Gimnazija Novo mesto gostila najboljše slovenske mlade filozofe

30. marca 2018 je v Novem mestu potekalo 14. državno tekmovanje iz filozofije. Udeležilo se ga je 35 udeleženk in udeležencev s trinajstih slovenskih gimnazij. Pomerili so se v pisanju razpravljalnega filozofskega eseja, lahko pa so izbrali tudi literarni odlomek, ki so ga morali filozofsko komentirati. Eseji se ocenijo na enak način, kot se ocenjujejo eseji pri maturi iz filozofije.

Verjetno vsi poznamo tisti vic o tem,  zakaj filozofi tako radi zamudijo na kak dogodek. Seveda zato, ker so prezaposleni s premišljevanjem o tem, kaj sploh je čas. Mojca Lukšič, ravnateljica Gimnazije Novo mesto, je tako svoj kratek otvoritveni nagovor zaradi rahle zamude skoraj vseh ekip lahko začela šele ob 9.45. Sledila je filozofska himna »Bit«, ki jo je izvedla glasbena skupina novomeških gimnazijcev, nato pa so tekmovalke in tekmovalci že odhiteli v učilnici, v katerih je potekal najpomembnejši del srečanja: pisanje esejev. Med pisanjem esejev je profesorica Natalija Petakovič mentoricam in mentorjem predstavila novomeško gimnazijo.

Po odpisanem eseju so tekmovalke in tekmovalci imeli kosilo, učitelji pa so se lotili ocenjevanja esejev. Sledila je otvoritev razstave Filozofija na platnu, ki so jo pripravile dijakinje in dijaki novomeške gimnazije. V okviru pouka filozofije so pripravili različne izdelke (od pesmi, filmov, ilustracij, stripov in haikujev), povezanih s filozofsko snovjo. Udeleženci so imeli potem proste urice, ki so jih večinoma izkoristili za sprehod po bližnjem novomeškem mestnem jedru.

Ob 16. uri se je tekmovanje zaključilo z razglasitvijo rezultatov ter podelitvijo nagrad: filozofskih knjig, ki so jih prijazno podarile nekatere slovenske založbe.

Rezultati tekmovanja:

  1. mesto (po abecednem vrstnem redu): Marko Debevc (Škofijska klasična gimnazija Ljubljana), Martina Fridl (II. Gimnazija Maribor), Filip Korošec (Gimnazija Bežigrad);
  2. mesto: Sven Jensterle Prešern (Gimnazija Kranj), Eneja Sajko (II. Gimnazija Maribor), Luka Umek (Gimnazija Novo mesto), Pavla Zabret (Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik);
  3. mesto: Zala Arzenšek (II. Gimnazija Maribor), Niko Farič (Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer), Luka Jesenko (Škofijska klasična gimnazija Ljubljana), Matija Snoj (Gimnazija Poljane), Tina Tomšič (Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana);

Pohvale: Monika Baraga (Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik), Petrisa Čanji (I. gimnazija v Celju), Hana Hos (Gimnazija Vič), Andraž Jelinčič (Gimnazija Bežigrad), Maša Krajnc (I. gimnazija v Celju), Rok Lindič (Gimnazija Poljane), Nika Pušlar (Gimnazija Vič).

Galerija: https://www.gimnm.org/galerija/14-drzavno-tekmovanje-iz-filozofije/

Uroš Lubej

Vir: https://www.gimnm.org/gimnazija-novo-mesto-gostila-najboljse-slovenske-mlade-filozofe/

Kdo je dobra učiteljica ali dober učitelj filozofije?

Četrti posvet o statusu filozofije v šoli

V petek, 20. aprila 2018, ob 10.00 in daljeLokacija: Filozofska fakulteta Maribor, (Koroška 160, pritličje, predavalnica 0.3)

Enodnevni posvet bo posvečen vprašanju statusa učitelja filozofije: kaj tvori dobrega učitelja, v čem se kaže njegova kompetenca in kvaliteta? Je morda takšno vprašanje zastavljeno napačno in razprava o dobrem učitelju ni zvedljiva na nek konkretni opis lastnosti? Na kakšne težave naletimo pri kurikularnih in šolskih predstavah o njegovem delu na srednji šoli in fakulteti, v čem te odstopajo od realne prakse ali morda pričakovanj med dijaki in študenti? Kaj dijaki pogrešajo pri učitelju in kaj učitelji filozofije pogrešajo pri sebi in najdejo pri drugih profilih učiteljev, morda celo v primerjavi z drugimi disciplinami in vedami? Obstaja kaj takšnega kot lastnost X, ki naredi učitelja filozofije za povsem drugačnega od učitelje drugih družboslovnih, humanističnih ali prav vseh področij?

Ob četrtem posvetu o statusu filozofije v šoli (doslej so to bili »Poučevanje filozofije danes«, »Ali filozofija izgublja mesto v šoli?«, »Nihilizem med mladimi – kakšno zdravilo ponuja filozofija?«) bomo pripravili monografsko knjižico prispevkov, zato bodo vsi nastopajoči zaprošeni za pripravo besedila

Format posveta: samostojni prispevki učiteljev filozofije (v dolžini 15 minut in dodatnih 5 minut za diskusijo). Na koncu posveta sledi zaključna diskusija vseh prispevkov.

Program:

10.00-10.20 Bojan Borstner: Zakaj (ni)sem dober učitelj filozofije?

10.20-10.40 Marjan Šimenc: Dve koncepciji dobrega učitelja

10.40-11.00 Rudi Kotnik: Pričakovanja in kurikul

11.00-11.15 Odmor

11.15-11.35 Tatjana Rozman: Smo učitelji filozofije sodobni sofisti?

11.35-11.55 Boris Vezjak: Tri pozicije učitelja filozofije v razredu: nevtralizem, subjektivizem in solipsizem

11.55-12.15 Andrej Adam: Učitelj in prenašanje vednosti

12.15-12.30 Odmor

12.30-12.50 Miha Andrič: Pedagoški eros: med »subjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« in »sokratsko nevednostjo«

12.50-13.10 Tomaž Grušovnik: Relevantnost Platonove Prispodobe o votlini za poučevanje v 21. stoletju

13.10-14.00 Zaključna razprava

Vljudno vabljeni vsi!

Odgovorni osebi za organizacijo posveta:
Dr. Boris Vezjak, Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta v Mariboru, e-naslov: vezjak@yahoo.com,
Dr. Smiljana Gartner, Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta v Mariboru, e-naslov: smiljana.gartner@um.si

Več na: Kdo je dobra učiteljica ali dober učitelj filozofije (DOCX)

Vir: https://daf.splet.arnes.si/2018/01/24/kdo-je-dobra-uciteljica-in-dober-ucitelj-filozofije-20-4-2018-ob-10-00-in-dalje-na-ffmb/

Šola, mišljenje in filozofija

Filozofija za otroke in kritično mišljenje

»Ob urah filozofije z otroki sem budila tudi svojo domišljijo. Zastavljala sem vprašanja in tiho razmišljala ob njihovih izraženih mislih. Presenetila me je njihova vztrajnost, brezmejna domišljija, nenavadne ideje in bogat besedni zaklad. Zanimivo so oblikovali vprašanja, pozneje pa so sledili prvi poskusi argumentacije in iskanja še drugih možnih rešitev problema. Opazila sem, da jim sam proces pedagoške ure zelo ugaja in da v njem uživajo.«

Lidija Šket Kamenšek

Iz vsebine:

Uvod – Marjan Šimenc, Alenka Hladnik: Filozofija in otroci, Učenci in učenke o filozofiji za otroke; Filozofija gre v vrtec in malo šolo – Ana Marija Lukanc: Filozofija kot velika igra o svetu; Filozofija v osnovni šoli – Katarina Zahrastnik: Filozofsko raziskovanje s tretje ‐ in četrtošolci, Irena Šimenc Mihalič: Kje vse najdete filozofijo za otroke?, Lidija Šket Kamenšek: Newtonovo jabolko pri filozofiji za otroke, Mojca Štiglic, Marjeta Žumer: Filozofija za otroke kot izbirni predmet v zadnjem triletju; Dodatek – Marjan Šimenc, Alenka Hladnik: Osnove programa, Filozofija na naši šoli, Evalvacijski vprašalnik, Zgodbe, Literatura

Povezava do knjige: Šola, mišljenje in filozofija: Filozofija za otroke in kritično mišljenje (PDF)

Uredila: Alenka Hladnik in Marjan Šimenc

Zbornik je leta 2008 izdal Pedagoški inštitut

Vir: http://ucilnica.zofijini.net/2018/02/21/sola-misljenje-in-filozofija/

Ledinski unescovci obeležili dan filozofije

V sredo, 24. 1. 2017, smo člani šolskega kluba UNESCO obeležili svetovni dan filozofije. Generalna skupščina Združenih narodov je namreč določila, da bo filozofiji še posebej namenjen vsak tretji četrtek v novembru; letos je bilo to 16. 11. 2017.

Po uvodnem govoru učiteljice Barbare Kosirnik, nas je učiteljica Taja Užnik vprašala, kaj je to filozofija. Ugotovili smo, da je to ljubezen do modrosti.

Ker je bila tema letošnjega svetovnega dne filozofije LAŽ ALI RESNICA, smo razmišljali o tem, zakaj in čemu ljudje lažejo, katere vrste laži poznamo, kako prepoznamo laž …; spoznali smo tudi nekaj pregovorov o laži. Do ugotovitev smo prišli s pomočjo nalog na delovnih listih. Učiteljica Taja Užnik nam je prebrala tudi zgodbo Frana Milčinskega Laž in njen ženin.

Čeprav smo bili na 3. srečanju šolskega kluba UNESCO zbrani učenci od 1. do 9. razreda, smo debatirali zelo sodelovalno. To je bilo naše pravo malo filozofiranje.

Zapisala: Taja Užnik, učiteljica PB v 1. b

Fotografije: Barbara Kosirnik, vodja Unesco šole

Vir: http://www.o-ledina.si/novice/933

Manifest za filozofijo

Zapis je govor, ki ga je avtor imel na srečanju ob Mednarodnem dnevu filozofije, 16. 11. 2017 v Mariboru

Danes torej govorimo o poresničnosti. Ne po naključju. Tako kot tudi ni naključje, da smo se znašli v post-faktičnem svetu oz. svetu »alternativnih dejstev«, kot temu pravijo v novoreku. Današnji položaj je nasledek dolgotrajnih procesov, zanje pa je značilno, da so nekatere stvari, ki so nekdaj veljale za obrobne in niso bile nikomur v ponos, postale del glavnega toka.

Npr. potvarjanje resničnosti. Obstajal je čas, ko je to veljalo za nekaj sramotnega, in so ljudje, ki so želeli biti v družbi ugledni, kar tekmovali, kdo bo prej razkril nečedno početje raznih demagogov, manipulatorjev in lažnivcev – čeprav tudi oni tega niso počeli povsem brez hipokrizije: ti ugledni ljudje so bili pogosto v službi te ali one skupine, ki je imela pretenzijo biti na oblasti, in so s svojim početjem hoteli prikriti tisto, kar je sicer sililo v ospredje. Tega, da je cesar gol sicer niso radi razglašali naokrog in so celo poskušali narediti vse, da bi preglasili tiste, ki so bili glasniki te neprijetne resnice, pa vendar si je redkokdo dovolil odkrito lagati. Takšno delovanje je v sodobnih demokratičnih občestvih veljalo za neprivlačno možnost, nekaj, kar bi nekoga zlahka stalo kariere in družbenega ugleda. Veljalo je tole: če nekdo laže, potem je neverodostojen, ni vreden zaupanja – kar je pomenilo, da ni mogel računati na ljudsko podporo. V svetu poresničnosti je drugače. Če nekdo laže, potem je samo vprašanje, kako to naredi. Njegova laž lahko privabi celo odobravanje – če je dojet kot človek, ki je »končno na mestu«, ki »opravlja svojo nalogo«, ki bo »narod spet naredil veličasten« ipd., mu bo v času velike krize z lažjo lahko celo uspelo. Tudi če bo za to treba nekaj žrtvovati. Na primer resnico.

Nadaljevanje na: https://za-misli.si/teorija/besede/3526-manifest-za-filozofijo

Mare Štempihar

Na svetovni dan filozofije o resnicah in lažeh, ki smo jim priča

Maribor, 16. novembra – Na osrednji prireditvi letošnjega svetovnega dneva filozofije, ki so jo danes gostili v Mariboru, so filozofi razpravljali o poresničnosti oziroma resnicah in lažeh v filozofiji. Svoje mnenje so predstavili Stojan Pelko, Nenad Miščević, Olga Markič in Mare Štempihar.

Po besedah Borisa Vezjaka z mariborske filozofske fakultete vedno bolj živimo v medijsko, politično in marketinško skonstruiranem svetu, v katerem se izgublja naš osnovni občutek za resnico in resničnost. “Ta izguba ‘stika z realnostjo’ ni naključna, zmaga laži, prevar in iluzij nad objektivnimi dejstvi postaja vedno bolj dominantna, zato ker je lahko izbranim uporabnikom koristna: bodisi medijem, politiki, korporacijam in marketinškim praktikom,” je povedal za STA.

Po njegovih besedah je naloga filozofov, da poskušajo misliti svet in ohranjati naš odnos do resnice. “Tema o poresničnosti je bila doslej po krivici prevzeta predvsem v političnih in medijskih debatah, še zlasti po ameriških predsedniških volitvah in sledeč izboru uredništva ugledne založbe Oxford Dictionaries, ki je izraz prepoznal za besedo leta 2016 – dejansko pa stoji v njenem jedru eminentno filozofsko vprašanje,” je povedal.

“Četudi se tovrstna debata približuje že znanim logikam propagandnih dejanj, političnih manipulacij in laži, marketizaciji družbenega sveta in končno dominaciji oglaševalskih praks, ki vse po vrsti oblikujejo naše dojemanja družbe, sveta in končno nas samih, s tem filozofije še nismo razrešili njenega poslanstva. Nasprotno, na tem mestu bi temeljit miselni napor najbolj pričakovali,” je nadaljeval.

Današnjo razpravo, ki je napolnila Kazinsko dvorano SNG Maribor do zadnjega kotička, je oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru priredil v sodelovanju s Slovensko nacionalno komisijo za Unesco in Slovenskim filozofskim društvom.

Po besedah podpredsednika omenjene komisije za Unesco Darka Štrajna se moramo v današnjem “cunamiju laži” vedno bolj spraševati, kaj je resnica. “Resnica je nekaj, do česar je treba priti,” je poudaril. Kot je dejal, je več poti do resnice, čeprav je ta le ena.

Podobno je izpostavil predstojnik oddelka za filozofijo mariborske filozofske fakultete Bojan Borstner. “Imamo več približkov resnice in te približke se razglaša kot eno samo resnico,” zato se mu zdi prav, da filozofi razpravljajo o tem.

Dogodki ob svetovnem dnevu filozofije, ki mu je Generalna skupščina ZN posvetila tretji četrtek v novembru, so namenjeni promociji filozofije v družbi, v Sloveniji pa ga prirejajo od leta 2005. Poleg osrednjega dogodka v Mariboru se v tem tednu vrstijo še druge aktivnosti po srednjih šolah in v širšem okolju, povezane z mislijo na filozofijo.

Med drugim so na ljubljanski filozofski fakulteti priredili Filozofski maraton, v Kamniku pogovorni večer z ekonomistom Rokom Kraljem in filmom Ekonomija sreče, v Kranju pogovor z Marjanom Šimencem o novih praksah filozofije ter v Medvodah Sokratovo urico za otroke.

Vir: https://misli.sta.si/2450673/na-svetovni-dan-filozofije-o-resnicah-in-lazeh-ki-smo-jim-prica

Učiti otroke filozofijo? To je dobra ideja

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni in odprti.

V zadnjem času sem videl vrsto člankov v stilu »kako vam filozofija lahko pomaga«, ki so se osredotočali na dobre rezultate, ki jih študentje filozofije dosegajo na standardiziranih testih, na tržnost filozofskih veščin in impresiven potencial za zaslužek diplomantov filozofije. Videl sem naslove kot je: »Če želite uspeti v poslu, ne delajte diplome iz ekonomije. Raje študirajte filozofijo.« To se mi zdi čudno, ker kariera in komercialni uspeh sta najbolj postranski prednosti filozofije.

V času študija, ko sem bil o svoji prihodnji usmeritvi še negotov, sem naletel na nepozaben citat Alexa Pozdnyakova, študenta filozofije z druge strani sveta: »Ko me ljudje vprašajo zakaj sem izbral filozofijo, jim povem, da sem želel postati poklicno človeško bitje.«

Odlično, sem pomislil. To želim postati tudi jaz.

Od takrat me je usposabljanje na različnih delovnih mestih usposobilo za različne poklice, vendar nobeno usposabljanje ni oblikovalo moje človečnosti tako temeljito kot filozofija. Nobena druga disciplina ni navdahnila takšnega čudenja svetu, niti me ni opremila z orodji za razmišljanje, ki bi bila za uganke, s katerimi se soočamo kot človeška bitja, tako univerzalno uporabna.

Ko sem začel delati filozofske delavnice za osnovnošolce, sem hitro videl, da imajo tudi otroci že od zgodnjega otroštva sposobnost filozofskega spoznavanja. Spretni so pri igranju z idejami in gradnji na argumentih svojih sošolcev in sošolk. So neskončno radovedni, sprašujejo se o vrednotah (»kaj je najbolj dragocen predmet na svetu?«), metafiziki (»ali je Zemlja naključje?«), jeziku (»če so jamski ljudje govorili samo »ugh-ugh-ugh«, kako smo se naučili govoriti?«) in epistemologiji (»ker lahko sanjamo v sanjah, kako lahko vemo kdaj sanjamo?«).

V majhnih skupinah so razpravljali o umetni inteligenci, okoljski etiki, medvrstni komunikaciji in avtentičnosti v umetnosti. Razmišljali so o obstoju svobodne volje, o mejah znanja, o možnosti pravičnosti in neštetih drugih problemih iz zgodovine filozofske misli. Z neprestanim spraševanjem, izpodbijanjem in ocenjevanjem idej, so bili otroci sposobni sami ugotoviti, zakaj so nekateri argumenti neuspešni, drugi pa skrbno preiskavo prestanejo uspešno.

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni, skeptični in odprti, in videl sem jih komunicirati na bolj nepristranski in sodelovalen način. Kot je dejal nek desetletnik, »s filozofijo sem dejansko začel reševati argumente in probleme, kar deluje bolje kot nasilje ali karkoli drugega.«

Francoski pisatelj Michel de Montaigne je pred več kot 400 leti vprašal: »Ker je filozofija umetnost, ki nas uči kako živeti in ker se morajo otroci učiti živeti prav toliko, kot mi v drugih starostih, zakaj jih ne poučujemo filozofije?« Danes si moramo nujno zastaviti isto vprašanje.

Osrednje mesto teorije znanja na mednarodni maturi (globalno priznana diploma) priča o svetovnem spoštovanju pomena filozofije – discipline, ki je temelj vseh drugih akademskih disciplin. Naraščajoče mednarodno gibanje vabi mlade k filozofiranju v osnovnih šolah po ZDA, Veliki Britaniji in drugod po svetu – Avstralija pa pri tem zaostaja.

Čeprav je filozofija prisotna v učnem načrtu srednjih šol v večini avstralskih držav, široki filozofski raziskavi ali konkretnem poučevanju kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja, čas v razredu posveti le malo osnovnih šol.

Če bi bila bolj široko sprejeta, bi lahko praksa filozofskega raziskovanja v osnovnih šolah naredila za učence šolanje veliko bolj smiselno in zanimivo. Vsekakor bi spodbujala razvoj utemeljenega argumentiranja in poglobljenega razmišljanja – spretnosti, na katerih temelji učenje na večini drugih področij (vključno s pismenostjo in računanjem) in ki so bistvenega pomena za odgovoren državljanski angažma.

Z napotitvijo otrok na pot filozofskega raziskovanja že v zgodnjem otroštvu, bi jim lahko ponudili nenadomestljiva darila: zavest o moralnih, estetskih in političnih razsežnostih življenja; sposobnost jasno artikulirati svoje misli in jih pošteno oceniti; in zaupanje v lastno neodvisno presojo in samoobvladovanje. Še več, zgodnji vstop v filozofski dialog bi spodbudil večje spoštovanje raznolikosti in globlje sočutje do izkušenj drugih, kot tudi ključno razumevanje kako uporabiti razum pri reševanju nesoglasij.

Ugodnosti za učence bi bile številne, če bi le učitelji filozofije v Avstraliji imeli dostop do ustreznega financiranja in institucionalne podpore. Takšno podporo nudijo dobrodelne organizacije, kot so Philosophy Foundation (Filozofska fundacija) v Veliki Britaniji in Squire Foundation (Fundacija Squire) v ZDA, ki so vodilne pri uvajanju filozofije v učne načrte osnovnih šol. Če finančnih sredstev za plačilo strokovnih filozofskih praktikov ali za ustrezno usposabljanje učiteljev ne bo na voljo, so naši otroci obsojeni na to, da se odrečejo številnim nagradam, ki jih obljublja filozofija – ali pa da trpijo spremenljive ravni strokovnosti, ki so značilne za številne prostovoljne izobraževalne programe.

Tukaj je nekaj za razmislek ob svetovnem dnevu filozofije: medtem ko akademski dosežki, kariera in finančni uspeh niso nepomembni, so to samo vidni sadovi filozofskega življenja. Skrito jedro je sestavljeno iz svobode, jasnih misli in strokovnega obvladovanja tega, kaj pomeni biti človek. To so lastnosti, ki bi jih morali privoščiti vsem našim otrokom, ne glede na to, kaj bodo postali, ko odrastejo.

Michelle Sowey

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2013/nov/21/teaching-philosophy-to-children-its-a-great-idea

Učenje filozofije kot zdravilo za našo družbo, ki ignorira resnico

Letos smo že tradicionalno tretji četrtek v mesecu novembru obeležili svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 z osrednjo prireditvijo, ki je letos prvič potekala v Mariboru in številnimi drugimi spremljevalnimi prireditvami, obeležujemo tudi v Sloveniji. Prav verjetno je, da o tem ne veste veliko, saj se mediji pri nas, z izjemo nekaj častnih izjem, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke, vsako leto prav posebej potrudijo, da ga ignorirajo. Pri tem bi si prav posebno kritiko zaslužila nacionalna radio-televizija, ki ima mandat, da informira prav o tovrstnih zapostavljenih, a za družbo dragocenih in pomembnih dogodkih. Da slovenske politike, ki je že tradicionalno nenaklonjena, da ne rečemo kar sovražna do filozofije, niti ne omenjamo posebej.

Na srečo ni povsod tako. Določen zgled glede tega bi si lahko vzeli že v republikah naše bivše skupne države, kjer so dan filozofije marsikje obeležili tudi na visoki politični ravni, še boljši zgled pa je letos ponudil irski predsednik Michael D. Higgins, ki je ob priložnosti dneva filozofije in sprejemu v svoji predsedniški rezidenci za novoustanovljeno organizacijo Philosophy Ireland, katere pokroviteljstvo je prevzela njegova žena Sabina Higgins, med drugim poudaril, da je poučevanje filozofije v šolah in njeno spodbujanje v družbi nujno potrebno, da je državljanom tako omogočeno »razlikovati med resničnim jezikom in iluzorno retoriko«. Ob tem je izrazil zaskrbljenost nad »anti-intelektualizmom, ki negotove in izključene ljudi hrani s populizmom«. Ob trditvah, da smo vstopili v družbo »onkraj resnice« je vprašal, kako lahko skupaj in posamično »v naših učilnicah, medijih in javnem prostoru prispevamo k vzdušju refleksije. Širjenje orodij, jezika in metod filozofske raziskave na vseh ravneh družbe, lahko ponudi pomembno komponento katerega koli usklajenega poskusa dolgoročnega in celovitega odziva na naše trenutne zagate. Poučevanje filozofije je eno izmed najmočnejših orodij, ki jih imamo na voljo, da otroke opolnomočimo, da se v vedno bolj kompleksnem, povezanem in negotovem svetu vedejo kot svobodni in odgovorni subjekti. Nova politika strahu, sovraštva in predsodkov zoper tiste, ki niso »kot mi« zahteva sposobnost za kritiko, ki jo lahko prinese zgodnja izpostavljenost tematikam in metodam filozofije.«

Predsednik Higgins je pozdravil uvedbo filozofije kot izbirnega predmeta v nedavni irski šolski reformi, vendar je hkrati predlagal, da je predmet treba še bolj vključiti v sistem irskega izobraževanja. »To bi seveda zelo olajšala vključitev filozofije kot rednega predmeta, katerega ocena se vpisuje v zaključna spričevala. Tudi odlično izvajanje premeta »politika in družba« ni ustrezen nadomestek za poučevanje filozofije kot samostojnega predmeta.« Filozofija za otroke po njegovem ponuja »privlačno pot do humanistične in živahne demokratične kulture« in je hkrati sredstvo za spodbujanje ljudi k spoštljivemu dialogu. »Pojav tako imenovanih »digitalnih kletk«, v katerih si ljudje ne dovolijo izzvati svojih prepričanj in celo predsodkov, je v odzivu na zadnje dogodke v ZDA in Evropi, postal predmet burnih razprav. Danes na internetu obstaja zelo veliko načinov dostopanja do informacij, ne da bi kdaj prišli v stik z ustrezno obveščanim novinarskim prispevkom. Zato je toliko bolj pomembno, da so naši otroci – vsi naši državljani – spodbujeni, da razmišljajo kritično in da ne reproducirajo zgolj informacij, s katerimi jih zalagajo vse številčnejši medijski viri. Prav tako je zelo pomembno, da se naučijo, da artikulirajo svoje misli in zanje ponudijo utemeljitev in da najdejo načine nestrinjanja brez zatekanja k verbalnemu ali fizičnemu nasilju.« Dodal je: »Verjamem, da so te vrline refleksije, kritične razsodnosti in etičnega raziskovanja tiste, ki so v sedanjem trenutku, ko se človeštvo sooča s povsem novimi globalnimi izzivi – od podnebnih sprememb do množičnih migracij – pridobile na nujnosti.« Če želimo doseči uresničevanje dogovorjenega na mednarodni ravni glede podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, potrebujemo nič manj kot spremembo v zavesti o naši soodvisnosti in novi skupni ranljivosti.«

Kako to, da podobnih sporočil ne beremo v naši medijih, še manj pa jih slišimo s strani predstavnikov naše oblasti?

Povzeto po: http://www.irishtimes.com/news/education/teach-philosophy-to-heal-our-post-truth-society-says-president-higgins-1.2875247

Filozofi v Trstu na svetovnem dnevu filozofije

V četrtek, 17. 11. 2016, smo filozofi in skupina vzgojiteljev iz GSŠRM Kamnik z ekskurzijo v Trst obeležili svetovni dan filozofije. Okoli sedme ure zjutraj smo se z avtobusom odpeljali izpred šole, prečkali mejo z Italijo in še vedno prijetno zaspani prispeli pred licej Antona Martina Slomška, kjer se izobražuje del zamejskih Slovencev v Trstu. Po topli dobrodošlici sta nas nagovorila ravnatelj liceja in tamkajšnja profesorica filozofije Marija Kristina Milič, z nami pa je bilo tudi nekaj dijakov, ki šolo obiskujejo. Predstavili so nam svoje delovanje in kratko zgodovino tako liceja kot tudi samih Slovencev v zamejstvu, povedali so, kako je italijanska oblast, še posebno v obdobju fašizma, vplivala na šolanje zamejcev. Tako smo dobili vsaj malo predstave o tem, kako zelo so se morali boriti le za svoj obstoj, jezik, zavest in kako veliko željo po tem so vedno imeli. Po toplem sprejemu smo se nekateri odpravili na predavanje, vzgojitelji pod vodstvom mentorice Mojce Krevs pa so najmlajšim odigrali kratko igrico na temo strahu.

img_6490-1140x500

Nekaj besed smo si izmenjali tudi z dijaki in ugotovili, da prav vsi obiskujemo pouk filozofije – oni kot obvezni predmet, mi pa tudi kot izbirni za maturo. Za nas so pripravili kratek kulturni program, ob katerem smo se tako zamislili kot tudi od srca nasmejali in kljub temu, da smo bili v Italiji, smo se počutili sprejeto in … domače. Več možnosti za pogovor smo imeli tudi ob malici, ki so jo pripravili naši gostitelji, po njej pa je sledilo predavanje ali kar filozofski pogovor s filozofom Miho Andrićem o temi letošnjega filozofskega dne – strahu. S svojimi besedami se nam je približal in pojem predstavil na način, ki nam je bil, vsaj večini, nov. Karizmatičen človek je, a še zdaleč ni le to. Njegov tok misli, čeprav hiter in deroč, smo uspeli ujeti in ga preplesti s svojimi prepričanji. Poudarek je zagotovo bil na tem, kako je strah povezan z oblastjo in družbenimi sistemi kot nekaj, kar ljudi pogosto podreja in ohranja družbo v takšnem stanju, kot je.

Po predavanju smo se poslovili od liceja in se odpravili na poučen in tudi rekreativen sprehod po Trstu, na katerem smo od profesorice Marize Škerk izvedeli še malo o zgodovini zamejskih Slovencev in si ogledali mesto, nato pa imeli nekaj prostega časa, da smo začutili utrip Trsta, morda stopili v kakšno tržaško kavarno ali pa se spočili na pomolu in uživali v pogledu na neskončno morje in, sicer malce mračno, nebo. Nazadnje smo se odpeljali še na Gmajno, kjer smo počastili spomin na bazoviške junake in s tem zaključili naš tržaški filozofski dan.

Avtorica: Ema Osolnik, GSŠRM Press

Fotografinja: Maša Kotnik, GSŠRM Press

Več fotografij: http://www.gssrm.si/press/2016/11/22/trst/

Vir: http://www.gssrm.si/wordpress/?p=8181