‘Leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj, kaže zgolj to, da nočemo vedeti’

Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.

Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.

Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”

Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.

Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”

Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”

Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.

Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.

“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.

“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.

Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”

“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.

Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih

Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”

Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.

Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.

Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”

Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.

Neveden politik nasede lobistu

Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.

Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”

“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”

Zanikanje, lažne študije in finančni interesi

A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”

Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”

Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”

“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”

To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.

“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.

“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar. 

Natalija Švab

Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html

O »šampanjski distribuciji«, grešni naravi in okoljski (ne)etiki

Podnebna pravičnost ali kako je za polovico izpustov ogljika odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi sveta, ki so tudi najbolj odporni na škodo.

Živimo v geološki dobi, antropocenu, v katerem človekov vpliv na okolje spreminja geološko strukturo planeta in v katerem so vremenski ekstremi in posledično naravne katastrofe postali »običajen« pojav. Države, tudi Slovenija, ne ukrepajo, kot bi morale. Zakaj in kje naša okoljska etika šepa?

Od leta 1850 do danes so se emisije CO2 v ozračju povečale za polovico. »Dvomiti o tem, da se podnebje globalno spreminja in da tudi Slovenija ni izjema, saj ima že od 80. let prejšnjega stoletja pretopla leta, kaže na to, da tega nočemo vedeti,« je na okrogli mizi, pod katero se je podpisalo pet organizatorjev, med njimi tudi Slovensko filozofsko društvo in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Po drugi svetovni vojni raba fosilne energije narašča, porabimo pa jo na primitiven način: zažgemo jo. Torej nismo boljši od jamskega človeka. Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Čeprav so si bili razpravljavci enotni, da okoljska kriza ni le kriza pravičnosti, temveč je tudi družbena in razredna kriza, kriza (ne)enakosti spolov, religije, simbolnih vrednot …, pa ostaja med osrednjimi vprašanji o podnebnih spremembah tisto o podnebni pravičnosti. Z grafom šampanjskega kozarca jo je ponazoril okoljski filozof dr. Luka Omladič:

Tako poudarjena podnebna pravičnost ni moralizem. Ampak postaja poltičen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distirubcija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Dr. Luka Omladič

»Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Spodnja polovica najrevnejših je globalno odgovorna le za sedem odstotkov izpustov.« Glede škode je ravno obratno. Bogatejši, kaže »kozarec«, so bolj odporni na škodo, lažje se ji ognejo in jo prebolijo. »Vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov spremeniti življenjski slog in prakse podjetij. A katera podjetja je treba reformirati in kateri slog spremeniti? Odgovor je jasen: Tista, na vrhu šampanjskega kozarca,« je še dejal. Tako poudarjena podnebna pravičnost po njegovem ni moralizem, ampak postaja političen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distribucija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Ali kot je opozorila Bogatajeva: da različen okoljski odtis ne obstaja le med državami, ampak tudi med spoloma: »Samski moški ima za skoraj tretjino večji okoljski odtis kot samska ženska.«

Kaj pa religije in okoljska pismenost?

V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi. Vse ostalo je interpertacija grešnosti. Dr. Nadja Furlan Štante

Izjemno vlogo imajo, odgovarja teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, saj so »ohranjevalke in tudi proizvajalke smisla vrednot«. Judovstvo, krščanstvo in islam v zadnjih desetletjih močno brskajo po teološki doktrini glede okoljskega vprašanja in kritično preizprašujejo tudi svoja tolmačenja svetopisemskih pasusov, kot je, denimo, pasus o človeku kot kroni stvarstva, dodaja Štantetova: »V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi, vse ostalo je interpretacija grešnosti«.

Mednarodne korporacije zaradi profita preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. Tako prikrivanje resnice v filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost. Niko Šetar

Če se mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar strinja, da so mladi najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb, pa Bogatajeva opozarja tudi na starejšo populacijo, ki težko prenaša vremenske pritiske. Bogatajeva sicer pogreša okoljski aktivizem in še več osveščanja pri stroki, zadolženi za okoljsko področje in upa, da bodo premiki čim prej v šolskem sistemu. Kako? »Da podnebne vsebine smiselno vključimo v kurikulum pri različnih predmetih.« Okoljsko bolj izobraženi ljudje bodo manj nasedali manipulacijam velikih korporacij, ki po Šetarju zgolj zaradi dobičkov »preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo«. Tako prikrivanje resnice filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost.

Polona Malovrh

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/o-sampanjski-distribuciji-gresni-naravi-in-okoljski-ne-etiki/

Umetna inteligenca: življenje v času robotov in transhumanizma

UNESCOv Dan filozofije 2020

Posnetek spletne okrogle mize z vabljenimi gosti (Cene Bavec, Janez Bregant, Marko Grobelnik, Olga Markič in Luka Omladič) ter s sodelovanjem gimnazijskih dijakov, ki jo je moderiral Tomaž Grušovnik.

V informacijski dobi si ne znamo več predstavljati življenja brez elektronske pošte, satelitske navigacije in brskanja po spletu. Čeprav se po eni strani zavedamo vseprisotnosti računalnikov in algoritmov, pa nas po drugi strani nenehno preseneča globina njihovih posegov v naša življenja. Iskanje po medmrežju nam denimo ponudi tiste podatke in rezultate, za katere brskalniki na podlagi naše spletne zgodovine preračunajo, da nas bodo bolj zanimali, s čemer vplivajo na naše oblikovanje prepričanj in preferenc. Z vznikom brezpilotnih letalnikov in pametnih avtomobilov, ki se lahko sami »odločajo«, se začne zastavljati vprašanje moralne odgovornosti za dejanja, ki jih izvršijo ti avtonomni sistemi. Tudi trg dela se zaradi čedalje zmogljivejših strojev spreminja, zato se nekateri analitiki upravičeno bojijo velikih valov brezposelnosti. Srečujemo se tudi z dilemami ustreznosti nadomestitve domačih živali in celo človeške družbe z roboti. Zdi se celo, da se moramo potem, ko smo končno izumili »igračo, ki se je nikoli ne naveličamo«, soočati s problemom učinkovite omejitve njene uporabe: dejstvo je, da se je tako med mlado kot tudi med starejšo populacijo začela javljati odvisnost od pametnih telefonov. Tako nam že kratek premislek pokaže, da razvoj informacijske tehnologije ne prinaša zgolj rešitev in novih priložnosti, ampak tudi težke izzive oziroma celo neposredne nevarnosti. Filozofija kot tista disciplina, ki ima za svojo nalogo refleksije sodobnih pojavov v njihovih spoznavnih, moralnih in bivanjskih razsežnostih, tako ne more mimo razmisleka o umetni inteligenci in njenem vplivu na naša življenja. UNESCOv dan filozofije 2020 v Sloveniji zato posvečamo temam, povezanim z umetno inteligenco v širšem pomenu te besedne zveze, ki med drugim zajemajo:

– razlike in podobnosti med človeškim mišljenjem in umetno inteligenco;
– spremenjen status človeka v dobi umetne inteligence;
– robotsko etiko;
– politične ureditve v digitaliziranih družbah;
– rudarjenje podatkov in vprašanje zasebnosti;
– prihodnost poklicev ob avtomatizaciji dela;
– pedagogiko v informacijski dobi;
– odvisnost od pametnih telefonov;

ter ostale izzive, na katere naletimo, kadar začnemo razmišljati o posledicah strojnega mišljenja za sodobno omreženo družbo.

Umetna inteligenca

Življenje v času robotov in transhumanizma

UNESCOv Dan filozofije 2020

Letošnji osrednji dogodek ob svetovnem dnevu filozofije, ki bo potekal 19. novembra ob 11:00 uri, bo zaradi javnih zdravstvenih razmer in temi primerno potekal na medmrežju, in sicer na spletni strani dneva filozofije www.danfilozofije.net ter na profilih soorganizatorjev na družbenem omrežju Facebook.

Na dogodku, ki ga bo moderiral dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem), bodo sodelovali gostje:

  • dr. Cene Bavec (Univerza na Primorskem),
  • dr. Janez Bregant (Univerza v Mariboru),
  • dr. Marko Grobelnik (UNESCO IRCAI, Institut »Jožef Stefan«),
  • dr. Olga Markič (Univerza v Ljubljani) in
  • dr. Luka Omladič (UNESCO ekspertna skupina za priporočilo o etiki umetne inteligence)

ter študentje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in dijaki Gimnazij Domžale ter Novo mesto.

Tako kot preteklo leto, bo tudi tokratni dogodek temeljil na skupnem razmišljanju dijakov, študentov, stroke in zainteresirane javnosti. S takšno zasnovo želimo razširiti osnovno idejo dni filozofije, namreč zamisel, da je filozofija skupna last vsega človeštva in njegov dragocen zaklad, ki lahko bistveno prispeva k svetovni kulturi miru. To je tudi razlog, da je UNESCO, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ta praznik radovednosti in svobode mišljenja zasnovala in vzela pod svoje okrilje.

Brošura (PDF)