Kako govoriti z otroki o smislu življenja

Hči mi je postavila to prastaro vprašanje – kakšen je smisel vsega?

Prejšnji dan me je moja osemletna hčerka Louise med drugače povsem nedolžnim sprehodom po parku vprašala »kakšen je smisel?«. »Smisel česa?«, sem vprašal.

»Saj veš. Življenja. Vsega.«

Vprašanje je postavila veselo brez sledi kakšnega eksistencialnega obupa. Odpravil sem jo z nekakšnim zenovskim tropom – »smisel življenja je živeti« ali nekaj podobnega. Toda vprašanje mi ni dalo miru.

Mati mi je pripovedovala, da je smisel življenja biti srečen, vendar pa kakorkoli dobronamerno  je to bilo, se mi ni zdelo kot posebej koristen nasvet. Nasvet sem vsekakor upošteval, vendar pa bolj ko sem zasledoval »srečo«, bolj se mi je zdelo, da se mi izmika. Izkazalo se je, da sreča ni nekaj, kar lahko lovimo in ujamemo kot kakšno potuhnjeno žival.

Drugi starši bi morda lahko ponudili drugačne odgovore. »Služiti Bogu« bi bila rešitev za religiozno usmerjene, čeprav obstaja toliko bogov, ki jim lahko služimo, kot načinov, kako jim lahko služimo. Če želite služiti Budi ali Jezusu si boste morda prizadevali biti sočutni – vendar pa ali ljudje postanejo sočutni že s tem, da poskušajo biti takšni? Ali pa je vaša definicija »dobrega« morda prizadevanje za džihad, kot je to očitno za nekatere mlade Britance. Ne, mislim, da tega odgovora ne gre iskati pri Bogu.

Ali je smisel življenja biti dober človek? Toda, podobno kot pri sreči, bolj ko si želite biti dober človek, na večji odpor naletite. Poleg tega si ne morem pomagati, da name ne bi vplival spomin na mater, ki se je vpričo teže njene preproste dobrote na koncu življenja zdela izgubljena, zlomljena in prežeta z iracionalno krivdo. Ljudje, ki se preveč trudijo, da bi bili dobri, postanejo depresivni. In kot je poudaril Jon Ronson v nedavnem članku v The Guardianu, se tudi psihopati sami sebi pogosto zdijo zelo dobri.

Če bi o smislu življenja kdo vprašal mojega očeta, bi se ta namrščil in mu odgovoril, da je to neumno vprašanje, če bi pa vztrajali, bi verjetno izjavil kaj takšnega: »trdo delaj in imej čist nos«.

Imel pa je tudi še pomožno perspektivo, ki je grob ekvivalent misli Johna Stuarta Milla (če parafraziram): »delaj kar hočeš, dokler ne škoduješ komu drugemu.«

To se mi še danes zdi kot precej dober moto, čeprav ne pokrije povsem vseh osnov, kajti kot je razmišljal že Mill: »človek lahko povzroči zlo drugim ne le s svojimi dejanji, ampak tudi s svojim nedelovanjem.«

Če bi vprašali Walta Disneyja ali sklepali iz njegovih družinskih filmov, je odgovor običajno enak: »sledi svojemu srcu« ali »sledi svojim sanjam«. Zakaj? Ker lahko – očitno – naredite vse, kar si želite že s tem, da se za to odločite. Ta ameriška formulacija odgovora se mi zdi očitno napačna – vsi imamo svoje omejitve, ki jih moramo prepoznati – vendar pa je to zagotovo uporaben mobilizacijski mit. Sam tega odgovora svojim otrokom ne morem podati z resnim obrazom.

Morda bi bila najbolj priljubljena skeptična, sekularna angleška formulacija smisla življenja: »prebijaj se, izogibaj se udarcem in upaj na najboljše«. Ta formulacija ima prednost vsaj v tem, da namesto gole volje, Boga ali morale, upošteva tudi vpliv sreče in kaosa. To ni nujno navdihujoče sporočilo, vendar je iskreno.

Če bi Louisi odgovoril iz srca, bi ji morda rekel: »Louise, smisel življenja je, da se kot odrasel poskušaš vrniti k temu, kar boš v kratkem izgubila kot otrok.« To pomeni, da gledaš na svet z nezamegljeno jasnostjo nedolžnega duha – da si »tukaj, zdaj«. Ker življenje nima nič kaj več smisla kot ima smisel drevo ali simfonija. Otroci to razumejo instinktivno. Odrasli se tega morajo naučiti.

Tim Lott

Vir: https://www.theguardian.com/lifeandstyle/2014/nov/21/how-to-talk-to-children-about-the-meaning-of-life

Učiti otroke filozofijo? To je dobra ideja

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni in odprti.

V zadnjem času sem videl vrsto člankov v stilu »kako vam filozofija lahko pomaga«, ki so se osredotočali na dobre rezultate, ki jih študentje filozofije dosegajo na standardiziranih testih, na tržnost filozofskih veščin in impresiven potencial za zaslužek diplomantov filozofije. Videl sem naslove kot je: »Če želite uspeti v poslu, ne delajte diplome iz ekonomije. Raje študirajte filozofijo.« To se mi zdi čudno, ker kariera in komercialni uspeh sta najbolj postranski prednosti filozofije.

V času študija, ko sem bil o svoji prihodnji usmeritvi še negotov, sem naletel na nepozaben citat Alexa Pozdnyakova, študenta filozofije z druge strani sveta: »Ko me ljudje vprašajo zakaj sem izbral filozofijo, jim povem, da sem želel postati poklicno človeško bitje.«

Odlično, sem pomislil. To želim postati tudi jaz.

Od takrat me je usposabljanje na različnih delovnih mestih usposobilo za različne poklice, vendar nobeno usposabljanje ni oblikovalo moje človečnosti tako temeljito kot filozofija. Nobena druga disciplina ni navdahnila takšnega čudenja svetu, niti me ni opremila z orodji za razmišljanje, ki bi bila za uganke, s katerimi se soočamo kot človeška bitja, tako univerzalno uporabna.

Ko sem začel delati filozofske delavnice za osnovnošolce, sem hitro videl, da imajo tudi otroci že od zgodnjega otroštva sposobnost filozofskega spoznavanja. Spretni so pri igranju z idejami in gradnji na argumentih svojih sošolcev in sošolk. So neskončno radovedni, sprašujejo se o vrednotah (»kaj je najbolj dragocen predmet na svetu?«), metafiziki (»ali je Zemlja naključje?«), jeziku (»če so jamski ljudje govorili samo »ugh-ugh-ugh«, kako smo se naučili govoriti?«) in epistemologiji (»ker lahko sanjamo v sanjah, kako lahko vemo kdaj sanjamo?«).

V majhnih skupinah so razpravljali o umetni inteligenci, okoljski etiki, medvrstni komunikaciji in avtentičnosti v umetnosti. Razmišljali so o obstoju svobodne volje, o mejah znanja, o možnosti pravičnosti in neštetih drugih problemih iz zgodovine filozofske misli. Z neprestanim spraševanjem, izpodbijanjem in ocenjevanjem idej, so bili otroci sposobni sami ugotoviti, zakaj so nekateri argumenti neuspešni, drugi pa skrbno preiskavo prestanejo uspešno.

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni, skeptični in odprti, in videl sem jih komunicirati na bolj nepristranski in sodelovalen način. Kot je dejal nek desetletnik, »s filozofijo sem dejansko začel reševati argumente in probleme, kar deluje bolje kot nasilje ali karkoli drugega.«

Francoski pisatelj Michel de Montaigne je pred več kot 400 leti vprašal: »Ker je filozofija umetnost, ki nas uči kako živeti in ker se morajo otroci učiti živeti prav toliko, kot mi v drugih starostih, zakaj jih ne poučujemo filozofije?« Danes si moramo nujno zastaviti isto vprašanje.

Osrednje mesto teorije znanja na mednarodni maturi (globalno priznana diploma) priča o svetovnem spoštovanju pomena filozofije – discipline, ki je temelj vseh drugih akademskih disciplin. Naraščajoče mednarodno gibanje vabi mlade k filozofiranju v osnovnih šolah po ZDA, Veliki Britaniji in drugod po svetu – Avstralija pa pri tem zaostaja.

Čeprav je filozofija prisotna v učnem načrtu srednjih šol v večini avstralskih držav, široki filozofski raziskavi ali konkretnem poučevanju kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja, čas v razredu posveti le malo osnovnih šol.

Če bi bila bolj široko sprejeta, bi lahko praksa filozofskega raziskovanja v osnovnih šolah naredila za učence šolanje veliko bolj smiselno in zanimivo. Vsekakor bi spodbujala razvoj utemeljenega argumentiranja in poglobljenega razmišljanja – spretnosti, na katerih temelji učenje na večini drugih področij (vključno s pismenostjo in računanjem) in ki so bistvenega pomena za odgovoren državljanski angažma.

Z napotitvijo otrok na pot filozofskega raziskovanja že v zgodnjem otroštvu, bi jim lahko ponudili nenadomestljiva darila: zavest o moralnih, estetskih in političnih razsežnostih življenja; sposobnost jasno artikulirati svoje misli in jih pošteno oceniti; in zaupanje v lastno neodvisno presojo in samoobvladovanje. Še več, zgodnji vstop v filozofski dialog bi spodbudil večje spoštovanje raznolikosti in globlje sočutje do izkušenj drugih, kot tudi ključno razumevanje kako uporabiti razum pri reševanju nesoglasij.

Ugodnosti za učence bi bile številne, če bi le učitelji filozofije v Avstraliji imeli dostop do ustreznega financiranja in institucionalne podpore. Takšno podporo nudijo dobrodelne organizacije, kot so Philosophy Foundation (Filozofska fundacija) v Veliki Britaniji in Squire Foundation (Fundacija Squire) v ZDA, ki so vodilne pri uvajanju filozofije v učne načrte osnovnih šol. Če finančnih sredstev za plačilo strokovnih filozofskih praktikov ali za ustrezno usposabljanje učiteljev ne bo na voljo, so naši otroci obsojeni na to, da se odrečejo številnim nagradam, ki jih obljublja filozofija – ali pa da trpijo spremenljive ravni strokovnosti, ki so značilne za številne prostovoljne izobraževalne programe.

Tukaj je nekaj za razmislek ob svetovnem dnevu filozofije: medtem ko akademski dosežki, kariera in finančni uspeh niso nepomembni, so to samo vidni sadovi filozofskega življenja. Skrito jedro je sestavljeno iz svobode, jasnih misli in strokovnega obvladovanja tega, kaj pomeni biti človek. To so lastnosti, ki bi jih morali privoščiti vsem našim otrokom, ne glede na to, kaj bodo postali, ko odrastejo.

Michelle Sowey

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2013/nov/21/teaching-philosophy-to-children-its-a-great-idea