Razbijanje strahu ob svetovnem dnevu filozofije

Na liceju Slomšek obisk Gimnazije Rudolfa Maistra iz Kamnika

Dijaki so razpravljali skupaj s filozofom Miho Andričem – Kamniški gostje spoznali slovenski Trst

Vloga filozofije je, da razbija strah ter vsakemu človeku nudi priložnost participacije. Tudi to je bilo slišati ob pri­ložnosti včerajšnjega celodnevnega obiska skupine dijakov Gimnazije Rudolfa Maistra iz Kamnika na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Anto­na Martina Slomška. Obisk je potekal ob priložnosti obeleževanja svetovnega dneva filozofije, pri katerem šoli iz Trsta in Kamnika sodelujeta že pet let: tako so dijaki in profesorji liceja Slom­šek pred časom že gostovali na Gimnaziji Rudolfa Maistra, v gosteh pa so ime­li npr. tudi pisatelja Borisa Pahorja.

Tokrat je iz Kamnika prišlo pri­bližno 25 dijakov tamkajšnje gimnazije s tremi spremljevalci na čelu s profeso­rico filozofije Alenko Hladnik, ki skupaj s tržaško kolegico Marijo Kristino Mi­lič skrbi za izvajanje projekta. Kamniške goste so ob prof. Miličevi pričakali še ravnatelj Marko Jarc, namestnica Ma­rina Škerk in 17 dijakov petega letnika humanistične smeri, ki so vrstnikom iz Slovenije prikazali nekaj krajših gleda­liških prizorov, medtem ko so dijaki vzgojiteljske smeri kamniške gimnazije pripravili predstavo za osnovnošolce Večstopenjske šole Vladimirja Bartola.

Osrednji del gostovanja pa je bil seveda posvečen svetovnemu dnevu fi­lozofije. V tem okviru je dopoldne po­tekala delavnica, kjer so sodelujoči dijaki obeh šol pod vodstvom mentorjev ter mladega slovenskega filozofa, so­ciologa, predavatelja in debaterja Mihe Andriča obravnavali letošnjo temo dneva filozofije. To je strah, ki je po An­dričevih besedah danes dostikrat poli­tični termin, s strahom namreč politi­čne oblasti večkrat pritiskajo na drža­vljane, da le-ti na koncu ne naredijo nič in prelagajo odgovornost na druge. Prav ta strah mora filozofija razbijati, je de­jal Andrič, ki je drugače filozofijo defi­niral kot poskus, da se stvari vidijo dru­gačne, kot so, da se nanje gleda onkraj videza oz. da se vidijo stvari, ki jih dru­gi ne vidijo.

Včerajšnji dan pa je bil za Kamni­čane tudi priložnost, da spoznajo slo­venski Trst, kar so s popoldansko ek­skurzijo tudi storili, pri čemer so se po­dali tudi na bazovsko gmajno ter se po­klonili spominu na bazoviške junake. Že dopoldne pa sta jih z zgodovino in zna­čilnostmi slovenskega šolstva v Italiji se­znanila prof. Marija Kristina Milič in ravnatelj Marko Jarc, ki je med drugim tudi opozoril na politični pomen dejstva, da v večini krajev, kjer živijo Slovenci v Italiji, deluje slovenska šola, pa čeprav gre za majhno realnost. Tudi licej Slom­šek je s svojimi 90 dijaki majhna real­nost, ki pa nudi veliko in se bori za svo­jo avtonomijo ter se drži trdno, k čemur je Jarc pozval tudi slovenske goste, čeprav živijo v lastni državi in imajo bolj­še delovne pogoje. Drugače se na lice­ju Slomšek po Jarčevih besedah že pri­pravljajo na vpisovanje za prihodnje šol­sko leto, ki bo steklo s 15. januarjem 2017. Jarc že zdaj vabi k vpisu, v bližnji prihodnosti pa nameravajo na šoli pri­rediti tudi informativna srečanja, pri če­mer želijo tokrat predstaviti svojo po­nudbo tudi v Benečiji.

Ivan Žerjal

Objavljeno v Primorskih novicah, v petek, 18.11.2016

Vir: http://www.primorske.si/

Tokrat o gimnaziji in »reformah«

Na ljubljanski Filozofski fakulteti s(m)o študentje nekoč nasprotovali vpeljavi usmerjenega izobraževanja, kar je tiste profesorje, ki so bili vpleteni v njegovo nastajanje, jezilo, tako da je bilo zelo dobrodošlo imeti več izpraševalcev pri diplomskih izpitih. Bolj neposredne posledice tega neposrečenega revolucioniranja srednjega šolstva (ukinjene gimnazije, ukinjeni ali na minimum reducirani splošnoizobraževalni predmeti, ukinjena dualnost poklicnih šol, novi ideološki predmeti ipd.) sem doživela na začetku poučevanja, posredne je mogoče občutiti še zdaj, kajti usmerjenemu izobraževanju je skoraj povsem uspelo zadušiti preostanke humanističnega duha, ki je v grozo pravovernih oblastnikov tradicionalno krožil/strašil po naslednicah klasičnih (in realnih gimnazij) tudi po letu 1958, po ukinitvi osemletne (klasične) gimnazije. Poskus vpeljave egalitarnejšega sistema pa je nehote ustvaril teren za naslednji revolucionarni udarec splošnemu šolstvu, ki prihaja iz docela drugačnega ideološkega kozmosa, nasprotnega tistemu, ki je napajalo usmerjeno izobraževanje. Vendar gre bolj za videz, oba sta namreč v osnovi zavezana učinkovitosti, produktivnosti in osebni in/ali družbeni koristnosti, ključnemu konceptu, ki so ga pod nazivom pragmatizem v ZDA utemeljili in razvijali evropski »prebežniki« in kolonizatorji britanskega porekla. Ali kot je menda pikro pripomnil znameniti ameriški matematik in razvijalec umetne inteligence Marvin Minsky: »… dajte mi ta denar, ki ga razsipavamo za humanistiko in umetnost, in vam bom oblikoval boljšega študenta.« Digitalna doba, katere glasnik je tudi Minsky, naj bi– kot nekoristnega – odvrgla na smetišče zgodovine balast, ki se ga šolstvo zaradi tradicije ne more otresti, in v obliki čudnih predmetov in vsebin, kot so filozofija, umetnostna vzgoja, zgodovina umetnosti, književnost ipd. še vedno vztraja v kurikulu. Nekdanji oblastniki so znali nekaj tega balasta pred štirimi in več desetletji na hitro ukiniti ali ga z reformo odstraniti. Danes se uporabljajo mehkejše metode, cilj pa je podoben: stran z nekoristnostjo. …/…/…V 20 letih mature, denimo, niti ena od treh celjskih gimnazij še ni imela priprav za maturo iz filozofije, tudi v Ljubljani in drugod je najti podobne primere, govori se tudi, da na nekaterih gimnazijah ne marajo umetnostne zgodovine na maturi, le kaj bi dijaki z njo. In trenutno, bolj na skrivaj, poteka debata o višjih in nižjih nivojih izbirnih maturitetnih predmetov, pa šepeta se, da bi lahko nekateri ostali samo na nižjem nivoju, kar pomeni drugorazrednost in jih ne bi izbirali bolj zagreti dijaki, četudi bi jih hoteli, saj bi z izbiro izpadli iz tekme za najvišje točke.

Med nekdanjim sistemom in zdajšnjim (poimenujmo ga ustaljeno neoliberalizem) se je sicer zgodila vrnitev gimnazije, splošne in strokovne. Njeno funkcijo določa Zakon o gimnazijah, ki je nadomestil Zakon o usmerjenem izobraževanju pred okroglo 20 leti (Uradni list RS, št. 12/96 z dne 29. 2. 1996), in je bil pozneje dvakrat deležen nebistvenih dopolnitev in sprememb. Zakone in pravilnike učitelji preučujemo bolj redko, pred strokovnim izpitom ali ob pritožbah, zato verjamem, da bi večina kolegov ne znala našteti ciljev iz 2. člena, razen morda prve osnovne alineje, ki pravi, da gimnazija posreduje znanje, potrebno za nadaljevanje izobraževanja v visokem šolstvu. Da gimnazija ta cilj dobro izpolnjuje, tudi na mednarodno primerljivi ravni, dokazuje beg možganov. Naši maturanti, študenti, postdiplomci iz javnega šolskega sistema, morda državni štipendisti, odhajajo kot študijski/ekonomski migranti na študij in delo v razvite države. Zelo prodorni v novačenju dobrih možganov so Nemci, ki celo financirajo Deutche Sprachdiplom I, II in najuspešnejše dijake vsako leto povabijo na študij v Nemčijo.

Gimnazija kot pripravljalnica na visokošolski študij je torej učinkovita in koristna institucija, njena obnova po kratki in uničujoči avanturi usmerjenega izobraževanja je bila primerna. Kako se udejanjajo cilji nadaljnjih alinej in ali so še koristni, pride na vrsto v prihodnosti.

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6430

Filozofija in naša družbena stvarnost

Pred dvajsetimi leti: v spominu je ostal elan, s katerim smo razvijali gimnazijsko filozofijo po vpeljavi splošne gimnazije. Bilo je prvo leto zunanje mature, zaradi katere je filozofija z 280 urami (vsaj formalno) enakovredna drugim predmetom. Izšel je prevod Palmerjevega učbenika Ali središče drži?. Tretji letnik Filozofije na maturi je že imel današnjo obliko FNM, filozofske revije za učitelje filozofije, dijake in študente, ki še kljubuje kriznim časom. Zbornik Filozofija v šoli je bil naša prva refleksija o poučevanju filozofije. Da je delo maloštevilne – vseh nas je le približno petintrideset – gimnazijske filozofske skupnosti resno, dobro in mednarodno primerljivo, potrjujejo naši maturanti iz filozofije, ki so na mednarodnih filozofskih olimpijadah (IPO) za srednješolce iz 48 držav osvojili več pohval, pa dvakrat bron in srebro ter v Atenah, grški domovini filozofije, celo zlato.

Uveljavljanje in razvijanje (gimnazijske) filozofije kot take je cilj po sebi, dolžnost vseh, ki se ukvarjamo z njo, naše najvišje dobro. /…/

Pred dvajsetimi leti se je zdelo vredno poudarjati, da ima ukvarjanje s filozofijo tudi vzvraten ugoden učinek na demokracijo, o čemer govori Pariška deklaracija o filozofiji, ki so jo podpisali eminentni filozofi na Unescovih mednarodnih študijskih dnevih v Parizu 1995. /…/

Deset let zatem je Unesco razglasil tretji četrtek v novembru za Svetovni dan filozofije. V Sloveniji se osrednja prireditev vsako leto odvije v Cankarjevem domu, kjer se zberejo dijaki, učitelji, predavatelji, ogledajo si film na naslovno temo, poslušajo predavanja, včasih tudi dijaki pripravijo svojo predstavo. O letošnji temi Nevedni, sokratski učitelj smo razmišljali v glavnem gimnazijski učitelji. /…/ Shizofrena pozicija učitelja filozofije ustvarja zanimive obrate in ima humorne nasledke v vsakdanjem šolskem življenju …

A če hočeš učiti misliti, moraš sam misliti čas, v katerem živiš. Filozofija je čas, zajet v misli. Zelo lahko je čas, našo družbeno realnost, stlačiti v izbirno temo politična filozofija; je daleč, v medijih, je virtualna.

Letošnjega oktobra ni bilo več tako: temni, upognjeni, utrujeni so v kolonah privijugali čez domača polja. Neustavljivo so spominjali na preživele taboriščnike, ki so na posnetkih iz polpretekle zgodovine prazno in malček začudeno bolščali izza bodečih žic v osvoboditelje. Avtorico je odgnalo v mesto, od koder so domačine vozili v živinskih vagonih v taborišča ali izgnanstvo nacisti, h katerih potomcem se zdaj z upanjem stekajo kolone vojnih beguncev. Sprejemni center je blizu grajskih platan, na katere so nekoč pobesili uporne Gubčeve kmete, blaten, umazan, poln do zob oboroženih uniformirancev, avtobusov, brnečih agregatov, šotorov … vse zaradi dva tisoč mirno čakajočih ljudi pod milim nebom v mrazu in v smradu smeti.

Pozabili smo na podobne prizore iz preteklosti: »Predobro ravnamo z njimi, so slabši od živali,« meni prostovoljec. In ker učiteljica izpolnjuje svojo zavezanost učenju misliti, imajo besedo dijaki. O beguncih se iz njih usuje strasten plaz besed – sovražni govor se mu reče –, necenzuriran kot na spletu, zlovešč plaz. Učiteljica filozofije obupano napiše na tablo zlato pravilo: »Drugim ne stori nečesa, česar ne želiš, da oni storijo tebi.« Da, a ti drugi niso ljudje.

Pa bi se učiteljica, ki skuša učiti misliti, zatekla s Heglom v »tihe prostore mišljenja … v katerem molčijo interesi, ki razvnemajo življenje ljudstev in individuov.«

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6309