Oznaka: Univerza

Tokrat o gimnaziji in »reformah«

Na ljubljanski Filozofski fakulteti s(m)o študentje nekoč nasprotovali vpeljavi usmerjenega izobraževanja, kar je tiste profesorje, ki so bili vpleteni v njegovo nastajanje, jezilo, tako da je bilo zelo dobrodošlo imeti več izpraševalcev pri diplomskih izpitih. Bolj neposredne posledice tega neposrečenega revolucioniranja srednjega šolstva (ukinjene gimnazije, ukinjeni ali na minimum reducirani splošnoizobraževalni predmeti, ukinjena dualnost poklicnih šol, novi ideološki predmeti ipd.) sem doživela na začetku poučevanja, posredne je mogoče občutiti še zdaj, kajti usmerjenemu izobraževanju je skoraj povsem uspelo zadušiti preostanke humanističnega duha, ki je v grozo pravovernih oblastnikov tradicionalno krožil/strašil po naslednicah klasičnih (in realnih gimnazij) tudi po letu 1958, po ukinitvi osemletne (klasične) gimnazije. Poskus vpeljave egalitarnejšega sistema pa je nehote ustvaril teren za naslednji revolucionarni udarec splošnemu šolstvu, ki prihaja iz docela drugačnega ideološkega kozmosa, nasprotnega tistemu, ki je napajalo usmerjeno izobraževanje. Vendar gre bolj za videz, oba sta namreč v osnovi zavezana učinkovitosti, produktivnosti in osebni in/ali družbeni koristnosti, ključnemu konceptu, ki so ga pod nazivom pragmatizem v ZDA utemeljili in razvijali evropski »prebežniki« in kolonizatorji britanskega porekla. Ali kot je menda pikro pripomnil znameniti ameriški matematik in razvijalec umetne inteligence Marvin Minsky: »… dajte mi ta denar, ki ga razsipavamo za humanistiko in umetnost, in vam bom oblikoval boljšega študenta.« Digitalna doba, katere glasnik je tudi Minsky, naj bi– kot nekoristnega – odvrgla na smetišče zgodovine balast, ki se ga šolstvo zaradi tradicije ne more otresti, in v obliki čudnih predmetov in vsebin, kot so filozofija, umetnostna vzgoja, zgodovina umetnosti, književnost ipd. še vedno vztraja v kurikulu. Nekdanji oblastniki so znali nekaj tega balasta pred štirimi in več desetletji na hitro ukiniti ali ga z reformo odstraniti. Danes se uporabljajo mehkejše metode, cilj pa je podoben: stran z nekoristnostjo. …/…/…V 20 letih mature, denimo, niti ena od treh celjskih gimnazij še ni imela priprav za maturo iz filozofije, tudi v Ljubljani in drugod je najti podobne primere, govori se tudi, da na nekaterih gimnazijah ne marajo umetnostne zgodovine na maturi, le kaj bi dijaki z njo. In trenutno, bolj na skrivaj, poteka debata o višjih in nižjih nivojih izbirnih maturitetnih predmetov, pa šepeta se, da bi lahko nekateri ostali samo na nižjem nivoju, kar pomeni drugorazrednost in jih ne bi izbirali bolj zagreti dijaki, četudi bi jih hoteli, saj bi z izbiro izpadli iz tekme za najvišje točke.

Med nekdanjim sistemom in zdajšnjim (poimenujmo ga ustaljeno neoliberalizem) se je sicer zgodila vrnitev gimnazije, splošne in strokovne. Njeno funkcijo določa Zakon o gimnazijah, ki je nadomestil Zakon o usmerjenem izobraževanju pred okroglo 20 leti (Uradni list RS, št. 12/96 z dne 29. 2. 1996), in je bil pozneje dvakrat deležen nebistvenih dopolnitev in sprememb. Zakone in pravilnike učitelji preučujemo bolj redko, pred strokovnim izpitom ali ob pritožbah, zato verjamem, da bi večina kolegov ne znala našteti ciljev iz 2. člena, razen morda prve osnovne alineje, ki pravi, da gimnazija posreduje znanje, potrebno za nadaljevanje izobraževanja v visokem šolstvu. Da gimnazija ta cilj dobro izpolnjuje, tudi na mednarodno primerljivi ravni, dokazuje beg možganov. Naši maturanti, študenti, postdiplomci iz javnega šolskega sistema, morda državni štipendisti, odhajajo kot študijski/ekonomski migranti na študij in delo v razvite države. Zelo prodorni v novačenju dobrih možganov so Nemci, ki celo financirajo Deutche Sprachdiplom I, II in najuspešnejše dijake vsako leto povabijo na študij v Nemčijo.

Gimnazija kot pripravljalnica na visokošolski študij je torej učinkovita in koristna institucija, njena obnova po kratki in uničujoči avanturi usmerjenega izobraževanja je bila primerna. Kako se udejanjajo cilji nadaljnjih alinej in ali so še koristni, pride na vrsto v prihodnosti.

Alenka Hladnik

Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6430