Oznaka: Zloženka

Filozofija za otroke, Izobraževanje, Vabilo admin

Zloženka ob Svetovnem dnevu filozofije 2019

Zloženka 2019 (PDF)

Iz vsebine:

UNESCO in filozofija

Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, v svojem delovanju, ki ima za cilj prispevati k miru s sodelovanjem držav na področju izobraževanja, zna­nosti in kulture, posebno pozornost posveča filozofiji. Zato je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Pri tem filozofijo razume kot človeško dejavnost, ki se ukvarja z vprašanji človeškega življenja in bistveno prispeva k krepitvi sposobnosti za samostojno mišljenje in presojanje, pa tudi kot šolo človeške solidarnosti in pripravljenosti za dialog.

Unesco je leta 1995 objavil pregled stanja filozofije z nas­lovom Philosophy and democracy in the world. Pregled je v naslovu opozoril na tesno povezanost med filozofijo in de­mokracijo. Živa in vitalna demokracija potrebuje filozofijo: za svojo utemeljitev, za refleksijo svoje vsebine, predvsem pa za svojo delovanje. Filozofija vsebuje bogato tradicijo, ki jo lahko razumemo kot zakladnico intelektualnih orodij, idej in koncep­tov. Ta dediščina nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo, in spremembe, ki smo jim izpostavljeni.

Poleg tega je filozofija tudi najstarejši vir interdisciplinarnega mišljenja. Naravno okolje filozofskega iskanja je preseganje disciplinarnih meja in primerjava različnih pristopov.

V tem smislu je filozofija šola svobode, saj spodbuja nenehno obnovo mišljenja. Njeno zdravilo proti intelektualni rutini, pravi Federico Mayor v svojem predgovoru k zgoraj navedenem delu, je kreacija novih konceptov. Drznite si imeti nove ideje, z aluzijo na Kantov drzni si vedeti, poziva Mayor. S tem opozori na pomembno vlogo filozofije: filozofija je bistvena za razvoj svobodnih državljanov. Spodbuja samostojno mišljenje, soočanje z različnimi trditvami in argumenti, spoštovanje mišlje­nja drugih, in predvsem spoštovanje avtoriteto razuma. S tem je filozofija šola svobode.

V tem smislu je srečevanje ob praznovanju svetovnega dneva filozofije prispevek tako k filozofiji kot tudi k demokraciji: ker slavi mišljenje vseh, ki se ga udeležujejo, in ker spodbuja svo­bodo v mišljenju. Vendar ta svoboda ni samovolja: ni v tem, da povemo, kar nam pade na pamet, temveč je sposobnost, da to, kar nam pade na pamet, poberemo in premislimo.

Predvsem pa se za tem skriva še ena razsežnost filozofije: etika odprtosti do sveta, želja videti, razumeti in premisliti skupaj z drugimi. Svoboda mišljenja ni samo svoboda, je tudi zaveza slediti razmisleku, upoštevati argumente, biti pripravljen spre­meniti svoje stališče, če se v razmisleku izkaže, da je to potreb­no. In filozofija je prostor, kjer se to pustolovščino spodbuja in omogoča.

Splet admin

Zloženka ob svetovnem dnevu filozofije

Zakaj filozofska razprava o strahu? Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja. Strah pred smrtjo je primarna motivacija vseh bioloških bitij, a tudi končni razlog spraševanja po lastnem bivanju in načinih osmišljanja našega življenja. Sokrat je verjel, da filozofiranje priprava na smrt – le tisti, ki misli ločitev duše od telesa, je vreden imena »filozof«. A pri tem se mu je strah pred smrtjo zazdel prazno mnenje tistih, ki ničesar ne vedo in zgolj ugibajo. Misel je kasneje nadgradil Epikur z razlogi, zakaj strah pred njo ni upravičen; mnogo kasneje ga je popravljal Martin Heidegger, katerega tesnoba, Angst, je postala temeljna dimenzija človeka, njegov »skrbi«, ki se kaže v tesnobi in pojmu avtentične »biti k smrti«. V politični filozofiji ima strah znova večkrat odločilno mesto: Thomas Hobbes je eden od očetov družbene pogodbe, vstop v družbo in organizacijo države je hitel utemeljevati prav kot rezultat porojenega strahu, ki poganja posameznike zaradi zanj naravnega »vojnega« stanja človeške narave, vpričo katere smo vsi ljudje drugim nevarni volkovi. Brez začetne bojazni ne bi bilo družbe in ne pogodbe. Freud je zaznaval konflikt med posameznikom in zakoni, vselej omejujočimi našo svobodno voljo, kar v nas, kar je po njegovem splošno obeležje civilizacije in kulture nujno sproža globinsko nelagodje. Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. In tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu, po Ulrichu Becku v družbi tveganja. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo. Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja?

Zloženka (PDF)
Celostna grafična podoba: Luka Mancini

MENU