Oznaka: Zgodovina

Izobraževanje admin

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike

Preden začnete brati naslednji odlomek, si vzemite nekaj trenutkov in si zamislite vaš najljubši kraj. Lahko gre bodisi za domišljijski bodisi za stvaren prostor. Če želite, lahko vzamete pisalo in na papir zapišete, kar si predstavljate …

Skoraj gotovo se v opisu vaših predstav pojavi svež zrak, modro nebo, verjetno pa tudi rastline in živali. Tudi če gre za mestno ali urbano okolje, verjetno ne manjkajo drevesa in zelenice. Morda pa vaša predstava takšnega kraja celo spominja na tradicionalne upodobitve raja, nebeškega vrta z bujnim zelenjem in pisanim življem. To kaže, da je neokrnjena narava, pa tudi čisto in zdravo okolje pomembna vrednota, na katero prisegajo ljudje različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Po drugi strani iz lastne izkušnje vemo, da se spričo grobih človekovih posegov v naravo in onesnaženja pogosto užalostimo, včasih tudi ujezimo. Težko si je zamisliti osebo, ki je pogled na opustošeno in izro­pano deželo, ki so jo razorali težki stroji, ne bi pretresel. Redkokdo lahko ostane neprizadet ob umetniških fotografijah Edwarda Burtynskega, ki prikazujejo posledice človekovega prekomernega, grobega in nenadzoro­vanega poseganja v naravo.

Da okolje za človeka ni pomembno le v estetskem smislu kot lepa kulisa za življenje, temveč da brez primernega okolja kot vrsta sploh ne moremo preživeti, nas hkrati opominjajo številne naravne katastrofe, ki smo jim v zadnjem času vse pogosteje priča. Različne domače in medna­rodne organizacije, ki jim je mar varovanje narave, nas tako opozarjajo, da je obseg antropogenih, torej od človeka povzročenih okoljskih spre­memb, zelo velik. Global Footprint Network, svetovna organizacija, ki se ukvarja s proučevanjem okoljskega odtisa človeštva, tako ocenjuje, da se človeštvo v tem trenutku obnaša tako, kot da bi imelo na voljo 1,7 planeta Zemlje, saj v sedmih mesecih porabimo toliko virov in odložimo toliko odpada, kot jih lahko en planet ponudi oziroma absorbira v celem letu. Zemljani torej že dandanes živimo »na ekološki kredit«, tako da bodo vse prihodnje generacije morale naš okoljski dolg, ki zelo hitro narašča, odplačati, in sicer najverjetneje z debelimi obrestmi. Sedanji način življenja človeka torej v naravi povzroča velike in hitre spremembe. Vse to pomeni, da se bo potrebno na nove razmere izjemno hitro prilagoditi, za kar pa številne vrste rastlin in živali ne bodo imele časa, saj evolu­cijske spremembe načeloma potekajo zelo počasi, v razdobju tisočletij in desettisočletij. Tudi za človeštvo, ki sicer v zadnjih dvesto letih številčno gledano strmo narašča, bo ta prilagoditev bržkone največji izziv v njegovi zgodovini.

Zdi se, da je zaradi vsega navedenega očitno, da smo okolje kot vrednoto dolžni spoštovati in ohraniti. Toda iz vidika etike kot filozofske discipline bi tak sklep nemara bil nekoliko preuranjen. Zakaj? Zaradi tega, ker etike ne zanima le, kaj cenimo, temveč predvsem, ali to tudi cenimo iz upravičenih razlogov. Povedano še drugače: etike ne zanima le način, kako ljudje ravnamo, temveč utemeljitev, kako moramo ravnati, če želimo ravnati dobro in pravično. Da bi torej ugotovili, ali obstajajo dobri etični temelji za zagovor nujnosti človekovega moralnega odnosa do okolja, si velja najprej pogledati, kaj etika kot filozofska disciplina sploh počne.

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike (PDF knjižica)

Filozofija za otroke, Izobraževanje admin

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije

UNESCO in filozofija

Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, v svojem delovanju, ki ima za cilj prispevati k miru s sodelovanjem držav na področju izobraževanja, zna­nosti in kulture, posebno pozornost posveča filozofiji. Zato je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Pri tem filozofijo razume kot človeško dejavnost, ki se ukvarja z vprašanji človeškega življenja in bistveno prispeva k krepitvi sposobnosti za samostojno mišljenje in presojanje, pa tudi kot šolo človeške solidarnosti in pripravljenosti za dialog.

Unesco je leta 1995 objavil pregled stanja filozofije z nas­lovom Philosophy and democracy in the world. Pregled je v naslovu opozoril na tesno povezanost med filozofijo in de­mokracijo. Živa in vitalna demokracija potrebuje filozofijo: za svojo utemeljitev, za refleksijo svoje vsebine, predvsem pa za svojo delovanje. Filozofija vsebuje bogato tradicijo, ki jo lahko razumemo kot zakladnico intelektualnih orodij, idej in koncep­tov. Ta dediščina nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo, in spremembe, ki smo jim izpostavljeni.

Poleg tega je filozofija tudi najstarejši vir interdisciplinarnega mišljenja. Naravno okolje filozofskega iskanja je preseganje disciplinarnih meja in primerjava različnih pristopov.

V tem smislu je filozofija šola svobode, saj spodbuja nenehno obnovo mišljenja. Njeno zdravilo proti intelektualni rutini, pravi Federico Mayor v svojem predgovoru k zgoraj navedenem delu, je kreacija novih konceptov. Drznite si imeti nove ideje, z aluzijo na Kantov drzni si vedeti, poziva Mayor. S tem opozori na pomembno vlogo filozofije: filozofija je bistvena za razvoj svobodnih državljanov. Spodbuja samostojno mišljenje, so­očanje z različnimi trditvami in argumenti, spoštovanje mišlje­nja drugih, in predvsem spoštovanje avtoriteto razuma. S tem je filozofija šola svobode.

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije (PDF, 12mb)

Knjižico je ilustriral in oblikoval Luka Mancini

Splet admin

Zloženka ob svetovnem dnevu filozofije

Zakaj filozofska razprava o strahu? Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja. Strah pred smrtjo je primarna motivacija vseh bioloških bitij, a tudi končni razlog spraševanja po lastnem bivanju in načinih osmišljanja našega življenja. Sokrat je verjel, da filozofiranje priprava na smrt – le tisti, ki misli ločitev duše od telesa, je vreden imena »filozof«. A pri tem se mu je strah pred smrtjo zazdel prazno mnenje tistih, ki ničesar ne vedo in zgolj ugibajo. Misel je kasneje nadgradil Epikur z razlogi, zakaj strah pred njo ni upravičen; mnogo kasneje ga je popravljal Martin Heidegger, katerega tesnoba, Angst, je postala temeljna dimenzija človeka, njegov »skrbi«, ki se kaže v tesnobi in pojmu avtentične »biti k smrti«. V politični filozofiji ima strah znova večkrat odločilno mesto: Thomas Hobbes je eden od očetov družbene pogodbe, vstop v družbo in organizacijo države je hitel utemeljevati prav kot rezultat porojenega strahu, ki poganja posameznike zaradi zanj naravnega »vojnega« stanja človeške narave, vpričo katere smo vsi ljudje drugim nevarni volkovi. Brez začetne bojazni ne bi bilo družbe in ne pogodbe. Freud je zaznaval konflikt med posameznikom in zakoni, vselej omejujočimi našo svobodno voljo, kar v nas, kar je po njegovem splošno obeležje civilizacije in kulture nujno sproža globinsko nelagodje. Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. In tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu, po Ulrichu Becku v družbi tveganja. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo. Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja?

Zloženka (PDF)
Celostna grafična podoba: Luka Mancini

MENU