Človek in narava

Komu pripada narava?
Ali je človek pomembnejši od narave?
Ali imajo rastline čustva?
Ali imajo vse živali za nas enako vrednost?

„Človek in narava“ ter trajnostni razvoj

Rimski klub je leta 1972 objavil študijo „Meje rasti“, v kateri je izrecno opozoril na to, da so naravni viri omejeni in da se rast svetovnega gospodarstva, svetovnega prebivalstva ter porabe naravnih virov ne morejo nadaljevati v nedogled. Ključni sklepi v tem poročilu so bili:

Če se bodo rast svetovnega prebivalstva, industrializacija, onesnaževanje okolja, proizvodnja hrane in izkoriščanje naravnih virov še nadaljevali v takšni meri kot doslej, bomo v stotih letih dosegli absolutno mejo rasti na našem planetu.

Trajnostno načelo pogosto označujejo kot ravnovesje med tremi stebri – okoljskim, ekonomskim in socialnim, ki vplivajo drug na drugega. Pri prvem stebru gre predvsem za ohranjanje narave in okolja za prihodnje rodove. V nasprotju z ekonomskim in socialnim stebrom je okoljski steber omejen dejavnik. Ali še drugače rečeno: imamo zgolj eno Zemljo. Le če bomo živeli trajnostno, bomo naš planet trajno ohranili za človeštvo. Pomembno vlogo ima pri tem tudi človekov vpliv na ekosisteme. Zato je ključnega pomena, da že otroci razmišljajo o svojem odnosu do narave in preiskujejo, kakšna sta pomen in vrednost živali ter rastlin.

Nadaljevanje na: http://ucilnica.zofijini.net/2021/11/17/clovek-in-narava/

Eberhard von Kuenheim Stiftung, Tanja Pihlar

‘Leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj, kaže zgolj to, da nočemo vedeti’

Odnos človeka z njegovim planetom. To je tema, ki odpira številna znanstvena, eksistencialna, gospodarska, politična, celo religiozna, filozofska in še kakšna vprašanja. Vprašanja, ki potrebujejo odgovore, če naj bi ukrepali v bitki s podnebnimi spremembami, ki se prej ali slej dotaknejo tudi nas, čeprav smo nekoliko bolje zaščiteni v udobju relativno bogatega kontinenta. Slovenski strokovnjaki so odgovore iskali tudi v okviru letošnjega svetovnega dneva filozofije, kjer so opozorili tudi na pomanjkanje znanja na tem področju in uničujoč vpliv (plačanih) dezinformacij.

Vpliv človekove dejavnosti na okolje je tako velik, da je sprožil novo geološko dobo, imenovano “antropocen”. Podnebne spremembe in posledične poplave ter požari s sušo, onesnaženost z mikroplastiko, izgube habitatov – vse te naravne katastrofe so žal postale del našega vsakdana, ki je zaradi tega za milijone ljudi čedalje bolj negotov, dobrobit prostoživečih živali pa je močno ogrožena. Toda kljub tem vsem znanim dejstvom svet in države ne ukrepajo v zadostni meri. Zato se je nujno vprašati, kaj lahko kot odgovorne državljanke in državljani naredimo, da bomo k vprašanju okoljske krize, ki jo povzroča človek, pristopili resneje in odločneje, opozarja dr. Tomaž Grušovnik, filozof, katerega delo sega tudi na področje okoljske etike.

Čas je, da v razpravah sežemo dlje od razprave o tem ali je za spremembe res kriv človek, poudarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: “To je vprašanje, ki je bilo pereče pred leti, danes moramo razumeti, da meteorologija razpolaga s 150 leti meteorološkh opazovanj, da imamo dobo satelitov in vrsto drugih indicev, na podlagi katerih lahko pridemo do jasnih zaključkov.”

Eden zelo jasnih indicev: sprememba našega življenjskega sloga, še posebej, ko gre za porabo energije po drugi svetovni vojni. Pri tem pa gre večinoma za porabo fosilnih goriv, ki jih porabimo na “primitiven način” – tako da jih sežgemo. Kot so jih sežigali že predniki v jamah, a podatki za dobo skoraj milijon let, pridobljeni s pomočjo analize ledu so jasni: koncentracijo CO2 smo za 50 odstotkov povečali zgolj v obdobju od 1850 do 2021. In to je težava, pravi Kajfež Bogatajeva, saj je CO2 “stikalo, ki kontrolira našo temperaturo”. Klimatologi sicer analizirajo tudi druge potencialne vzroke, ki pa kažejo, da sonce s svojo ciklično aktivnostjo ne prispeva veliko, vulkani hladijo … “Najbolj trden dokaz pa so temperertaurni podatki. Podnebje se spreminja, odtis človeka je jasen. Tako da leta 2021 dvomiti o tem, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, ne kaže na to, da ne moremo vedeti, ampak zgolj na to, da očitno nočemo vedeti,” je jasna Kajfež Bogatajeva.

Zlovešče sporočilo “šampanjskega kozarca”

Okoljski filozof dr. Luka Omladič v kontekstu podnebne razprave izpostavlja vprašanje podnebne pravičnosti. Vse skupaj ponazori z grafom “šampanjskega kozarca”:“Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, spodnja polovica najrevnejših pa je odgovorna za le sedem odstotkov izpustov. Ko pogledamo, kako je s škodo, pa vidimo, da je obratno. Bogatejši so bolj odporni na posledice, lažje sanirajo škodo.”

Primer – požari v Kaliforniji, kjer so si lahko bogati prebivalci hollywoodskih hribov organizirali svoje gasilske enote, s katerimi so lahko zavarovali svoje premoženje, prav tako so lažje in hitreje sanirali morebitno škodo.

Če problem pravičnosti preslikamo na polje podnebnih pogajanj, pa imamo v osnovi dve dimenziji problema. “Prvi problem je, kdo je v teh procesih prisoten in na kakšen način. Vidimo, da se šampanjski kozarec odraža tudi tukaj. Moč določanja politik je v veliki meri v rokah bogatih, ne samo posameznikov, ampak korporacij in držav. Druga plat pa je vprašanje sprememb. Če vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov bistveno spremeniti življenjski slog, tudi vemo, kateri slog in katera podjetja je treba reformirati – tista, ki so na vrhu kozarca. Toda prav ta so najbolj zastopana na pogajanjih. Prav tako so, kot rečeno, bogati bolj odporni,” razlaga Omladič.

“Šampanjska distribucija” nam torej pokaže, kako stran, ki ustvarja krizo, istočasno in blokira njeno reševanje, pri vsem skupaj pa niti ne gre za moralizem, ampak političen ali razredni diskurz.

“Vedno se predlaga tehnološke rešitve namesto redistribucije in te rešitve so namenjene temu, da ohranjajo razmerja. Tehnologija je seveda ključna, ampak moramo biti pozorni, ko nekdo tehnološki moment predlaga namesto tega, kar je ključno, torej zmanjšanje izpustov in redistribucija,” pravi Omladič, ki pa opozarja, da se moramo v “šampanjski debati” izogniti paralizirajočemu cinizmu, v katerega nas lahko vodi.

Kajfež Bogatajeva pa poudarja, da problem “bogati proti revnim” ne obstaja le na ravni držav, ampak tudi znotraj držav: “Tudi v Sloveniji so bogati bistveno bolj “krivi” kot pa revni, tako da je ta individualna odgovornost pomembna. Celo ženske in moški imamo različen odtis. Ko gledajo samske, analiza kaže, da ima samski moški za tretjino večji odtis kot samska ženska, tako da imamo še celo vrsto drugih nepravičnosti.”

“Šampanjski model” se ponovi v družbi sami, se strinja Omladič. “Vzemimo nekoga, ki mu je edini “luksuz”, da se na delo odpelje s svojim avtomobilom, ker je javni prevoz počasen, in to primerjajmo z nekom, ki živi v mestu. Sicer gre na delo s kolesom, a se na počitnice vozi z letalom, je argentinske zrezke … Koga bo podražitev goriva bolj prizadela? Tako potem dobimo situacijo kot je bila v Franciji – upor rumenih jopičev – ko ljudem dobronameren srednji sloj govori, kako naj spremenijo življenjski slog. Seveda ga moramo, ampak najprej je treba vzpostaviti udoben javni prevoz, potrebujemo pošteno plačilo za delo. Šele takrat tudi kakšen podnebni ukrep ne bo razumen kot nepravičen,” je jasen.

Človek kot krona stvarstva: religije ponovno razmišljajo o svojih temeljih

Teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper izpostavlja, da je del razprave o boju proti podnebnim spremembam, povezan tudi z vprašanjem religije: “Religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, so imele – in imajo – pomembno vlogo pri oblikovanju našega odnosa do narave, okoljske pismenosti. To pa zato, ker so pomembni družbeni podsistemi, naš odnos do okolja pa se vzpostavlja preko kulturno-družbenih podsistemov. In religije so od pradavnine naprej zelo pomembne – ne samo ohranjevalke – ampak proizvajalke smisla vrednot, simbolnih sistemov in močnih meta narativov, ki se močno odtisnejo v določene kulturno družbene kontekste in tako vplivajo ne samo na verujoče posameznike, ampak na vse prebivalce, ki se jih preko družbeno-kulturne dotakne religijska sfera.”

Judovstvo, krščanstvo in islam so religije, močno potopljene v antropocentrično miselno paradigmo. V zadnjih desetletjih so se sicer začele ukvarjati s kritičnim preizpraševanjem svojh okvirjev. Abrahamske, monoteistične religije namreč postavljajo človeka za krono stvarstva, zdaj pa močno brskajo po teološki doktrini in iščejo okoljsko duhovnost. Papež Frančišek je znan kot “zeleni papež”, ki je z okrožnico okoljsko vprašanje postavil kot eno bistvenih, o katerih je treba razmišljati. Tudi patriarh Bartolomej je pomemben glasnik okoljske pismenosti.

Krščanstvo poudarja grešnost narave, ki je močno povezana z doktrino izvirnega greha, kjer imamo prepovedano drevo, kačo … V tem smislu je narava grešna, ostalo pa interpretacija te grešnosti, razlaga strokovnjakinja in nadaljuje, da religije danes ponovno gledajo v odlomke, tudi tiste, ki pravijo, da je človeku vse podrejeno. Izpostavlja tudi, da vsaka religija v osnovni doktrini vsebuje tudi veliko pozitivnih primerov odnosa do narave, ki pa so bili skozi zgodovino večkrat zamolčani, zapostavljeni in nadomeščeni z osnovnim antropocentričnim pristopom, ki je morda tudi bolj ustrezal prostoru in času.

Ko gre za islam, Furlan Štantetova izpostavlja, da gre za religijo, ki naravo prav tako v osnovi razume kot služabnico človeka: “Pozna pa tudi himo, ki pomeni nek prostor zaščitene zemlje, ki ima duhovno vrednost. Dežele poznajo naravna območja, ki so zaščitena, kamor človek ne sme poseči, in veljajo za čisto zemljo, medtem ko je poseljena zemlja nečista, ker je povržena vplivu človeka.”

Strokovnjakinja sicer poudarja koncept ekofeminizma, ki opozarja, kliče posamezne religije k preizpraševanju in kritičnemu ovrednotenju doktrin. In opozarja, da kljub prizadevanjem Frančiška in Bartolomeja, religije sicer še niso premaknile fokusa iz antropocentrizma v ekonectrizem.

Neveden politik nasede lobistu

Če želimo biti v boju s klimatskimi spremembami učinkoviti, potem moramo imeti s tega področja veliko znanja, pa poudarja Kajfež Bogatajeva.

Poudarja tudi svoje napore, da bi se spremenil šolski sistem, da bi se na smiseln način pri različnih predmetih govorilo o vsebinah podnebnih sprememb. Veliko težavo vidi tudi v energetski nepismenosti Slovencev: “Dobim diamantne maturante, ki v življenju niso imeli v roki računa za elektriko in nimajo pojma, koliko stane kilovatna ura. To so nedopustne stvari. Energetsko pismenost bi morali dvigniti.”

“Z andragoškim inštitutom pa sodelujemo tudi na temo, kako izobraževati odrasle,” poudarja. Ker je to zelo pomembno: “V parlamentu imamo politike, ki so odrasli, teh ne moremo poslati nazaj v šolo. Potrebujemo nekakšno podnebno akademijo, kajti sicer tudi ljudje, ki imajo dobre namene v politiki, ne bodo delali dobro. Če nimajo jasnih osnovnih zadev, nasedejo lobistom ali ne znajo postaviti pravih prioritet.”

Zanikanje, lažne študije in finančni interesi

A čeprav bi lahko rekli, da v današnjem času res ne manjka informacij, imamo drugo težavo – poplavo dezinformacij. Pa tudi pojave kot je zanikanje podnebnih sprememb. Mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar pravi, da gre tukaj za kompleksno vprašanje. “V začetku devetdesetih se je uporabljalo napačen termin globalno segrevanje, zaradi česar so se potem, ko so se v toplih državah začele pojavljati rekordno mrzle zime, ljudje začeli spraševati, kakšno segrevanje, če je pa mrzlo. Potem se je vpeljal termin podnebne spremembe, ki obsega tudi vse druge ekstremne vremenske vzorce, ki jih spremembe prinašajo. Kar pa ni ustavilo zanikovalcev, ki pravijo, da je vse skupaj zarota zelenih.”

Kar pa ne drži, pravi. Gre za “zaroto” nasprotnega pola: “Za tem stojijo predvsem mednarodne korporacije, ki služijo s prodajo ali uporabo fosilnih goriv, ki prihranijo, ko odlagajo v okolju toksične odpadke …”

Njim seveda ni v interesu, da se sprejme zelene politike in preneha s tovrstnimi praksami: “Zato pošiljajo lobiste, katerih namen je politike prepričati, naj ne uvajajo sprememb, in prepričati javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. To imenujemo spoznavna škodoželjnost – ko oseba ali ustanova prikriva ali zanika resnico, ker se s tem okorišča.”

“Lobiranje gre tako daleč, da je po nekih podatkih 12.000 registriranih lobistov samo za ameriški kongres, kjer je 535 članov. Neregistriranih naj bi bilo do 80.000 lobistov, kar so absurdne številke.”

To je škodljivo na političnem nivoju, na moralnem in spoznavnem nivoju. Zadeva škodi javnemu razumevanju podnebnih sprememb in povzroča spore znotraj znanosti. Na znanstvenike se med drugim – ob neposrednih grožnjah – skuša vplivati tako, da se jih sili v situacijo, ko svoje vire zapravljajo za demantiranje lažnih raziskav.

“Ena takšnih je bila raziskava, ki je “kazala”, da temperature stagnirajo,” izpostavlja Šetar. Na prvi pogled je bila videti legitimna in to je bilo laikom dovolj. Še vedno jo lahko najdemo med argumenti tistih, ki zanikajo podnebne spremembe. Prav tako so se hitro razširile “napovedi”, da prihaja nova ledena doba. Izkoristili so namreč človeško nagnjenost k senzacionalizmu.

“Ko del javnosti te teorije sprejme in politični lobisti uspejo, pridemo do tega, da politika javnost prepričuje, da ukrepi niso potrebni, da bo to povzročilo ekonomsko škodo … Javnost zato za te informacije postane bolj dovzetna. Po drugi strani pa prav ta javnost vpliva na populistične politike, da zanikajo podnebne spremembe, da bi ugodili volilni bazi, ki v to že verjame. Začne se nor, moralno in epistemološko škodljiv začaran krog laganja, zanikanja in prikrivanja informacij,” še poudarja Šetar. 

Natalija Švab

Vir: https://www.caszazemljo.si/podnebne-spremembe/leta-2021-dvomiti-o-tem-kaj-se-dogaja-in-zakaj-kaze-zgolj-to-da-nocemo-vedeti.html

Unescov svetovni dan filozofije

Svetovni dan filozofije – 18. 11. 2021 – smo obeležili tudi na naši šoli.

Za učence smo pripravili delavnice filozofije za otroke – programa, ki ga pri nas izvajamo tudi sicer med šolskim letom. Delavnice so potekle v sodelovanju s študenti filozofije Filozofske fakultete Maribor.

Osrednja tema je bila vezana na pojem INTEGRITETE, ki pomeni celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom.

Učenci so v t. i. skupnostih raziskovanja kritično, skrbnostno in kreativno razmišljali o moralnih dilemah, pred katere smo ljudje velikokrat postavljeni. Samostojno in sodelovalno so raziskovali, kaj je prav in kaj ne in ali je odgovor na to vprašanje vezan na načela človeka ali zgolj na posledice dogodka/situacije. Usmerjeni so bili tudi v razmišljanje o tem, ali in kdaj so lahko okoliščine tiste, ki upravičujejo našo odločitev/izbiro.

Maja Vačun

Vir: https://www.o-selnica.mb.edus.si/unescov-svetovni-dan-filozofije/

»Filozofija nas opozarja na kontekst, v katerem okoljski problemi sploh vznikajo.«

Ob svetovnem dnevu filozofije o vlogi te vede pri soočanju z okoljsko krizo

Danes obeležujemo UNESCOv svetovni dan filozofije, ki je letos posvečen potrebi po tem, da se pri reševanju množice kriz, s katerimi se soočamo, obrnemo tudi k filozofskemu premisleku. Ob tej priložnosti v Slovenskem filozofskem društvu z različnimi spletnimi dogodki poudarjajo predvsem pomen filozofije v reševanju podnebne krize, izdali pa so tudi knjižico z naslovom Osnove okoljske etike. Z avtorjem knjižice in predsednikom društva dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Alja Zore.

»Filozofija se želi vprašati, kako sploh pridemo do takšnih duhovnih razpoloženj in miselnih okvirjev, da lahko sprožimo planetarno krizo.«

Vir in posnetek na: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/11/dan-filozofije/

Ali smo okoljsko opismenjeni?

Virtualna okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije

Vsak tretji četrtek v novembru praznujemo UNESCO svetovni dan filozofije. UNESCO, ki poudarja pomen filozofije kot najbolj univerzalne vede vseh časov in prostorov, hkrati opozarja na vrednost praktično usmerjenih filozofskih študijev, zato je bila letošnja tematika dneva filozofije posvečena okoljski etiki in njeni vlogi pri ohranjanju našega življenjskega sveta.

Letošnja tema virtualne okrogle mize, ki so jo 18. novembra tradicionalno organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut ter Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, je bila naslovljena Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Njen namen je bil poudariti pomen filozofije v reševanju podnebne krize, o čemur so razpravljali dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Nadja Furlan Štante (Znanstveno-raziskovalno središče Koper), dr. Luka Omladič (Inštitut za aplikativno etiko), Niko Šetar (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) ter študenti, dijaki in učenci.

Poseben gost okrogle mize je bil predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je čestital celotni filozofski znanosti, saj je po njegovih besedah le-ta pomemben akter na globalnem področju reševanja podnebne krize. Poudaril je tudi pomen poučevanje filozofije, saj se jo, tako kot matematiko, kontinuirano poučuje že od antike naprej. Uvodnemu pozdravu se je iz pariškega UNESCO zasedanja pridružil tudi Gašper Hrastelj, direktor Urada za UNESCO in generalni sekretar Slovenske nacionalne komisije za UNESCO.

Gostje okrogle mize so z moderatorjem dr. Tomažem Grušovnikom, izrednim profesorjem za filozofijo vzgoje in izobraževanja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, odprli teme, ki se navezujejo na okoljsko krizo in izgledov za prihodnost, človekovo moralno odgovornost do okolja, pravično razporeditve bremen podnebnih sprememb in onesnaževanja, izkoriščanja okolja z drugimi oblikami eksploatacije, izobraževanja za okoljsko etiko in trajnostni razvoj.

Svetovno priznana klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade leta 2007 dr. Lučka Kajfež Bogataj je predstavila podatke, ki jasno kažejo na posledice antropogenega – človekova vpliva na okolje. »Danes imamo podatke, ki slonijo na 140-letnih opazovanjih in delovanjih satelitov, ki jasno kažejo na podnebne spremembe. Energijo, ki jo vedno več potrebujemo, jo še vedno zažgemo in tako dobimo produkt CO2. Polovico tega izgorevanja gre v ozračje. Tudi v Sloveniji imamo zelo nazorne podatke, kako se je naša država ogrevala. Zato ne drži, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja z globalnim segrevanjem, ampak nočemo vedeti,« je poudarila Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Dr. Luka Omladič, okoljski filozof in okoljski aktivist z Inštituta za aplikativno etiko je predstavil podatke, ki kažejo, da je za polovico izpusta CO2 odgovornih deset procentov najbogatejših na svetu: »Gre za neravnovesje v odgovornosti. Kaj pomeni beseda odgovoren – na to vpliva življenjski slog (prehrana, potovanja itd.). Bogatejši so tisti, ki so bolj odporni na škodo, lažje se ji izognejo, sanirajo (npr. pri požarih v Kaliforniji bogati imajo svoje gasilke enote okoli svojih hiš). Torej tisti, ki so reprezentirani v odločevalskih procesih, se morajo najbolj spremeniti, ampak se ne, ker so odporni na spremembe. Poanta podnebnega gibanja je poudarjanje pravičnosti. Vendar ne gre le za pravičnost, ampak to postaja del razrednega diskurza.«

Prisotni so se strinjali, da se v bodoče organizira širše srečanje, na katerem se vključi več deležnikov, saj okoljsko problematiko ljudje zaznamo le skozi znanost, kar je abstrakcija, oddaljena od vsakodnevnega razumevanja. Poleg tega je potrebno prepoznati voditelje, ki lahko pripomorejo k spremembam, zato je pri reševanju problema potrebna interdisciplinarnost. Z reševanjem okoljske problematike se ukvarja tudi mlajša populacija, zato so svoje poglede na okoljsko etiko predstavili učenci Srednje šole Domžale, dijaki Prve Gimnazije Maribor in Gimnazije Ilirska Bistrica ter študenti Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Slednji so na podlagi raziskav ugotovili, da se najmlajši bolj zavedajo narave in bolj sočustvujejo z njo, kar je potrdila tudi vzgojiteljica Tina Mahnič iz Vrtca Košana. Ob tem je dr. Lučka Kajfež Bogataj poudarila, da je potrebno šolske kurikulume pri različnih predmetih dopolniti tudi s temami s področja podnebnih sprememb.

K boljšemu razumevanje zelo aktualne družbene teme bo pripomogla tudi knjižica Osnove okoljske etike, ki jo je izdalo Slovensko filozofsko društvo in je javno dostopna na njihovi spletni strani.

Vir: https://www.si21.com/Svet/Ali-smo-okoljsko-opismenjeni/

Ob svetovnem dnevu filozofije okrogla miza o etiki in okoljski pismenosti

Ob svetovnem dnevu filozofije je na spletu potekala okrogla miza z naslovom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Namenjena je bila osveščanju globalnega prebivalstva glede izjemnega pomena filozofije za negovanje kritičnega mišljenja, kulture dialoga, miru in promocije človekovih pravic, so zapisali njeni pripravljavci.

Zbrane je uvodoma nagovoril predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je med drugim poudaril, da v sodobnosti filozofija sodeluje z drugimi vedami ter izpostavil pomen poučevanja filozofije, ki je ob matematiki edina disciplina, ki se jo neprekinjeno poučuje od antike naprej, saj, kot je dejal, ravno filozofija človeku ponuja pomembno orientacijo v nepredvidljivem svetu.

Filozof Tomaž Grušovnik, ki je povezoval okroglo mizo, je poudaril, da je filozofija zaradi nerazumevanja večkrat odrinjena iz javnega življenja, zato se je Unesco odločil, da njeno vrednost izpostavi ob svetovnem dnevu filozofije. Obeležujemo ga na tretji četrtek v novembru, letošnja tema je posvečena okoljski etiki.

Generalni sekretar slovenske nacionalne komisije za Unesco Gašper Hrastelj je spomnil, da v Sloveniji svetovni dan filozofije v Sloveniji obeležujemo od leta 2005. Kot je poudaril, je želja Unesca, “da se vse pluralnosti in izzive, s katerimi se sooča svet, naredi razumljive s pomočjo filozofije”.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj se je najprej posvetila vprašanju, kako vemo, da se podnebje spreminja kot posledica človekovega vpliva na okolje. Kot je povedala, meteorologija razpolaga s podatki opazovanj za obdobje več kot 150, poleg tega je vrsta indicev, ki kažejo, kako se je naš življenjski slog spremenil v zvezi z rabo energije. Po njenih besedah je jasno, da se podnebje spreminja, pri čemer je prstni odtis človeka jasno viden.

Okoljski filozof Luka Omladič se je med drugim osredotočil na vprašanje podnebne pravičnosti, ki je, kot je dejal, v središču razprav o podnebnih spremembah. Po njegovih besedah je dejstvo, da je za polovico izpustov ogljika odgovornih deset odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, medtem ko je glede škode ravno obratno; bogatejši so odpornejši na škodo. Vendar pa imajo moč odločanja v rokah bogati, ne le posamezniki, ampak tudi korporacije. Ker bi se torej morali spremeniti bogati, je podnebna pravičnost tako izpostavljena pri podnebnem gibanju, je pojasnil.

Teologinja Nadja Furlan Štante se je posvetila odnosa religije do okoljske problematike. Po njenih besedah imajo religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, pomembno vlogo pri oblikovanja našega odnosa do narave. Judovstvo, krščanstvo in islam so vsi močno potopljeni v antropocentristično miselno paradigmo, je pa po njenih besedah zanimivo, da vse tri religije v zadnjih desetletjih močno brskajo po svoji teološki doktrini in iščejo t.i. ekološko potrjujočo okoljsko duhovnost.

Lučka Kajfež Bogataj je med drugim opozorila še, da je okoljski aktivizem potreben na vseh ravneh in dodala, da pogreša vključevanje akterjev iz vrst znanosti. Sama sicer zadnje čase vlaga napore v to, da bi se okoljske vsebine vključile v šolski sistem. Menila je tudi, da so klimatologi “svoje že oddelali”, da so zdaj na vrsti drugi, tudi filozofija, zato je pripravila več vprašanj – med drugim bi potrebovali odgovor na vprašanje, kdo lahko odloča o prihodnosti sveta.

Mladi raziskovalec z oddelka za filozofijo na mariborski filozofski fakulteti Niko Šetar pa je spregovoril o tem, zakaj je mogoče večkrat slišati, da podnebne spremembe ne obstajajo. Kot je dejal, za tem stojijo mednarodne korporacije, ki jim ni v interesu, da bi sprejeli zelene politike in ki poskušajo ohranjati status quo. Da bi preprečili sprejemanje zelenih politik, pošiljajo lobiste, ki ljudi prepričujejo, da podnebne spremembe ne obstajajo, obenem poskušajo neposredno vplivati na znanstvenike.

V razpravi, ki so jo organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut in Slovenska nacionalna komisija za Unesco, so sodelovali tudi študenti, dijaki in učenci.

Vir: http://znanost.sta.si/2967872/ob-svetovnem-dnevu-filozofije-okrogla-miza-o-etiki-in-okoljski-pismenosti

O »šampanjski distribuciji«, grešni naravi in okoljski (ne)etiki

Podnebna pravičnost ali kako je za polovico izpustov ogljika odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi sveta, ki so tudi najbolj odporni na škodo.

Živimo v geološki dobi, antropocenu, v katerem človekov vpliv na okolje spreminja geološko strukturo planeta in v katerem so vremenski ekstremi in posledično naravne katastrofe postali »običajen« pojav. Države, tudi Slovenija, ne ukrepajo, kot bi morale. Zakaj in kje naša okoljska etika šepa?

Od leta 1850 do danes so se emisije CO2 v ozračju povečale za polovico. »Dvomiti o tem, da se podnebje globalno spreminja in da tudi Slovenija ni izjema, saj ima že od 80. let prejšnjega stoletja pretopla leta, kaže na to, da tega nočemo vedeti,« je na okrogli mizi, pod katero se je podpisalo pet organizatorjev, med njimi tudi Slovensko filozofsko društvo in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Po drugi svetovni vojni raba fosilne energije narašča, porabimo pa jo na primitiven način: zažgemo jo. Torej nismo boljši od jamskega človeka. Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Čeprav so si bili razpravljavci enotni, da okoljska kriza ni le kriza pravičnosti, temveč je tudi družbena in razredna kriza, kriza (ne)enakosti spolov, religije, simbolnih vrednot …, pa ostaja med osrednjimi vprašanji o podnebnih spremembah tisto o podnebni pravičnosti. Z grafom šampanjskega kozarca jo je ponazoril okoljski filozof dr. Luka Omladič:

Tako poudarjena podnebna pravičnost ni moralizem. Ampak postaja poltičen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distirubcija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Dr. Luka Omladič

»Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Spodnja polovica najrevnejših je globalno odgovorna le za sedem odstotkov izpustov.« Glede škode je ravno obratno. Bogatejši, kaže »kozarec«, so bolj odporni na škodo, lažje se ji ognejo in jo prebolijo. »Vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov spremeniti življenjski slog in prakse podjetij. A katera podjetja je treba reformirati in kateri slog spremeniti? Odgovor je jasen: Tista, na vrhu šampanjskega kozarca,« je še dejal. Tako poudarjena podnebna pravičnost po njegovem ni moralizem, ampak postaja političen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distribucija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Ali kot je opozorila Bogatajeva: da različen okoljski odtis ne obstaja le med državami, ampak tudi med spoloma: »Samski moški ima za skoraj tretjino večji okoljski odtis kot samska ženska.«

Kaj pa religije in okoljska pismenost?

V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi. Vse ostalo je interpertacija grešnosti. Dr. Nadja Furlan Štante

Izjemno vlogo imajo, odgovarja teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, saj so »ohranjevalke in tudi proizvajalke smisla vrednot«. Judovstvo, krščanstvo in islam v zadnjih desetletjih močno brskajo po teološki doktrini glede okoljskega vprašanja in kritično preizprašujejo tudi svoja tolmačenja svetopisemskih pasusov, kot je, denimo, pasus o človeku kot kroni stvarstva, dodaja Štantetova: »V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi, vse ostalo je interpretacija grešnosti«.

Mednarodne korporacije zaradi profita preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. Tako prikrivanje resnice v filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost. Niko Šetar

Če se mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar strinja, da so mladi najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb, pa Bogatajeva opozarja tudi na starejšo populacijo, ki težko prenaša vremenske pritiske. Bogatajeva sicer pogreša okoljski aktivizem in še več osveščanja pri stroki, zadolženi za okoljsko področje in upa, da bodo premiki čim prej v šolskem sistemu. Kako? »Da podnebne vsebine smiselno vključimo v kurikulum pri različnih predmetih.« Okoljsko bolj izobraženi ljudje bodo manj nasedali manipulacijam velikih korporacij, ki po Šetarju zgolj zaradi dobičkov »preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo«. Tako prikrivanje resnice filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost.

Polona Malovrh

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/o-sampanjski-distribuciji-gresni-naravi-in-okoljski-ne-etiki/

Svetovni dan filozofije

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru v vsakem letu razglasila za svetovni dan filozofije, k obeleževanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi UNESCO. Tako prav danes obeležujemo svetovni dan filozofije, ki je mati vseh znanosti in vzpodbuja kritično mišljenje ter preizpraševanje predpostavk v skladu s katerimi živimo. Letošnji osrednjo dogodek v Sloveniji poteka pod geslom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. K pogovoru smo povabili Tomaža Grušovnika, filozofa in predavatelja na pedagoški fakulteti univerze na Primorskem.

Posnetek na: https://cba.fro.at/528407

Oblikovanje prispevka: Nika Škof

Vir: https://www.agora.at/news/detail/svetovni-dan-filozofije-i-welttag-der-philosophie

Dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica o etiki in okoljski pismenosti

Na Gimnaziji Ilirska Bistrica bodo tudi letos obeležili svetovni dan filozofije, in sicer bodo dijaki 4. letnika gimnazije izdelali infografike, ki bodo izražale njihove lastne razmisleke na temo etike in okoljske pismenosti. Nastale infografike bodo objavljene na šolskem Instagram profilu in na ta način z »ljubeznijo do modrosti« vstopili v zavest dijakov in zaposlenih naše šole ter jih – pa tudi širšo javnost – opozorili na odgovorno ravnanje človeka kot posameznika in družbe kot celote do okolja. V ozadju tovrstne dejavnosti je cilj slediti priporočilu oziroma vabilu UNESCA ter širiti zavest o prisotnosti in pomembnosti filozofije v naši družbi, hkrati pa želijo spodbuditi refleksijo o ravnanju človeka v odnosu do naravnega pa tudi družbenega okolja.

Infografike:

Ana Velenik – Globoka ekologija (PDF)
Katja Frank – Etiško zaporedje (PDF)
Lara Surina – Ekološka vest (PDF)
Marko Hrenovec – Globoka vs. plitva ekologija (PDF)
Nika Milavec – Ekologija in okoliško sebstvo (PDF)
Nika Škrlj – Okoljska kriza in filozofija (PDF)
Rebeka Oblak – Novi ekološki red (PDF)
Timon Bubnič – Globoka vs. plitka ekologija (PDF)

Mentor: Gorazd Brne, prof. fil. in prof. soc.

Več na: https://www.ilb.scpo.si/svetovni-dan-filozofije-2021-filozofija-v-antropocenu-etika-in-okoljska-pismenost/

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike

Preden začnete brati naslednji odlomek, si vzemite nekaj trenutkov in si zamislite vaš najljubši kraj. Lahko gre bodisi za domišljijski bodisi za stvaren prostor. Če želite, lahko vzamete pisalo in na papir zapišete, kar si predstavljate …

Skoraj gotovo se v opisu vaših predstav pojavi svež zrak, modro nebo, verjetno pa tudi rastline in živali. Tudi če gre za mestno ali urbano okolje, verjetno ne manjkajo drevesa in zelenice. Morda pa vaša predstava takšnega kraja celo spominja na tradicionalne upodobitve raja, nebeškega vrta z bujnim zelenjem in pisanim življem. To kaže, da je neokrnjena narava, pa tudi čisto in zdravo okolje pomembna vrednota, na katero prisegajo ljudje različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Po drugi strani iz lastne izkušnje vemo, da se spričo grobih človekovih posegov v naravo in onesnaženja pogosto užalostimo, včasih tudi ujezimo. Težko si je zamisliti osebo, ki je pogled na opustošeno in izro­pano deželo, ki so jo razorali težki stroji, ne bi pretresel. Redkokdo lahko ostane neprizadet ob umetniških fotografijah Edwarda Burtynskega, ki prikazujejo posledice človekovega prekomernega, grobega in nenadzoro­vanega poseganja v naravo.

Da okolje za človeka ni pomembno le v estetskem smislu kot lepa kulisa za življenje, temveč da brez primernega okolja kot vrsta sploh ne moremo preživeti, nas hkrati opominjajo številne naravne katastrofe, ki smo jim v zadnjem času vse pogosteje priča. Različne domače in medna­rodne organizacije, ki jim je mar varovanje narave, nas tako opozarjajo, da je obseg antropogenih, torej od človeka povzročenih okoljskih spre­memb, zelo velik. Global Footprint Network, svetovna organizacija, ki se ukvarja s proučevanjem okoljskega odtisa človeštva, tako ocenjuje, da se človeštvo v tem trenutku obnaša tako, kot da bi imelo na voljo 1,7 planeta Zemlje, saj v sedmih mesecih porabimo toliko virov in odložimo toliko odpada, kot jih lahko en planet ponudi oziroma absorbira v celem letu. Zemljani torej že dandanes živimo »na ekološki kredit«, tako da bodo vse prihodnje generacije morale naš okoljski dolg, ki zelo hitro narašča, odplačati, in sicer najverjetneje z debelimi obrestmi. Sedanji način življenja človeka torej v naravi povzroča velike in hitre spremembe. Vse to pomeni, da se bo potrebno na nove razmere izjemno hitro prilagoditi, za kar pa številne vrste rastlin in živali ne bodo imele časa, saj evolu­cijske spremembe načeloma potekajo zelo počasi, v razdobju tisočletij in desettisočletij. Tudi za človeštvo, ki sicer v zadnjih dvesto letih številčno gledano strmo narašča, bo ta prilagoditev bržkone največji izziv v njegovi zgodovini.

Zdi se, da je zaradi vsega navedenega očitno, da smo okolje kot vrednoto dolžni spoštovati in ohraniti. Toda iz vidika etike kot filozofske discipline bi tak sklep nemara bil nekoliko preuranjen. Zakaj? Zaradi tega, ker etike ne zanima le, kaj cenimo, temveč predvsem, ali to tudi cenimo iz upravičenih razlogov. Povedano še drugače: etike ne zanima le način, kako ljudje ravnamo, temveč utemeljitev, kako moramo ravnati, če želimo ravnati dobro in pravično. Da bi torej ugotovili, ali obstajajo dobri etični temelji za zagovor nujnosti človekovega moralnega odnosa do okolja, si velja najprej pogledati, kaj etika kot filozofska disciplina sploh počne.

Dr. Tomaž Grušovnik: Osnove okoljske etike (PDF knjižica)