Zakaj filozofija za brezdomce?

V kranjskem zavetišču za brezdomce se že deseto leto (pod imenom Zgodovinski krožek) odvijajo redne tedenske filozofsko-zgodovinske delavnice, ki jih vodi mag. Marko Ogris, filozof in sociolog kulture. V čem je pravzaprav smisel teh delavnic? Zakaj pravzaprav filozofija, kulturna zgodovina in ostala humanistika za brezdomce, zakaj brezdomce kakor tudi širši krog ljudi nasploh spodbuditi k filozofiranju? Naši predniki so bili nomadi, klateži – lovci in nabiralci, ki so sledili hrani, ko je bilo treba. Zanje sta bili edini pomembni vprašanji, od kod bo prišel njihov naslednji obrok in kje lahko varno prenočijo. Tako je bilo tisočletja. Toda potem so se naučili, kako se obdeluje zemljo, in jim ni bilo treba več loviti hrane. Čim se je to zgodilo, so nastale prve stalne naselbine, ki jih je, čim so nastale, naselilo še več ljudi in so se večale. Z nastankom stalnih naselbin je nastopil čas, ko je človek lahko ugotovil, da se da življenje nadzorovati. Vendar samo do določene mere, kajti življenje je bilo še vedno tudi nepredvidljivo – civilizirane skupnosti so se precej hitro ne le pojavljale, ampak so tudi izginjale in mesta so precej hitro ne le nastajala, ampak tudi propadala. Vse to je človeka privedlo do tega, da se je začel spraševati, kaj je pravzaprav stalno (predvidljivo, se da nadzorovati) in kaj se spreminja (je nepredvidljivo, uhaja izpod nadzora).

Stopnji razvoja človeka, ki jo predstavlja nomad, klatež, ki – tako kot druge živali – pohajkuje in išče hrano in prenočišče, je torej sledila stopnja, ki jo predstavlja civilizirani človek, ki se sprašuje, kaj je stalno in kaj se spreminja. Toda kaj je pravzaprav to, po čemer se druga stopnja razlikuje od prve in kar predstavlja tisto, kar človeka loči od drugih živali, se pravi tisto, kar ga vzpostavlja kot človeka?

Odgovor je na dlani: človek je človek po tem, da je zmožen premišljevati o sebi in o svetu okoli sebe brez sklicevanja na katero koli avtoriteto zunaj sebe tako, da se sprašuje o oziroma postavi pod vprašaj samoumevne vrednote, ideje, po katerih ljudje živimo (in ki so večinoma pravzaprav samo fascinacije). To je torej tisto, po čemer se loči od drugih živali, ta zmožnost premišljevanja, ki je samostojno, avtonomno (brez sklicevanja na katerokoli avtoriteto zunaj sebe), ustvarjalno, tudi inovativno (vodi do novih, tudi čisto novih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo naše samoumevne vrednote, ideje), spoštljivo (dopušča razlike, drugačnosti). To premišljevanje torej, ki je s tem slednjim, s spoštljivostjo, etičnost, se pravi zmožnost skrbeti ne le za svoje lastne potrebe, ampak tudi potrebe drugih ljudi, skupnosti (in tako delati dobro ne le sebi, ampak tudi drugim), pa tudi potrebe vseh drugih živih bitij in vsega naravnega okolja, ki si ga z njimi delimo. Oziroma to premišljevanje, ki se mu reče tudi avtonomno spreminjanje našega jaza, njegovo porajanje v novi, boljši obliki oziroma – filozofiranje.

Človek je torej človek po tem, da se sprašuje o sebi in o svetu okoli sebe – pa naj pohajkuje ali ne. Po tem, da je filozof – pa naj je klatež, brezdomec ali ne in naj je starejši ali mlajši, človek s težavami v duševnem zdravju ali duševno »zdrav« človek, človek s posebnimi potrebami ali človek z »navadnimi« potrebami in tako naprej. To je torej človeškost. In zato brezdomce in širši krog ljudi nasploh spodbuditi k filozofiranju.

Dr. Barbara Vogrinec Švigelj, filozofinja

Izvirno objavljeno  v Kralji ulice, št. 156, maj 2019.

Napotilo:
http://www.kraljiulice.org