Filozofi ob svetovnem dnevu filozofije o fenomenu strahu

Generalna skupščina ZN je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Osrednji dogodek v Sloveniji je letos prvič potekal v Mariboru, na njem pa so filozofi Renata Salecl, Peter Klepec, Mirt Komel in Smiljana Gartner razpravljali o fenomenu strahu. Ob tem je bilo krovno vprašanje, ali je prav strah tisti, ki se ga moramo bati.

Dogodki ob svetovnem dnevu filozofije so po besedah Borisa Vezjaka z mariborske filozofske fakultete namenjeni promociji filozofije v družbi, v Sloveniji pa ga prirejajo od leta 2005.

“Glede na perečo družbeno in siceršnjo problematiko smo se odločili kot letošnjo osrednjo temo izbrati fenomen strahu, saj gre za pojem, ki je dovolj interdisciplinarno zanimiv. Hkrati smo sledili neki družbeni psihološki situaciji, v kateri je strah, recimo strah pred begunci, eno od vodil političnega in družbenega dogajanja,” je Vezjak povedal za STA. “Vsi se bojimo, ne vemo pa česa,” je dodal.

Vloga filozofov v družbi je po njegovih besedah prav v tem, da poskušajo strahove racionalizirati. “Tipično za strah je prav to, da ko ga ponotranjimo oziroma na nek način elaboriramo v zavest, izgine. Mišljenje strahu je naša naloga in naloga filozofije. Več strahu pomeni manj racionalnosti, naša naloga v družbi pa je, da skrbimo za več razuma,” je še povedal Vezjak.

Renata Salecl je uvodoma spomnila, da se človeški strahovi spreminjajo. “To, kar dojemamo v družbi kot strah, se spreminja pod vplivom medijev. To, kar sami doživljamo kot strah, pa je mnogokrat povezano z vprašanjem, kdo sem, kaj pomenim drugim, kakšen socialni status imam, kako me vidi družba. Ti eksistencialni strahovi so tisti, s katerimi se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata,” je povedala.

Paradoks današnjega časa je po njenem prepričanju, da se zdi, da se nenehno borimo proti novim oblikam tesnob, medtem ko jih istočasno doživljamo vedno več. “V času post-industrijskega kapitalizma imamo opravka z ideologijo, ki na eni strani nenehno spodbuja prevzemanje tveganja in dela posameznika v celoti odgovornega za svoje dobro počutje, medtem ko je na drugi strani posameznik vse bolj nemočen, da bi vplival na družbo okoli sebe,” izpostavlja Renata Salecl.

Peter Klepec je izpostavil danes razširjeno “politiko strahu”, ki vse strahove zamenja za enega samega – strah pred Drugim, pri čemer ta Drugi postane priročni krivec za vse naše notranje dileme in blokade. “To, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč za to postane kriv Drugi,” je navedel.

Mirt Komel je spomnil na trenutno zelo aktualen strah v zvezi s službo – ko se brezposelni bojijo, da ne bodo dobili službe, zaposleni pa, da bodo izgubili službo. Za odpravo takšnih strahov je po njegovih ocenah nujna negacija same strahotne negacije, “ki nas drži v šahu in grozi, da nas matira, ko bi se morala šahovska igra šele dodobra začeti”.

Osrednja prireditev ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije je potekala v nabito polni dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za organizacijo so poskrbeli Nacionalna komisija za Organizacijo ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru.

“Želimo opozoriti, da je filozofija tista veda, ki lahko in mora nastaviti ogledalo družbi ter ki lahko in mora predstaviti tudi izhode iz kakšne zagate,” je povedala predstavnica nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner.

Vir: https://www.sta.si/2325581/filozofi-ob-svetovnem-dnevu-filozofije-o-fenomenu-strahu

Nas mora biti strah Trumpa?

O strahu so včeraj na osrednji prireditvi ob letošnjem dnevu filozofije razpravljali štirje ugledni slovenski filozofi

http://www.vecer.com/images/slike/2016/11/17/1117n32-700.jpg

Strah, ki od vekomaj preganja človeka in družbo, je bil tematika osrednje prireditve ob letošnjem dnevu filozofije, ki je včeraj potekala v Kazinski dvorani SNG Maribor. To temo so organizatorji – Nacionalna komisija za Unesco, Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru izbrali, ker sociologi ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu, da nemir, socialna in politična nestabilnost ter ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. K temu nemalo prispevajo množični mediji, ki so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin.
Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja ali morda spodbuja naše mišljenje, o tem so včeraj razpravljali štirje ugledni slovenski filozofi: dr. Renata Salecl, dr. Smiljana Garnter, dr. Peter Klepec in dr. Mirt Komel.

Strah je čustvo, ki nas močno zaveže zlasti takrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, komu lahko zaupamo. Takrat se najde kdo, ki nas prepričuje, da lahko z znanjem in avtoriteto omili naše strahove, je poudarila Renata Salecl. In hitro se zgodi, da se na pomembne položaje povzpnejo posamezniki, ki nimajo dvoma ali občutkov sočutja in so lahko izjemno kruti do drugih, zlasti tistih, ki so polni dvomov in tesnobe. Nevarno je, ko se prehitro identificiramo z nekom, ki je obljubljal, da bo te občutke ublažil. Zato v družbi strahu ohranimo dvom, zlasti do avtoritet, ki nas prepričujejo, naj nas ne bo strah, je bilo poglavitno sporočilo Renate Salecl.

Peter Klepec je govoril o politiki strahu, ki vse naše male in zasebne strahove po eni strani zminimalizira, po drugi pa maksimalizira, ko nam ponudi “pravi” Strah – strah pred Drugim, ki postane tudi priročni krivec za vse naše notranje dileme, blokade in zagate.

Smiljani Gartner se zdi strašljivo, da v obdobju medijsko umetno produciranih in potenciranih strahov pozabljamo na dogodke v javni sferi, ki imajo velik vpliv na naše življenje. Večina stvari gre mimo nas, tudi zato, ker so težko razumljive in dojemljive. Zato je po njenem glavno vprašanje, ali dejansko dojamemo, kaj se v družbi dogaja. Na vprašanje, česa bi nas moralo biti strah, pa odgovarja: Da tisti, ki vodijo, nimajo védenja o vodenju. Da sprejemamo napačna mnenja. Da srednji razred izginja. Predvsem pa bi nas moralo biti strah totalitarizma multinacionalk oziroma nadnacionalk, ki imajo zmožnosti izničiti moč države in tudi mišljenja.

Mirt Komel je v razvijanju svoje teze, da ni strahu brez ljubezni, da se bojimo le, če ljubimo, izhajal iz starogrške mitologije, po kateri je boginja ljubezni mati strahu. V tem smislu je odgovoril tudi na eno od vprašanj iz pretežno mlade publike: Ali nas mora biti strah zaradi izvolitve Donalda Trumpa za ameriškega predsednika? Dejal je, da je Trump nasprotni pol Baracka Obame. Če je odhajajoči predsednik figura ljubezni, je Trump figura strahu. Oba pa sta podobna fenomena – njune predvolilne obljube bodo ostale neuresničene. A prav to, da Trump, ki prihaja iz mašinerije resničnostnih šovov – kar po oceni Petra Klepca nikakor ni nepomembno -, svojih obljub ne bo izpolnil, predstavlja po mnenju Renate Salecl največjo nevarnost. Kako bodo reagirali njegovi volivci, ki so nasedli obljubam, da jih bo rešil iz sedanjega položaja, ko bodo spoznali, da jih Trump ne bo odrešil, se je vprašala filozofinja in sklenila: “Tega pa nas je lahko strah.”

Zvezdana Bercko

Objavljeno v Večeru, v petek, 18.11.2026

Vir: http://www.vecer.com/nas-mora-biti-strah-trumpa-6276946

Svetovni dan filozofije na Val202

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Unesco namreč filozofijo kot najbolj univerzalno vedo vseh časov in prostorov uvršča med najpomembnejše prioritete v okviru razvijanja dialoga med civilizacijami, kulture miru ter promocije človekovih pravic. Maja Ratej je, ker je danes tudi svetovni dan študentov, v studio povabila kar študente filozofije in člane Študentskega filozofskega društva.

[soundcloud url=”https://api.soundcloud.com/tracks/293473547″ params=”auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true” width=”100%” height=”450″ iframe=”true” /]

Vir: https://soundcloud.com/val202/svetovni-dan-filozofije

 

 

Mariborsko študentsko dogajanje ob Svetovnem dnevu filozofije

Tokrat so avlo Filozofske fakultete oživeli študenti oddelka za filozofijo. V sodelovanju z Društvom za analitično filozofijo in filozofijo znanosti (DAF) ter Zofijinimi ljubimci, so poskušali ostalim študentom približati filozofijo in jim prikazati delovanje ljubiteljev modrosti na tem območju. Obiskovalci našega dogajanja so se lahko preizkusili v filo-kvizu, se v računalniški igri vživeli v vlogo slavnih filozofov, prejeli filozofsko misel in se nasmejali ob filozofskih šalah. Lahko pa so se preprosto sprostili ob kavi in domačemu pecivu ter pokramljali s študenti filozofije.

Nekaj utrinkov:

Objavil/a Neja Kaiser dne 15. november 2016

Objavil/a Neja Kaiser dne 15. november 2016

Neja Kaiser

V katalogu novo predavanje Janka Lozarja Mrevljeta

Vsem, ki bi jih zanimalo, je dr. Janko Lozar Mrevlje ponudil na voljo predavanje z naslovom: »Strah kot temeljna determinanta kulture«.

Avtor v sinopsisu predavanja med drugim zapiše: »Fenomen strahu je v okviru fenomenološke filozofije s Heideggrom doživel hudo kritiko, to pa predvsem v navezavi na razpoloženje tesnobe, ki postane zares odlikovano počutje človeka, saj se ta lahko šele skozenj zasnuje v svobodi odprtih možnosti, ki jih strah že po svoji naravi zapira.«

Več na: https://danfilozofije.net/katalog-predavanj/

V katalogu novo predavanje Mareta Štempiharja

Vsem, ki bi jih zanimalo, je mag. Marko Štempihar ponudil na voljo predavanje z naslovom: »Filozofija iz časa tekočega strahu (še nekaj zapiskov iz podtalja)«.

Avtor v sinopsisu med drugim zapiše:  »Strah hodi po svetu … Grožnje so vsepovsod: v ilegalnih prebežnikih, tujcih, razmišljanju, nedejavnosti, tišini, medsebojnih odnosih, ljubezni, kofeinu, dolgčasu, nevarnih povezavah, filozofiji, zaupnih pogovorih … Strah je naselil svet, v katerem je sicer vse narejeno za potrošnike in njihovo udobje.«

Več na: https://danfilozofije.net/katalog-predavanj/

Tokrat o gimnaziji in »reformah«

Na ljubljanski Filozofski fakulteti s(m)o študentje nekoč nasprotovali vpeljavi usmerjenega izobraževanja, kar je tiste profesorje, ki so bili vpleteni v njegovo nastajanje, jezilo, tako da je bilo zelo dobrodošlo imeti več izpraševalcev pri diplomskih izpitih. Bolj neposredne posledice tega neposrečenega revolucioniranja srednjega šolstva (ukinjene gimnazije, ukinjeni ali na minimum reducirani splošnoizobraževalni predmeti, ukinjena dualnost poklicnih šol, novi ideološki predmeti ipd.) sem doživela na začetku poučevanja, posredne je mogoče občutiti še zdaj, kajti usmerjenemu izobraževanju je skoraj povsem uspelo zadušiti preostanke humanističnega duha, ki je v grozo pravovernih oblastnikov tradicionalno krožil/strašil po naslednicah klasičnih (in realnih gimnazij) tudi po letu 1958, po ukinitvi osemletne (klasične) gimnazije. Poskus vpeljave egalitarnejšega sistema pa je nehote ustvaril teren za naslednji revolucionarni udarec splošnemu šolstvu, ki prihaja iz docela drugačnega ideološkega kozmosa, nasprotnega tistemu, ki je napajalo usmerjeno izobraževanje. Vendar gre bolj za videz, oba sta namreč v osnovi zavezana učinkovitosti, produktivnosti in osebni in/ali družbeni koristnosti, ključnemu konceptu, ki so ga pod nazivom pragmatizem v ZDA utemeljili in razvijali evropski »prebežniki« in kolonizatorji britanskega porekla. Ali kot je menda pikro pripomnil znameniti ameriški matematik in razvijalec umetne inteligence Marvin Minsky: »… dajte mi ta denar, ki ga razsipavamo za humanistiko in umetnost, in vam bom oblikoval boljšega študenta.« Digitalna doba, katere glasnik je tudi Minsky, naj bi– kot nekoristnega – odvrgla na smetišče zgodovine balast, ki se ga šolstvo zaradi tradicije ne more otresti, in v obliki čudnih predmetov in vsebin, kot so filozofija, umetnostna vzgoja, zgodovina umetnosti, književnost ipd. še vedno vztraja v kurikulu. Nekdanji oblastniki so znali nekaj tega balasta pred štirimi in več desetletji na hitro ukiniti ali ga z reformo odstraniti. Danes se uporabljajo mehkejše metode, cilj pa je podoben: stran z nekoristnostjo. …/…/…V 20 letih mature, denimo, niti ena od treh celjskih gimnazij še ni imela priprav za maturo iz filozofije, tudi v Ljubljani in drugod je najti podobne primere, govori se tudi, da na nekaterih gimnazijah ne marajo umetnostne zgodovine na maturi, le kaj bi dijaki z njo. In trenutno, bolj na skrivaj, poteka debata o višjih in nižjih nivojih izbirnih maturitetnih predmetov, pa šepeta se, da bi lahko nekateri ostali samo na nižjem nivoju, kar pomeni drugorazrednost in jih ne bi izbirali bolj zagreti dijaki, četudi bi jih hoteli, saj bi z izbiro izpadli iz tekme za najvišje točke.

Med nekdanjim sistemom in zdajšnjim (poimenujmo ga ustaljeno neoliberalizem) se je sicer zgodila vrnitev gimnazije, splošne in strokovne. Njeno funkcijo določa Zakon o gimnazijah, ki je nadomestil Zakon o usmerjenem izobraževanju pred okroglo 20 leti (Uradni list RS, št. 12/96 z dne 29. 2. 1996), in je bil pozneje dvakrat deležen nebistvenih dopolnitev in sprememb. Zakone in pravilnike učitelji preučujemo bolj redko, pred strokovnim izpitom ali ob pritožbah, zato verjamem, da bi večina kolegov ne znala našteti ciljev iz 2. člena, razen morda prve osnovne alineje, ki pravi, da gimnazija posreduje znanje, potrebno za nadaljevanje izobraževanja v visokem šolstvu. Da gimnazija ta cilj dobro izpolnjuje, tudi na mednarodno primerljivi ravni, dokazuje beg možganov. Naši maturanti, študenti, postdiplomci iz javnega šolskega sistema, morda državni štipendisti, odhajajo kot študijski/ekonomski migranti na študij in delo v razvite države. Zelo prodorni v novačenju dobrih možganov so Nemci, ki celo financirajo Deutche Sprachdiplom I, II in najuspešnejše dijake vsako leto povabijo na študij v Nemčijo.

Gimnazija kot pripravljalnica na visokošolski študij je torej učinkovita in koristna institucija, njena obnova po kratki in uničujoči avanturi usmerjenega izobraževanja je bila primerna. Kako se udejanjajo cilji nadaljnjih alinej in ali so še koristni, pride na vrsto v prihodnosti.

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6430

Filozofija in naša družbena stvarnost

Pred dvajsetimi leti: v spominu je ostal elan, s katerim smo razvijali gimnazijsko filozofijo po vpeljavi splošne gimnazije. Bilo je prvo leto zunanje mature, zaradi katere je filozofija z 280 urami (vsaj formalno) enakovredna drugim predmetom. Izšel je prevod Palmerjevega učbenika Ali središče drži?. Tretji letnik Filozofije na maturi je že imel današnjo obliko FNM, filozofske revije za učitelje filozofije, dijake in študente, ki še kljubuje kriznim časom. Zbornik Filozofija v šoli je bil naša prva refleksija o poučevanju filozofije. Da je delo maloštevilne – vseh nas je le približno petintrideset – gimnazijske filozofske skupnosti resno, dobro in mednarodno primerljivo, potrjujejo naši maturanti iz filozofije, ki so na mednarodnih filozofskih olimpijadah (IPO) za srednješolce iz 48 držav osvojili več pohval, pa dvakrat bron in srebro ter v Atenah, grški domovini filozofije, celo zlato.

Uveljavljanje in razvijanje (gimnazijske) filozofije kot take je cilj po sebi, dolžnost vseh, ki se ukvarjamo z njo, naše najvišje dobro. /…/

Pred dvajsetimi leti se je zdelo vredno poudarjati, da ima ukvarjanje s filozofijo tudi vzvraten ugoden učinek na demokracijo, o čemer govori Pariška deklaracija o filozofiji, ki so jo podpisali eminentni filozofi na Unescovih mednarodnih študijskih dnevih v Parizu 1995. /…/

Deset let zatem je Unesco razglasil tretji četrtek v novembru za Svetovni dan filozofije. V Sloveniji se osrednja prireditev vsako leto odvije v Cankarjevem domu, kjer se zberejo dijaki, učitelji, predavatelji, ogledajo si film na naslovno temo, poslušajo predavanja, včasih tudi dijaki pripravijo svojo predstavo. O letošnji temi Nevedni, sokratski učitelj smo razmišljali v glavnem gimnazijski učitelji. /…/ Shizofrena pozicija učitelja filozofije ustvarja zanimive obrate in ima humorne nasledke v vsakdanjem šolskem življenju …

A če hočeš učiti misliti, moraš sam misliti čas, v katerem živiš. Filozofija je čas, zajet v misli. Zelo lahko je čas, našo družbeno realnost, stlačiti v izbirno temo politična filozofija; je daleč, v medijih, je virtualna.

Letošnjega oktobra ni bilo več tako: temni, upognjeni, utrujeni so v kolonah privijugali čez domača polja. Neustavljivo so spominjali na preživele taboriščnike, ki so na posnetkih iz polpretekle zgodovine prazno in malček začudeno bolščali izza bodečih žic v osvoboditelje. Avtorico je odgnalo v mesto, od koder so domačine vozili v živinskih vagonih v taborišča ali izgnanstvo nacisti, h katerih potomcem se zdaj z upanjem stekajo kolone vojnih beguncev. Sprejemni center je blizu grajskih platan, na katere so nekoč pobesili uporne Gubčeve kmete, blaten, umazan, poln do zob oboroženih uniformirancev, avtobusov, brnečih agregatov, šotorov … vse zaradi dva tisoč mirno čakajočih ljudi pod milim nebom v mrazu in v smradu smeti.

Pozabili smo na podobne prizore iz preteklosti: »Predobro ravnamo z njimi, so slabši od živali,« meni prostovoljec. In ker učiteljica izpolnjuje svojo zavezanost učenju misliti, imajo besedo dijaki. O beguncih se iz njih usuje strasten plaz besed – sovražni govor se mu reče –, necenzuriran kot na spletu, zlovešč plaz. Učiteljica filozofije obupano napiše na tablo zlato pravilo: »Drugim ne stori nečesa, česar ne želiš, da oni storijo tebi.« Da, a ti drugi niso ljudje.

Pa bi se učiteljica, ki skuša učiti misliti, zatekla s Heglom v »tihe prostore mišljenja … v katerem molčijo interesi, ki razvnemajo življenje ljudstev in individuov.«

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6309