Učenje filozofije kot zdravilo za našo družbo, ki ignorira resnico
Letos smo že tradicionalno tretji četrtek v mesecu novembru obeležili svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 z osrednjo prireditvijo, ki je letos prvič potekala v Mariboru in številnimi drugimi spremljevalnimi prireditvami, obeležujemo tudi v Sloveniji. Prav verjetno je, da o tem ne veste veliko, saj se mediji pri nas, z izjemo nekaj častnih izjem, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke, vsako leto prav posebej potrudijo, da ga ignorirajo. Pri tem bi si prav posebno kritiko zaslužila nacionalna radio-televizija, ki ima mandat, da informira prav o tovrstnih zapostavljenih, a za družbo dragocenih in pomembnih dogodkih. Da slovenske politike, ki je že tradicionalno nenaklonjena, da ne rečemo kar sovražna do filozofije, niti ne omenjamo posebej.
Na srečo ni povsod tako. Določen zgled glede tega bi si lahko vzeli že v republikah naše bivše skupne države, kjer so dan filozofije marsikje obeležili tudi na visoki politični ravni, še boljši zgled pa je letos ponudil irski predsednik Michael D. Higgins, ki je ob priložnosti dneva filozofije in sprejemu v svoji predsedniški rezidenci za novoustanovljeno organizacijo Philosophy Ireland, katere pokroviteljstvo je prevzela njegova žena Sabina Higgins, med drugim poudaril, da je poučevanje filozofije v šolah in njeno spodbujanje v družbi nujno potrebno, da je državljanom tako omogočeno »razlikovati med resničnim jezikom in iluzorno retoriko«. Ob tem je izrazil zaskrbljenost nad »anti-intelektualizmom, ki negotove in izključene ljudi hrani s populizmom«. Ob trditvah, da smo vstopili v družbo »onkraj resnice« je vprašal, kako lahko skupaj in posamično »v naših učilnicah, medijih in javnem prostoru prispevamo k vzdušju refleksije. Širjenje orodij, jezika in metod filozofske raziskave na vseh ravneh družbe, lahko ponudi pomembno komponento katerega koli usklajenega poskusa dolgoročnega in celovitega odziva na naše trenutne zagate. Poučevanje filozofije je eno izmed najmočnejših orodij, ki jih imamo na voljo, da otroke opolnomočimo, da se v vedno bolj kompleksnem, povezanem in negotovem svetu vedejo kot svobodni in odgovorni subjekti. Nova politika strahu, sovraštva in predsodkov zoper tiste, ki niso »kot mi« zahteva sposobnost za kritiko, ki jo lahko prinese zgodnja izpostavljenost tematikam in metodam filozofije.«
Predsednik Higgins je pozdravil uvedbo filozofije kot izbirnega predmeta v nedavni irski šolski reformi, vendar je hkrati predlagal, da je predmet treba še bolj vključiti v sistem irskega izobraževanja. »To bi seveda zelo olajšala vključitev filozofije kot rednega predmeta, katerega ocena se vpisuje v zaključna spričevala. Tudi odlično izvajanje premeta »politika in družba« ni ustrezen nadomestek za poučevanje filozofije kot samostojnega predmeta.« Filozofija za otroke po njegovem ponuja »privlačno pot do humanistične in živahne demokratične kulture« in je hkrati sredstvo za spodbujanje ljudi k spoštljivemu dialogu. »Pojav tako imenovanih »digitalnih kletk«, v katerih si ljudje ne dovolijo izzvati svojih prepričanj in celo predsodkov, je v odzivu na zadnje dogodke v ZDA in Evropi, postal predmet burnih razprav. Danes na internetu obstaja zelo veliko načinov dostopanja do informacij, ne da bi kdaj prišli v stik z ustrezno obveščanim novinarskim prispevkom. Zato je toliko bolj pomembno, da so naši otroci – vsi naši državljani – spodbujeni, da razmišljajo kritično in da ne reproducirajo zgolj informacij, s katerimi jih zalagajo vse številčnejši medijski viri. Prav tako je zelo pomembno, da se naučijo, da artikulirajo svoje misli in zanje ponudijo utemeljitev in da najdejo načine nestrinjanja brez zatekanja k verbalnemu ali fizičnemu nasilju.« Dodal je: »Verjamem, da so te vrline refleksije, kritične razsodnosti in etičnega raziskovanja tiste, ki so v sedanjem trenutku, ko se človeštvo sooča s povsem novimi globalnimi izzivi – od podnebnih sprememb do množičnih migracij – pridobile na nujnosti.« Če želimo doseči uresničevanje dogovorjenega na mednarodni ravni glede podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, potrebujemo nič manj kot spremembo v zavesti o naši soodvisnosti in novi skupni ranljivosti.«
Kako to, da podobnih sporočil ne beremo v naši medijih, še manj pa jih slišimo s strani predstavnikov naše oblasti?
