Kolokvij filozofije športa 2021

Slovensko društvo za filozofijo športa in Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani vas vabita k sodelovanju na letnem kolokviju filozofije športa, ki bo potekal v sredo, 17. novembra 2021 s pričetkom ob 15h.

Glede na trenutno zdravstveno situacijo se predvideva, da bo kolokvij potekal v  živo v predavalnici D na Fakulteti za šport v Ljubljani, ob izpolnjevanju aktualnih PCT pogojev.

Kolokvij se umešča v sklop dogodkov ob vsakoletnem UNESCOvem svetovne  dnevu filozofije, ki ga bomo v Sloveniji obeležili v četrtek, 18. 11. 2021. Več na http://www.danfilozofije.net/

Namen kolokvija je prikazati dejavnost filozofije športa in širše humanistike športa v Sloveniji ter vzpodbuditi dialoški razmislek ob pomembnih filozofskih vprašanjih povezanih s športom.  Kolokvij zato tematsko ni zamejen. Poleg raziskovalcev so k sodelovanju s svojimi prispevki  povabljeni tudi študenti Fakultete za šport in drugih fakultet, ter ostala zainteresirana javnost.

Povzetek referata (do 150 besed) pošljite na e-naslov philosophy.sport@gmail.com, in sicer  najkasneje do petka 5. novembra 2021. Programski odbor bo prispele povzetke pregledal in  potrdil do 8. novembra 2021, nato bo pripravljen program kolokvija, ki bo razposlan širši  zainteresirani javnosti. 

Posnetke predstavitev referatov na preteklih kolokvijih si lahko ogledate na Youtube strani  Slovenskega društva za filozofijo športa:

https://www.youtube.com/channel/UCVqRAIKVYJhtaaQaDa2bX-g/playlists

V upanju, da se srečamo na kolokviju, Vas lepo pozdravljam!

Dr. Jernej Pisk, predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa

Napotili:

http://www.filozofija-sporta.si/

https://www.facebook.com/filozofija.sporta

Filozofija in smrt

Vabilo k prispevkom za Filozofski maraton 2021

Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2021 se bo odvijal med 15. in 19. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in smrt. Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva filozofske raziskovalce, študente in študentke različnih stopenj študija filozofije ter tiste, ki vas zanima letošnja tema v sklopu filozofije naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 10. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 150-250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.

Daljši opis teme:

Letošnji filozofski maraton bo torej posvečen konceptu smrti. Pri mišljenju in raziskovanju življenja skozi lastna izkustva, karseda neposredno in lastno zgolj nam osebno, ne moremo ubežati vprašanju, ki sicer neizogibno preži na vsa živa bitja, vendar ga že v toku bivanja vprašuje zgolj človek: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Morda bi bilo vprašanje samo nepomembno, če ne bi vplivalo na naše življenje še pred nastopom tega poslednjega mejnika. Smrt je nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila. Že prenehanje življenja je povsem dvoumno. Po eni strani ga lahko obravnavamo kot proces minevanja (življenje kot priprava na smrt), po drugi pa kot enkraten pripetljaj. Najbolj preprosto je reči, da umreti pomeni prenehati z življenjem ali bivanjem, to pa pomeni, da šele iz življenja sklepamo in iščemo nadaljna določila smrti, četudi o njej, takšni kot je, ne moremo podati nič gotovega. Pred vami se nahaja nekoliko opisov možnih obravnavanj izpostavljenega koncepta znotraj različnih filozofskih šol, za katere upamo, da bodo nudila koristno oporo pri vašem razmisleku o izbiri svoje teme.

Smrtnost človeka bistveno spada k antični začetni določitvi filozofije, in sicer tako v ontološkem kot etičnem vidiku, v njuni enotnosti. Tako po Platonu človek v utrpevanju lastnega končnega bivanja, v katerem se druži z minljivim bivajočim, teži k uvidu resničnega in prvotnega, bitnostno bivajočega, po udeleženosti v katerem sam kot smrtnik lahko kar v najbolj izpolnjenem smislu biva (prim. Država, Fajdros, Simpozij) in se spominja nesmrtnosti lastne duše. Tako je smrtnost izvorni vzgib filozofije kot težnje k vedenju in srečnemu življenju. Odnos do smrti in v njem utemeljena skrb za dušo v Platonovih prispodobah določa tudi način življenja, v katerega se duša preseli po smrti (prim. Timaj).

V sklopu Aristotelove metafizike, katere smoter je načelna razlaga sveta kot celote bitnosti in človekovega mesta v svetu kot končnega motritelja celote, smrtnost prejme načelno osmislitev v kontekstu razlage kar največjega možnega udejanjenja, kar najbolj popolne celote, v kateri enakomerna krožna gibanja nebesnih teles, ki s tem posnemajo popolno negibno prvotno bitnost, povzročajo enakomerne naravne zemeljske cikle, ki obsegajo tudi krog rojstev in smrti, s katerim se človek kar najbolj, kot je mogoče, sestavljenim, snovnim bitnostim približa nesmrtnosti boga skozi ohranjanje človeške oblike (vrste) umnega življenja (prim. O nastajanju in propadanju).

V helenistični in latinski filozofiji epikurejske, stoiške šole in Cicerona, smrt predstavlja predvsem etični problem motivacije – ali je življenje vredno živeti kljub končnosti. Razmisleki se gibljejo od stališča, da smrt ni nekaj slabega, saj je nihče živ ne doživi, prek hvalnic smrti na višku slave in življenjskih moči, zaupanja v nesmrtnost duše kot dar bogov, do nepretresenosti vpričo smrti kot naravnega dejstva izven vpliva človeške volje in razuma. V teh razpravljanjih, ki v helenistični razdelitvi filozofije spadajo v etiko, se zdi izpuščen problem razmerja končnosti življenja (in s tem spoznanja) ter metafizične ureditve sveta oziroma mesto človeka v svetu kot končnega umnega bitja. (prim. Ciceron, Pogovori v Tuskulu).

Ena izmed najstarejših umetnostnih teorij pred vzponom estetike v 18. st. z Baumgartnom je bila teorija mimesis. Minemata so bile mišljene kot podobe, ki so posledica dejavnosti proizvajanja, ki je posnemanje. Bistvo umetnosti se sčasoma skrči na pojavnost; aprehenzija minemate je nekaj intencionalnega; če nimamo ideje nečesa, potem nismo zmožni cenjenja podobe, predstava pa je vtis, ki posreduje formo. Estetika je bila torej prvotno temelječa na postavki aisthesis kot čutnega, ki si v zakup jemlje objektivno držo do objekta motrenja, katerega funkcija je sčasoma zvedena na “biti zadovoljiv in prijeten očem”, vse dokler se ni pripetil premik od čutnega k čustvenemu. Ko Nietzsche v svoji teoriji umetnosti primerja lepo z grdim, pod prvo uvrsti klasično umetnost, medtem ko pod slednje spada tisto, kar je simptom nekakšnega degeneriranja, izraženo v oblikah izčrpanosti, starosti, propada in razkroja, skratka slutnja smrti – tisto, kar se človeku instinktivno estetsko upira. V tem času se porodi tudi pojem dekadentne umetnosti, ki zagovarja vrline zahajajočega življenja in ustvarja iz pomanjkanja in lakote. Po njem se človeku instinktivno najbolj upira propadanje lastnega tipa, saj mu vzbuja grozo. Ravno v prehodu v modernizem preko obdobja romantike pa teme, kot so svetobolje, razkroj in umiranje, nenadoma zavzamejo obliko najvišjega estetskega ideala kot odziv na družbeno stanje tedanjosti.

Smrt in filozofija imata zelo prepoznavno skupno točko tudi v eksistencialistični filozofiji, ta pa je v svojem nastanku črpala iz filozofije Martina Heideggerja. V besedah, ki bi jih lahko zamenjali za besede Sartra, trdi, da me izkušnja moje lastne smrti skozi nezmožnost delovanja, z drugimi besedami, izkušnja »ničnosti«, lahko požene v avtentičnost. Skozi njo spoznam, da nisem nič – da nič nima pomena, in da moram temu navkljub šele napraviti samega sebe skozi lastno voljo. Stati proti možnosti lastne smrti in živeti, se udejstvovati kot oseba, to je eksistencializem. Tako pričamo delom kot je Camusev Mit of Sizifu, v katerem kot prvo filozofsko vprašanje nastopi ravno vprašanje samomora. Ali torej vprašanje, če je življenje vredno živeti, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije? Ali absurdnost valjanja kamna na goro predstavlja metaforo za nesmiseln, a triumfalen boj osebe proti smrti in ali nas ta boj ponese bližje avtentičnosti?

V razmisleku o smrti pa se filozofija seveda ne more izogniti tudi vprašanjem moči, suverenosti, oblasti in nadzora – vprašanjem političnega. Govorimo lahko o biopolitiki, tehniki oblasti, ki se je v Evropi pojavila na prelomu med 18. in 19. stoletjem, v drugi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja pa jo je opisoval in analiziral Michel Foucault. Biopolitika meri in upravlja z mnoštvom ljudi z njihovimi telesi; uravnana pojave, kot so rodnost, migracije, delovna zmožnost, pa tudi javno zdravje. Polju smrti se še bolj približa sodobnejši koncept nekropolitike, ki ga, kot nadgradnjo iz biopolitike izhajajočih kategorij, razvija Achille Mbembe. Nekropolitika, tako rekoč teorija živih mrtvecev, z mnoštvom ljudi upravlja neposredno prek odločanja o življenju in smrti. Osvetli številne pojavne oblike ekonomske in pravno/politične pogrešljivosti človeških življenj; od (neo)kolonializma, begunske krize, ekonomske prekarnosti, vse do zavračanja raznolikosti spolnih identitet.

Razlika je tista, ki postavlja relacijski odnos med različnimi pojmi, in prav napetost med dvema nasprotujočima si pojmoma je – poenostavljeno rečeno – tisto, kar poganja filozofijo skozi čas. Binarizmom življenje-smrt, duh-materija, aktivno-pasivno … se je “že od nekdaj” pripenjalo razumevanje aktivnega kot metafore za princip moškosti in pasivnosti kot ženskosti. Kar je označeno s pasivnostjo, je v vrednostnem sistemu manj pomembno in spolna razlika je tisto, kar je iz filozofije umaknjeno na raven preddružbenega in predfilozofskega. V filozofskem kanonu, korpusu imen in konceptov, rezultira binarizem moško-ženskosti v marginalizaciji in umanjkanju ženskih avtoric. Razen 20. stoletja, ko je feministični boj že uspel rezultirati v vedno več ustnih in pisnih sledi, se zgodovinsko-filozofski kanon navadno zgolj obregne v omembo Hipatije, antične grške filozofinje, o kateri poreče le to, da je živela in umrla. Zatorej: če je filozofija grobnica za ženske – ali si lahko filozofinje sploh drznejo izstopa iz smrti?

Vprašanje smrti v psihoanalizi je tako ambivalentno kot psihoanaliza sama. Že sam Freud nam tako odpira kot zapira množico vprašanj. Kljub temu, da je eden bolj znanih konceptov teorije poznega Freuda gon smrti, je smrt eno od vprašanj, ki jih Freud v svojem delu naslavlja izredno redko, kar je bil že večkrat predmet različnih kritik njegovega dela. Konec koncev je zastopal tezo, da v nezavednem ni prostora za smrt, anksioznost, vezana na smrt, pa ima razlog drugod. Vprašanje smrti, ki že več stoletij pesti tako filozofe kot umetnike, je v Freudovski psihoanalizi le sekundarni produkt drugih simptomov. Kam potem umestiti zloglasni gon smrti? Nekateri so v njem videli odgovor na siceršnjo odsotnost smrti v psihoanalizi, drugi pa kot le še eno redukcijo smrti. Gon smrti, kot ga Freud opredeli v Onstran načela ugodja, je inherentna tendenca organizma, da se povrne nazaj v predorgansko, neživo stanje. Freud vpelje gon smrti s prisilo ponavljanja, ki deluje kot heterogena sila, pred katero je subjekt nemočen. Cilj vsega življenja je smrt. Sam pojem gona smrti na sam odnos do smrti in psihoanalitično prakso pri Freudu ni imel velikega vpliva, je pa močneje vplival na enega od njegovih naslednikov, Lacana. Če smo pri Freudu priča odsotnosti smrti, je Lacanovo teoretsko polje s smrtjo napolnjeno. Preči celotno Lacanovo triado simbolnega, imaginarnega in realnega. Najbolj direktno se nam to pokaže na simbolni ravni – v vsakem govoru je smrt, vsaka raba simbolnega jezika ima element smrti. Sam cilj lacanovske psihoanalize je konfrontacija posameznika s človeškim stanjem, torej s smrtjo. Smrt tako preči celotno Lacanovo konceptualno polje – pojavlja se povsod, od zrcalnega stadija, do Lacanove interpretacije umetnosti. Na eni strani se tako soočamo s Freudovsko praznino, na drugi pa z Lacanovo prenasičenostjo. Kakšen je tako dejanski status smrti v človekovi psihi in ali je psihoanaliza sploh primerno ogrodje za takšno refleksijo?

Tudi v sklopu Husserlove in Heideggerjeve fenomenologije se nahaja občuten prehod, povezan s smrtjo. Heidegger z vpeljavo fenomena vrženosti tubiti v svet na način faktičnosti in iz faktičnosti sveta naredi za svojo izhodiščno točko naravno zavest, oziroma smrtnost – njena slutnja je to, da je svet ‘tam’ že brez kartezijanskega momenta – tisto, kar druži subjekt in objekt pri Husserlu, sta dualizem duha in narave, medtem ko sta to pri Heideggerju bit subjekta in bivajoče kot subjekt. Če želimo dospeti do resnice človeka, se moramo odvrniti od metafizičnih kategorij in se obrniti k bistvenim določilom tubiti, k eksistencialom. To je prehod od Husserlove neskončnosti k mišljenju končnega, obrat od nadnaravne k naravni biti prek opustitve čistega jaza, ki misli onkraj sebe – namreč biti v svetu je že vselej bit-k-smrti. Prav to si je vzel za izhodišče Heidegger, ko je razmišljal o povezavi med človekom in njegovo smrtjo. Končale so se sanje o neumrljivem jazu; človek je vselej v odnosu do smrti, je zmerom del njega. Človek ne umre, temveč je bit-k-smrti, spoznanje, da je avtentična izkušnja tubiti možna le in zgolj v pripoznanju, da je naše življenje potovanje k smrti. Navkljub občutkom, da gre za pesimističen pogled na obstoj, pa to pravzaprav ne bi moglo biti dlje od resnice: človeško življenje ni neskončno, je zmeraj vpeto v potovanje in približevanje smrti, v ta nenehen ples in pričakovanje, kot tako pa je zato toliko bolj vredno, človekova odgovornost pa toliko večja.

Azijske filozofije in religije ponujajo obsežen spekter zanimivih razdelav koncepta smrti. Ob tem pa terjajo pazljiv pristop, saj se večkrat prigodi, da neka misel napeljuje na željo po tvorjenju hitrih in prenagljenih medprostorskih primerjav. Saṃsāra je središčni koncept indijske filozofije in predstavlja cikel rojevanja in umiranja – človek, vržen v večni krog ponavljajočega stremi k temu, da bi dospel do ukinitve teh vezi in tako obenem prišel do njihovega pretrganja, do osvoboditve – mokṣe. Razne darśane imajo drugačen pogled na to, kako te vezi dokončno ukiniti. V neortodoksni šoli budizma, ki ne predpostavlja obstoja ātmana (neminljive substance, vsebovane v vsakem posamezniku) je pogojena s konceptom duḥkhe (neprijetnosti). Tako kot v hinduizmu je sicer vsako ponovno rojstvo zaznamovano v skladu z človekovo karmo, medtem ko vse neprijetno izvira iz ignorance (avidyā) in navezanosti – ta neskončni krog se nadaljuje, dokler osvoboditev ni pridobljena preko resničnega uvida v naravo sveta in nibbāne. Pri tem je seveda treba paziti na delitev med tistim, kar je tusvetna sprememba stanja zavesti kot doseg le-te in fizično smrtjo.

Ena izmed disciplin v kitajskem prostoru, ki se je porodila iz Knjige premen, je bila moralna filozofija konfucijanstva. Klasičen vidik, ki ga je zasedala ta hiša, je bil ta, da je ohranjanje življenja dobro, a ne najvišje dobro; podobno je smrt štela za zlo, a ne najvišje. Krovni vrednoti, ki sta zasedali mesto najvišjega dobrega, sta bili ren (človeškost) in yi (pravičnost). “Zgolj živeti in bivati” kot golo dejstvo si v razmerju do njiju ne lasti nobene intrinzične moralne vrednosti, ima jo zgolj ”živeti in umreti” kot človek vrlin. Od tu smiselno sledita tudi Konfucijev nauk o umiranju, zavoljo doseči ren – shashen chengren in Mencijev odreči se svojemu življenju za yi – shesheng quyi.

Omembe smrti se vrstijo tudi v daoističnih tekstih. Predstavniki šole so znani po učenju nauka o vseprepletenosti vseh dejavnikov tega sveta in njegove prežetosti z Daom, kar, dalje, implicira enako povezavo življenja in smrti. V Klasiku dežele južne rože je med drugim izpostavljena ideja, da bi morali biti razlogi, ki tvorijo našo navezanost na življenje, prav tisti, iz katerih vrednotimo smrt. V obstoječi tukajšnosti se smrt vzporedi s procesom transformacije same. Gre za princip preoblikovanja kot v nasprotju z izginevanjem; to napravi naše življenje linearno nesklenjeno. Procesu in premeni je prišteta višja vrednost v nasprotju s trajanjem, ki v sebi vidi konec. Ob prebiranju Zhuang Zija smo soočeni z mnogoterostjo čudovitih ponazoritev tega (anekdota o govoreči lobanji, transformacije metulja in smrt žene, ki se pretvori v proslavo njenega življenja). Smrt kot taka je torej vrženost v tok premen, ki izgrajujejo gibanje neubesedljivega in neulovljivega Daa.

Vir in več na: https://drustvosfd.si/FM2021

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije

UNESCO in filozofija

Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, v svojem delovanju, ki ima za cilj prispevati k miru s sodelovanjem držav na področju izobraževanja, zna­nosti in kulture, posebno pozornost posveča filozofiji. Zato je leta 2005 tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije. Pri tem filozofijo razume kot človeško dejavnost, ki se ukvarja z vprašanji človeškega življenja in bistveno prispeva k krepitvi sposobnosti za samostojno mišljenje in presojanje, pa tudi kot šolo človeške solidarnosti in pripravljenosti za dialog.

Unesco je leta 1995 objavil pregled stanja filozofije z nas­lovom Philosophy and democracy in the world. Pregled je v naslovu opozoril na tesno povezanost med filozofijo in de­mokracijo. Živa in vitalna demokracija potrebuje filozofijo: za svojo utemeljitev, za refleksijo svoje vsebine, predvsem pa za svojo delovanje. Filozofija vsebuje bogato tradicijo, ki jo lahko razumemo kot zakladnico intelektualnih orodij, idej in koncep­tov. Ta dediščina nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo, in spremembe, ki smo jim izpostavljeni.

Poleg tega je filozofija tudi najstarejši vir interdisciplinarnega mišljenja. Naravno okolje filozofskega iskanja je preseganje disciplinarnih meja in primerjava različnih pristopov.

V tem smislu je filozofija šola svobode, saj spodbuja nenehno obnovo mišljenja. Njeno zdravilo proti intelektualni rutini, pravi Federico Mayor v svojem predgovoru k zgoraj navedenem delu, je kreacija novih konceptov. Drznite si imeti nove ideje, z aluzijo na Kantov drzni si vedeti, poziva Mayor. S tem opozori na pomembno vlogo filozofije: filozofija je bistvena za razvoj svobodnih državljanov. Spodbuja samostojno mišljenje, so­očanje z različnimi trditvami in argumenti, spoštovanje mišlje­nja drugih, in predvsem spoštovanje avtoriteto razuma. S tem je filozofija šola svobode.

Knjižica ob Svetovnem dnevu filozofije (PDF, 12mb)

Knjižico je ilustriral in oblikoval Luka Mancini

Poučevanje mišljenja – filozofsko raziskovanje v razredu

V četrtek, 8. aprila 2021 ob 18. uri, vabljeni na spletno predavanje Slovenskega filozofskega društva. Predavala bo priznana predavateljica prof. ddr. Daniela G. Camhy iz avstrijskega Inštituta za filozofijo z otroki in mladostniki, ki deluje v okviru Univerze v Gradcu. Predavanje z naslovom “Teaching Thinking – Philosophical Inquiry in the Classroom” bo potekalo v angleškem jeziku.

Predavanja se lahko udeležite na naslednji povezavi:

Join Zoom Meeting

https://uni-lj-si.zoom.us/j/93728870344

Prof. ddr. Daniela G. Camhy je ustanoviteljica in vodja Inštituta za filozofijo z otroki in mladostniki, ki je lani obeležil 35. obletnico obstoja in je bil prvi tovrsten inštitut v Evropi. Predavala je na več univerzah v Evropi in Aziji, od leta 1990 poučuje na Inštitutu za filozofijo na graški univerzi. Njena področja raziskovanja in poučevanja so: filozofija jezika, lingvistika, praktična filozofija in etika, filozofija vzgoje, filozofiranje z otroki in mladostniki, didaktika filozofije, človekove pravice, politična vzgoja in demokracija.

Predavateljica vodi seminarje in delavnice za študente, pedagoške delavce in starše v številnih državah. Deluje tudi kot svetovalka šolam, fakultetam in nevladnim organizacijam. Organizirala in vodila je več kot 35 raziskovalnih in evropskih projektov. Med drugim je tudi ustanovna članica ICPIC (International Council for Philosophical Inquiry with Children) ter SOPHIA (the European Foundation for the Advancement of Doing Philosophy with Children). Za svoje delo je prejela več uglednih priznanj, med drugim mednarodno nagrado Henri La Fontaine za humanizem (2012).

Vabljeni!

Dogodek finančno podpira Avstrijski kulturni forum iz Ljubljane

Filozofija z otroki kot pot h kritičnemu mišljenju

Obveščamo vas, da bo imel v torek, 16. 2., ob 18. 30 uri v okviru Slovenskega filozofskega društva predavanje doc. dr. Bruno Ćurko s Filozofske fakultete Vseučilišča v Splitu.

Tokratno predavanje bo namenjeno filozofiji za otroke in bo imelo naslov “Filozofija s djecom kao put k kritičkom mišljenju”, vključevalo bo tudi praktično delavnico. Potekalo bo v hrvaškem jeziku.

Pridružite se lahko prek naslednje povezave:

Join Zoom Meeting
https://uni-lj-si.zoom.us/j/96106865620?pwd=anhSZ0N0VVRnNTFhOUxYNE41a1BoQT09
Meeting ID: 961 0686 5620
Passcode: 154407

Prisrčno vabljeni na filozofsko druženje in izmenjavo izkušenj!

Doc. dr. Bruno Ćurko je med drugim utemeljitelj in tajnik Udruge Mala filozofija iz Zadra ter soavtor vseh njihovih programov in projektov. Od leta 2007 je član hrvaške delegacije in mednarodne žirije na Mednarodni filozofski olimpijadi. Je soavtor več knjižnih del, med drugim je tudi soavtor učbenikov in priročnikov s področja etike. Področja njegova delovanja so: filozofija vzgoje, neformalno izobraževanje, filozofija za otroke, hrvaška filozofija in civilna družba.

Tanja Pihlar

Napotilo:
https://www.petit-philosophy.com/hr/pocetna

Unescov svetovni dan filozofije na Gimnaziji Novo mesto

Dijaki Gimnazije Novo mesto so se pred kratkim udeležili tudi dogodka ob Unescovem svetovnem dnevu filozofije. Letošnja tema je bila Umetna inteligenca in transhumanizem. Dijaki 4. letnikov so pri urah filozofije ustvarjali avtentične izdelke. Nekateri dijaki so v skupinah pripravili vprašanja za strokovnjake (filozofe ter raziskovalce umetne inteligence), ki so bili gostje osrednjega dogodka – okrogle mize, ki je v organizaciji Slovenskega filozofskega društva letos potekala prek Zooma. Drugi dijaki so ustvarjali umetniške izdelke (ilustracije, stripe, filme, poezijo, kratke zgodbe) na izhodiščno temo. Pripravili smo tudi virtualno razstavo teh izdelkov, ki je dostopna na povezavi https://galerijozofija.wixsite.com/gimnm.

Vabljeni k ogledu.

Uroš Lubej

Ko algoritem odloča o življenju in smrti: se bomo podredili tehnologiji?

“Po tem, ko smo končno iznašli igračo, ki se je nikoli ne naveličamo, moramo zdaj začeti omejevati njeno uporabo,” pravi filozof Tomaž Grušovnik, s katerim smo se pogovarjali o (moralnih) dilemah umetne inteligence. Sodobno tehnologijo in umetno inteligenco so namreč filozofi te dni vzeli pod drobnogled ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije.

Danes imamo “igračo”, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. 

Obeta se nam namreč tehnološka prihodnost, za katero ni jasno, kakšna bo, pravijo strokovnjaki. Vsekakor pa si bomo morali sami sestaviti pravila, kako bomo z umetno inteligenco sobivali. In pri tem bomo morali aktivno sodelovati na vseh ravneh družbe, tudi z vzgojo in zaščito demokratičnih ustanov in demokracije, z zavedanjem, da družba potrebuje kritično mišljenje, in živahno razpravo, ne tišino, ki vodi v suženjstvo. Pravila igre bodo morala biti jasna, nadzor pa strog, da bodo nove tehnologije ostale sredstvo, ne gospodar, avtonomni sistemi pa ne bodo zameglili naše presoje, moralnih načel in celo odnosa do življenja.

Pazi, kaj si želiš, pravijo. “Spomnim se svojih otroških sanj o tem, da bi se slike v Atlasu živali spreminjale. Danes je to realnost, ki jo imamo v žepu v obliki pametnega telefona. Včasih si moral čakati na naročeno videoigrico in še kaj, danes imamo ‘igračo’, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. Ko smo si uresničili eno željo, se je očitno pojavil nov problem,” pravi sogovornik.

Filozofija sicer postavlja zanimiv okvir debati o umetni inteligenci in tehnološki prihodnosti. “Filozofija nas namreč uči, da se sprašujemo o rešitvah, da gledamo z druge plati, ter ponuja koncepte za razmislek o življenju in situacijah. Filozofija nas uči, da želja ne gre zgolj zadovoljevati, ampak jih je treba postaviti v kontekst in se vprašati: so sploh upravičene? Jih torej premisliti, preobraziti …” 

A kakšen bo naš kontekst v prihodnosti? Kaj nas čaka ob napovedih vse večjega vključevanja umetne inteligence v naš vsakdan? “Kakšen bo ta svet, si še ne znamo predstavljati, saj bodo nove tehnologije posegle v vse pore življenja. Ne gre namreč za nevtralno orodje umetna inteligenca spreminja način ravnanja, vedenja, tako rekoč postavlja novo družbeno infrastrukturo. Podobno kot izum avtomobila ni samo nadomestil voza, ampak je zahteval arhitekturne spremembe v obliki avtocest, bencinskih črpalk … Bo pa učinek informacijske tehnologije še veliko močnejši.” 

Nevarnost ni v tem, da bi nas tehnologija nadvladala, ampak v tem, da se bi se ji sami podredili

Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.

Ob teh napovedih človeštvo krmari med skoraj otroškim navdušenjem in velikim strahom. Všeč nam je svet, kjer so informacije na dosegu roke, svet, ki je povezan. Kako samoumeven je postal, ugotovimo šele, če se spletna povezava prekine. Obstaja pa tudi veliko strahov.

“Mnogi strahovi so neutemeljeni. Eden glavnih je, da nas bodo roboti nadvladali kot terminatorji, da bo umetna inteligenca dobila zavest in postala akter, kot smo danes ljudje, kar bi pomenilo, da bi imela voljo in bi lahko bila zlobna, ter si nas podjarmila, zasužnjila, kot so nekoč to počeli kolonizatorji,” pravi Grušovnik.

Ocenjuje, da je problem pravzaprav obraten: “Pravzaprav mi svoje mišljenje prostovoljno čedalje bolj prilagajamo umetni inteligenci. Osnovna težava torej ni v tem, da bi nas roboti nadvladali, ampak da bomo mi začeli razmišljati na način robotov.” 

Torej si sami jemljemo svoje mesto? “Vsakič, ko iščemo po Googlu, pustimo, da Google išče po nas. Druge podobne storitve prav tako. In potem se to prepleta z našimi življenji. Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.”

Ko ni osebne odgovornosti, lahko popustijo (moralne) zavore

Ogromna težava pa so etične dileme. “Največji moralni izziv, ki ga vidim, so avtonomni sistemi, recimo pametni avtomobili in droni. Zakaj? Ker so te naprave sposobne “sprejemati” odločitve. V skrajnih primerih so se zmožne odločiti, čigavo življenje bodo vzele, čigavo obvarovale. Pametno vozilo takšno odločitev sprejme v primeru dileme, koga obvarovati. Vzemimo za primer vprašanje, ali zbiti pešca in zavarovati voznika  ali obvarovati pešca ter zapeljati v zid in ogroziti voznika. Odločitev je prepuščena algoritmu, programu, in to so problematične odločitve. Še posebej če si predstavljamo prihodnost, v kateri imamo drone, ki nadzorujejo prebivalstvo, in jim je prepuščeno odločanje o tem, kdaj bodo koga likvidirali. V takšnem svetu začnemo izgubljati moralno odgovornost. Ni več jasno, kdo je odgovoren programer, država, naročnik naprav? Kaj če te osebe sploh ni več, če se je morda zamenjala vlada, morda je upravljavec umrl, te naprave pa so še kar v zraku? Izgublja se moralna odgovornost.”

Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje?

In to je nevarno, pravi sogovornik. “Zgodovina vojskovanja nas uči, da v ospredje vedno stopijo orožja, s katerimi je mogoče občutek odgovornosti na strani posameznika zmanjšati. Verjetnost, da bo nekdo uporabil napravo, da nekoga likvidira, je namreč precej večja, če pri tem ne bo prisoten, kot če se bo moral neposredno soočiti z nasprotnikom. To potrjujejo vojaške psihološke raziskave. Vojaki, ki streljajo na bojišču, imajo nato pogosto travme in slabo vest, zato ne streljajo oziroma morajo opraviti trening, da sploh začnejo uporabljati orožje. Vojska pa seveda želi, da bi bilo teh zavor čim manj. In zavore izginejo predvsem, ko z obzorja izgine sovražnik. Lažje je uporabiti top kot nož. Tisti, ki so upravljali s topovi, niso imeli slabe vesti. Tudi ne tisti, ki so z letali metali bombe,  saj sovražnik ni več oseba pred teboj, ampak pika na zaslonu. Zato vojska stremi k uporabi tehnologij, pri katerih se zmanjšajo človeški faktorji, ki ugovarjajo uporabi orožja. Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje? Tukaj vidim velik problem, saj smo v zadnjih 20 letih že videli skokovit porast uporabe brezpilotnih letal. V prihodnje bomo tako potrebovali krepitve demokratičnih ustanov, čim več neodvisnih komisij, neodvisnih teles, nadzor nad industrijo, vojsko, notranji nadzor … Če stvari prepustimo zgolj hierarhičnim strukturam v družbi, potem lahko zavore hitro popustijo.”

Paradoks: Toliko informacij – tako malo širine

Potem je tukaj seveda vprašanje zasebnosti in svobode. “Danes smo dostopni na spletu in nekateri algoritmi ne prepoznajo le naših navad, ampak tudi naša prepričanja, preference, kaj nam je všeč, kaj nam ni … In tako se na nek način vcepljajo v naše že obstoječe miselne pristranskosti. Ena od pristranskosti je recimo ta, da so nam na nezavedni ravni bolj všeč informacije, s katerimi se strinjamo, kot tiste, s katerimi se ne. Primer: če sem ljubitelj psov, je verjetnost, da bom bral članke, ki pozitivno govorijo o njih, večja kot verjetnost, da bom bral članke o prednostih mačk. Skratka, pri sprejemanju informacij smo pristranski in težimo k temu, da še posebej sprejemamo tiste, ki se skladajo z našimi predhodnimi prepričanji – na delu je potrditvena pristranskost. Če pa zdaj v to vključimo še brskalnike in algoritme, se pristranskost še stopnjuje, saj si brskalnik zapomni mojo zgodovino, ve, kaj rad klikam, in mi že vnaprej ponudi rezultate, ki mi bodo všeč. Torej dobimo eksponentno pristranskost, ki rezultira v to, da živimo v informacijskih mehurčkih. In tukaj pride do velikega protislovja. Informacijska tehnologija naj bi nam olajšala dostop do znanja, a nam na nek način zapira miselni prostor.”

In še dodatno polarizira že tako vse bolj polariziran svet? “Mislim, da k temu zelo prispeva in da se lahko zaradi tega zmanjšuje možnost kritičnega mišljenja, če v družbi ni protiuteži, ki skušajo ta pojav kompenzirati. Recimo vzgoja za kritično državljanstvo, za medije … Starejše generacije so vajene, da je vse, kar je objavljeno, suho zlato, saj je včasih veljalo, da so šle informacije pred objavo čez sito, tudi preko urednika, zdaj pa lahko na Twitterju vsak objavi kar koli, objavljena vsebina pa na marsikoga deluje podobno kot objava kakšnega znanstvenika. In zaradi pristranskosti, ki sem jih že omenil, temu hitro verjamemo, celo prej kot znanstveniku.” 

Ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.

“Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno”

Potrebujemo torej vzgojo za informacijsko družbo in kritično mišljenje. “Če tega ni, se nam lahko zgodi, da pristanemo pri čudnih idejah, kot je tista o sistemu družbenega kredita. To so problematične ideje, saj se ne skladajo z osnovno idejo družbene organiziranosti. Država pri nas temelji na svobodi posameznika, svoboda posameznika je povezana z avtonomijo posameznika, da se sam odloča, in da je, ko meni, da se drugi motijo, seveda sposoben povedati: ‘Mislim, da se motite,’ pri tem pa navesti argumente. Sistemi družbenega kredita, v katerih te drugi nagrajujejo za sebi všečna mnenja, pa peljejo v konformizem, v to, da začnemo dajati všečna mnenja in to zmanjša stopnjo svobode.” 

Konformizem, ki pa je tehnološkim gigantom in še komu marsikdaj zelo po godu, še posebej gre uporaba tehnologije v nenavadne smeri na Kitajskem … “Mislim, da je pot odvisna od vrednot, ki jih imamo. Zdi se mi, da se je za zdaj izkazalo, da sta osebna svoboda in zasebnost zelo visoko cenjeni vrednoti, če pa tega ni, lahko imamo stroj, ki deluje, ampak bo delovanje šlo v čudno smer. Bolje je, da izhajamo iz varovalk, da skušamo stvari raje kontrolirati kot jih prepustiti same sebi. Ni dobro žrtvovati etičnih temeljev v prid vednosti. Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno.”

V središču je torej varovanje vrednot. “Ljudje včasih rečejo – demokracija ne deluje, ljudje se samo prepirajo. Ampak ravno ta del demokracije, pogovor, je varovalka, čeprav se kdaj zdi, da stopicamo na mestu. Raje stopicajmo na mestu, kot da delamo prevelike korake v napačno smer in druge pohodimo. Če vzamemo za primer par, je bolje, da se spre, kot da eden ves čas dela po nareku drugega, kar na koncu privede v popolno suženjstvo ali pa do eksplozije.”

Kot v vseh ostalih odnosih je torej tudi v primeru tehnologije pomembno, da bo naš odnos do nje zdrav. “Unescova komisija pripravlja osnovno priporočilo o etiki na tem področju. Ampak ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.”

Natalija Švab

Vir: https://www.24ur.com/magazin/ko-algoritem-odloca-o-zivljenju-in-smrti-tehnologija-nas-ne-bo-nadvladala-morda-pa-se-ji-bomo-podredili.html

Svetovni dan filozofije tokrat o umetni inteligenci

O dnevu filozofije so spregovorili na Valu 202.

Danes je svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 na pobudo Unesca zaznamujemo tudi pri nas. Tokratna osrednja tema je umetna inteligenca oziroma življenje v času robotov in transhumanizma, kar je bil tudi naslov današnje virtualne okrogle mize, ki so jo obkrožili dijaki, študentje in profesorji. O izzivi in dilemah, povezanih z umetno inteligenco se je z dr. Olgo Markič, filozofinjo in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, pogovarjal Maj Valerij.

Poslušaj na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174733549

Obeležitev dneva filozofije na OŠ Selnica ob Dravi

V okviru UNESCO šole smo obeležili svetovni dan filozofije s predstavitvijo in promocijo filozofije za otroke. Na daljavo smo se preko Teamsa povezali učenci, učitelji naše šole, študenti filozofije s FF UM, didaktika z omenjenega oddelka … Z učenci, ki obiskujejo izbirni predmet, smo izvedli praktični prikaz poteka učne ure FzO, izvedli smo kratko predstavitev tega področja, sodelujoči učitelji in študenti pa so se tudi sami preizkusili kot udeleženci v učnem procesu Fzo. Bilo je super 🙂

Več na: https://www.o-selnica.mb.edus.si/svetovni-dan-filozofije-2020/

Maja Vačun

Kako se bo sredi umetne inteligence znašel človek

Okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije, ki je letos posvečen umetni inteligenci

Kako se razlikujeta ali pa sta si podobna človeško mišljenje in umetna inteligenca, kako slednja spreminja status človeka? To sta dve temi, o katerih se bodo na svetovni dan filozofije pogovarjali strokovnjaki, dijaki in študentje.

Okroglo mizo so naslovili Umetna inteligenca: Življenje v času robotov in transhumanizma, na njej pa bodo sodelovali Cene Bavec, Janez Bregant, Marko Grobelnik, Olga Markič in Luka Omladič skupaj z dijaki in študenti.

Času primerno se bo okrogla miza odvila v spletni obliki, kar je morda tudi eden redkih dogodkov v teh razmerah, pri katerih se izvedba dejansko ujema tudi s samo vsebino prireditve.

Spletna okrogla miza, ki jo bo z vabljenimi strokovnjaki ter z dijaki gimnazij Domžale in Novo mesto ter s študenti Pedagoške fakultete iz Kopra moderiral Tomaž Grušovnik, se bo začela ob 11.00. V živo jo bo mogoče spremljati na spletni strani dneva filozofije (danfilozofije.net) ter na Facebooku na profilih Slovenskega filozofskega društva, Društva za razvoj humanistike – Zofijinih ljubimcev in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Dogodek poteka pod okriljem Urada za Unesco, Unesco Ircai, Slovenskega filozofskega društva ter Univerze na Primorskem – Pedagoške fakultete, Pedagoškega inštituta in Društva za razvoj humanistike.

Unesco je dan filozofije letos v celoti posvetil temam, povezanim z umetno inteligenco v širšem pomenu. Pogovarjali se bodo o razlikah in podobnostih med človeškim mišljenjem in umetno inteligenco, o spremenjenem statusu človeka v dobi umetne inteligence, o robotski etiki, politični ureditvi v digitaliziranih družbah, rudarjenju podatkov in vprašanju zasebnosti, o prihodnosti poklicev ob avtomatizaciji dela, pedagogiki v informacijski dobi, odvisnosti od pametnih telefonov ter preostalih izzivih, “na katere naletimo, kadar začnemo razmišljati o posledicah strojnega mišljenja za sodobno omreženo družbo”.

V informacijski dobi si večina ne zna več predstavljati življenja brez elektronske pošte, satelitske navigacije in brskanja po spletu. Ob tem nas preseneča globina posegov naprav v naša življenja. Iskanje po medmrežju nam na primer ponudi tiste podatke in rezultate, za katere brskalniki na podlagi naše spletne zgodovine preračunajo, da nas bodo bolj zanimali, s čemer vplivajo na naše oblikovanje prepričanj. Z vznikom brezpilotnih letalnikov in pametnih avtomobilov se začne zastavljati vprašanje moralne odgovornosti za dejanja avtonomnih sistemov. Tudi trg dela se zaradi čedalje zmogljivejših strojev spreminja, zato se nekateri analitiki že bojijo brezposelnosti. Pojavljajo se tudi dileme ustreznosti nadomestitve domačih živali in celo človeške družbe z roboti.

Razvoj informacijske tehnologije ne prinaša zgolj rešitev in novih priložnosti, ampak tudi številne izzive in nevarnosti, med njimi tudi odvisnosti. Filozofija kot disciplina, ki refleksira sodobne pojave v njihovih spoznavnih, moralnih in bivanjskih razsežnostih, tako ne more mimo razmisleka o umetni inteligenci in njenem vplivu na življenja, so še zapisali organizatorji pogovora.

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru razglasila za svetovni dan filozofije, k praznovanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi Unesco. V sodelovanju z Nacionalno komisijo za Unesco in Slovenskim filozofskim društvom v Sloveniji zaznamujemo Unescov svetovni dan filozofije od leta 2005.

M. K., MMC