Filozofski maraton 2020
Javni apel
Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2020 se bo odvijal med 16. in 20. novembrom. Letošnja tema je Filozofija med duhom in naravo.
Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.
Študentsko filozofsko poziva predvsem filozofske raziskovalce ter študente in študentke različnih stopenj študija filozofije, naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 25. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.
OPIS TEME:
Problem razmerja duh – narava zahteva razlago, kako ti dve domeni medsebojno interaktirata, kakor tudi – zakaj in kdaj med njima do interakcije ne pride. Predvsem je pomembno vprašanje, kaj pod omenjenima kategorijama razumemo in od kod sploh izvira njuna distinkcija. Je razlika med naravo in duhom oz. duševnostjo sama po sebi naravna? Ali pojma res nudita – če ne absolutno, pa vsaj dobro izhodišče za naše razumevanje in delovanje v svetu?
Začetek filozofske modernosti je lociran v kartezijanskem odprtju ontološkega prepada med duhom in naravo, med subjektom in objektom. Človek, ki je po Descartesu edino pristno duhovno bitje, se kot misleč in svoboden zoperstavlja nujnosti mehanskih in vzročno-posledičnih procesov. Ti prevladujejo po vsej naravi, tudi v živi, ki zato ni več bistveno razločljiva od mrtve materialnosti. Na eni strani Descartes razduhovi oz. desubjektivira naravo – opere jo vsakršne smotrnosti ali organskosti in iz nje izvrže vsa izkustvena, čutna določila. Na drugi strani pa denaturalizira ali deobjektificira človeka kot duhovno bitje – pojmuje ga neodvisno od vseh vzročno določenih, naravnih oz. telesnih določil.
Desubjektivacija narave in denaturalizacija človeka imata izrazite epistemološke konsekvence. Denaturalizirani duh namreč ni v neposrednem odnosu do narave, temveč opravlja le z duhovnimi reprezentacijami. Zato mu grozi solipsizem, iz katerega ga Descartesu uspe iztrgati le s pomočjo Boga in njegove dobrote. Ko božja roka zagotovi možnost spoznanja »zunanjega« sveta, preostane subjektu le to, da se drži matematičnih reprezentacij, saj le te omogočajo dostop do sveta, kakršen je na sebi. Kartezijanska narava je namreč razsežna reč, svet, ki je dostopen le človeškemu analitičnemu umu.
V času razsvetljenstva ima narava dvojno funkcijo. Po eni strani postane bolj »človeška«, torej »manj božanska« in odmaknjena od misticizmov, saj se v času razsvetljenstva razširi znanstven pogled na naravo in naravne pojave. To je razvidno tako v Enciklopediji kot v novih znanstvenih odkritjih dobe. Na nek način govorimo o podružbljanju narave, saj je cilj raziskav demistifikacija in predvsem nominalizacija, hkrati pa to odpre povsem utilitarističen odnos do narave, kar v Dialektiki razsvetljenstva kritizirata Adorno in Horkheimer. Hkrati nosi narava še drugo funkcijo, ki bi jo naj ločevala od vsega družbenega – obravnavana je kot protipol družbenemu, političnemu, kot nekaj čistega proti umazaniji. Iz čiste narave so tako ekstrapolirali človeške pravice, ki bi naj ljudi odrešile od stanja družbene neenakosti – te so se tedaj imenovale naravne pravice, naravni zakoni, kar je odločilno vplivalo na politično terminologijo današnje dobe.
Znotraj mehanicističnega novoveškega univerzuma ostaja po eni strani tudi Kant. Celotno naravo poskuša modelirati glede na gibanja neživih nebesnih teles, ki zvesto sledijo strogim zakonom newtonske fizike. Po drugi strani pa se po kopernikanskemu obratu korenito spremeni vloga subjekta. Slednji postane aktiven pri konstituciji sveta, svet pa mu zato ne stoji več neodvisno nasproti.
V obdobju, ki ga označujemo kot Nemška klasična filozofija in je v dobri meri nadaljevala Kantov filozofski projekt, je razmerje med duhom in naravo eden ključnih elementov filozofskega sistema. Za objektivni idealizem mladega Schellinga in absolutni idealizem Hegla je tako še posebej razvidna problematizacija predpostavk in rezultatov Kantovega transcendentalnega idealizma, ki trpi za dvema ključnima težavama. Prva je v tem, da je Kantova narava še pretirano mehanicistična, kar onemogoča pravo mišljenje organizmov v naravi. Druga pa je, da je razmerje med duhom in naravo pri Kantu pretirano subjektivistično in posledično nezmožno zajeti enotnost duha in narave. Dober del Schellingovega in Heglovega filozofskega projekta bi tako lahko razumeli kot redefinicijo razmerja med duhom in naravo, ki odgovarja na antinomije, v katere se je zapletel Kant.
Marksizem pokaže razredno dimenzijo razmerja med duhom in naravo. Buržoazija s svoje pozicije moči človeka vidi kot spontano bitje, ki svoja želenja prosto izraža na trgu. Za proletariat pa postane toliko bolj jasno dejstvo, da so se socialna razmerja med ljudmi spremenila v blagovna razmerja med rečmi. Delavec je z vstopom na trg dela kot kolesce stroja ujet v mehanizem kapitalistične produkcije, ki ji vladajo zakoni, po nujnosti enaki zakonom fizike. Po drugi strani pa proletariat zastopa celotno človeštvo in s tem postane pravi subjekt zgodovine. Z združitvijo vseh producentov v en razred zatiranih s tem nima le zmožnosti, da s svojega stališča dojame svet kot razredno določen, ampak ga skozi revolucionarno prakso lahko tudi spremeni.
V transcendentalni fenomenologiji se razmerje duha in narave artikulira prvenstveno z ozirom na razlikovanje ‘naravne naravnanosti’, za katero je značilna stalno delujoča teza biti enega, preddanega (‘naravnega’) sveta in transcendentalne konstitucije prav te naravnanosti. V drugem smislu je narava pojmovana kot prvotna plast smiselne strukture izkustva nasploh, kot konstituirani pol, začenši s substanco, skupaj z njenimi notranjimi in zunanjimi horizonti. V ožjem smislu bi bilo naravo potrebno razumeti kot materijo pasivne sinteze. Duhu (jazu) in naravi v tem smislu pripadata različna, toda korelativna načina danosti, horizontnosti, časovnosti in konstitucije sploh. S tem je že nakazano vprašanje po prvinskem transcendentalnem jazu (duhu v pravem smislu), ki naj bi konstituiral tako psihični jaz kot naravo v njuni korelaciji.
V obzorju Heideggerjeve hermenevtične fenomenologije se vprašanje razmerja duha in narave kaže predvsem v vidiku razmerja ne-skritosti (skritosti v razkritosti) biti in svobode tu-biti (prostega odnosa do biti v njeni razkritosti), kar omogoča interpretacija grškega physis kot karakterja raz-kritosti biti. To načelno omogoča hermenevtiko izkustva narave v njenem značaju dinamičnosti, gibanja, cikličnosti, skladnosti. Kot osrednja problemska zveza se tu javlja odnos narava-svet. Kolikor oboje lahko pojmujemo kot celoto bivajočega v njegovi biti, v načinu kako je dano ‘v celoti’, se zastavlja vprašanje pojmovne razmejitve narave in sveta – je narava nekaj znotrajsvetnega (kot neka regija bivajočega v posebnem načinu njegove biti) in tako svet v samolastnem smislu ni naravni svet, ali pa je nemara narava nek značaj svetnosti in biti same (kot razkritost)?
Proti transcendentalnim metodam v filozofiji – kot so kantovske analize pogojev možnosti spoznanja ali Husserlova fenomološka redukcija –, mnoge sodobne filozofskih smeri, kot so novi materializem, objektno orientirana ontologija in spekulativni realizem izhajajo iz nefilozofskih področij. Za Meillassouxa ima posebno mesto matematika, za Harmana umetnost, za Latourja pa naravnoznanstvena praksa. Vpeljava ploskih ontologij in navezava na področja izven filozofije omogočajo nov premislek o temeljnih ontoloških pojmih.
Problem razmerja med duševnostjo in naravo ima nedvomno pomembno mesto v filozofiji znanosti. Gre navsezadnje za enega izmed tistih problemov, s katerim se spopadajo številne znanstvene discipline, a se vztrajno izmika zadovoljivi razlagi. V zgodovini filozofije prav tako ne manjka neposrednih poskusov razrešitve problema, kar se odraža v dolgi vrsti idealističnih, materialističnih in dualističnih pozicij ter njihovih polemik. Ravno filozofija znanosti pa tu praviloma postopa nekoliko drugače.
Nova luč, ki ga na problem duh – narava lahko vrže filozofija znanosti, je ta, da v naravi odkrije aspekt duha, v duševnosti pa vpliv narave ali pa vsaj naravoslovja. Seveda je ta nova konjunktura ravno tako nestabilna in polna polemik. Zdi se, da je vprašanje mejnika med poloma in smiselnosti njune razločitve še vedno odprto. Kibernetika in filozofija kognitivne znanosti si prizadevata človeške pojave podvreči naravoslovnim metodam opazovanja in tehnološke manipulacije, ter s tem na povsem metodološki oz. praktični ravni odpraviti koncept duha. Konstruktivistična filozofija znanosti pa se v določenem smislu postavi na nasprotni pol. Ta sicer praviloma ne zanika veljavnosti znanstvenih odkritij, opozarja pa, da koncepta narave in specifične znanstvene metodologije, ki mu pritiče, ne gre univerzalizirati, saj gre za enega izmed mnogih in enako pomembnih epistemoloških okvirjev (npr. Isabelle Stengers, Donna Haraway, Bruno Latour). Spet tretja usmeritev pa z zgodovinske, antropološke in spekulativne perspektive razmišlja o epistemoloških okvirjih, ki še niso, ali pa niso več prepleteni s kategorijama narave in duševnosti (napr. Gilbert Simondon, Vivieiros de Castro, Yuk Hui).
