Mišljenje

Modul učiteljem in učencem ponuja orodje za razmišljanje o procesu mišljenja, o pomenu pojmov in o jeziku.

Izhodiščne informacije in didaktična perspektiva

Filozofija za otroke (FZO) je pristop, ki ga je razvil profesor Matthew Lipman, na katerega so vplivali pedagoški psihologi in filozofi, med njimi Vigotski, Piaget in Dewey, pa tudi tradicija sokratskega dialoga. FZO gradi na mišljenju višjega reda (na kritičnem, ustvarjalnem in sočutnem mišljenju) in na sposobnostih poizvedovanja, utemeljevanja, poslušanja in dialoga. Otroke spodbuja k postavljanju njihovih lastnih filozofskih vprašanj. Usmerjevalec otroke podpira pri njihovem lastnem razmišljanju, utemeljevanju in raziskovanju, pa tudi pri razvijanju njihovih idej s pomočjo idej drugih v medsebojnem dialogu. Pri FZO usmerjevalec spodbuja pogovore med učenci o filozofskih vprašanjih, ki jih vodijo učenci sami. Vloga usmerjevalca je ključna za zagotovitev kakovostnega dialoga in napredka pa tudi vključenosti v izobraževalni program. S številnimi študijami je dokazano, da FZO vpliva na spoznavni, osebni, socialni in čustveni razvoj otrok. FZO otroke in mlade odrasle spodbuja k samostojnemu razmišljanju in k razvijanju sposobnosti dialoga.

Vir in vaje na: https://reflections.eduskills.plus/modules/thinking_together%2Fthinking

Filozofija in metoda

Filozofski maraton

Letošnji filozofski maraton bo potekal 5 dni od 14.11. do 18.11.2022. Na predavanjih, kjer so v sodelovanje vključeni študentje in profesorji, bodo predstavljene razne teme, ki se dotikajo npr. postkolonialne teorije, eksperimentalne filozofije, metode statistike in tako dalje. Letos so prispevki prišli tudi iz drugih držav, tako da bodo nekatera predavanja v angleškem jeziku.

Tema letošnjega maratona je Filozofija in metoda. Metoda v filozofiji je način, kako filozofi obravnavajo filozofska vprašanja. Obstaja mnogo oblik metode, npr. psihoanalitična metoda, sokratska metoda, fenomenološka metoda,… Za filozofska vprašanja so značilni argument, dvom in dialektika. Vsak filozof sledi svoji metodi in se nanjo zanaša pri delu. Filozofske metode pa imajo nekatere skupne značilnosti.

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14.11.2022 V PREDAVALNICI 434

– Tara Peternell, »Uvodni nagovor predsednice Študentskega filozofskega društva« (10:20-10:30)
– Nika Šostarič, »Svet je poln slepcev« (10:30-11:15)
– dr.Olga Markič, »Eksperimentalna filozofija« (11:20-12:05)
– Nastja Tomat, »Med normativnim in deskriptivnim: epistemska racionalnost« (12:10-12:55)
– Gregor Kroupa, »Analiza, sinteza in filozofija« (13:00-13:45)
– Blaž Istenič Urh, »Med statistiko kot metodo in metodo statistike« [ZOOM] (15:00-15:45)
– Dušan Rebolj, »Pomen situacionizma za politično filozofijo: ali je pogum edina preostala državljanska vrlina?« (16:00-16:45)

TOREK, 15.11.2022 vse razen dr. Borut Ošlaj (v pred. 030) V PREDAVALNICI 434

– Tilen Milošič, Oskar Ban Brejc, Miha Feher, Nika Šoštarič, »Prelomi v metodi postkolonialne teorije« (9:45-11:15)
– Filip Draženović, »Preudarnost kot metoda političnega« (12:10-12:55)
– dr. Ville Suuronen, »Acts of Citation as Acts of Politics: On the Method of Using Texts Politically« (13:00-13:45)
– Lana Kučer, »Pomen Sartrove metode za vprašanja svobodne volje« (16:20-17:05)
– Marko Miočić, »Antikopernikanstvo: premisa neke filozofske metode« (17:15-18:00)
– dr. Borut Ošlaj, »’’We have to learn to think in a new way’’ Kvantno mišljenje kot ‘’metoda’’« v predavalnici 030 (18:00-19:40)

SREDA, 16.11.2022 V PREDAVALNICI 434

– Mihael Hötzl, »Misliti metodologijo psihoanalize« (10:30-11:15)
– Matej Kapus, »Boleča protislovja« (11:20-12:05)
– Gal Rebolj, »Meditacija in glasba kot metodi znanja« (13:45-14:30)
– dr. Matjaž Potrč, »Barvna osvetlitev, metodološki oziri« (14:40-16:20)
– Matija Pušnik, »Mišljenje onkraj metode« (16:30-17:15)
– dr. Nina Petek, »Mipamova metoda srednje poti: prāsaṅgika in svātantrika v tibetanski filozofiji 19. stoletja « (17:30-18:30)
. Marko Markič, »Problematični smisel fenomena kot samo-danosti bitnega smisla« (18:45-19:45)

THURSDAY, 17.11.2022 – MODRA SOBA

– Matej Kapus, »Introductory speech« (13:05-13:15)
– dr. Blaž Zabel, »The Death of Methodology and Why We Should Return to Philology« (13:15-14:15)
– Dušan Smiljanić, »What is a Method and Does Philosophy Require it at All?« (14:20-15:05)
– dr. Pavle Stojanović, »Three Ancient Skeptical Methodologies« (15:15-16:00)

INTERMISSION (16:00-17:00)

– Teodora Rebić, »Method as a Philosophy« (17:00-17:45)
– Bruno Cortesi & Jacopo Pallagrosi, »The Dangers of Dissecting Phenomenology« (17:50-18:35)
– Natalia Tomashpolskaia, »Wittgenstein’s Critique of Freud’s Method« [ZOOM] (18:40-19:25)

FRIDAY, 18.11.2022 – MODRA SOBA

– Francisco Javier Hernandez Gutierrez, »On the Very Idea of Philosophy: the ‘’Double Bind’’ of Philosophy and its Epistemic Consequences« (13:00-13:45)
– Karlo Gardavski, »Wittgenstein and Brandom: Against Method« (13:50-14:35)
– Kobe Keymeulen, »On Anfang in Hegel and Schelling or, when ‘beginning’ is too much to begin with« (14:40-15:25)
– Michał Karłowski, »Cabbalistic and apophatic methods in legal interpretation« [ZOOM] (15:30-16:15)

INTERMISSION (16:15-17:15)

– Kosmas Brousalis, »Localism and the Method of Reflective Equilibrium in the Scientific Realism Debate« [ZOOM] (17:15-18:00)
– Jelena Mijić, »The Role of Thought Experiments and Conceptual Analysis in Analytic Philosophy« (18:05-18:50)
– C.P. Hertogh, »Semantics of Thought Experiments« (18:55-19:40)

Več na: https://drustvosfd.si/FM2022

8. kolokvij filozofije športa

Slovensko društvo za filozofijo športa in Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani vas vabita k sodelovanju na letnem kolokviju filozofije športa, ki bo potekal v ponedeljek, 14. novembra 2022 s pričetkom ob 16h v predavalnici A na Fakulteti za šport v Ljubljani.

Kolokvij se umešča v sklop dogodkov ob vsakoletnem UNESCOvem svetovne dnevu filozofije, ki ga bomo v Sloveniji obeležili v četrtek, 17. 11. 2022 (http://www.danfilozofije.net/)

Namen kolokvija je prikazati dejavnost filozofije športa in širše humanistike športa v Sloveniji ter vzpodbuditi dialoški razmislek ob pomembnih filozofskih vprašanjih povezanih s športom. Kolokvij zato tematsko ni zamejen. Poleg raziskovalcev so k sodelovanju s svojimi prispevki povabljeni tudi študenti Fakultete za šport in drugih fakultet, ter ostala zainteresirana javnost.

Program in povzetki (PDF)

Posnetke predstavitev referatov na preteklih kolokvijih si lahko ogledate na Youtube strani Slovenskega društva za filozofijo športa:

https://www.youtube.com/channel/UCVqRAIKVYJhtaaQaDa2bX-g/playlists

Vabljeni!

Vabilo k prispevkom za Filozofski maraton 2022

Filozofija in metoda

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2022 se bo odvijal med 14. in 18. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in metoda. Društvo poziva oddelčne profesorje_ice, raziskovalce_ke in študente_ke različnih stopenj študija filozofije in ostalih področij humanistike naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 2. 10. 2022 na elektronski naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se s 150–250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva.

Povezava do Fb dogodka.

Za letošnjo temo Filozofskega Maratona smo izbrali problem metode. Pri tem se zavedamo težavnosti, ki jo takšna tema prinaša, saj se zdi, da je vprašanje metode tesno zvezano s težko ujemljivim načinom filozofiranja. Kljub temu, da se dozdeva, da se s to temo lahko dotaknemo katerekoli filozofije smo pri tem postavljeni v nekakšno zagato; namreč, katera je tista filozofija, ki si lahko privzema pravico do sojenja o metodi? Na prvi pogled bi lahko dejali, da utegne biti vprašanje o metodi tesno zvezano predvsem z epistemologijo. Domnevno se ravno ta ukvarja z vprašanji, ki se neposredno tičejo metode filozofije kolikor jo obravnavamo kot proizvajalko vednosti in znanja. A vendar, ali res želimo do takšne mere neposredno pristopati k temi? Če pristanemo na to smo obsojeni na ujetost v neke vrste naivnost, ki si je ne bi smeli dovoliti. Zdi se, da na tak način filozofiramo preveč akademsko, preveč po pravilih.

Lahko bi porekli, da je metoda didaktika nekega področja. Torej vrsta uvodne prakse, ki jo učenec na neki točki mora občutiti kot neudobno ujetost, ko se njegova misel ob naprezanju upre zoper okove svoje strukture. Metoda mora v končnem smislu biti začetna opora za delo –  za uvajalni proces, ki služi kot bežno ogrodje, ki pa mora, v primeru da odsluži svojo korist in postane ovira misli biti odvrženo. V skladu z neizrazljivo neposrednostjo sveta mora delo priznavati nek je ne sais quoi, ki nikoli ne more biti ubeseden, kaj šele popolnoma spremenjen v strogo metodo. Misel mora ostati živa in vpeta v svoj čas, pri čemer ji rigidni okovi metode sčasoma postanejo pretesni. Filozofira se lahko zgolj, če je misel svobodna. Vendar pa to ne pomeni, da je razpravljanje o metodi brezplodno za sodobni diskurz. Zagovorniki ene ali druge strani njenega (ne)obstoja je ne morejo enostavno odpisati kot nepomembne. Nadejamo se, da utegnejo razprave o metodah v filozofiji vzdramiti tudi vaše misli in mnoštvo zdvomljenj.

V oporo in za izhodišče prilagamo daljši opis problematike v kontekstu različnih tem:

Platonova filozofska metoda, dialektika, je pojmovana kot »potovanje skozi logose«, ki naj bi razkrilo, v katerih ozirih se določena izrekanja, kategorije, lahko izrekajo ena o drugih in v katerih ne. Dialektika tako lahko služi zavrnitvi sofističnih sklepov, ki se opirajo prav na spregled neke bistvene pojmovne razlike. Dialektika tako sestoji v kar se da celoviti dialektični analizi nekega problema, tako da razdela vse vsebovane logične možnosti. K dialektiki pa imanentno spada to, da zaide v aporije, za katere strogo dialektična rešitev ni več mogoča. Ključna razlika dialektike in sofistike pa je dialektično razlikovanje logično prvotnega in drugotnega, ki preprečuje padec v prehitre aporetične zaključke. Dialektična metoda obenem bistveno vključuje stalno metodično kritično zavest glede ustreznosti za analizo predmetov, ki se jih loteva.

Prvi del Aristotelove filozofske metode je aporetika, v kateri zastavi problem glede na nasprotujoče si možnosti njegove rešitve, ki jo razbere iz doksografije. V pozitivnem delu svoje metodologije pa za razliko od dialektike cilja h kar se da pristojni razlagi, ki upošteva tudi fenomenalnost, načelo prvotnosti posamezne bitnosti pred splošnimi ali skupnimi vzroki in teleološki  smotrni ustroj narave, ki omogoča temeljno bitno razlikovanje možnosti in dejanskosti, z načelno prvotnostjo dejanskosti pred možnostjo, ki služi kot glavno pojmovno orodje Aristotelove metafizike. Obenem Aristotel ohranja platonsko metodično prvotnost umske logike enosti. Vendar medsebojno razmerje teh metodičnih elementov ni neproblematično. Tako večkrat ni enoznačno jasno, kateri izmed strukturnih momentov razlage naj bi bil prvoten, tako da tekst sam po sebi večkrat dopušča skrajno nasprotne interpretacije, ki so bile v zgodovini reprezentirane v delih Avicenne, Averroesa, Akvinskega, Scota in antičnih komentatorjev. V Aristotelovih razpravah argument sledi silogistični strukturi, ki pa jo je večinoma treba šele naknadno rekonstruirati iz teksta, v katerem implicitne premise niso vselej navedene, red argumentacije pa ne vselej razviden.  Vsaka rešitev filozofskega problema načelno sicer sestoji v tem, da se uspe najti pravilna “srednja premisa”, ki razlagalno poveže ostale, vendar ta sama ne sledi logično iz drugih premis, ampak je njen izvor teoretični umski uvid, katerega razvidnost naj bi se zunanje izrazila v celotnem argumentu.

Helenistične šole skepticizma so prakticirale metodološko vzdržanje sodbe (epoche) tako o praktičnih kot teoretskih vprašanjih, z razvijanjem aporetičnosti vsake strani dileme. V ta namen so razdelale in artikulirale logične paradokse možnosti spoznanja oziroma razlage, ki naj bi v praktičnem oziru vodili v osvoboditev od težnje k spoznavni gotovosti in s tem do dobrega življenja v nepretresenosti. V argumentacijah so razkrivale krožnosti, neutemeljene dogmatične predpostavke in nekonsistentnosti ter aporetično razmerje med bivajočim in spoznanjem – spoznanje ne more enostransko določati bivajočega, niti bivajoče spoznanja

Descartesov dvom narekuje, da je potrebno porušiti vse temelje na katerih stojijo naša mnenja in jih ponovno izgraditi od tal navzgor. Mnenja, ki jih ustvarimo pred racionalno obravnavo stojijo kot majavi stebri in dvom je tisto kladivo, ki jih lahko poruši in razkrije prave prve principe iz katerih lahko izpeljemo skepticizem kot metodo do spoznanja. Ta skepticizem, včasih nazivan tudi kot metodološki skepticizem, v celotnem kontekstu Descartesove metode je pri tem opravilu nosilec vloge prvega koraka pri iskanju resnice. Njegova naloga je ustvarjanje dvoma in uničevanje prepričljivosti, kar je lahko problem za celotno metodo, če so naslednji koraki za gotovost neprepričljivi. To je kritika, ki so jo Descartesu očitali mnogi filozofi, čeprav so se strinjali z učinkovitostjo njegovega prvega skeptičnega koraka. Tako Descartesov dvom pri nekaterih filozofih ironično postane problem, ki ga morajo rešiti, če želijo ohraniti svojo metodo kot veljavno. Descartes je pogosto obravnavan kot izvorni kraj sveta prazne abstrakcije, ki je popolnoma ločen od toka časa in prisotnosti prostora. Vendar je takšen dvom zmoten. Dvomimo lahko samo v nekaj, ne moremo dvomiti popolnoma brezciljno, in tako tudi Descartes dvomi o nečem – o gotovosti svojih izkušenjskih spoznanj. V svetu lahko dvomimo samo v kolikor do njega pristopamo v njegovi pristnosti in takšnosti, ki je že vedno zajeta v nekem kontekstu.

Geometrična metoda je sistematizirana metoda demonstracije s pomočjo aksiomskega sistema in deduktivnega sklepanja. Sistem sestoji iz osnovnih definicij in aksiomov, katerim sledijo različne teze, postulacije, propozicije in demonstracije, ki so izpeljane iz osnovnih aksiomov in definicij ter ostalih tez. Med prvimi tovrstnimi sistemi je Evklidovo delo o matematiki z naslovom Elementi. V 16. stoletju se je zanjo začela zanimati tudi filozofija. Najbolj znan primer uporabe tovrstne metode na področju filozofije je pisanje Barucha de Spinoze, ki svojem delu Etika z aksiomatskim sistemom opiše strogo deterministično naravo sveta. Pri tej metodi je strogo pomembno, da vse trditve izhajajo iz začetnih premis.

Immanuel Kant prispe do spoznanja, da se um v svoji dogmatični rabi v spoznavanju nujno zaplete v aporije, protislovja in antinomije. Naloga kritične filozofije zato postane preiskovanje pogojev možnosti izkustva, glavne predpostavke metafizičnih filozofij pa se izkažejo le za regulativne ideje uma, ki širijo naše izkustvo, a po sebi niso prav nič. Kritična filozofija s tem neha preučevati naše objekte kot realno obstoječe bitnosti. Vpraša se, kako naše spoznanje konstituira svojo predmetnost. Hegel podobno za temelj svoje filozofije ne sprejme nobene predpostavke, ampak začne s čisto bitjo kot prvim možnim pretendentom na pojem absoluta. Bit – in vsi sledeči možni absoluti – se pod kritičnim pregledom izkažejo za polne protislovij, razrešitev slednjih pa pojma ne zgolj uniči, ampak v njem najde nekaj več in ga prestavi na višjo stopnjo. Za Hegla se metoda ne nahaja nekje na začetku, temveč predstavlja krožno samogibanje pojma skozi različne oblike od biti k ideji in spet nazaj.

Marksistična dialektična metoda podobno zavrača statične kategorije in kot predmet svojega preučevanja postavlja stvari v svojem gibanju, nastajanju in preminjanju. Od heglovske metode se razlikuje predvsem po zavračanju idealizma, saj v ozadju spreminjanja reči in njihovih mentalnih odrazov ne leži samogibanje pojma, ampak je razvoj v naravi materialnih reči samih. Že narava ima zgodovino. Dialektika mora zato preučevati najsplošnejša načela spreminjanja od preprostega gibanja materialnih teles, do kemijskih procesov, evolucijskega razvoja živih bitij in končno zgodovine v pravem pomenu – zgodovino človeka. Tudi tu pa marksizem primarno ne preučuje človekove duhovne zgodovine, ampak ekonomsko-socialni razvoj človeške družbe.

Psihoanaliza je v filozofiji posebna veja, saj je praktično edina, ki ima raziskovalno metodo zastavljeno precej bolj praktično kot ostale smeri. Njen začetnik Freud na začetku 20. stoletja prične raziskovati nezavedno. Za osnovo vzame pacientov govor kot načelo zdravljenja, od koder tudi njeno drugo poimenovanje: “the talking cure”. Metoda raziskave zajema proste asociacije skozi katere pacient sčasoma obelodani svoje travme. Za psihoanalizo je značilen tudi psihični determinizem, ki raziskuje obstoj in delovanje dinamičnega nezavednega, pri terapiji pa ima osrednjo vlogo transfer. Pri psihoanalizi obravnavamo pacientove nezavedne vsebine iz preteklosti, ki kritično vplivajo na njegovo sedanjost. Nezavedne vsebine se kažejo tudi preko sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizantom. Analitični proces je izjemno občutljiv in intimen; predamo se mu lahko šele z zaupanjem psihoanalitiku. Skozi terapijo podoživljamo in razkrivamo vsebine ter pacientove dogodke v različnih fazah življenja, s čimer lahko pacienti naposled bolje upravljajo z odnosom do samega sebe in do zunanjega okolja.

Kar primarno karakterizira fenomenologijo in jo s tem razločuje od drugih filozofskih disciplin, je narava njenega predmeta. Posebna lastnost zavestnih izkustev je, da jih neposredno izkušamo, na način da jih živimo ali izvajamo, in s tem možnost njihove obravnave kliče po svojevrstni filozofski disciplini, ki v ospredje postavlja vprašanje svoje metodologije. V širšem smislu lahko vidimo posebno pomembnost fenomenološke metode v tem, da rezultati fenomenološke obravnave oblikujejo karakterizacijo določenega področja proučevanja in s tem tudi temu področju primerno metodologijo. Tako lahko torej mislimo ostale discipline filozofije skupaj z njihovimi metodologijami kot odvisne primarno od metod fenomenološke analize. Kar je pogosto izpostavljeno kot problematično, je nesoglasje fenomenološkega diskurza o metodologiji fenomenologije. Husserl namreč pri svojem transcendentalnem obratu postavi za temeljno metodo fenomenologije fenomenološko redukcijo, ki odvzame pomen vprašanjem (ne)bivanja fenomenov, na drugi strani pa Heidegger kot fundamentalno ontologijo postavi ravno izvorno razumevanje biti.

Metodološki pristop, ki se lahko imenuje hermenevtičen je tak, ki k vsem smiselnim fenomenom pristopa interpretativno. Medtem ko sledi fenomenološkemu načelu brezpredpostavkovnosti se zaveda, da se vsaka interpretacija začenja z nekim preddanim razumevanjem, ki ga zato ne velja postaviti v oklepaj v smislu izključitve njegove učinkujočnosti, ampak ga je potrebno interpretativno eksplicirati in sprotno interpretativno spremljati to smiselno razvitje. Temeljni princip hermenevtične metode je tako vpotegnjenost v interpretacijo – interpretacija ne more do sebe zavzeti indiferentnega zunanjega stališča, saj se govorica ne more izvzeti iz lastnega razvitja. Na tej osnovi principe hermenevtike tvorita še sopripadnost skritosti in razkrivanja smisla – ker interpretacija že izhaja iz neke smiselne vnaprejšnje danosti kot svojega izvornega nagovora, te same nikoli ne more docela oziroma dokončno objektivno smiselno razjasniti, niti lastnega razmerja do tega nagovora (enakoizvornosti razbranih strukturnih momentov), saj zaradi vpotegnjenosti interpretacije ni mogoče zunanje določiti njihove prvotnosti; dinamična strukturiranost razmerja razumevanja in nagovora, ki se je zaradi vpotegnjenosti interpretacije ne da pojmovati kot statično subjekt-objekt razmerje, ampak kot stalno interpretativno obkroževanje obeh momentov. Zaradi navedenega hermenevtična analiza poteka vselej kot dekonstukcija in konstrukcija hkrati, saj mora stalno razgrajevati implicitne predsodke, da bi zadela kar se da izvorno na samolastni nagovor, in obenem konstruirati novo pojmovnost, ki ohranja odprto problematičnost razmerja interpretacije in nagovora ter ne dopušča, da bi to zakrili novi umetni pojmovni modeli. Metodološka vprašanja tu zadevajo dilemo kako natančno razumeti razmerje nikoli dokončno razjasnljivega smiselnega nagovora in interpretacije, in tega kakšen je na tej osnovi status hermenevtičnih pojmov – so ti le pokazni, metaforični, ali pa ekspresivni, izražajoč zgolj golo strukturo smiselnega izkustva?

Heidegger te principe hermenevtične metode aplicira na analizo eksistence, da bi pojasnil način in strukturo izvorno enotnega dajanja bitnega smisla, v sklopu tu-biti kot interpretativnega razmerja razumevanja in smisla biti. Metodološka vprašanja tu zadevajo izvedljivost takega projekta glede na vrženost eksistence, njegov možni razlagalni doseg, in njegov smisel – ali v kritiki subjekt-objekt korelacijskega modela analize Heidegger res povsem opusti vsakršno obliko fenomenološkega korelacionizma in ali sam sploh ponuja dovolj izdelan odgovor na to dilemo?

Vprašanje metode na svojevrsten način spada med največje preokupacije filozofije znanosti. Začetki teh preokupacij segajo v čas Aristotela, velikega kategorizatorja narave. Njegov vpliv je neprecenljiv že v času islamske zlate dobe, v času velikih mož kot je bil Alhacen, pionir znanstvene metode, katerega priročniki o optiki so še stoletja kasneje služili mislecem kova očeta moderne znanosti Francisa Bacona. V 20. stoletju med znanstveniki po eni strani obstajata zanimanje za neokantovski filozofski okvir, ki znanstvene vede obravnava kot modele sveta, po drugi pa ideja instrumentalizma v znanosti. Omenjeno stoletje je v splošnem čas izjemno bogatega prepletanja filozofije in znanosti. Med zgolj najbolj površno naštetimi temami udeleženci lahko izbirajo med pozitivizmom Dunajskega kroga, Popperjevim principom falsifikacije, idejo znanstvene paradigme Kuhna, različnimi epistemološkimi pristopi francoskih avtorjev kot sta Bachelard in Canguilhem, neokantovstvom Herza in z njim nerazdružljivim pozitivizmom Macha. Lahko se poslužijo tudi vprašanja znanosti v sodobnosti in paradoksalne pozicije, ki jo zavzema v kulturi našega časa (t.j. kako imajo lahko rezultati tako stroge metode tako dvoumno recepcijo).

Logika je v nekem smislu veda o metodi sklepanja in morda mišljenja širše. Ravno zato je toliko težje govoriti o logični metodi; neizbežno namreč naletimo na problem samonanašanja in sovpadanja proučevanja s proučevanim. Spori presegajo akademsko filozofijo: od statusa metode logike je, vsaj če privzamemo formalistične predpostavke, odvisen dobršen del matematike. Kaj prizemlji mišljenje? Pozitivistični poizkusi denimo merijo na ujemanje mišljenja in empirične resničnosti. Nasprotno pragmatisti v mišljenju prepoznajo predvsem logistiko: mišljenje ni toliko stvar resnice, kot je stvar uporabnosti. Ima logika svojo metodo? Če sledimo pristopom logike zgodnjega 20. stoletja bi morda lahko pritrdili temu vprašanju. Po drugi strani pa eden največjih logikov tega časa Wittgenstein v svoji filozofiji sploh ni podal metode; ravno v delu tega misleca lahko zasledimo zanimiv upor proti formam polaganje poudarka na idejo neizrekljivega.

Metoda prikaza ideje skozi miselni eksperiment ima v filozofiji dolgo zgodovino. Zametke prikaza neke ideje skozi izmišljen primer bi vsekakor lahko iskali že pri antičnih filozofih, vendar pa ta metoda ne doživi pravega razcveta vse do novega veka, ko se ustali predvsem kot prikaz različnih pogledov na idejo osebne identitete. Eden največjih zgodnjih popularizatorjev miselnih eksperimentov je John Locke, čeprav so omembe vredni tudi drugi novoveški filozofi (prvi nam na misel pade Descartes s svojima slavnima primeroma zlobnega demona in voska za svečo). Dandanes se v največji meri uporabljajo znotraj analitične filozofije. Od Searlove Kitajske sobe do Nagelovega »Kako je biti netopir« se lahko podamo vse do Dennetovih kritik miselnih eksperimentov kot intuicijskih črpalk. Enostavna kritika je, da se ne moremo zanašati na eksperimente, ki želijo biti empirične narave za doseganje metafizičnih sklepov. Dennetovi kritiki navkljub pa se zdi, da se tu lahko podamo v še bolj temeljno vprašanje o funkciji, ki naj bi jih miselni eksperimenti izpolnjevali v jeziku. V kolikor miselnim eksperimentom dodelimo častno vlogo in jih okličemo za dejansko metodo, se moramo hkrati zavedati, v kakšnem smislu o njih govorimo. V kolikor jim podelimo ta naziv moramo od njih posledično pričakovati izmuzljive epistemske zadolžitve, ki prehitro zdrsnejo v metafizične trditve. Njihove uporabe se torej lahko poslužimo zgolj v specifične hevristične namene, saj vsaka, še tako majhna odtujitev od izvornega konteksta, grozi s popolnim prelomom s pomenom primera.

V zadnjih nekaj desetletjih so azijske filozofije še posebej opazno prodrle v svetovno-filozofski diskurz; v prostor v katerem se še niso dodobra utrdile. Navsezadnje gre za dva radikalno drugačna pristopa k filozofiranju, ki nista primerljiva zgolj na podlagi teoretsko očiščenih pojmov. Pri poskusu primerjav prihaja do mnogoterih poenostavitev,  predvsem pa hitrih enačenj z nekaterimi klasičnimi postavkami filozofije. To se ponavadi izpelje v smernice kot sta pretirana polarizacija ali delno sprejemanje, ki tujemu nadane zgolj ornamentalno vrednost. Najbolj redko zastopan je pristop, ki si prizadeva gledati te raznolike sisteme v njihovi celotni takšnosti brez da bi pretirano odvzemali ali pridodajali tistega, česar ni. Misel je potrebno zagrabiti v njenem kontekstu in v kontekstu njenega sveta. A vendar – točno kako se lotiti primerjalne metodologije še vedno ostaja uganka. Kar je zelo zanimivo je, da na zgodovino azijskih filozofij lahko gledamo kot na neke vrste težnjo k razbremenjevanju od metode in sistemskosti, na kar čudovito nakazuje že pot od vedskih besedil do kasnejših šol budizma.

Lahko se pripeti, da se vam tema vsem tem orisom navkljub zaradi svoje izmuzljivosti še vedno izmika. Kaj je prava metoda in ali jo filozofija sploh potrebuje? To sta zgolj dve izmed vprašanj, s katerima upamo, da se bomo v sklopu dogodka ukvarjali, na vas pa je, da najdete tisto, ki vas osebno še posebej nagovarja in spravlja v zdvomljenje. Nadejamo se, da vam bo daljši opis teme, ki smo ga sestavili v pomoč in oporo pri odločanju. Vljudno vabljeni k udeležbi!

Vir: https://drustvosfd.si/FM2022

Kdo razmišlja kritično?

UNESCO svetovni dan filozofije 2022

UNESCO Svetovni dan filozofije, ki je vsako leto posvečen obravnavi aktualne teme z namenom spodbujanja medcivilizacijskega dialoga, kulture miru in promocije človekovih pravic, bo letos namenjen skupnemu premisleku pojma, ki ga sicer velikokrat slišimo, a morda slabše razumemo. Gre za koncept “kritičnega mišljenja”, ki mu grozi nenavadna usoda: zaradi pogostosti nereflektirane uporabe lahko postane svoje nasprotje, torej nekritično ponavljanje besedne zveze brez njenega pravega razumevanja. Velikokrat lahko slišimo koga zatrjevati, da  “moramo razmišljati kritično, ker so nam pametni tako rekli,” ne da bi pri tem pomislil, da je ravno slepo sklicevanje na avtoritete primer nekritičnosti.

Več o letošnji temi si lahko preberete na podstrani osrednje prireditve. Dogodek bo po dveh letih premora, ponovno potekal v živo, in sicer v Mariboru, v amfiteatru Filozofske fakultete (Koroška cesta 160), 17. 11. 2022, ob 11:00. Goste in natančen spored dogodka bomo najavili v kratkem.

Tradicionalno bodo sicer Svetovni dan filozofije 2022 obeleževali tudi drugi dogodki povezani z mislijo na filozofijo. Vse podatke o tem dnevu zbiramo na: http://www.danfilozofije.net/

Spremljevalne dogodke lahko prijavite tudi elektronsko: http://www.danfilozofije.net/dejavnosti/prijavi-dogodek/

Seveda si želimo, da dogodek uspe in učvrsti zavedanje o pomenu filozofije, zato vabljeni in vabljene k spremljanju v čim večjem številu.

Glede spremljajočih aktivnosti ali česarkoli, kar kliče po pojasnilu, se obrnite na katerega od kontaktov na strani: http://www.danfilozofije.net/contact/

Gradivo za seminar »Filozofija za otroke: vzpostavljanje dialoškega in sodelovalnega mišljenja v razredu«

NEKAJ KNJIG Z ZGODBAMI ZA MOTIVACIJO UČENCEV PRI FILOZOFIJI ZA OTROKE

Bennett, W. (2006). Moralne vrednote za mlade: zgodbe, ki pomagajo oblikovati lastni svet vrednot. Tržič: Učila International.

Blabey, A. (2013). Stanko Peška. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Blake, Q. (2013). Kakaduji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni biti jaz? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni vedeti? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Brenifier, O. (2007). Kaj pomeni živeti skupaj? Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Bucay, J. (2019). Priklenjeni slon. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bucay, J. (2013). Ti povem zgodbo? Ljubljana: Mladinska knjiga.

Frankel, E. (2017). Nihče: zgodba o tem, kako premagati medvrstniško nasilje v šolah. Izola: Grlica.

Girardet, S. in Rosado, P. (2003). Utišajmo nasilje. Radovljica: Didakta.

Gombač, Ž. (2016). NK Svoboda. Dob: Miš.

Janikovszky, É. (2018). Pred ogledalom: najstnikov monolog. Dob: Miš.

Lipman, M. (2003). Harijeva odkritja: filozofija za otroke: delovni zvezek za izbirni predmet Kritično mišljenje za 7. razred osnovne šole. Ljubljana: Krtina.

Ludwig, T. (2019). Nevidni fant. Ljubljana: Grafenauer.

Klampfer, F. (2003). Etiški pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej.

Kobald. I. (2014). Moji odeji. Hoče: Skrivnost.

Kodrič Filipić, N. (2015). Superga. Ljubljana: Mladika.

Kodrič Filipić, N. (2016). Požar. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kodrič Filipić, N. (2009). Punčka in velikan. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Laurent, C. (2020). Zmešane kure: kokošja zgodba. Maribor: Pivec.

Lipman, M. (2004). Liza in etična raziskovanja: filozofija za otroke. Delovni zvezek za izbirni predmet Etična raziskovanja za 8. razred osnovne šole. Ljubljana: Krtina.

Makarovič, S. (2018). Netopir Kazimir. V: Zlata mačja preja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Malačič Kladnik, E. (2019). Kam gremo, ko odidemo? V: Kaj zraste iz zobka? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Marko in raziskovanje družbe: filozofija za otroke. Delovni zvezek za izbirni predmet Jaz in drugi za 9. razred osnovne šole. (2005). Ljubljana: Krtina.

Mattiangeli, S. (2020). Kdo je Nino? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Mav Hrovat, N. (2019). Ne misli na slona. Dob: Miš.

Piquemal, M. (2007). Modrosti srca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Raud, P. (2020). Uho. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Saint Exupery, A. (2012). Mali princ. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Slepomišnice: antologija pesmi o otrokovih pravicah. (2016). Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Sotomayor, S. (2020). Le vprašaj!: bodi drugačen, bodi pogumen, bodi ti. Ljubljana: Grafenauer.

Spilsbury, L. (2017). Rasizem in nestrpnost. Jezero: Morfemplus.

Spilsbury, L. (2018). Svetovni spori. Jezero: Morfemplus.

Stepančič, L. (2014). Anton! Dob: Miš.

Šesto, S. (2020). Petja sprašuje, zakaj je nebo modro. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Škutina, V. (1997). Kje prebiva čas. Ljubljana: Slovenska knjiga.

Štefan, A. (2020). Robček. V: Melje, melje mlinček. Ljubljana. Mladinska knjiga.

Vezjak, B. (2015). Ali je to zmota? Maribor: Aristej.

Wechterowicz, P. (2018). Kura ali jajce? Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Weigelt, U. (2002). Murči je bil. Ljubljana: Kres.

Yamada, K. (2017). Kaj storiš s problemom? Ljubljana: BP.

NEKAJ KNJIG ZA (SAMO)IZOBRAŽEVANJE O FILOZOFIJI ZA OTROKE

Aničić, K. (2002). Nasilje – nenasilje. Priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe  in vodstva šol. Ljubljana: i2.

Filozofija v šoli: prispevki k didaktiki filozofije. (1996). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Filozofija za otroke: pretekle izkušnje, prihodnji izzivi. (2018). Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Gartner, S. in Musil, B. (2011). Povej mi s pravljico. Raziskovanje etike z majhnimi in velikimi otroci. Nova Gorica: Melior, Založba Educa.

Godinho, S. (2008). Ali je to vprašanje?: strategije postavljanja in spodbujanja vprašanj. Ljubljana: Rokus Klett.

Hladnik, A. in Šimenc, M. (ur.). (2008). Šola, mišljenje in filozofija, Filozofija za otroke in kritično mišljenje, Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Holcar, A., Bizjak, C., Borstner, M. idr. (2016). Vprašanja v podporo učenju. V: Formativno spremljanje v podporo učenju. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Hymer, B. in Sutcliffe, R. (2017). Filozofija za otroke: zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina.

Klampfer, F. (2003). Etiški pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej.

Klampfer, F., Bregant, J. in Gartner, S. (2008). Telovadnica za možgane: uvod v kritično mišljenje. Maribor: Svarog.

Kompare, A. in Rupnik Vec, T. (2016). Kako spodbujati razvoj mišljenja: od temeljnih miselnih procesov do argumentiranja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Košir Prosen, K. (ur.). (2005). Delavnice od blizu. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo = Association against Violent Communication.

Rajović, R. (2015). Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Rupnik Vec, T. in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli: strategije poučevanja kritičnega   mišljenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Šimenc, M. (2006). Didaktika filozofije. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Šimenc, M. (2002). Filozofija za otroke: osnovni elementi programa. V: Filozofija na maturi, 9 (1–4). str. 4–11.

Šimenc, M. (2016). Nove prakse filozofije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Šimenc, M. (2018). Potenciali filozofije za otroke kot preventive proti nasiljuAnaliza, številka 3, leto XXII. Ljubljana: Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti.

Šuster, D. (1998). Moč argumenta: logika in kritično razmišljanje. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Zgodbe in prispevki na temo FZO tudi na: http://ucilnica.zofijini.net

Povezava na strani dneva filozofije: http://www.danfilozofije.net/dejavnosti/fzo/

Skupina FzO na FB-ju, ki ima trenutno 195 članov: https://www.facebook.com/groups/683225978482334/

VLOGA ZASTAVLJANJA VPRAŠANJ PRI SPODBUJANJU SKRBNEGA SODELOVALNEGA MIŠLJENJA

Izr. Prof. dr. Tomaž Grušovnik, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta (tomaz.grusovnik@pef.upr.si)

Zastavljanje ustreznih vprašanj je osnovno »orodje« izvajalca FZO, ki pa ne pride v poštev samo za dejavnosti s tega področja, ampak veljajo ta načela za najširše možno področje pedagogike.

  1. Cilj zastavljanja vprašanj

Glavni cilj zastavljanja vprašanj je spodbujanje dejavnosti na višjih epistemskih nivojih – torej negovanje zahtevnejših “miselnih procesov”, pa tudi spodbujanje zanimanja in radovednosti

(iz filozofije nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja lahko izpeljemo idejo, da je “dobro” tisto vprašanje, ki povzroči še več vprašanj, ki sproži plaz spraševanja: to namreč pomeni, da je uspelo vzbuditi radovednost, smer raziskovanja pri nekom; gre seveda za pojmovanje, ki je precej drugačno od bolj tradicionalnega, po katerem (denimo po naziranjih ameriškega filozofa Charlesa Sandersa Pierca) je vprašanje ali dvom negotovost, ki nujno išče svojo razrešitev in ne najde pomiritve, dokler ni odgovora. Da bi torej uvideli pomembnost spraševanja, moramo opustiti idejo, da imajo odgovori kot pomiritve dvomov zmeraj prednost pred vprašanji, na katera torej ne smemo gledati kot zgolj na negotovost, pač pa kot na stimulus za radovednost in raziskovanje.)

Kar se tiče zastavljanja vprašanj se moramo zavedati, da kvaliteta le-tega bistveno vpliva na pedagoški proces, saj moramo imeti v mislih dejstvo, da povprečen učitelj na dan zastavi od 300 do 400 vprašanj! (prim.: Ena Bissachi, »Filozofija in vprašanja v vzgoji in izobraževanju«, Filozofija na maturi, 1/4, 2018, str. 72). Da bi torej spraševanje potekalo konstruktivno, se moramo držati nekateri osnovnih pravil, in sicer:

  1. Oblika vprašanj:

Za spodbujanje višjih kognitivnih procesov moramo zastavljati vprašanja, ki so:

– odprta (odgovor nanje ni da/ne oziroma ena, natančno določena beseda, npr. »torek«; kadar ni mogoče postopati drugače, kot da zastavimo zaprto vpr., moramo obvezno za njim zastaviti podvprašanje, in sicer običajno »Zakaj (tako misliš)?«)

– nesugestivna (takšna, ki ne določajo odgovora že vnaprej, denimo: »Zakaj je slabo lagati?« – tukaj namreč že vnaprej sugeriramo, da je takšno ravnanje slabo, medtem ko je veliko bolje, da vsaj na začetku pustimo ljudem, da se sami opredelijo do tega vprašanja.

– na višjem spoznavnem nivoju 

vprašanja na višji spoznavni ravni zahtevajo odgovore, ki jih moramo oblikovati na podlagi lastnega premisleka, saj odgovori nanje ne obstajajo neodvisno od naše refleksije. Takšna vprašanja so npr. vprašanja, ki sprašujejo:

– po lastni oceni, evalvaciji česa (»Kaj je po tvojem mnenju …?«; »Kako bi ti ravnal …?«);

– po primerjavi (»S čem in na kakšen način lahko to primerjamo?«)

– po iskanju vzrokov za dogajanje ali predpostavk trditev (npr.: »Kakšno vrednost pripisuje okolju sledeča trditev: ‘Onesnaževanje tal močno vpliva na pridelavo hrane.’?«)

– po posledicah (»Kakšne so lahko posledice takega ravnanja?«

– po drugačnih pogledih na stvari ali dogodke (»Kako bi lahko to še razumeli na drugačen način?«

– po avtorefleksiji (vprašanja, ki se sprašujejo po nadaljnjih vprašanjih: »Kaj bi se bilo še smiselno vprašati?«1

(v nasprotju z vprašanji višje spoznavne ravni so vprašanja nižje spoznavne ravni, ki zahtevajo zgolj:

– reprodukcijo oz. obnovo, pri čemer se je potrebno »pravilnega« odgovora le spomniti.

  1. Način spraševanja:

-pomembno je, da spraševanje ni zasliševanje. Zasliševanje namreč ustvarja neenak odnos in pritisk, s tem pa krči načelo 4C, ki smo ga omenjali zgoraj.

-pomembno je, da se med vprašanji počaka na odgovore (povprečen čas čakanja učitelja na odgovor je zgolj 1 sekunda! – v tako kratkem času je nemogoče smiselno odgovarjati) – tišina ne pomeni nujno nedela, ampak je včasih nujni predpogoj za razmislek, zato se nam je ni treba bati! Če po določenem času učenci ne odgovorijo, lahko vprašanje ponovimo ali preformuliramo; napačno pa bi bilo, če:

kopičenje novih in novih vprašanj: napačno je torej, če vprašanja kopičimo, ne da bi počakali na odgovore. S tem dajemo vtis, da smo zmedeni, da ne vemo, kaj od ljudi sploh pričakujemo (in kako naj potem oni sploh odgovarjajo?). Enako in podobno narobe je, če:

– odgovore preslišimo: če se na odgovore ne odzovemo, oziroma če se ne odzovemo na čim več odgovorov, dajemo vtis, da nas samostojno razmišljanje učencev v resnici sploh ne zanima – bodisi, da nam gre zgolj za učinek, bodisi želimo slišati en točno določen odgovor – to je tudi povezano z napako, ki smo jo omenjali zgoraj – kadar v pogovoru preslišimo eno vrsto odgovorov in damo prav drugi vrsti, ter s tem usmerimo pogovor.

– sprašujemo zgolj takšna vprašanja, za katera je znano, da odgovor poznamo: spraševanje in odgovarjanje je lahko, sploh pri majhnih otrocih, kot igrica (»Kako je ime teti?«; »No, povej, kdo je zmagal na tekmi?«), kjer se pričakuje, da otrok ponovi znan odgovor (kot da bi igrali »pink-ponk«); nič ni narobe, če tu in tam zastavimo takšna vprašanja in se gremo takšno igrico. Težava pa nastane, če so vsa vprašanja takšne vrste. Kajti pomislimo: kdaj po navadi zastavljamo vprašanja? – takrat, kadar odgovora ne vemo. Zato se lahko včasih zgodi, da kdo ne odgovarja na naša vprašanja, ker je zmeden, zakaj ga to sprašujemo, ko pa vendar že vsak to ve!

– iniciativo za odgovarjanje (zmeraj) prepustimo skupini (potem se nam lahko zgodi, da bodo sodelovali samo ‘najpogumnejši’ in ‘najglasnejši’, ostali pa ne bodo imeli priložnosti, da pridejo na vrsto. V izogib temu lahko udeležence pokličemo ali izžrebamo (čeprav lahko slednje vzame veliko časa; možno je tudi, da jih prosimo, da svoje odgovore zapišejo in pokažejo vsi))

– Sprašujemo zgolj mi, ne pa tudi učenci.

1. Prim. tudi: Šimenc, 2016, Nove prakse filozofije, str. 43-4.

Nacionalno izbirno tekmovanje za mednarodno filozofsko olimpijado 2022

Datum: 8.4.2022

Kraj: online

Vse profesorje in profesorice filozofije iz srednjih šol vabimo, da prijavite svoje dijakinje in dijake na izbirno tekmovanje za letošnjo Mednarodno filozofsko olimpijado (IPO 2022), ki bo od 26. do 29. maja potekala v Lizboni, na Portugalskem.

Med vašimi dijaki/njami bomo izbrali dva tekmovalca, ki bosta zastopala Slovenijo na IPO 2022. Vse podrobne informacije o poteku olimpijade (program, prijava, potovanje ali morebitna vnovična selitev dogodka v online okolje) bodo posredovane izbranim kandidatom in njihovim mentorjem/icam po razglasitvi rezultatov.

Več o Mednarodni filozofski olimpijadi si lahko preberete na:
• https://www.ipo2022.org
• http://www.philosophy-olympiad.org

IZBIRNO TEKMOVANJE

Izbirno tekmovanje bo potekalo v petek, 8.4.2022 v online okolju z zborom tekmovalcev in tekmovalk ob 14:00. Pisanje razpravljalnega ali interpretativnega eseja v angleščini, nemščini ali francoščini (nematernem jeziku tekmovalca) bo trajalo 4 ure. Esej se piše na računalnik preko online platforme, ki preprečuje goljufanje pri pisanju (enak sistem je bil uporabljen za eIPO 2020 in eIPO 2021). Kandidati potrebujejo a) računalnik, b) stabilno internetno povezavo, c) kamero. Pišejo lahko od doma ali iz šole. Nadzora svojega mentorja/ice ne potrebujejo. Preostale podrobne tehnične informacije o tekmovanju in navodila za pisanje eseja bodo kandidati in njihovi mentorji/ice dobili po prijavi.

Naslovi in citati za pisanje esejev bodo pripravljeni po vzoru preteklih tekmovanj in bodo izhajali iz naslednjih tematskih sklopov:
• vprašanje stvarnosti,
• vprašanje spoznanja,
• vprašanje morale,
• posameznik in skupnost,
• filozofija religije,
• filozofija umetnosti

Pogoji za sodelovanje:
• odlično znanje in zmožnost izražanja ter pisanja v izbranem tujem jeziku,
• pripravljenost na udeležbo na Državnem tekmovanju iz pisanja filozofskega eseja 2022,
• pripravljenost na udeležbo na IPO 2022 med 26. in 29. majem 2022,
• pripravljenost pokriti stroške prevoza na IPO 2022

PRIJAVE NA IZBIRNO TEKMOVANJE
Vsaka šola lahko po predhodnem internem izboru prijavi največ 2 tekmovalca/tekmovalki.
Mednarodne (IB) in nacionalne oddelke iste šole pri prijavi na Izbirno tekmovanje za IPO upoštevamo kot dva različna prijavitelja.

Postopek prijave: Prijavo pošljite na miha.andric@live.com ali slovenia.ipo@gmail.comRok za prijavo je 4.4.2022.

Prijava mora vsebovati:
• naziv šole,
• ime, priimek in kontakt mentorja/ice,
• ime in priimek tekmovalcev,
• telefonska številka tekmovalcev,
• e-pošta tekmovalcev,
• izbran jezik v katerem bodo tekmovalci pisali esej.

Opomba: Ob prijavi boste dobili povratni email s potrditvijo. Če tega ne dobite, vas prosimo, da nas kontaktirate še enkrat.

REZULTATI IZBORA
Rezultate tekmovanja bodo vsi prijavljeni kandidati in njihovi mentorji izvedeli po elektronski pošti najkasneje do 22.4.2022. Ime, šola, mentorji/ice in eseji izbranih tekmovalcev/tekmovalk bodo tudi javno objavljeni.

Ocenjevalna komisija (sestoji iz IPO ocenjevalcev brez svojih kandidatov na tekmovanju):
• Marjan Šimenc (vodja ocenjevanja)
• Alenka Hladnik (ocenjevalka)
• Miha Andrič (ocenjevalec)

Odgovorna oseba in dodatne informacije:
Miha Andrič
miha.andric@live.com
041624038

Organizator izbirnega tekmovanja in Vodja nacionalne delegacije:
Miha Andrič (miha.andric@live.com)

Predstavnica IPO za Slovenijo:
Alenka Hladnik (alenka.hladnik@quest.arnes.si)

Vodja ocenjevanja:
Marjan Šimenc (marjan.simenc@guest.arnes.si)

»Relevantnost sodobne filozofije za pouk filozofije v gimnaziji«

Vabimo vas na seminar, ki bo 18. marca 2022.

Ciljna skupina: gimnazijski profesorji/profesorice filozofije.

Traja 8 ur in je ovrednoten z 0,5 točke za napredovanje.

Cilj: seznaniti se z vsebinskimi novostmi na področju praktične filozofije/etike, zlasti povezavo med tradicijo in sodobno uporabno etiko, naučiti se uporabe dialoškega pristopa pri pouku obravnavanih snovi.

Predavatelji in teme:
• Aktualna vprašanja sodobne etike – Vojko Strahovnik
• Fenomenologija, kognitivna znanost in poučevanje filozofije – Sebastjan Vörös
• Aktualnost kantovske etike – Aljoša Kravanja
• Didaktične refleksije – Marjan Šimenc

Obveznosti udeležencev/udeleženk: aktivno sodelovanje na delavnicah in vajah, priprava osnutka učne ure, poročil o njeni izvedbi.

Pogoji udeležbe: učitelji/učiteljice filozofije v gimnaziji, učitelji/učiteljice državljanske in domovinske kulture ter etike v osnovni šoli, učitelji/učiteljice filozofije za otroke v osnovni šoli

Način izvedbe: program bomo izvedli v živo, na daljavo le, če bodo tako zahtevale okoliščine. Za udeležbo na kontaktnem delu izvedbe je obvezen PCT pogoj.

Rok za prijavo je 9. 3. 2022. Rok za morebitno odjavo je 10. 3. 2022.

Urnik in program seminarja vam bomo poslali teden dni pred začetkom programa, morebitno gradivo pa boste prejeli na samem seminarju.

Način prijave je zgolj preko spletne aplikacije KATIS https://paka3.mss.edus.si/Katis/Prijava.aspx

Kotizacija: 61,81 EUR. V ceno je že vključen 22-% DDV.

Pridržujemo si pravico do prilagoditve izvedbe programa skladno s priporočili NIJZ za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Za morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na elektronskem naslovu ursa.gruden@ff.uni-lj.si ali na telefonski številki (01) 241 1048.

»Filozofija za otroke: vzpostavljanje dialoškega in sodelovalnega mišljenja v razredu«

Vabimo vas na seminar, ki bo 25. marca 2022.

Ciljna skupina: učitelji/učiteljice izbirnega predmeta filozofija za otroke, pa tudi vsi ostali osnovnošolski učitelji ali učiteljice in vzgojitelji ali vzgojiteljice v vrtcu.

Traja 8 ur in je ovrednoten z 0,5 točke za napredovanje.

Cilj: usposobiti udeležence/udeleženke za vzpostavitev skupnosti raziskovanja v razredu, ki temelji na skrbnem, dialoškem in sodelovalnem mišljenju.

Obveznosti udeležencev/udeleženk: organizacija skupnosti raziskovanja v razredu, pisno poročilo z analizo o njegovi izvedbi.

Pogoji udeležbe: osnovnošolski učitelji/učiteljice filozofije za otroke, vsi osnovnošolski učitelji/ učiteljice, vzgojitelji/vzgojiteljice v vrtcu.

Način izvedbe: program bomo izvedli v živo, na daljavo le, če bodo tako zahtevale okoliščine.

Rok za prijavo je 14. 3. 2022. Rok za morebitno odjavo je 15. 3. 2022.

Urnik in program seminarja vam bomo poslali teden dni pred začetkom programa, morebitno gradivo pa boste prejeli na samem seminarju.

Način prijave je zgolj preko spletne aplikacije KATIS https://paka3.mss.edus.si/Katis/Prijava.aspx

Kotizacija: 36,23 EUR za zaposlene v zavodih na področju VIZ, ki jih na izobraževanje napoti ravnatelj/-ica. 72,46 EUR za druge udeležence/-ke. V ceno je že vključen 22-% DDV.

Pridržujemo si pravico do prilagoditve izvedbe programa skladno s priporočili NIJZ za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Za morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na elektronskem naslovu ursa.gruden@ff.uni-lj.si  ali na telefonski številki (01) 241 1048.

Filozofski maraton 2021/22: Filozofija in smrt

Tokratni Filozofski maraton bo posvečen fenomenu smrti. V toku mišljenja in raziskovanja življenja in sveta okrog nas, naj gre za neposredno izkustvo ali ne, nikakor ne moremo ubežati vprašanjem, ki sicer neizogibno prežijo na vsa živa bitja, a jih v kontekstu lastnega bivanja prevprašuje zgolj človek sam: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Kako misliti smrt kot nekaj, kar nas zadeva že v času, preden sploh stopimo pred njo? Smrt je v resnici nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila.

Filozofski maraton bo po že ustaljeni navadi potekal polnih pet dni, in sicer letos izjemoma med 14. in 18. 2. 2022 v spletnem okolju, saj smo ga bili lani novembra primorani prestaviti zavoljo pandemičnih okoliščin in ukrepov. Predavanja, na katerih sodelujejo tako študentje kot profesorji, so združena v tematske sklope, kjer se bo našlo nekaj za vsakogar: od psihoanlitičnih interpretacij, prek eksistencializma, fenomenologije, azijskih filozofij, moralne teorije in filozofije religije, pa vse do poststrukturalizma in estetsko-političnih dimenzij smrti.

Več informacij in povzetki predavanj se nahajajo na spletni strani društva: www.drustvosfd.si

ZOOM LINK: https://uni-lj-si.zoom.us/j/94796699570

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14. 2. 2022

• Tara Peternell, »UVODNI NAGOVOR PREDSEDNICE ŠTUDENTSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA« (15:20–15:30)
• Žan Sever, »PODGANAR IN NJEGOV TRANSCENDENTALNI REP« (15:30–16:30)
• Maj Hrovatin, »SMRT STRAHU PRED SMRTJO« (16:30–17:30)
• Luka Mayer, »UGODA I SMRT U PSIHOANALITIČKOJ TEORIJI« (17:30–18:30)
• Eva Dolar Bahovec, »LEPOTNA MASKA SMRTI« (18:40–19:40)
• Dali Regent, Gaja Lukacs-Čufer, »PRAKTIKUM V OKVIRU PREDAVANJA LEPOTNA MASKA SMRTI« (19:40–20:30)

TOREK, 15. 2. 2022

• Zmago Švajncer Vrečko, »OBOGATITEV BIVANJA DEMENTNEGA ČLOVEKA: FENOMENOLOŠKO-BIOETIČNA RAZPRAVA« (13:00–14:00)
• Mihael Hötzl, »TUBIT IN SMRT: VIDIK KONČNOSTI ŽIVLJENJA SKOZI FILOZOFIJO MARTINA HEIDEGGERJA« (14:00–15:00)
• Tijana Arih, »RAZMIŠLJANJE O SMRTI V ČASU KRIZE« (15:00–16:00)
• Alena Begić, »(VZ)TRAJATI: IMANENCA NEKEGA ŽIVLJENJA ONSTRAN ŽIVETEGA, SMRTI IN VEČNOSTI« (16:00–17:00)
• Marko Markič, »KONČNOST KOT TEMELJ SAMOLASTNEGA SMISLA SVETA« (17:00–18:30)

SREDA, 16. 2. 2022

• Tara Peternell, »JISEI – PRVINE ZEN BUDIZMA V POSLEDNJIH PESMIH O SMRTI« (12:00–13:00)
• Martin Mikolič, »BUDIZEM IN SREČKO KOSOVEL:SAMOMOR« (13:00–14:00)
• Matej Kapus, »SAMADHIMARANA – OPUSTITI DIH« (14:00–15:00)
• Jaka Bombač, »UMIRANJE IN SANJANJE V TIBETANSKEM BUDIZMU« (15:00–16:00)
• Sebastjan Pešec, »VREDNOTENJE SMRTI PRI ZHUANGZIJU« (16:00–17:00)
• Nina Petek, »NAČINI SOOČANJA Z MINLJIVOSTJO V ZGODNJEM INDIJSKEM BUDIZMU« (17:00–18:30)

ČETRTEK, 17. 2. 2022

• David Tomažin, »FILOZOFIJA PRAVIČNEGA POKOPA« (13:00–14:00)
• Eileen Bucik, »LJUBEZENSKA SMRT NESMRTNE DUŠE« (14:00–15:00)
• Jakov Kalajžić, »LIFE OR DEATH? HEGESIAS’ PATH TO EUDAIMONIA« (15:00–16:00)
• Tinkara Tihelj, »O EVTANAZIJI V SLOVENIJI« (16:00–17:00)
• Matjaž Potrč, »FILOZOFSKI ZOMBI« (17:00–18:30)

PETEK, 18. 2. 2022

• Matija Pušnik, »SMRT NARCISU« (13:00–14:00)
• Tjaša Pirnar, »SMRT – ČAS ŽIVLJENJA« (14:00–15:00)
• Andraž Dolinšek, »ESTETIZACIJA SMRTI – LITERATURA DRUŽBENIH PRETRESOV« (15:00–16:00)
• Sara Svati Sharan, »MOLK, NEMOGOČI OBJEKT ZNOTRAJ GOVORICE IN »SMRT« JAVNEGA IZREKANJA« (16:00–17:00)
• Nesa Vrečer, »TEORETSKI ASPEKTI INTIMNOPARTNERSKIH UMOROV« (17:00–18:00)