Danes filozofija, jutri revolucija

Vsak tretji četrtek v novembru je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za svetovni dan filozofije

Na marsikateri srednji šoli so v tem tednu bolj kot odgovore iskali vprašanja. V mariborskem gledališču so razpravljali o nelagodju smisla. Sredi tedna, sredi Ljubljane pa je več študentov in predavateljev filozofije razpravljalo o pomenu revolucije danes.

Filozofija in revolucija je bila namreč tema letošnjega filozofskega maratona, ki ga že vrsto let pripravlja Študentsko filozofsko društvo v novembrskem tednu ob svetovnem dnevu filozofije.

Gostja oddaje sta udeleženca in soorganizatorja maratona, filozofska študenta Nesa Vrečer in Martin Bole.

Posnetek na: https://val202.rtvslo.si/2018/11/kulturnice-100/

Nataša Štefe

Dijaki o smislu življenja: Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš

Na današnji mednarodni dan filozofije z mladimi o enem najtežjih in najbolj kompleksnih vprašanj

Če imajo mednarodni dan voda, okolje, zdravje, jeziki in še desetine drugih reči, zakaj ga ne bi imela tudi filozofija, ki je med prioritetami Unesca v okviru razvijanja dialoga med civilizacijami. In ga tudi ima. To je vsak tretji četrtek v novembru.

Generalna skupščina Združenih narodov je namreč ta dan razglasila leta 2002, k njegovemu zaznamovanju pa vabijo vsako leto posebej pod drugim naslovom.

Letos je v osrčju dneva vprašanje nelagodja smisla, s poudarkom na smislu življenja. Morda gre za najbolj zguljeno, a hkrati najbolj večplastno in najtežje vprašanje, okoli katerega se bo vrtela tudi osrednja slovesnost, ki bo danes v Mariboru. In kaj o smislu življenja menijo mladi, dijaki različnih gimnazij, ki s svojimi profesorji filozofije radi debatirajo o tem?

Smisel življenja po mnenju nekaterih gimnazijcev
Da iz življenja potegneš največ.
Čim bolj uživati, biti srečen.
Sreča in veselje, zadovoljstvo s samim sabo.
Življenje je pot izkušenj.
Postati najboljša različica samega sebe.
Vztrajnost, vztrajnost pri uresničevanju vsakdanjih ciljev.
Nabiranje izkušenj in učenje iz njih.
Pustiti zapuščino za sabo.
Slediti svojim sanjam.
Nekaj, kar bi delal do konca življenja z nasmeškom na obrazu.
Čim več videti in vedeti, pustiti pečat svetu.
Ustvariti svoj pogled na življenje in s tem svoj cilj ter ga izpolniti do konca življenja.
Biti dober do drugih in do sebe.
Truditi se in ne obupati.

Najprej sreča, potem delo

Mišo Dačić, ki na kranjski gimnaziji poučuje filozofijo, pravi, da daleč največ dijakov tretjih letnikov bistvo oziroma smisel življenja tako ali drugače povezuje s srečo, užitkom, zadovoljstvom. »Aristotel bi rekel, da se vsi strinjajo, da je najvišje dobro sreča, a si ta pojem različno razlagajo.« Dijaki tako naštevajo notranji mir, užitek, »da počnem, kar hočem«, zadovoljene osebne potrebe, dobro počutje, lovljenje lepih trenutkov, uživanje v vsakdanu, prijetno popotovanje z veliko raznolikosti. A tudi: »Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš. Na koncu življenja ozreti se nazaj in biti ponosen na to, kar si ustvaril. Uživati polno življenje brez obžalovanj.« Med zanimivimi odgovori je zagotovo tudi tale: »Bistvo življenja je vse, kar ni samo sedeti za mizo v pisarni, učilnici in biti vse življenje zaprt za zidovi.«

Drugi najpogostejši odgovor pa je tako ali drugače povezan z delom: Da delaš, kar te zadovoljuje, veseli in zanima. Da uresničiš svoje cilje, najdeš svoj namen, dosežeš samoizpolnitev, se vzpenjaš po družbeni lestvici, pustiš zapuščino, slediš sanjam, ustvarjaš svet za potomce.

Tudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika pri profesorici Alenki Hladnik razmišljajo podobno. Da je pač bistvo življenja to, za kar se nam zdi vredno živeti in v čemer uživamo. Smisel življenja je truditi se in ne obupati, narediti čim več dobrega, doživeti čim več stvari in za sabo pustiti nekaj, po čemer se nas bodo zapomnili. Pa izkoristiti vsako priložnost, da se imaš lepo in uživaš življenje, živeti brez obremenitev, po svojih željah pustiti pečat svetu. Nekateri kljub mladosti gledajo tudi naprej. Recimo: »Smisel življenja so žena, otroci, družina, donosna služba in topel dom.« Hladnikova pravi, da se mladi na splošno zelo radi pogovarjajo o tej temi, in zato jo je sama vključila v redni program pri četrtih letnikih.

Kje iskati smisel
Marjan Šimenc s pedagoške fakultete pa meni, da že otroci s svojim spraševanjem, kje smo – kje je Slovenija, Evropa, svet, vesolje … – hitro pridejo do razsežnosti, ki je nedvomno filozofska. »Ko vprašajo, kje je vesolje, vprašajo tudi, do kod seže naša vednost (oziroma vednost odraslih). V svojih vprašanjih lahko zajamemo tisto, kar uhaja našemu izkustvu, a s svojimi odgovori tja ne moremo seči. Podobno bi lahko izpeljali za smisel življenja kot celote. Z vprašanji tja lahko sežemo, ne moremo pa s svojimi odgovori.«

Zato, sklene Šimenc, bi lahko sicer odgovorili, da je smisel našega življenja posmrtno življenje, a bi takoj sledilo naslednje vprašanje, ki bi pokazalo težavnost tega odgovora: kakšen pa je smisel posmrtnega življenja? Tako je pravo filozofsko vprašanje po smislu: Kaj narediti takrat, ko naša vednost naleti na neki rob, na mejo, ki je ne more prestopiti?

To je napačno vprašanje!
Sandi Cvek, profesor na novogoriški gimnaziji: Pri urah filozofije se temi o smislu življenja dosledno izogibam. Pač pa debato tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih udeleženci vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od nesebičnega razdajanja drugim prek umetniške ali znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega uživaštva), pri čemer jim nikoli ne pride na misel, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma samo pozicijo, s katere je o njem sploh mogoče razmišljati ali govoriti.

Ker pri »smislu življenja« je problematična že sama besedna zveza – namreč povezovanje smisla in življenja. Mar ni smisel povsem lingvistična kategorija in so lahko (ne)smiselne le izjave oziroma trditve, ne pa tudi stvari in pojavi? Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se življenju išče smisel, saj se s to besedo po nemarnem opleta kot z nekakšno pripravno sopomenko za vrsto drugih besed: na primer za srečo, ugodje, korist, namen …

Če bi se moral odločiti za eno samo oziroma najbolj tipično značilnost odnosa mojih dijakov do tega problema, potem je to zagotovo njihov povsem samoumevni in refleksni: ali nihilizem, češ da življenje nima smisla, saj je to čas, ko je dobro čim bolj uživati in ko se je pač treba z nečim zamotiti čakajoč na smrt; ali pa subjektivizem in relativizem v smislu: ker smo ljudje zelo različni, pač ne more biti govora o enem samem smislu življenja, ampak je smislov toliko, kolikor je ljudi. Pri čemer v odsotnosti »velikih zgodb« znajo več kot prav priti male, saj najbrž lahko nekomu življenje še vedno osmisli le vsemogočni bog stvarnik, odrešenik in sodnik; nekomu drugemu pa čisto zadošča tudi kakšno manjše, recimo hollywoodsko ali nogometno, božanstvo.

Nekdo lahko preživi svoje življenje v boju za boljši in pravičnejši svet, nekdo drug pa je čisto zadovoljen z obdelovanjem lastnega vrtička in skrbjo zase. Mogoče ima prav Zmelkoow in je smisel življenja ležanje na plaži, pri čemer sam takoj dodajam, da pri takem življenjskem stilu brez čivave še nekako gre, brez »možganov na off« pa nikakor. Malo prej sem na naslovni strani eAsistenta prebral današnjo »modrost dneva«, prepisano iz famozne Celestinske prerokbe: »Ko imaš prava vprašanja, se porodijo tudi pravi odgovori.« Če je to res, potem vprašanje, kakšen je smisel življenja, ni pravo, in se je treba predvsem sprijazniti z zoprnim dejstvom, da ne obstajajo samo napačni odgovori, ampak tudi napačna vprašanja.

Tanja Jaklič

»Poresničnost: med resnico in lažjo«

Svetovni dan filozofije 2017

Osrednja prireditev letošnjega svetovnega dneva filozofije je pod naslovom »Poresničnost: med resnico in lažjo« potekala v Kazinski dvorani SNG v Mariboru. Svoja spoznanja na temo poresničnosti in resnice ali laži v filozofiji so z nami delili dr. Stojan Pelko, dr. Nenad Miščević, dr. Olga Markič in mag. Mare Štempihar. Zvočni posnetek prireditve:

Kmalu bo na http://videolectures.net/ na voljo tudi video posnetek z boljšim zvokom.

Več na: http://zofijini.net/poresnicnost-med-resnico-in-lazjo/

Svetovni dan so obeležili tudi na številnih slovenskih šolah:

Osnovna šola “Jožeta Krajca” Rakek
http://osrakek.si/svetovni-dan-filozofije-2017/

Gimnazija Ilirska Bistrica
https://www.ilb.scpo.si/ob-svetovnem-dnevu-filozofije/

Srednja šola Črnomelj
http://www.sscrnomelj.si/2017/11/15/svetovni-dan-filozofije-2017/

Osnovna šola Leskovec pri Krškem
http://www.os-leskovec.si/2017/11/16/unescov-svetovni-dan-filozofije/

Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik
http://www.gssrm.si/wordpress/?p=11222

Če ste tudi vi na kak način obeležili ta dan, se priporočamo za kakšno kratko poročilo: http://www.danfilozofije.net/contact/!

Na svetovni dan filozofije o resnicah in lažeh, ki smo jim priča

Maribor, 16. novembra – Na osrednji prireditvi letošnjega svetovnega dneva filozofije, ki so jo danes gostili v Mariboru, so filozofi razpravljali o poresničnosti oziroma resnicah in lažeh v filozofiji. Svoje mnenje so predstavili Stojan Pelko, Nenad Miščević, Olga Markič in Mare Štempihar.

Po besedah Borisa Vezjaka z mariborske filozofske fakultete vedno bolj živimo v medijsko, politično in marketinško skonstruiranem svetu, v katerem se izgublja naš osnovni občutek za resnico in resničnost. “Ta izguba ‘stika z realnostjo’ ni naključna, zmaga laži, prevar in iluzij nad objektivnimi dejstvi postaja vedno bolj dominantna, zato ker je lahko izbranim uporabnikom koristna: bodisi medijem, politiki, korporacijam in marketinškim praktikom,” je povedal za STA.

Po njegovih besedah je naloga filozofov, da poskušajo misliti svet in ohranjati naš odnos do resnice. “Tema o poresničnosti je bila doslej po krivici prevzeta predvsem v političnih in medijskih debatah, še zlasti po ameriških predsedniških volitvah in sledeč izboru uredništva ugledne založbe Oxford Dictionaries, ki je izraz prepoznal za besedo leta 2016 – dejansko pa stoji v njenem jedru eminentno filozofsko vprašanje,” je povedal.

“Četudi se tovrstna debata približuje že znanim logikam propagandnih dejanj, političnih manipulacij in laži, marketizaciji družbenega sveta in končno dominaciji oglaševalskih praks, ki vse po vrsti oblikujejo naše dojemanja družbe, sveta in končno nas samih, s tem filozofije še nismo razrešili njenega poslanstva. Nasprotno, na tem mestu bi temeljit miselni napor najbolj pričakovali,” je nadaljeval.

Današnjo razpravo, ki je napolnila Kazinsko dvorano SNG Maribor do zadnjega kotička, je oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru priredil v sodelovanju s Slovensko nacionalno komisijo za Unesco in Slovenskim filozofskim društvom.

Po besedah podpredsednika omenjene komisije za Unesco Darka Štrajna se moramo v današnjem “cunamiju laži” vedno bolj spraševati, kaj je resnica. “Resnica je nekaj, do česar je treba priti,” je poudaril. Kot je dejal, je več poti do resnice, čeprav je ta le ena.

Podobno je izpostavil predstojnik oddelka za filozofijo mariborske filozofske fakultete Bojan Borstner. “Imamo več približkov resnice in te približke se razglaša kot eno samo resnico,” zato se mu zdi prav, da filozofi razpravljajo o tem.

Dogodki ob svetovnem dnevu filozofije, ki mu je Generalna skupščina ZN posvetila tretji četrtek v novembru, so namenjeni promociji filozofije v družbi, v Sloveniji pa ga prirejajo od leta 2005. Poleg osrednjega dogodka v Mariboru se v tem tednu vrstijo še druge aktivnosti po srednjih šolah in v širšem okolju, povezane z mislijo na filozofijo.

Med drugim so na ljubljanski filozofski fakulteti priredili Filozofski maraton, v Kamniku pogovorni večer z ekonomistom Rokom Kraljem in filmom Ekonomija sreče, v Kranju pogovor z Marjanom Šimencem o novih praksah filozofije ter v Medvodah Sokratovo urico za otroke.

Vir: https://misli.sta.si/2450673/na-svetovni-dan-filozofije-o-resnicah-in-lazeh-ki-smo-jim-prica

Mediji: operacija dekontaminacije

UNESCO Courier, julij-september 2017

Oslabljeni tradicionalni mediji, množica informacij, ki ne zagotavlja zanesljivosti, nejasne meje med dejstvi in mnenji, obotavljajoča poklicna etika … novinarstvo je »pod pritiskom«, če si sposodimo naslov UNESCO kolokvija, ki je potekal 23. marca 2017. Prišel je čas, da si postavimo vprašanje ali je četrta veja oblasti še vedno pri močeh. V zadnjem času je izgubila verodostojnost in se bori za povrnitev zaupanja javnosti.

Tehnološke, ekonomske in politične spremembe v zadnjem desetletju so kontaminirale globalno medijsko areno. Medtem ko je polarizacija medijev neprecenljivo orodje za demokracijo, pa spodbuja tudi viralnost lažne, rigidne in pogosto toksične vsebine. Torej ali nas informirajo ali manipulirajo? Razlikovanje med resnico in ne-resnico je za današnjo širšo javnost postala zelo težka naloga.

Povezava: http://eepurl.com/c0XDhH

Več na: http://en.unesco.org/courier/july-september-2017

Politika pa ustvari pravi, resnični Strah

Filozofi Renata Salecl, Smiljana Gartner, Mirt Komel in Peter Klepec o strahu

http://www.vecer.com/images/slike/2016/12/02/1117n25-700.jpg

Kaj je strah? “Tisto, česar še nismo izkusili.” “Vodilo človeka, da gre naprej.” “Bojazen pred neznanim.” “Bojazen pred nesprejetostjo.” “Čustvo, ki zavira pri napredku.”

Tako so odgovarjali naključni mimoidoči v filmu, ki smo ga videli kot uvod v osrednji dogodek ob letošnjem dnevu filozofije. Prav strah je bil tema, ki so jo izbrali organizatorji, Nacionalna komisija za Unesco, Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

“Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja,” so o strahu zapisali organizatorji.

“Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. Tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo.”

Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja? O tem so v Mariboru razpravljali štirje ugledni slovenski filozofi: dr. Renata Salecl, dr. Smiljana Gartner, dr. Peter Klepec in dr. Mirt Komel.

Nove dimenzije strahu

Renata Salecl je povedala, da se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata z eksistencialnimi strahovi. Sartre je zapisal, da človeka, ki stoji pred prepadom, ni strah tega, da bi padel vanj, ampak tega, da bi se sam vrgel v globino, da je kot svobodno bitje tisti, ki lahko konča svoje življenje. Freud se je ukvarjal z vprašanjem, kakšna je razlika med strahom in tesnobo. Medtem ko je pri strahu vendarle mogoče vsaj okvirno določiti, česa nas je strah, pa je pri tesnobi problem povezan s tem, da ne vemo, česa nas je pravzaprav strah. Lacan strah označuje za objekt na mestu praznine.

“Danes pa gredo diskusije o tem, česa nas je strah, v neko popolnoma novo smer. Z razvojem znanosti, še posebno nevroznanosti in genetike, se je pojavila cela vrsta novih tesnob in strahov, ki so vezani na vprašanje, kaj je tisto v meni, več kot jaz sam, ki me na neki način določa. Na področju kriminologije je mnogo razprav o tem, ali lahko določimo, kdo bo bodoči zločinec, če pogledamo njegove gene, ali lahko predvidimo, kaj bo nekdo naredil, če slikamo njegove možgane. Če bi interpretirali Lacanovo teorijo, bi lahko dejali, da se na neki način pojavljajo novi objekti na mestu praznine. Je ta novi objekt morda gen, se skriva v naših možganih? Ob tem se pojavljajo popolnoma novi strahovi in nove tesnobe,” je dejala Renata Salecl.

“Strah je čustvo, ki nas močno zaveže takrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, komu lahko zaupamo. Največji problem je, kadar nas nekdo prepričuje, da mu lahko zaupamo svoje strahove, da jih bo omilil s svojim znanjem ali avtoriteto. Zato je ob vprašanjih, česa nas je lahko v družbi strah, pomembno poudariti vlogo identifikacije,” pravi Renata Salecl. Ljudje, polni strahu ali tesnobe, se zlahka identificirajo z nekom, ki se kaže kot oseba brez dvoma, brez strahu ali tesnobe, to pa so lahko posamezniki s psihotično strukturo. Na žalost družba sodobnega kapitalizma odpira vrata takšnim ljudem, da se lahko povzpnejo na visoke položaje. Raziskave o tem, kako delujejo ljudje na najvišjih položajih v družbi, politiki, gospodarstvu, kažejo, da take položaje lažje zasedejo posamezniki, ki nimajo dvoma, nimajo občutkov krivde, sočutja, so pa lahko izjemno kruti, zlasti do tistih, ki so polni dvomov in tesnobe.

“Zdaj je trenutek, ko se je treba zoperstaviti medijem in nabijanju strahov, ohraniti pa je treba razmišljanje o subjektu, zavezanem tesnobi. In še nekaj je zelo pomembno – da ohranimo moč dvoma. Najbolj nevarno je, če se posameznik, ki je močno v krču strahu in tesnobe, prehitro identificira z nekom, ki mu obljublja, da mu bo te občutke ublažil. Zato v družbi strahu ohranimo dvom, še posebno do avtoritet, ki nas prepričujejo, naj nas ne bo strah.”

Politika strahu

Peter Klepec je dejal, da smo v strah in strahove tako vpisani, vključeni sami in prav to izkorišča politika, predvsem pa “politika strahu”, ki vse naše male in zasebne strahove po eni strani zminimalizira, po drugi pa maksimalizira, s tem, ko nam ponudi “pravi”, “resnični” Strah: nekaj, pred čimer vsi naši strahovi zbledijo in so videti kot nekaj malenkostnega, nepomembnega, ničnega.

Ideološka operacija, ki je na delu v “politiki strahu”, je tako zamenjava različnih strahov za enega samega. To je lahko Strah pred Drugim, ta Drugi pa postane tudi priročni krivec za vse naše notranje dileme, blokade, zagate: to, da nam ne uspe želeti na pravi način, to, da naša želja ostaja blokirana, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč zato postane kriv Drugi, je pojasnil Klepec.

Od nečesa k ničemur

Mirt Komel je govoril o strahu in ljubezni, katerih skupna poteza se kaže kot izguba. “Tako kot je ljubezen želja ali hrepenenje po zapolnitvi praznine z nečim ali nekom, tako je strah pravzaprav strah pred izgubo tega, na kar smo navezani. Časovna logika je inverzna: v ljubezni je najprej izguba, ki naj jo objekt poželenja zapolni, v strahu pa imamo objekt, ki implicira možnost izgube na horizontu. Za presek ljubezni in strahu se tako izkaže natanko izguba, vrzel, manko, praznina, ničnost ali čisto preprosto: nič kot tak.

Ampak če pustimo ob strani celotno dolgo in zapleteno filozofsko zgodovino pojma niča in se osredotočimo samo na tisti za nas zanimivi moment, kjer se strah in ljubezen spajata na točki praznine, potem se kaže obrniti k Freudu, ki je vpeljal enostavno, a vendar pomembno razlikovanje znotraj samega pojmovanja strahu, ko je strah (konceptualno) razlikoval od tesnobe tako, da je dejal, da prvi (strah) ima svoj ustrezen objekt, druga (tesnoba) pa ga nima. Drugače in preprosteje povedano: bojimo se vedno nečesa, v skrajni instanci grožnje izgube nečesa, tesnobni pa smo vedno pred ničimer,” je dejal Komel.

Stroka, oblast in strah

Smiljana Gartner je strah opisala kot primarno čustvo, normalen odziv na neobičajne razmere. “Strah pri človeku povzroči neko stopnjo stresa, nas vrže iz ravnovesja, harmonije, začnemo se obnašati drugače, včasih celo v nasprotju z zdravo pametjo. V trenutku, ko nas strah vrže iz ravnovesja, je človek dovzeten za rešitve, ki mu jih nekdo ponuja, da bi se ponovno znašel v ravnovesju, brez strahu. Za to se je človek vedno bil in se je pripravljen odreči temeljnim pravicam sodobne družbe, tudi pravici do določene stopnje zasebnosti. V ustvarjanju svetovnega strahu smo se pripravljeni odreči pravicam, za katere so si predniki stoletja prizadevali. Ta princip metanja iz ravnovesja in ponovno nazaj godi nekaterim množičnim medijem, ki zadeve še potencirajo, ker vedo, da bodo s tem vzbujanjem strahu vplivali na človeka, da jih bo spremljal.

Filozofinji se zdi strašljivo, da pozabljamo na dogodke v javni sferi, ki imajo velik politični in ekonomski vpliv na naše življenje: ukvarjamo se denimo s prostotrgovinskimi sporazumi in nakupi naših blagovnih znamk, vprašanje pravice do vodnih virov pa gre kar mimo.

Ali novinarji niso dovolj usposobljeni, da bi prepoznali, česa bi nas moralo biti strah, ali pa so multinacionalke pri svojem PR bolj spretne, tako da ne dojamemo, kaj se dogaja, se je vprašala Smiljana Gartner in menila, da gre večina stvari mimo nas tudi zato, ker so težko razumljive. Tu je pomembno mnenje strokovnjaka, posameznika, ki naj bi uporabljal intelektualne vrline svoje stroke, ki pa je po Smiljani Gartner povezan z močjo, oblastjo in strahom. V družbi so strokovnjaki tisti, ki imajo vedenje o neki stvari, lahko jih umestimo v višji srednji razred, ki je nosilec napredka. Zakaj se potem oblastniki prizadevajo za izničenje srednjega razreda? Eden od odgovorov je, da je srednji razred tisti, ki kritično vrednoti vladajoče in oblast, ki spremlja in spodbija dejanja oblastnikov, zato se oblast boji srednjega razreda, pravi Smiljana Gartner, ki poudarja, da pri tem, ko govori o oblastnikih, nima v mislih ne levih ne desnih, ampak multinacionalke. In te, bolje bi jih bilo imenovati nadnacionalke, so tiste, ki bi se jih morali bati, saj imajo zmožnost izničiti neodvisnost države, imajo zmožnosti izničiti tudi neodvisnost mišljenja.

Nov hegemonski boj

Vprašanja iz občinstva so se nanašala predvsem na aktualne razmere. Kakšna je vloga strahu v trenutni družbeni klimi v Evropi? Je evropsko prebivalstvo zajela kolektivna histerija pred begunci?

“V populističnih bojih, še posebno pred volitvami, je ta tema izrabljena za produkcijo strahov in nov hegemonski boj na političnem področju. Nove populistične desnice jezo, nemoč, strah ljudi, povezan z izgubo socialne varnosti, kanalizirajo v tujce, ki prihajajo, zlasti tujce muslimanske vere,” je dejala Renata Salecl. Po njenem mnenju milijon tujcev ne more biti velika grožnja za celino s 500 milijoni ljudi, poleg tega so se migracije vedno dogajale in bi lahko bile produktivne. “Nekaj drugega pa je, kako je bil ta val beguncev reinterpretiran, tukaj je strah pred islamom igral in še igra pomembno vlogo,” je dejala filozofinja, ki ocenjuje, da je prišlo do radikalne preinterpretacije tega, kaj je desnica in kaj levica. “Priča smo pomešanosti ideologij, pomešane so ideologije levice in desnice. Nekatere populistične radikalne stranke se po eni strani zavzemajo za pravice istospolno usmerjenih, za socialne pravice, hkrati pa ustvarjajo strah do imigrantov. Prihaja do novega hegemonskega boja, v katerem se levica ni dobro znašla in tudi za v prihodnje ne kaže, da se bo. Živimo v zelo težki situaciji, posebno po izvolitvi Trumpa se bojim, da gre hegemonski boj v smeri prevlade populističnih, rasističnih, močno antimigrantskih gibanj. Podobna zagata je brexit, tudi v Veliki Britaniji je prav strah pred tujci sprožil, da so ljudje precej brezglavo glasovali za odhod iz EU, zdaj je mnoge strah, kaj se bo zgodilo, ker se vse bolj kaže, da vlada nima nobene ideje, kako to ločitev izpeljati.”

Je nevarnost terorizma izmišljena, je produkt prenapetih politikov in medijev?

“Ne bom rekla, da izmišljena, saj vemo, da je močno vezana na politične intervencije Zahoda v arabskem svetu v zadnjih desetletjih. Ne zanikam nevarnosti, da se bodo ti napadi ponavljali, lahko nas je strah, da se bo z novo ameriško politiko ta nevarnost še povečala,” je odgovorila filozofinja. “Kako so mediji preigravali to nevarnost, pa je druga zgodba. Mediji igrajo mnogokrat politiko strahu, prenapeto slikajo določeno populacijo kot nevarno. V zadnjih tednih ugotavljamo, da igrajo mediji še eno nevarno vlogo, da namreč podajajo tudi izmišljene novice. V času, ko skoraj polovica ljudi informacije dobiva po facebooku, ugotavljamo, da je ta velikokrat lansiral informacije, ki so čista laž. V ZDA je bila ena najbolj razširjenih novic pred volitvami, da je papež podprl Trumpa. Čeprav je facebook novico kasneje demantiral, je medtem že tako močno zaokrožila, da lahko predpostavimo, da je vplivala na volilno odločitev nekaterih ljudi. Pokazalo se je tudi, da smo ljudje zadnje čase tudi vse bolj omejeni v tem, katere informacije sprejemamo. Ljudje, ki so konservativci, večinoma sledijo izključno konservativnim medijem, ljudje, ki so bolj liberalno usmerjeni, pa liberalnim. Britanski Guardian je pred volitvami v ZDA izvedel poskus: dvema skupinama ljudi so zamenjali novice, ki so jih dobivali; konservativci so tako kakšen mesec po facebooku dobivali samo liberalne, levo usmerjene novice, levičarji pa konservativne. Kakšen je bil rezultat te menjave? Mnoge ljudi je postalo strah, ko so prebrali, kako razmišlja druga stran. Spraševali so se, ali sploh živijo v isti državi. Družbe, v katerih živimo, so očitno tako zelo ideološko razcepljene, da se sploh ne poslušamo več. Niti ne želimo, ne poskušamo razumeti razmišljanja nekoga, ki je drugega svetovnega nazora.”

Nas mora biti Trumpa strah?

Ta nasprotja se bodo s predsedovanjem Donalda Trumpa še povečala. Nas mora biti Trumpa strah, je vprašal mladi poslušalec. Mirt Komel pravi, da sta si sedanji in novi ameriški predsednik Obama in Trump, četudi zelo različna – Obamo je označil za figuro ljubezni, Trumpa pa za figuro strahu – vendarle tudi podobna. Tudi Obama je pred osmimi leti v Belo hišo prišel kot svojevrsten fenomen, a mu zaradi razmerij političnih sil ni uspelo veliko narediti. Podobno bo s Trumpom, napoveduje Komel in doda, da v nasprotju z Obamo Trump očitno ne ve, v kaj se spušča.

Peter Klepec je poudaril, da Trump prihaja iz resničnostih šovov in da to dejstvo nikakor ni nepomembno. “Trump je od tod potegnil svojo prisotnost v medijih in se na neki način ljudem približal kot figura avtoritete, ki bo zdaj udarila po mizi. Druga točka njegove privlačnosti za volivce je v tem, da velja za utelešenje ameriškega sna. Sam sebe predstavlja kot nekoga, ki je uspel s trdim delom, čeprav je obogatel z nepremičninskimi posli, to pa je tisto področje, ki je povzročilo krizo, ki jo zdaj on domnevno rešuje. Glavni od številnih paradoksov, povezanih s Trumpom, je prav vprašanje, kako lahko ljudje volijo nekoga, ki jih je spravil ravno v tisti položaj, iz katerega se hočejo s pomočjo tega istega človeka rešiti?”

Renata Salecl, ki pravi, da je Trump odprl Pandorino skrinjico sovraštva, pa meni, da je največja nevarnost, kaj se bo zgodilo z njegovimi volivci, ko bodo ugotovili, da se predvolilne obljube ne bodo izpolnile. “Določen del se je z njim identificiral, verjeli so, da se bo uprl esteblišmentu, korporacijam, da jim bo vrnil službe … Toda vemo, da se to ne bo zgodilo. Kaj bo potem? To je tisto, česar nas je lahko strah. In strah nas je lahko tudi tega, da se morda ne bo mobilizirala druga stran, da ne bo prišlo do upora poražene strani, levice, progresivnih sil, da bodo te zaradi lastne pasivnosti ali strahu samo projicirale svoj strah izključno v Trumpa.”

Objavljeno v Večeru, v soboto, 3.12.2016

Zvezdana Bercko

Vir: http://www.vecer.com/politika-pa-ustvari-pravi-resnicni-strah-6282088

Filozofi ob svetovnem dnevu filozofije o fenomenu strahu

Generalna skupščina ZN je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Osrednji dogodek v Sloveniji je letos prvič potekal v Mariboru, na njem pa so filozofi Renata Salecl, Peter Klepec, Mirt Komel in Smiljana Gartner razpravljali o fenomenu strahu. Ob tem je bilo krovno vprašanje, ali je prav strah tisti, ki se ga moramo bati.

Dogodki ob svetovnem dnevu filozofije so po besedah Borisa Vezjaka z mariborske filozofske fakultete namenjeni promociji filozofije v družbi, v Sloveniji pa ga prirejajo od leta 2005.

“Glede na perečo družbeno in siceršnjo problematiko smo se odločili kot letošnjo osrednjo temo izbrati fenomen strahu, saj gre za pojem, ki je dovolj interdisciplinarno zanimiv. Hkrati smo sledili neki družbeni psihološki situaciji, v kateri je strah, recimo strah pred begunci, eno od vodil političnega in družbenega dogajanja,” je Vezjak povedal za STA. “Vsi se bojimo, ne vemo pa česa,” je dodal.

Vloga filozofov v družbi je po njegovih besedah prav v tem, da poskušajo strahove racionalizirati. “Tipično za strah je prav to, da ko ga ponotranjimo oziroma na nek način elaboriramo v zavest, izgine. Mišljenje strahu je naša naloga in naloga filozofije. Več strahu pomeni manj racionalnosti, naša naloga v družbi pa je, da skrbimo za več razuma,” je še povedal Vezjak.

Renata Salecl je uvodoma spomnila, da se človeški strahovi spreminjajo. “To, kar dojemamo v družbi kot strah, se spreminja pod vplivom medijev. To, kar sami doživljamo kot strah, pa je mnogokrat povezano z vprašanjem, kdo sem, kaj pomenim drugim, kakšen socialni status imam, kako me vidi družba. Ti eksistencialni strahovi so tisti, s katerimi se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata,” je povedala.

Paradoks današnjega časa je po njenem prepričanju, da se zdi, da se nenehno borimo proti novim oblikam tesnob, medtem ko jih istočasno doživljamo vedno več. “V času post-industrijskega kapitalizma imamo opravka z ideologijo, ki na eni strani nenehno spodbuja prevzemanje tveganja in dela posameznika v celoti odgovornega za svoje dobro počutje, medtem ko je na drugi strani posameznik vse bolj nemočen, da bi vplival na družbo okoli sebe,” izpostavlja Renata Salecl.

Peter Klepec je izpostavil danes razširjeno “politiko strahu”, ki vse strahove zamenja za enega samega – strah pred Drugim, pri čemer ta Drugi postane priročni krivec za vse naše notranje dileme in blokade. “To, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč za to postane kriv Drugi,” je navedel.

Mirt Komel je spomnil na trenutno zelo aktualen strah v zvezi s službo – ko se brezposelni bojijo, da ne bodo dobili službe, zaposleni pa, da bodo izgubili službo. Za odpravo takšnih strahov je po njegovih ocenah nujna negacija same strahotne negacije, “ki nas drži v šahu in grozi, da nas matira, ko bi se morala šahovska igra šele dodobra začeti”.

Osrednja prireditev ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije je potekala v nabito polni dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za organizacijo so poskrbeli Nacionalna komisija za Organizacijo ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru.

“Želimo opozoriti, da je filozofija tista veda, ki lahko in mora nastaviti ogledalo družbi ter ki lahko in mora predstaviti tudi izhode iz kakšne zagate,” je povedala predstavnica nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner.

Vir: https://www.sta.si/2325581/filozofi-ob-svetovnem-dnevu-filozofije-o-fenomenu-strahu

Prireditev ob svetovnem dnevu filozofije

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru v vsakem letu razglasila za svetovni dan filozofije, k obeleževanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi UNESCO. Osrednji dogodek letošnjega dneva filozofije, katerega tema je STRAH, so obeležili v Mariboru. Med drugimi so na to temo spregovorili: dr. Renata Salecl, dr. Peter Klepec, dr. Mirt Komel in dr. Smiljana Gartner.

Galerija na (število fotografij: 45):
http://www.mediaspeed.net/galerija/dogodki/14029-prireditev-ob-svetovnem-dnevu-filozofije