‘Leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj, kaže zgolj to, da nočemo vedeti’

Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.

Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.

Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”

Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.

Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”

Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”

Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.

Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.

“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.

“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.

Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”

“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.

Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih

Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”

Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.

Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.

Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”

Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.

Neveden politik nasede lobistu

Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.

Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”

“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”

Zanikanje, lažne študije in finančni interesi

A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”

Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”

Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”

“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”

To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.

“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.

“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar. 

Natalija Švab

Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html

Unescov svetovni dan filozofije

Svetovni dan filozofije – 18. 11. 2021 – smo obeležili tudi na naši šoli.

Za učence smo pripravili delavnice filozofije za otroke – programa, ki ga pri nas izvajamo tudi sicer med šolskim letom. Delavnice so potekle v sodelovanju s študenti filozofije Filozofske fakultete Maribor.

Osrednja tema je bila vezana na pojem INTEGRITETE, ki pomeni celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom.

Učenci so v t. i. skupnostih raziskovanja kritično, skrbnostno in kreativno razmišljali o moralnih dilemah, pred katere smo ljudje velikokrat postavljeni. Samostojno in sodelovalno so raziskovali, kaj je prav in kaj ne in ali je odgovor na to vprašanje vezan na načela človeka ali zgolj na posledice dogodka/situacije. Usmerjeni so bili tudi v razmišljanje o tem, ali in kdaj so lahko okoliščine tiste, ki upravičujejo našo odločitev/izbiro.

Maja Vačun

Vir: https://www.o-selnica.mb.edus.si/unescov-svetovni-dan-filozofije/

»Filozofija nas opozarja na kontekst, v katerem okoljski problemi sploh vznikajo.«

Ob svetovnem dnevu filozofije o vlogi te vede pri soočanju z okoljsko krizo

Danes obeležujemo UNESCOv svetovni dan filozofije, ki je letos posvečen potrebi po tem, da se pri reševanju množice kriz, s katerimi se soočamo, obrnemo tudi k filozofskemu premisleku. Ob tej priložnosti v Slovenskem filozofskem društvu z različnimi spletnimi dogodki poudarjajo predvsem pomen filozofije v reševanju podnebne krize, izdali pa so tudi knjižico z naslovom Osnove okoljske etike. Z avtorjem knjižice in predsednikom društva dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Alja Zore.

»Filozofija se želi vprašati, kako sploh pridemo do takšnih duhovnih razpoloženj in miselnih okvirjev, da lahko sprožimo planetarno krizo.«

Vir in posnetek na: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/11/dan-filozofije/

Ali smo okoljsko opismenjeni?

Virtualna okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije

Vsak tretji četrtek v novembru praznujemo UNESCO svetovni dan filozofije. UNESCO, ki poudarja pomen filozofije kot najbolj univerzalne vede vseh časov in prostorov, hkrati opozarja na vrednost praktično usmerjenih filozofskih študijev, zato je bila letošnja tematika dneva filozofije posvečena okoljski etiki in njeni vlogi pri ohranjanju našega življenjskega sveta.

Letošnja tema virtualne okrogle mize, ki so jo 18. novembra tradicionalno organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut ter Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, je bila naslovljena Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Njen namen je bil poudariti pomen filozofije v reševanju podnebne krize, o čemur so razpravljali dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Nadja Furlan Štante (Znanstveno-raziskovalno središče Koper), dr. Luka Omladič (Inštitut za aplikativno etiko), Niko Šetar (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) ter študenti, dijaki in učenci.

Poseben gost okrogle mize je bil predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je čestital celotni filozofski znanosti, saj je po njegovih besedah le-ta pomemben akter na globalnem področju reševanja podnebne krize. Poudaril je tudi pomen poučevanje filozofije, saj se jo, tako kot matematiko, kontinuirano poučuje že od antike naprej. Uvodnemu pozdravu se je iz pariškega UNESCO zasedanja pridružil tudi Gašper Hrastelj, direktor Urada za UNESCO in generalni sekretar Slovenske nacionalne komisije za UNESCO.

Gostje okrogle mize so z moderatorjem dr. Tomažem Grušovnikom, izrednim profesorjem za filozofijo vzgoje in izobraževanja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, odprli teme, ki se navezujejo na okoljsko krizo in izgledov za prihodnost, človekovo moralno odgovornost do okolja, pravično razporeditve bremen podnebnih sprememb in onesnaževanja, izkoriščanja okolja z drugimi oblikami eksploatacije, izobraževanja za okoljsko etiko in trajnostni razvoj.

Svetovno priznana klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade leta 2007 dr. Lučka Kajfež Bogataj je predstavila podatke, ki jasno kažejo na posledice antropogenega – človekova vpliva na okolje. »Danes imamo podatke, ki slonijo na 140-letnih opazovanjih in delovanjih satelitov, ki jasno kažejo na podnebne spremembe. Energijo, ki jo vedno več potrebujemo, jo še vedno zažgemo in tako dobimo produkt CO2. Polovico tega izgorevanja gre v ozračje. Tudi v Sloveniji imamo zelo nazorne podatke, kako se je naša država ogrevala. Zato ne drži, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja z globalnim segrevanjem, ampak nočemo vedeti,« je poudarila Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Dr. Luka Omladič, okoljski filozof in okoljski aktivist z Inštituta za aplikativno etiko je predstavil podatke, ki kažejo, da je za polovico izpusta CO2 odgovornih deset procentov najbogatejših na svetu: »Gre za neravnovesje v odgovornosti. Kaj pomeni beseda odgovoren – na to vpliva življenjski slog (prehrana, potovanja itd.). Bogatejši so tisti, ki so bolj odporni na škodo, lažje se ji izognejo, sanirajo (npr. pri požarih v Kaliforniji bogati imajo svoje gasilke enote okoli svojih hiš). Torej tisti, ki so reprezentirani v odločevalskih procesih, se morajo najbolj spremeniti, ampak se ne, ker so odporni na spremembe. Poanta podnebnega gibanja je poudarjanje pravičnosti. Vendar ne gre le za pravičnost, ampak to postaja del razrednega diskurza.«

Prisotni so se strinjali, da se v bodoče organizira širše srečanje, na katerem se vključi več deležnikov, saj okoljsko problematiko ljudje zaznamo le skozi znanost, kar je abstrakcija, oddaljena od vsakodnevnega razumevanja. Poleg tega je potrebno prepoznati voditelje, ki lahko pripomorejo k spremembam, zato je pri reševanju problema potrebna interdisciplinarnost. Z reševanjem okoljske problematike se ukvarja tudi mlajša populacija, zato so svoje poglede na okoljsko etiko predstavili učenci Srednje šole Domžale, dijaki Prve Gimnazije Maribor in Gimnazije Ilirska Bistrica ter študenti Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Slednji so na podlagi raziskav ugotovili, da se najmlajši bolj zavedajo narave in bolj sočustvujejo z njo, kar je potrdila tudi vzgojiteljica Tina Mahnič iz Vrtca Košana. Ob tem je dr. Lučka Kajfež Bogataj poudarila, da je potrebno šolske kurikulume pri različnih predmetih dopolniti tudi s temami s področja podnebnih sprememb.

K boljšemu razumevanje zelo aktualne družbene teme bo pripomogla tudi knjižica Osnove okoljske etike, ki jo je izdalo Slovensko filozofsko društvo in je javno dostopna na njihovi spletni strani.

Vir: https://www.si21.com/Svet/Ali-smo-okoljsko-opismenjeni/

Ob svetovnem dnevu filozofije okrogla miza o etiki in okoljski pismenosti

Ob svetovnem dnevu filozofije je na spletu potekala okrogla miza z naslovom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Namenjena je bila osveščanju globalnega prebivalstva glede izjemnega pomena filozofije za negovanje kritičnega mišljenja, kulture dialoga, miru in promocije človekovih pravic, so zapisali njeni pripravljavci.

Zbrane je uvodoma nagovoril predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je med drugim poudaril, da v sodobnosti filozofija sodeluje z drugimi vedami ter izpostavil pomen poučevanja filozofije, ki je ob matematiki edina disciplina, ki se jo neprekinjeno poučuje od antike naprej, saj, kot je dejal, ravno filozofija človeku ponuja pomembno orientacijo v nepredvidljivem svetu.

Filozof Tomaž Grušovnik, ki je povezoval okroglo mizo, je poudaril, da je filozofija zaradi nerazumevanja večkrat odrinjena iz javnega življenja, zato se je Unesco odločil, da njeno vrednost izpostavi ob svetovnem dnevu filozofije. Obeležujemo ga na tretji četrtek v novembru, letošnja tema je posvečena okoljski etiki.

Generalni sekretar slovenske nacionalne komisije za Unesco Gašper Hrastelj je spomnil, da v Sloveniji svetovni dan filozofije v Sloveniji obeležujemo od leta 2005. Kot je poudaril, je želja Unesca, “da se vse pluralnosti in izzive, s katerimi se sooča svet, naredi razumljive s pomočjo filozofije”.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj se je najprej posvetila vprašanju, kako vemo, da se podnebje spreminja kot posledica človekovega vpliva na okolje. Kot je povedala, meteorologija razpolaga s podatki opazovanj za obdobje več kot 150, poleg tega je vrsta indicev, ki kažejo, kako se je naš življenjski slog spremenil v zvezi z rabo energije. Po njenih besedah je jasno, da se podnebje spreminja, pri čemer je prstni odtis človeka jasno viden.

Okoljski filozof Luka Omladič se je med drugim osredotočil na vprašanje podnebne pravičnosti, ki je, kot je dejal, v središču razprav o podnebnih spremembah. Po njegovih besedah je dejstvo, da je za polovico izpustov ogljika odgovornih deset odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, medtem ko je glede škode ravno obratno; bogatejši so odpornejši na škodo. Vendar pa imajo moč odločanja v rokah bogati, ne le posamezniki, ampak tudi korporacije. Ker bi se torej morali spremeniti bogati, je podnebna pravičnost tako izpostavljena pri podnebnem gibanju, je pojasnil.

Teologinja Nadja Furlan Štante se je posvetila odnosa religije do okoljske problematike. Po njenih besedah imajo religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, pomembno vlogo pri oblikovanja našega odnosa do narave. Judovstvo, krščanstvo in islam so vsi močno potopljeni v antropocentristično miselno paradigmo, je pa po njenih besedah zanimivo, da vse tri religije v zadnjih desetletjih močno brskajo po svoji teološki doktrini in iščejo t.i. ekološko potrjujočo okoljsko duhovnost.

Lučka Kajfež Bogataj je med drugim opozorila še, da je okoljski aktivizem potreben na vseh ravneh in dodala, da pogreša vključevanje akterjev iz vrst znanosti. Sama sicer zadnje čase vlaga napore v to, da bi se okoljske vsebine vključile v šolski sistem. Menila je tudi, da so klimatologi “svoje že oddelali”, da so zdaj na vrsti drugi, tudi filozofija, zato je pripravila več vprašanj – med drugim bi potrebovali odgovor na vprašanje, kdo lahko odloča o prihodnosti sveta.

Mladi raziskovalec z oddelka za filozofijo na mariborski filozofski fakulteti Niko Šetar pa je spregovoril o tem, zakaj je mogoče večkrat slišati, da podnebne spremembe ne obstajajo. Kot je dejal, za tem stojijo mednarodne korporacije, ki jim ni v interesu, da bi sprejeli zelene politike in ki poskušajo ohranjati status quo. Da bi preprečili sprejemanje zelenih politik, pošiljajo lobiste, ki ljudi prepričujejo, da podnebne spremembe ne obstajajo, obenem poskušajo neposredno vplivati na znanstvenike.

V razpravi, ki so jo organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut in Slovenska nacionalna komisija za Unesco, so sodelovali tudi študenti, dijaki in učenci.

Vir: http://znanost.sta.si/2967872/ob-svetovnem-dnevu-filozofije-okrogla-miza-o-etiki-in-okoljski-pismenosti

O »šampanjski distribuciji«, grešni naravi in okoljski (ne)etiki

Podnebna pravičnost ali kako je za polovico izpustov ogljika odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi sveta, ki so tudi najbolj odporni na škodo.

Živimo v geološki dobi, antropocenu, v katerem človekov vpliv na okolje spreminja geološko strukturo planeta in v katerem so vremenski ekstremi in posledično naravne katastrofe postali »običajen« pojav. Države, tudi Slovenija, ne ukrepajo, kot bi morale. Zakaj in kje naša okoljska etika šepa?

Od leta 1850 do danes so se emisije CO2 v ozračju povečale za polovico. »Dvomiti o tem, da se podnebje globalno spreminja in da tudi Slovenija ni izjema, saj ima že od 80. let prejšnjega stoletja pretopla leta, kaže na to, da tega nočemo vedeti,« je na okrogli mizi, pod katero se je podpisalo pet organizatorjev, med njimi tudi Slovensko filozofsko društvo in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Po drugi svetovni vojni raba fosilne energije narašča, porabimo pa jo na primitiven način: zažgemo jo. Torej nismo boljši od jamskega človeka. Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Čeprav so si bili razpravljavci enotni, da okoljska kriza ni le kriza pravičnosti, temveč je tudi družbena in razredna kriza, kriza (ne)enakosti spolov, religije, simbolnih vrednot …, pa ostaja med osrednjimi vprašanji o podnebnih spremembah tisto o podnebni pravičnosti. Z grafom šampanjskega kozarca jo je ponazoril okoljski filozof dr. Luka Omladič:

Tako poudarjena podnebna pravičnost ni moralizem. Ampak postaja poltičen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distirubcija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Dr. Luka Omladič

»Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Spodnja polovica najrevnejših je globalno odgovorna le za sedem odstotkov izpustov.« Glede škode je ravno obratno. Bogatejši, kaže »kozarec«, so bolj odporni na škodo, lažje se ji ognejo in jo prebolijo. »Vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov spremeniti življenjski slog in prakse podjetij. A katera podjetja je treba reformirati in kateri slog spremeniti? Odgovor je jasen: Tista, na vrhu šampanjskega kozarca,« je še dejal. Tako poudarjena podnebna pravičnost po njegovem ni moralizem, ampak postaja političen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distribucija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Ali kot je opozorila Bogatajeva: da različen okoljski odtis ne obstaja le med državami, ampak tudi med spoloma: »Samski moški ima za skoraj tretjino večji okoljski odtis kot samska ženska.«

Kaj pa religije in okoljska pismenost?

V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi. Vse ostalo je interpertacija grešnosti. Dr. Nadja Furlan Štante

Izjemno vlogo imajo, odgovarja teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, saj so »ohranjevalke in tudi proizvajalke smisla vrednot«. Judovstvo, krščanstvo in islam v zadnjih desetletjih močno brskajo po teološki doktrini glede okoljskega vprašanja in kritično preizprašujejo tudi svoja tolmačenja svetopisemskih pasusov, kot je, denimo, pasus o človeku kot kroni stvarstva, dodaja Štantetova: »V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi, vse ostalo je interpretacija grešnosti«.

Mednarodne korporacije zaradi profita preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. Tako prikrivanje resnice v filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost. Niko Šetar

Če se mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar strinja, da so mladi najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb, pa Bogatajeva opozarja tudi na starejšo populacijo, ki težko prenaša vremenske pritiske. Bogatajeva sicer pogreša okoljski aktivizem in še več osveščanja pri stroki, zadolženi za okoljsko področje in upa, da bodo premiki čim prej v šolskem sistemu. Kako? »Da podnebne vsebine smiselno vključimo v kurikulum pri različnih predmetih.« Okoljsko bolj izobraženi ljudje bodo manj nasedali manipulacijam velikih korporacij, ki po Šetarju zgolj zaradi dobičkov »preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo«. Tako prikrivanje resnice filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost.

Polona Malovrh

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/o-sampanjski-distribuciji-gresni-naravi-in-okoljski-ne-etiki/

Svetovni dan filozofije

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru v vsakem letu razglasila za svetovni dan filozofije, k obeleževanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi UNESCO. Tako prav danes obeležujemo svetovni dan filozofije, ki je mati vseh znanosti in vzpodbuja kritično mišljenje ter preizpraševanje predpostavk v skladu s katerimi živimo. Letošnji osrednjo dogodek v Sloveniji poteka pod geslom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. K pogovoru smo povabili Tomaža Grušovnika, filozofa in predavatelja na pedagoški fakulteti univerze na Primorskem.

Posnetek na: https://cba.fro.at/528407

Oblikovanje prispevka: Nika Škof

Vir: https://www.agora.at/news/detail/svetovni-dan-filozofije-i-welttag-der-philosophie

Filozofija in smrt

Vabilo k prispevkom za Filozofski maraton 2021

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2021 se bo odvijal med 15. in 19. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in smrt. Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva filozofske raziskovalce, študente in študentke različnih stopenj študija filozofije ter tiste, ki vas zanima letošnja tema v sklopu filozofije naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 10. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 150-250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

Daljši opis teme:

Letošnji filozofski maraton bo torej posvečen konceptu smrti. Pri mišljenju in raziskovanju življenja skozi lastna izkustva, karseda neposredno in lastno zgolj nam osebno, ne moremo ubežati vprašanju, ki sicer neizogibno preži na vsa živa bitja, vendar ga že v toku bivanja vprašuje zgolj človek: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Morda bi bilo vprašanje samo nepomembno, če ne bi vplivalo na naše življenje še pred nastopom tega poslednjega mejnika. Smrt je nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila. Že prenehanje življenja je povsem dvoumno. Po eni strani ga lahko obravnavamo kot proces minevanja (življenje kot priprava na smrt), po drugi pa kot enkraten pripetljaj. Najbolj preprosto je reči, da umreti pomeni prenehati z življenjem ali bivanjem, to pa pomeni, da šele iz življenja sklepamo in iščemo nadaljna določila smrti, četudi o njej, takšni kot je, ne moremo podati nič gotovega. Pred vami se nahaja nekoliko opisov možnih obravnavanj izpostavljenega koncepta znotraj različnih filozofskih šol, za katere upamo, da bodo nudila koristno oporo pri vašem razmisleku o izbiri svoje teme.

Smrtnost človeka bistveno spada k antični začetni določitvi filozofije, in sicer tako v ontološkem kot etičnem vidiku, v njuni enotnosti. Tako po Platonu človek v utrpevanju lastnega končnega bivanja, v katerem se druži z minljivim bivajočim, teži k uvidu resničnega in prvotnega, bitnostno bivajočega, po udeleženosti v katerem sam kot smrtnik lahko kar v najbolj izpolnjenem smislu biva (prim. Država, Fajdros, Simpozij) in se spominja nesmrtnosti lastne duše. Tako je smrtnost izvorni vzgib filozofije kot težnje k vedenju in srečnemu življenju. Odnos do smrti in v njem utemeljena skrb za dušo v Platonovih prispodobah določa tudi način življenja, v katerega se duša preseli po smrti (prim. Timaj).

V sklopu Aristotelove metafizike, katere smoter je načelna razlaga sveta kot celote bitnosti in človekovega mesta v svetu kot končnega motritelja celote, smrtnost prejme načelno osmislitev v kontekstu razlage kar največjega možnega udejanjenja, kar najbolj popolne celote, v kateri enakomerna krožna gibanja nebesnih teles, ki s tem posnemajo popolno negibno prvotno bitnost, povzročajo enakomerne naravne zemeljske cikle, ki obsegajo tudi krog rojstev in smrti, s katerim se človek kar najbolj, kot je mogoče, sestavljenim, snovnim bitnostim približa nesmrtnosti boga skozi ohranjanje človeške oblike (vrste) umnega življenja (prim. O nastajanju in propadanju).

V helenistični in latinski filozofiji epikurejske, stoiške šole in Cicerona, smrt predstavlja predvsem etični problem motivacije – ali je življenje vredno živeti kljub končnosti. Razmisleki se gibljejo od stališča, da smrt ni nekaj slabega, saj je nihče živ ne doživi, prek hvalnic smrti na višku slave in življenjskih moči, zaupanja v nesmrtnost duše kot dar bogov, do nepretresenosti vpričo smrti kot naravnega dejstva izven vpliva človeške volje in razuma. V teh razpravljanjih, ki v helenistični razdelitvi filozofije spadajo v etiko, se zdi izpuščen problem razmerja končnosti življenja (in s tem spoznanja) ter metafizične ureditve sveta oziroma mesto človeka v svetu kot končnega umnega bitja. (prim. Ciceron, Pogovori v Tuskulu).

Ena izmed najstarejših umetnostnih teorij pred vzponom estetike v 18. st. z Baumgartnom je bila teorija mimesis. Minemata so bile mišljene kot podobe, ki so posledica dejavnosti proizvajanja, ki je posnemanje. Bistvo umetnosti se sčasoma skrči na pojavnost; aprehenzija minemate je nekaj intencionalnega; če nimamo ideje nečesa, potem nismo zmožni cenjenja podobe, predstava pa je vtis, ki posreduje formo. Estetika je bila torej prvotno temelječa na postavki aisthesis kot čutnega, ki si v zakup jemlje objektivno držo do objekta motrenja, katerega funkcija je sčasoma zvedena na “biti zadovoljiv in prijeten očem”, vse dokler se ni pripetil premik od čutnega k čustvenemu. Ko Nietzsche v svoji teoriji umetnosti primerja lepo z grdim, pod prvo uvrsti klasično umetnost, medtem ko pod slednje spada tisto, kar je simptom nekakšnega degeneriranja, izraženo v oblikah izčrpanosti, starosti, propada in razkroja, skratka slutnja smrti – tisto, kar se človeku instinktivno estetsko upira. V tem času se porodi tudi pojem dekadentne umetnosti, ki zagovarja vrline zahajajočega življenja in ustvarja iz pomanjkanja in lakote. Po njem se človeku instinktivno najbolj upira propadanje lastnega tipa, saj mu vzbuja grozo. Ravno v prehodu v modernizem preko obdobja romantike pa teme, kot so svetobolje, razkroj in umiranje, nenadoma zavzamejo obliko najvišjega estetskega ideala kot odziv na družbeno stanje tedanjosti.

Smrt in filozofija imata zelo prepoznavno skupno točko tudi v eksistencialistični filozofiji, ta pa je v svojem nastanku črpala iz filozofije Martina Heideggerja. V besedah, ki bi jih lahko zamenjali za besede Sartra, trdi, da me izkušnja moje lastne smrti skozi nezmožnost delovanja, z drugimi besedami, izkušnja »ničnosti«, lahko požene v avtentičnost. Skozi njo spoznam, da nisem nič – da nič nima pomena, in da moram temu navkljub šele napraviti samega sebe skozi lastno voljo. Stati proti možnosti lastne smrti in živeti, se udejstvovati kot oseba, to je eksistencializem. Tako pričamo delom kot je Camusev Mit of Sizifu, v katerem kot prvo filozofsko vprašanje nastopi ravno vprašanje samomora. Ali torej vprašanje, če je življenje vredno živeti, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije? Ali absurdnost valjanja kamna na goro predstavlja metaforo za nesmiseln, a triumfalen boj osebe proti smrti in ali nas ta boj ponese bližje avtentičnosti?

V razmisleku o smrti pa se filozofija seveda ne more izogniti tudi vprašanjem moči, suverenosti, oblasti in nadzora – vprašanjem političnega. Govorimo lahko o biopolitiki, tehniki oblasti, ki se je v Evropi pojavila na prelomu med 18. in 19. stoletjem, v drugi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja pa jo je opisoval in analiziral Michel Foucault. Biopolitika meri in upravlja z mnoštvom ljudi z njihovimi telesi; uravnana pojave, kot so rodnost, migracije, delovna zmožnost, pa tudi javno zdravje. Polju smrti se še bolj približa sodobnejši koncept nekropolitike, ki ga, kot nadgradnjo iz biopolitike izhajajočih kategorij, razvija Achille Mbembe. Nekropolitika, tako rekoč teorija živih mrtvecev, z mnoštvom ljudi upravlja neposredno prek odločanja o življenju in smrti. Osvetli številne pojavne oblike ekonomske in pravno/politične pogrešljivosti človeških življenj; od (neo)kolonializma, begunske krize, ekonomske prekarnosti, vse do zavračanja raznolikosti spolnih identitet.

Razlika je tista, ki postavlja relacijski odnos med različnimi pojmi, in prav napetost med dvema nasprotujočima si pojmoma je – poenostavljeno rečeno – tisto, kar poganja filozofijo skozi čas. Binarizmom življenje-smrt, duh-materija, aktivno-pasivno … se je “že od nekdaj” pripenjalo razumevanje aktivnega kot metafore za princip moškosti in pasivnosti kot ženskosti. Kar je označeno s pasivnostjo, je v vrednostnem sistemu manj pomembno in spolna razlika je tisto, kar je iz filozofije umaknjeno na raven preddružbenega in predfilozofskega. V filozofskem kanonu, korpusu imen in konceptov, rezultira binarizem moško-ženskosti v marginalizaciji in umanjkanju ženskih avtoric. Razen 20. stoletja, ko je feministični boj že uspel rezultirati v vedno več ustnih in pisnih sledi, se zgodovinsko-filozofski kanon navadno zgolj obregne v omembo Hipatije, antične grške filozofinje, o kateri poreče le to, da je živela in umrla. Zatorej: če je filozofija grobnica za ženske – ali si lahko filozofinje sploh drznejo izstopa iz smrti?

Vprašanje smrti v psihoanalizi je tako ambivalentno kot psihoanaliza sama. Že sam Freud nam tako odpira kot zapira množico vprašanj. Kljub temu, da je eden bolj znanih konceptov teorije poznega Freuda gon smrti, je smrt eno od vprašanj, ki jih Freud v svojem delu naslavlja izredno redko, kar je bil že večkrat predmet različnih kritik njegovega dela. Konec koncev je zastopal tezo, da v nezavednem ni prostora za smrt, anksioznost, vezana na smrt, pa ima razlog drugod. Vprašanje smrti, ki že več stoletij pesti tako filozofe kot umetnike, je v Freudovski psihoanalizi le sekundarni produkt drugih simptomov. Kam potem umestiti zloglasni gon smrti? Nekateri so v njem videli odgovor na siceršnjo odsotnost smrti v psihoanalizi, drugi pa kot le še eno redukcijo smrti. Gon smrti, kot ga Freud opredeli v Onstran načela ugodja, je inherentna tendenca organizma, da se povrne nazaj v predorgansko, neživo stanje. Freud vpelje gon smrti s prisilo ponavljanja, ki deluje kot heterogena sila, pred katero je subjekt nemočen. Cilj vsega življenja je smrt. Sam pojem gona smrti na sam odnos do smrti in psihoanalitično prakso pri Freudu ni imel velikega vpliva, je pa močneje vplival na enega od njegovih naslednikov, Lacana. Če smo pri Freudu priča odsotnosti smrti, je Lacanovo teoretsko polje s smrtjo napolnjeno. Preči celotno Lacanovo triado simbolnega, imaginarnega in realnega. Najbolj direktno se nam to pokaže na simbolni ravni – v vsakem govoru je smrt, vsaka raba simbolnega jezika ima element smrti. Sam cilj lacanovske psihoanalize je konfrontacija posameznika s človeškim stanjem, torej s smrtjo. Smrt tako preči celotno Lacanovo konceptualno polje – pojavlja se povsod, od zrcalnega stadija, do Lacanove interpretacije umetnosti. Na eni strani se tako soočamo s Freudovsko praznino, na drugi pa z Lacanovo prenasičenostjo. Kakšen je tako dejanski status smrti v človekovi psihi in ali je psihoanaliza sploh primerno ogrodje za takšno refleksijo?

Tudi v sklopu Husserlove in Heideggerjeve fenomenologije se nahaja občuten prehod, povezan s smrtjo. Heidegger z vpeljavo fenomena vrženosti tubiti v svet na način faktičnosti in iz faktičnosti sveta naredi za svojo izhodiščno točko naravno zavest, oziroma smrtnost – njena slutnja je to, da je svet ‘tam’ že brez kartezijanskega momenta – tisto, kar druži subjekt in objekt pri Husserlu, sta dualizem duha in narave, medtem ko sta to pri Heideggerju bit subjekta in bivajoče kot subjekt. Če želimo dospeti do resnice človeka, se moramo odvrniti od metafizičnih kategorij in se obrniti k bistvenim določilom tubiti, k eksistencialom. To je prehod od Husserlove neskončnosti k mišljenju končnega, obrat od nadnaravne k naravni biti prek opustitve čistega jaza, ki misli onkraj sebe – namreč biti v svetu je že vselej bit-k-smrti. Prav to si je vzel za izhodišče Heidegger, ko je razmišljal o povezavi med človekom in njegovo smrtjo. Končale so se sanje o neumrljivem jazu; človek je vselej v odnosu do smrti, je zmerom del njega. Človek ne umre, temveč je bit-k-smrti, spoznanje, da je avtentična izkušnja tubiti možna le in zgolj v pripoznanju, da je naše življenje potovanje k smrti. Navkljub občutkom, da gre za pesimističen pogled na obstoj, pa to pravzaprav ne bi moglo biti dlje od resnice: človeško življenje ni neskončno, je zmeraj vpeto v potovanje in približevanje smrti, v ta nenehen ples in pričakovanje, kot tako pa je zato toliko bolj vredno, človekova odgovornost pa toliko večja.

Azijske filozofije in religije ponujajo obsežen spekter zanimivih razdelav koncepta smrti. Ob tem pa terjajo pazljiv pristop, saj se večkrat prigodi, da neka misel napeljuje na željo po tvorjenju hitrih in prenagljenih medprostorskih primerjav. Saṃsāra je središčni koncept indijske filozofije in predstavlja cikel rojevanja in umiranja – človek, vržen v večni krog ponavljajočega stremi k temu, da bi dospel do ukinitve teh vezi in tako obenem prišel do njihovega pretrganja, do osvoboditve – mokṣe. Razne darśane imajo drugačen pogled na to, kako te vezi dokončno ukiniti. V neortodoksni šoli budizma, ki ne predpostavlja obstoja ātmana (neminljive substance, vsebovane v vsakem posamezniku) je pogojena s konceptom duḥkhe (neprijetnosti). Tako kot v hinduizmu je sicer vsako ponovno rojstvo zaznamovano v skladu z človekovo karmo, medtem ko vse neprijetno izvira iz ignorance (avidyā) in navezanosti – ta neskončni krog se nadaljuje, dokler osvoboditev ni pridobljena preko resničnega uvida v naravo sveta in nibbāne. Pri tem je seveda treba paziti na delitev med tistim, kar je tusvetna sprememba stanja zavesti kot doseg le-te in fizično smrtjo.

Ena izmed disciplin v kitajskem prostoru, ki se je porodila iz Knjige premen, je bila moralna filozofija konfucijanstva. Klasičen vidik, ki ga je zasedala ta hiša, je bil ta, da je ohranjanje življenja dobro, a ne najvišje dobro; podobno je smrt štela za zlo, a ne najvišje. Krovni vrednoti, ki sta zasedali mesto najvišjega dobrega, sta bili ren (človeškost) in yi (pravičnost). “Zgolj živeti in bivati” kot golo dejstvo si v razmerju do njiju ne lasti nobene intrinzične moralne vrednosti, ima jo zgolj ”živeti in umreti” kot človek vrlin. Od tu smiselno sledita tudi Konfucijev nauk o umiranju, zavoljo doseči ren – shashen chengren in Mencijev odreči se svojemu življenju za yi – shesheng quyi.

Omembe smrti se vrstijo tudi v daoističnih tekstih. Predstavniki šole so znani po učenju nauka o vseprepletenosti vseh dejavnikov tega sveta in njegove prežetosti z Daom, kar, dalje, implicira enako povezavo življenja in smrti. V Klasiku dežele južne rože je med drugim izpostavljena ideja, da bi morali biti razlogi, ki tvorijo našo navezanost na življenje, prav tisti, iz katerih vrednotimo smrt. V obstoječi tukajšnosti se smrt vzporedi s procesom transformacije same. Gre za princip preoblikovanja kot v nasprotju z izginevanjem; to napravi naše življenje linearno nesklenjeno. Procesu in premeni je prišteta višja vrednost v nasprotju s trajanjem, ki v sebi vidi konec. Ob prebiranju Zhuang Zija smo soočeni z mnogoterostjo čudovitih ponazoritev tega (anekdota o govoreči lobanji, transformacije metulja in smrt žene, ki se pretvori v proslavo njenega življenja). Smrt kot taka je torej vrženost v tok premen, ki izgrajujejo gibanje neubesedljivega in neulovljivega Daa.

Vir in več na: https://drustvosfd.si/FM2021

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije

UNESCO in filozofija

Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, v svojem delovanju, ki ima za cilj prispevati k miru s sodelovanjem držav na področju izobraževanja, zna­nosti in kulture, posebno pozornost posveča filozofiji. Zato je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Pri tem filozofijo razume kot človeško dejavnost, ki se ukvarja z vprašanji človeškega življenja in bistveno prispeva k krepitvi sposobnosti za samostojno mišljenje in presojanje, pa tudi kot šolo človeške solidarnosti in pripravljenosti za dialog.

Unesco je leta 1995 objavil pregled stanja filozofije z nas­lovom Philosophy and democracy in the world. Pregled je v naslovu opozoril na tesno povezanost med filozofijo in de­mokracijo. Živa in vitalna demokracija potrebuje filozofijo: za svojo utemeljitev, za refleksijo svoje vsebine, predvsem pa za svojo delovanje. Filozofija vsebuje bogato tradicijo, ki jo lahko razumemo kot zakladnico intelektualnih orodij, idej in koncep­tov. Ta dediščina nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo, in spremembe, ki smo jim izpostavljeni.

Poleg tega je filozofija tudi najstarejši vir interdisciplinarnega mišljenja. Naravno okolje filozofskega iskanja je preseganje disciplinarnih meja in primerjava različnih pristopov.

V tem smislu je filozofija šola svobode, saj spodbuja nenehno obnovo mišljenja. Njeno zdravilo proti intelektualni rutini, pravi Federico Mayor v svojem predgovoru k zgoraj navedenem delu, je kreacija novih konceptov. Drznite si imeti nove ideje, z aluzijo na Kantov drzni si vedeti, poziva Mayor. S tem opozori na pomembno vlogo filozofije: filozofija je bistvena za razvoj svobodnih državljanov. Spodbuja samostojno mišljenje, so­očanje z različnimi trditvami in argumenti, spoštovanje mišlje­nja drugih, in predvsem spoštovanje avtoriteto razuma. S tem je filozofija šola svobode.

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije (PDF, 12mb)

Knjižico je ilustriral in oblikoval Luka Mancini

Kako se bo sredi umetne inteligence znašel človek

Okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije, ki je letos posvečen umetni inteligenci

Kako se razlikujeta ali pa sta si podobna človeško mišljenje in umetna inteligenca, kako slednja spreminja status človeka? To sta dve temi, o katerih se bodo na svetovni dan filozofije pogovarjali strokovnjaki, dijaki in študentje.

Okroglo mizo so naslovili Umetna inteligenca: Življenje v času robotov in transhumanizma, na njej pa bodo sodelovali Cene Bavec, Janez Bregant, Marko Grobelnik, Olga Markič in Luka Omladič skupaj z dijaki in študenti.

Času primerno se bo okrogla miza odvila v spletni obliki, kar je morda tudi eden redkih dogodkov v teh razmerah, pri katerih se izvedba dejansko ujema tudi s samo vsebino prireditve.

Spletna okrogla miza, ki jo bo z vabljenimi strokovnjaki ter z dijaki gimnazij Domžale in Novo mesto ter s študenti Pedagoške fakultete iz Kopra moderiral Tomaž Grušovnik, se bo začela ob 11.00. V živo jo bo mogoče spremljati na spletni strani dneva filozofije (danfilozofije.net) ter na Facebooku na profilih Slovenskega filozofskega društva, Društva za razvoj humanistike – Zofijinih ljubimcev in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Dogodek poteka pod okriljem Urada za Unesco, Unesco Ircai, Slovenskega filozofskega društva ter Univerze na Primorskem – Pedagoške fakultete, Pedagoškega inštituta in Društva za razvoj humanistike.

Unesco je dan filozofije letos v celoti posvetil temam, povezanim z umetno inteligenco v širšem pomenu. Pogovarjali se bodo o razlikah in podobnostih med človeškim mišljenjem in umetno inteligenco, o spremenjenem statusu človeka v dobi umetne inteligence, o robotski etiki, politični ureditvi v digitaliziranih družbah, rudarjenju podatkov in vprašanju zasebnosti, o prihodnosti poklicev ob avtomatizaciji dela, pedagogiki v informacijski dobi, odvisnosti od pametnih telefonov ter preostalih izzivih, “na katere naletimo, kadar začnemo razmišljati o posledicah strojnega mišljenja za sodobno omreženo družbo”.

V informacijski dobi si večina ne zna več predstavljati življenja brez elektronske pošte, satelitske navigacije in brskanja po spletu. Ob tem nas preseneča globina posegov naprav v naša življenja. Iskanje po medmrežju nam na primer ponudi tiste podatke in rezultate, za katere brskalniki na podlagi naše spletne zgodovine preračunajo, da nas bodo bolj zanimali, s čemer vplivajo na naše oblikovanje prepričanj. Z vznikom brezpilotnih letalnikov in pametnih avtomobilov se začne zastavljati vprašanje moralne odgovornosti za dejanja avtonomnih sistemov. Tudi trg dela se zaradi čedalje zmogljivejših strojev spreminja, zato se nekateri analitiki že bojijo brezposelnosti. Pojavljajo se tudi dileme ustreznosti nadomestitve domačih živali in celo človeške družbe z roboti.

Razvoj informacijske tehnologije ne prinaša zgolj rešitev in novih priložnosti, ampak tudi številne izzive in nevarnosti, med njimi tudi odvisnosti. Filozofija kot disciplina, ki refleksira sodobne pojave v njihovih spoznavnih, moralnih in bivanjskih razsežnostih, tako ne more mimo razmisleka o umetni inteligenci in njenem vplivu na življenja, so še zapisali organizatorji pogovora.

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije, k praznovanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi Unesco. V sodelovanju z Nacionalno komisijo za Unesco in Slovenskim filozofskim društvom v Sloveniji zaznamujemo Unescov svetovni dan filozofije od leta 2005.

M. K., MMC