Poresničnost: med resnico in lažjo

Danes morda modna razprava o postresničnosti ali poresničnosti bi morala vsakemu filozofu dvigniti obrvi: beseda »post-truth«, ki je lani vznemirila svetovno javnost, vendar zadeva resnico in resničnost, to sta pa imanentno filozofski kategoriji.

Besedo leta po izboru uredništva ugledne založbe Oxford Dictionaries največkrat razumemo v pridevniški obliki kot opis situacije svetovnega političnega trenutka, s katerim smo se soglasno začeli približevati spoznanju, da čustveno obarvana prepričanja povsod zmagujejo nad objektivnimi dejstvi. Da prevladujoče oblikujejo javno mnenje, naše dojemanje sveta in vplivajo na odločitve množic. Sprejemanje političnih in družbenih odločitev naj bi prestopilo bregove razlikovanja med resnico in lažjo, prevaro in zmotnostjo. Čustveno zlagana odzivnost je zmagala nad razumskostjo, prazni relativizem je nadomestil zdravi skepticizem.

Poresničnost, kot bomo slovenili izraz, zato nujno zadeva premislek o vsem, kar jo omogoča. Četudi je mogoče trditi, da se debata v marsičem približuje dobro znanim logikam propagandnih dejanj, političnih manipulacij in laži, marketizaciji družbenega sveta in končno dominaciji oglaševalskih praks, ki vse po vrsti oblikujejo naše dojemanja družbe, sveta in končno nas samih, s tem filozofije še nismo razrešili njenega poslanstva. Nasprotno, na tem mestu bi temeljit filozofski napor najbolj pričakovali. Povezati bi ga morali z dvojim, povzeto na kratko. Prvič, z analizo in razlago logik manipulacij, definiranjem laži in prevar na temelju resnice, za kar še kako potrebujemo filozofska orodja. Drugič, dragocenost filozofskih znanj zadeva tudi drugo plat razprave: resnica meri na prepričanja, ki so resnična. Toda meri tudi na dejstva in stanja stvari v svetu, na to, kar se je v resnici primerilo in je resnično. V tem drugem smislu zadeva recimo tudi razpravo o videzu in čutni ali mentalni prevari, ki nam stojita naproti, da bi stanja v svetu opisali na pravilen in utemeljen način brez nepotrebnih popačitev. Oba filozofska koraka premišljevanj sta videti ne samo legitimna, ampak celo nujna. Nenazadnje so tovrstne analize javnega govora v tesni navezi z nemoralnostjo takšnega početja in predstavo, v kakšni družbi želimo živeti. Skratka, obstaja tudi filozofova dolžnost, da se ukvarja z etičnimi dimenzijami naštetih dilem.

In končno fenomen poresničnosti, »pozabe« resnice in triumfa čustvenih apelov zadeva, vzeto res najširše, tudi prihodnost našega sveta in naše družbe v celoti. Številni filozofi so vse od antike naprej opozarjali na poklicanost filozofije. Že Platon stavi na »pravo« filozofijo, kot jo je utemeljil, v ostri razmejitvi do produkcije lažnih podob, kakršno so ponujali sofisti. Povedano enostavno: zelo velik del aktualne kritike političnih, oglaševalskih in marketinških praks je mogoče razrešiti in razložiti s platonsko formulo, ki bi se lahko glasila: več resnice, manj varanja. Relativizem resnice, ki jo je v času klasične Grčije zamenjevala sofistična fantazmatska vera v videze in dozdevke, spominja na današnji politični in znanstveni subjektivizem. V njej so pod krinko demokratičnosti možne vse pozicije, vsak ima svoj prav, vsaka resnica je alternativno pravilna, vsaki trditvi lahko najdemo njej enakovredno nasprotno.

V etičnem smislu to spet pomeni, da je možno vse. In če je, potem je dovoljeno misliti in početi čisto vse. Tisti, ki imajo prihodnjo resničnost tega ponorelega sveta res v posesti, si domišljavo predstavljajo, da s svojimi vzvodi premikajo stvarnost v neko svojo sfero. Obnašajo se kot veleposestniki resnice in stvarnosti, njihovo sklicevanje na poresničnost pa hitro postane le poceni alibi za takšno početje. Resnica se mora prilagajati njim, ne oni njej. Da bi jim uspelo, nam ponujajo izdelke v svoji trgovini videzov. Z vzponom čutnega in zatonom racionalnega sveta, v katerem skoraj solipsistično vlada individualizem, se pred nas postavlja svet, v katerem je resnica nepomembna oziroma se kot resnica maskira v mnenje, ki ga sodobna tehnologija širi in mu nudi narcistično potrditev. Mnenj in laži je lahko vedno več kot resnic, zato to dobro služi tudi ekonomskemu sistemu, ki temelji na neskončni rasti. To posledično gradi šibko družbo, brez nujnega medsebojnega zaupanja.    

Tudi zato je debata o poresničnosti, resnici in laži v družbenih razmerjih, morda lahko predvsem in v prvi vrsti ravno filozofska. Če je filozofi ne bomo vzeli za svojo, je morda z nami nekaj narobe.

Osrednja prireditev ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije bo ponovno potekala v Mariboru (Kazinska dvorana, SNG). Več podrobnosti najdete na: http://www.danfilozofije.net/aktualnisdf/osrednja-prireditev/

Zloženka ob svetovnem dnevu filozofije (PDF)