okoli katerega se bo vrtela tudi osrednja slovesnost, ki bo danes v Mariboru. In kaj o smislu življenja menijo mladi, dijaki različnih gimnazij, ki s svojimi profesorji filozofije radi debatirajo o tem?

Smisel življenja po mnenju nekaterih gimnazijcev
Da iz življenja potegneš največ.
Čim bolj uživati, biti srečen.
Sreča in veselje, zadovoljstvo s samim sabo.
Življenje je pot izkušenj.
Postati najboljša različica samega sebe.
Vztrajnost, vztrajnost pri uresničevanju vsakdanjih ciljev.
Nabiranje izkušenj in učenje iz njih.
Pustiti zapuščino za sabo.
Slediti svojim sanjam.
Nekaj, kar bi delal do konca življenja z nasmeškom na obrazu.
Čim več videti in vedeti, pustiti pečat svetu.
Ustvariti svoj pogled na življenje in s tem svoj cilj ter ga izpolniti do konca življenja.
Biti dober do drugih in do sebe.
Truditi se in ne obupati.

Najprej sreča, potem delo

Mišo Dačić, ki na kranjski gimnaziji poučuje filozofijo, pravi, da daleč največ dijakov tretjih letnikov bistvo oziroma smisel življenja tako ali drugače povezuje s srečo, užitkom, zadovoljstvom. »Aristotel bi rekel, da se vsi strinjajo, da je najvišje dobro sreča, a si ta pojem različno razlagajo.« Dijaki tako naštevajo notranji mir, užitek, »da počnem, kar hočem«, zadovoljene osebne potrebe, dobro počutje, lovljenje lepih trenutkov, uživanje v vsakdanu, prijetno popotovanje z veliko raznolikosti. A tudi: »Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš. Na koncu življenja ozreti se nazaj in biti ponosen na to, kar si ustvaril. Uživati polno življenje brez obžalovanj.« Med zanimivimi odgovori je zagotovo tudi tale: »Bistvo življenja je vse, kar ni samo sedeti za mizo v pisarni, učilnici in biti vse življenje zaprt za zidovi.«

Drugi najpogostejši odgovor pa je tako ali drugače povezan z delom: Da delaš, kar te zadovoljuje, veseli in zanima. Da uresničiš svoje cilje, najdeš svoj namen, dosežeš samoizpolnitev, se vzpenjaš po družbeni lestvici, pustiš zapuščino, slediš sanjam, ustvarjaš svet za potomce.

Tudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika pri profesorici Alenki Hladnik razmišljajo podobno. Da je pač bistvo življenja to, za kar se nam zdi vredno živeti in v čemer uživamo. Smisel življenja je truditi se in ne obupati, narediti čim več dobrega, doživeti čim več stvari in za sabo pustiti nekaj, po čemer se nas bodo zapomnili. Pa izkoristiti vsako priložnost, da se imaš lepo in uživaš življenje, živeti brez obremenitev, po svojih željah pustiti pečat svetu. Nekateri kljub mladosti gledajo tudi naprej. Recimo: »Smisel življenja so žena, otroci, družina, donosna služba in topel dom.« Hladnikova pravi, da se mladi na splošno zelo radi pogovarjajo o tej temi, in zato jo je sama vključila v redni program pri četrtih letnikih.

Kje iskati smisel
Marjan Šimenc s pedagoške fakultete pa meni, da že otroci s svojim spraševanjem, kje smo – kje je Slovenija, Evropa, svet, vesolje … – hitro pridejo do razsežnosti, ki je nedvomno filozofska. »Ko vprašajo, kje je vesolje, vprašajo tudi, do kod seže naša vednost (oziroma vednost odraslih). V svojih vprašanjih lahko zajamemo tisto, kar uhaja našemu izkustvu, a s svojimi odgovori tja ne moremo seči. Podobno bi lahko izpeljali za smisel življenja kot celote. Z vprašanji tja lahko sežemo, ne moremo pa s svojimi odgovori.«

Zato, sklene Šimenc, bi lahko sicer odgovorili, da je smisel našega življenja posmrtno življenje, a bi takoj sledilo naslednje vprašanje, ki bi pokazalo težavnost tega odgovora: kakšen pa je smisel posmrtnega življenja? Tako je pravo filozofsko vprašanje po smislu: Kaj narediti takrat, ko naša vednost naleti na neki rob, na mejo, ki je ne more prestopiti?

To je napačno vprašanje!
Sandi Cvek, profesor na novogoriški gimnaziji: Pri urah filozofije se temi o smislu življenja dosledno izogibam. Pač pa debato tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih udeleženci vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od nesebičnega razdajanja drugim prek umetniške ali znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega uživaštva), pri čemer jim nikoli ne pride na misel, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma samo pozicijo, s katere je o njem sploh mogoče razmišljati ali govoriti.

Ker pri »smislu življenja« je problematična že sama besedna zveza – namreč povezovanje smisla in življenja. Mar ni smisel povsem lingvistična kategorija in so lahko (ne)smiselne le izjave oziroma trditve, ne pa tudi stvari in pojavi? Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se življenju išče smisel, saj se s to besedo po nemarnem opleta kot z nekakšno pripravno sopomenko za vrsto drugih besed: na primer za srečo, ugodje, korist, namen …

Če bi se moral odločiti za eno samo oziroma najbolj tipično značilnost odnosa mojih dijakov do tega problema, potem je to zagotovo njihov povsem samoumevni in refleksni: ali nihilizem, češ da življenje nima smisla, saj je to čas, ko je dobro čim bolj uživati in ko se je pač treba z nečim zamotiti čakajoč na smrt; ali pa subjektivizem in relativizem v smislu: ker smo ljudje zelo različni, pač ne more biti govora o enem samem smislu življenja, ampak je smislov toliko, kolikor je ljudi. Pri čemer v odsotnosti »velikih zgodb« znajo več kot prav priti male, saj najbrž lahko nekomu življenje še vedno osmisli le vsemogočni bog stvarnik, odrešenik in sodnik; nekomu drugemu pa čisto zadošča tudi kakšno manjše, recimo hollywoodsko ali nogometno, božanstvo.

Nekdo lahko preživi svoje življenje v boju za boljši in pravičnejši svet, nekdo drug pa je čisto zadovoljen z obdelovanjem lastnega vrtička in skrbjo zase. Mogoče ima prav Zmelkoow in je smisel življenja ležanje na plaži, pri čemer sam takoj dodajam, da pri takem življenjskem stilu brez čivave še nekako gre, brez »možganov na off« pa nikakor. Malo prej sem na naslovni strani eAsistenta prebral današnjo »modrost dneva«, prepisano iz famozne Celestinske prerokbe: »Ko imaš prava vprašanja, se porodijo tudi pravi odgovori.« Če je to res, potem vprašanje, kakšen je smisel življenja, ni pravo, in se je treba predvsem sprijazniti z zoprnim dejstvom, da ne obstajajo samo napačni odgovori, ampak tudi napačna vprašanja.

Tanja Jaklič