»Filozofija nas opozarja na kontekst, v katerem okoljski problemi sploh vznikajo.«

Ob svetovnem dnevu filozofije o vlogi te vede pri soočanju z okoljsko krizo

Danes obeležujemo UNESCOv svetovni dan filozofije, ki je letos posvečen potrebi po tem, da se pri reševanju množice kriz, s katerimi se soočamo, obrnemo tudi k filozofskemu premisleku. Ob tej priložnosti v Slovenskem filozofskem društvu z različnimi spletnimi dogodki poudarjajo predvsem pomen filozofije v reševanju podnebne krize, izdali pa so tudi knjižico z naslovom Osnove okoljske etike. Z avtorjem knjižice in predsednikom društva dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Alja Zore.

»Filozofija se želi vprašati, kako sploh pridemo do takšnih duhovnih razpoloženj in miselnih okvirjev, da lahko sprožimo planetarno krizo.«

Vir in posnetek na: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/11/dan-filozofije/

Ali smo okoljsko opismenjeni?

Virtualna okrogla miza ob svetovnem dnevu filozofije

Vsak tretji četrtek v novembru praznujemo UNESCO svetovni dan filozofije. UNESCO, ki poudarja pomen filozofije kot najbolj univerzalne vede vseh časov in prostorov, hkrati opozarja na vrednost praktično usmerjenih filozofskih študijev, zato je bila letošnja tematika dneva filozofije posvečena okoljski etiki in njeni vlogi pri ohranjanju našega življenjskega sveta.

Letošnja tema virtualne okrogle mize, ki so jo 18. novembra tradicionalno organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut ter Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, je bila naslovljena Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Njen namen je bil poudariti pomen filozofije v reševanju podnebne krize, o čemur so razpravljali dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Nadja Furlan Štante (Znanstveno-raziskovalno središče Koper), dr. Luka Omladič (Inštitut za aplikativno etiko), Niko Šetar (Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) ter študenti, dijaki in učenci.

Poseben gost okrogle mize je bil predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je čestital celotni filozofski znanosti, saj je po njegovih besedah le-ta pomemben akter na globalnem področju reševanja podnebne krize. Poudaril je tudi pomen poučevanje filozofije, saj se jo, tako kot matematiko, kontinuirano poučuje že od antike naprej. Uvodnemu pozdravu se je iz pariškega UNESCO zasedanja pridružil tudi Gašper Hrastelj, direktor Urada za UNESCO in generalni sekretar Slovenske nacionalne komisije za UNESCO.

Gostje okrogle mize so z moderatorjem dr. Tomažem Grušovnikom, izrednim profesorjem za filozofijo vzgoje in izobraževanja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, odprli teme, ki se navezujejo na okoljsko krizo in izgledov za prihodnost, človekovo moralno odgovornost do okolja, pravično razporeditve bremen podnebnih sprememb in onesnaževanja, izkoriščanja okolja z drugimi oblikami eksploatacije, izobraževanja za okoljsko etiko in trajnostni razvoj.

Svetovno priznana klimatologinja, soprejemnica Nobelove nagrade leta 2007 dr. Lučka Kajfež Bogataj je predstavila podatke, ki jasno kažejo na posledice antropogenega – človekova vpliva na okolje. »Danes imamo podatke, ki slonijo na 140-letnih opazovanjih in delovanjih satelitov, ki jasno kažejo na podnebne spremembe. Energijo, ki jo vedno več potrebujemo, jo še vedno zažgemo in tako dobimo produkt CO2. Polovico tega izgorevanja gre v ozračje. Tudi v Sloveniji imamo zelo nazorne podatke, kako se je naša država ogrevala. Zato ne drži, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja z globalnim segrevanjem, ampak nočemo vedeti,« je poudarila Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Dr. Luka Omladič, okoljski filozof in okoljski aktivist z Inštituta za aplikativno etiko je predstavil podatke, ki kažejo, da je za polovico izpusta CO2 odgovornih deset procentov najbogatejših na svetu: »Gre za neravnovesje v odgovornosti. Kaj pomeni beseda odgovoren – na to vpliva življenjski slog (prehrana, potovanja itd.). Bogatejši so tisti, ki so bolj odporni na škodo, lažje se ji izognejo, sanirajo (npr. pri požarih v Kaliforniji bogati imajo svoje gasilke enote okoli svojih hiš). Torej tisti, ki so reprezentirani v odločevalskih procesih, se morajo najbolj spremeniti, ampak se ne, ker so odporni na spremembe. Poanta podnebnega gibanja je poudarjanje pravičnosti. Vendar ne gre le za pravičnost, ampak to postaja del razrednega diskurza.«

Prisotni so se strinjali, da se v bodoče organizira širše srečanje, na katerem se vključi več deležnikov, saj okoljsko problematiko ljudje zaznamo le skozi znanost, kar je abstrakcija, oddaljena od vsakodnevnega razumevanja. Poleg tega je potrebno prepoznati voditelje, ki lahko pripomorejo k spremembam, zato je pri reševanju problema potrebna interdisciplinarnost. Z reševanjem okoljske problematike se ukvarja tudi mlajša populacija, zato so svoje poglede na okoljsko etiko predstavili učenci Srednje šole Domžale, dijaki Prve Gimnazije Maribor in Gimnazije Ilirska Bistrica ter študenti Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Slednji so na podlagi raziskav ugotovili, da se najmlajši bolj zavedajo narave in bolj sočustvujejo z njo, kar je potrdila tudi vzgojiteljica Tina Mahnič iz Vrtca Košana. Ob tem je dr. Lučka Kajfež Bogataj poudarila, da je potrebno šolske kurikulume pri različnih predmetih dopolniti tudi s temami s področja podnebnih sprememb.

K boljšemu razumevanje zelo aktualne družbene teme bo pripomogla tudi knjižica Osnove okoljske etike, ki jo je izdalo Slovensko filozofsko društvo in je javno dostopna na njihovi spletni strani.

Vir: https://www.si21.com/Svet/Ali-smo-okoljsko-opismenjeni/

Ob svetovnem dnevu filozofije okrogla miza o etiki in okoljski pismenosti

Ob svetovnem dnevu filozofije je na spletu potekala okrogla miza z naslovom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. Namenjena je bila osveščanju globalnega prebivalstva glede izjemnega pomena filozofije za negovanje kritičnega mišljenja, kulture dialoga, miru in promocije človekovih pravic, so zapisali njeni pripravljavci.

Zbrane je uvodoma nagovoril predsednik Mednarodne zveze filozofskih društev Luca Maria Scarantino, ki je med drugim poudaril, da v sodobnosti filozofija sodeluje z drugimi vedami ter izpostavil pomen poučevanja filozofije, ki je ob matematiki edina disciplina, ki se jo neprekinjeno poučuje od antike naprej, saj, kot je dejal, ravno filozofija človeku ponuja pomembno orientacijo v nepredvidljivem svetu.

Filozof Tomaž Grušovnik, ki je povezoval okroglo mizo, je poudaril, da je filozofija zaradi nerazumevanja večkrat odrinjena iz javnega življenja, zato se je Unesco odločil, da njeno vrednost izpostavi ob svetovnem dnevu filozofije. Obeležujemo ga na tretji četrtek v novembru, letošnja tema je posvečena okoljski etiki.

Generalni sekretar slovenske nacionalne komisije za Unesco Gašper Hrastelj je spomnil, da v Sloveniji svetovni dan filozofije v Sloveniji obeležujemo od leta 2005. Kot je poudaril, je želja Unesca, “da se vse pluralnosti in izzive, s katerimi se sooča svet, naredi razumljive s pomočjo filozofije”.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj se je najprej posvetila vprašanju, kako vemo, da se podnebje spreminja kot posledica človekovega vpliva na okolje. Kot je povedala, meteorologija razpolaga s podatki opazovanj za obdobje več kot 150, poleg tega je vrsta indicev, ki kažejo, kako se je naš življenjski slog spremenil v zvezi z rabo energije. Po njenih besedah je jasno, da se podnebje spreminja, pri čemer je prstni odtis človeka jasno viden.

Okoljski filozof Luka Omladič se je med drugim osredotočil na vprašanje podnebne pravičnosti, ki je, kot je dejal, v središču razprav o podnebnih spremembah. Po njegovih besedah je dejstvo, da je za polovico izpustov ogljika odgovornih deset odstotkov najbogatejših ljudi na svetu, medtem ko je glede škode ravno obratno; bogatejši so odpornejši na škodo. Vendar pa imajo moč odločanja v rokah bogati, ne le posamezniki, ampak tudi korporacije. Ker bi se torej morali spremeniti bogati, je podnebna pravičnost tako izpostavljena pri podnebnem gibanju, je pojasnil.

Teologinja Nadja Furlan Štante se je posvetila odnosa religije do okoljske problematike. Po njenih besedah imajo religije, ne glede na to, da živimo v sekulariziranem svetu, pomembno vlogo pri oblikovanja našega odnosa do narave. Judovstvo, krščanstvo in islam so vsi močno potopljeni v antropocentristično miselno paradigmo, je pa po njenih besedah zanimivo, da vse tri religije v zadnjih desetletjih močno brskajo po svoji teološki doktrini in iščejo t.i. ekološko potrjujočo okoljsko duhovnost.

Lučka Kajfež Bogataj je med drugim opozorila še, da je okoljski aktivizem potreben na vseh ravneh in dodala, da pogreša vključevanje akterjev iz vrst znanosti. Sama sicer zadnje čase vlaga napore v to, da bi se okoljske vsebine vključile v šolski sistem. Menila je tudi, da so klimatologi “svoje že oddelali”, da so zdaj na vrsti drugi, tudi filozofija, zato je pripravila več vprašanj – med drugim bi potrebovali odgovor na vprašanje, kdo lahko odloča o prihodnosti sveta.

Mladi raziskovalec z oddelka za filozofijo na mariborski filozofski fakulteti Niko Šetar pa je spregovoril o tem, zakaj je mogoče večkrat slišati, da podnebne spremembe ne obstajajo. Kot je dejal, za tem stojijo mednarodne korporacije, ki jim ni v interesu, da bi sprejeli zelene politike in ki poskušajo ohranjati status quo. Da bi preprečili sprejemanje zelenih politik, pošiljajo lobiste, ki ljudi prepričujejo, da podnebne spremembe ne obstajajo, obenem poskušajo neposredno vplivati na znanstvenike.

V razpravi, ki so jo organizirali Slovensko filozofsko društvo, Društvo za razvoj humanistike, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pedagoški inštitut in Slovenska nacionalna komisija za Unesco, so sodelovali tudi študenti, dijaki in učenci.

Vir: http://znanost.sta.si/2967872/ob-svetovnem-dnevu-filozofije-okrogla-miza-o-etiki-in-okoljski-pismenosti

O »šampanjski distribuciji«, grešni naravi in okoljski (ne)etiki

Podnebna pravičnost ali kako je za polovico izpustov ogljika odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi sveta, ki so tudi najbolj odporni na škodo.

Živimo v geološki dobi, antropocenu, v katerem človekov vpliv na okolje spreminja geološko strukturo planeta in v katerem so vremenski ekstremi in posledično naravne katastrofe postali »običajen« pojav. Države, tudi Slovenija, ne ukrepajo, kot bi morale. Zakaj in kje naša okoljska etika šepa?

Od leta 1850 do danes so se emisije CO2 v ozračju povečale za polovico. »Dvomiti o tem, da se podnebje globalno spreminja in da tudi Slovenija ni izjema, saj ima že od 80. let prejšnjega stoletja pretopla leta, kaže na to, da tega nočemo vedeti,« je na okrogli mizi, pod katero se je podpisalo pet organizatorjev, med njimi tudi Slovensko filozofsko društvo in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Po drugi svetovni vojni raba fosilne energije narašča, porabimo pa jo na primitiven način: zažgemo jo. Torej nismo boljši od jamskega človeka. Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Čeprav so si bili razpravljavci enotni, da okoljska kriza ni le kriza pravičnosti, temveč je tudi družbena in razredna kriza, kriza (ne)enakosti spolov, religije, simbolnih vrednot …, pa ostaja med osrednjimi vprašanji o podnebnih spremembah tisto o podnebni pravičnosti. Z grafom šampanjskega kozarca jo je ponazoril okoljski filozof dr. Luka Omladič:

Tako poudarjena podnebna pravičnost ni moralizem. Ampak postaja poltičen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distirubcija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Dr. Luka Omladič

»Za polovico izpustov ogljika je odgovornih 10 odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Spodnja polovica najrevnejših je globalno odgovorna le za sedem odstotkov izpustov.« Glede škode je ravno obratno. Bogatejši, kaže »kozarec«, so bolj odporni na škodo, lažje se ji ognejo in jo prebolijo. »Vemo, da moramo v primeru zmanjšanja izpustov spremeniti življenjski slog in prakse podjetij. A katera podjetja je treba reformirati in kateri slog spremeniti? Odgovor je jasen: Tista, na vrhu šampanjskega kozarca,« je še dejal. Tako poudarjena podnebna pravičnost po njegovem ni moralizem, ampak postaja političen in tudi razredni diskurz, ker izpostavlja dvoje: da je »šampanjska distribucija« tista, ki generira podnebno krizo in istočasno blokira njeno reševanje. Ali kot je opozorila Bogatajeva: da različen okoljski odtis ne obstaja le med državami, ampak tudi med spoloma: »Samski moški ima za skoraj tretjino večji okoljski odtis kot samska ženska.«

Kaj pa religije in okoljska pismenost?

V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi. Vse ostalo je interpertacija grešnosti. Dr. Nadja Furlan Štante

Izjemno vlogo imajo, odgovarja teologinja dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, saj so »ohranjevalke in tudi proizvajalke smisla vrednot«. Judovstvo, krščanstvo in islam v zadnjih desetletjih močno brskajo po teološki doktrini glede okoljskega vprašanja in kritično preizprašujejo tudi svoja tolmačenja svetopisemskih pasusov, kot je, denimo, pasus o človeku kot kroni stvarstva, dodaja Štantetova: »V krščanski doktrini je narava, denimo, grešna sama po sebi, vse ostalo je interpretacija grešnosti«.

Mednarodne korporacije zaradi profita preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo. Tako prikrivanje resnice v filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost. Niko Šetar

Če se mladi raziskovalec na mariborski Filozofski fakulteti Niko Šetar strinja, da so mladi najbolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb, pa Bogatajeva opozarja tudi na starejšo populacijo, ki težko prenaša vremenske pritiske. Bogatajeva sicer pogreša okoljski aktivizem in še več osveščanja pri stroki, zadolženi za okoljsko področje in upa, da bodo premiki čim prej v šolskem sistemu. Kako? »Da podnebne vsebine smiselno vključimo v kurikulum pri različnih predmetih.« Okoljsko bolj izobraženi ljudje bodo manj nasedali manipulacijam velikih korporacij, ki po Šetarju zgolj zaradi dobičkov »preprečujejo sprejemanje novih zelenih politik prek lobistov, ki prepričujejo politike in javnost, da podnebne spremembe ne obstajajo«. Tako prikrivanje resnice filozofija imenuje spoznavna škodoželjnost.

Polona Malovrh

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/o-sampanjski-distribuciji-gresni-naravi-in-okoljski-ne-etiki/

Svetovni dan filozofije

Generalna skupščina Združenih narodov je tretji četrtek v novembru v vsakem letu razglasila za svetovni dan filozofije, k obeleževanju katerega vsako leto posebej pod drugim naslovom vabi UNESCO. Tako prav danes obeležujemo svetovni dan filozofije, ki je mati vseh znanosti in vzpodbuja kritično mišljenje ter preizpraševanje predpostavk v skladu s katerimi živimo. Letošnji osrednjo dogodek v Sloveniji poteka pod geslom Filozofija v antropocenu – etika in okoljska pismenost. K pogovoru smo povabili Tomaža Grušovnika, filozofa in predavatelja na pedagoški fakulteti univerze na Primorskem.

Posnetek na: https://cba.fro.at/528407

Oblikovanje prispevka: Nika Škof

Vir: https://www.agora.at/news/detail/svetovni-dan-filozofije-i-welttag-der-philosophie

Kolokvij filozofije športa 2021

Slovensko društvo za filozofijo športa in Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani vas vabita k sodelovanju na letnem kolokviju filozofije športa, ki bo potekal v sredo, 17. novembra 2021 s pričetkom ob 15h.

Glede na trenutno zdravstveno situacijo se predvideva, da bo kolokvij potekal v  živo v predavalnici D na Fakulteti za šport v Ljubljani, ob izpolnjevanju aktualnih PCT pogojev.

Kolokvij se umešča v sklop dogodkov ob vsakoletnem UNESCOvem svetovne  dnevu filozofije, ki ga bomo v Sloveniji obeležili v četrtek, 18. 11. 2021. Več na http://www.danfilozofije.net/

Namen kolokvija je prikazati dejavnost filozofije športa in širše humanistike športa v Sloveniji ter vzpodbuditi dialoški razmislek ob pomembnih filozofskih vprašanjih povezanih s športom.  Kolokvij zato tematsko ni zamejen. Poleg raziskovalcev so k sodelovanju s svojimi prispevki  povabljeni tudi študenti Fakultete za šport in drugih fakultet, ter ostala zainteresirana javnost.

Povzetek referata (do 150 besed) pošljite na e-naslov philosophy.sport@gmail.com, in sicer  najkasneje do petka 5. novembra 2021. Programski odbor bo prispele povzetke pregledal in  potrdil do 8. novembra 2021, nato bo pripravljen program kolokvija, ki bo razposlan širši  zainteresirani javnosti. 

Posnetke predstavitev referatov na preteklih kolokvijih si lahko ogledate na Youtube strani  Slovenskega društva za filozofijo športa:

https://www.youtube.com/channel/UCVqRAIKVYJhtaaQaDa2bX-g/playlists

V upanju, da se srečamo na kolokviju, Vas lepo pozdravljam!

Dr. Jernej Pisk, predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa

Napotili:

http://www.filozofija-sporta.si/

https://www.facebook.com/filozofija.sporta

Poučevanje mišljenja – filozofsko raziskovanje v razredu

V četrtek, 8. aprila 2021 ob 18. uri, vabljeni na spletno predavanje Slovenskega filozofskega društva. Predavala bo priznana predavateljica prof. ddr. Daniela G. Camhy iz avstrijskega Inštituta za filozofijo z otroki in mladostniki, ki deluje v okviru Univerze v Gradcu. Predavanje z naslovom “Teaching Thinking – Philosophical Inquiry in the Classroom” bo potekalo v angleškem jeziku.

Predavanja se lahko udeležite na naslednji povezavi:

Join Zoom Meeting

https://uni-lj-si.zoom.us/j/93728870344

Prof. ddr. Daniela G. Camhy je ustanoviteljica in vodja Inštituta za filozofijo z otroki in mladostniki, ki je lani obeležil 35. obletnico obstoja in je bil prvi tovrsten inštitut v Evropi. Predavala je na več univerzah v Evropi in Aziji, od leta 1990 poučuje na Inštitutu za filozofijo na graški univerzi. Njena področja raziskovanja in poučevanja so: filozofija jezika, lingvistika, praktična filozofija in etika, filozofija vzgoje, filozofiranje z otroki in mladostniki, didaktika filozofije, človekove pravice, politična vzgoja in demokracija.

Predavateljica vodi seminarje in delavnice za študente, pedagoške delavce in starše v številnih državah. Deluje tudi kot svetovalka šolam, fakultetam in nevladnim organizacijam. Organizirala in vodila je več kot 35 raziskovalnih in evropskih projektov. Med drugim je tudi ustanovna članica ICPIC (International Council for Philosophical Inquiry with Children) ter SOPHIA (the European Foundation for the Advancement of Doing Philosophy with Children). Za svoje delo je prejela več uglednih priznanj, med drugim mednarodno nagrado Henri La Fontaine za humanizem (2012).

Vabljeni!

Dogodek finančno podpira Avstrijski kulturni forum iz Ljubljane

Filozofija z otroki kot pot h kritičnemu mišljenju

Obveščamo vas, da bo imel v torek, 16. 2., ob 18. 30 uri v okviru Slovenskega filozofskega društva predavanje doc. dr. Bruno Ćurko s Filozofske fakultete Vseučilišča v Splitu.

Tokratno predavanje bo namenjeno filozofiji za otroke in bo imelo naslov “Filozofija s djecom kao put k kritičkom mišljenju”, vključevalo bo tudi praktično delavnico. Potekalo bo v hrvaškem jeziku.

Pridružite se lahko prek naslednje povezave:

Join Zoom Meeting
https://uni-lj-si.zoom.us/j/96106865620?pwd=anhSZ0N0VVRnNTFhOUxYNE41a1BoQT09
Meeting ID: 961 0686 5620
Passcode: 154407

Prisrčno vabljeni na filozofsko druženje in izmenjavo izkušenj!

Doc. dr. Bruno Ćurko je med drugim utemeljitelj in tajnik Udruge Mala filozofija iz Zadra ter soavtor vseh njihovih programov in projektov. Od leta 2007 je član hrvaške delegacije in mednarodne žirije na Mednarodni filozofski olimpijadi. Je soavtor več knjižnih del, med drugim je tudi soavtor učbenikov in priročnikov s področja etike. Področja njegova delovanja so: filozofija vzgoje, neformalno izobraževanje, filozofija za otroke, hrvaška filozofija in civilna družba.

Tanja Pihlar

Napotilo:
https://www.petit-philosophy.com/hr/pocetna

Unescov svetovni dan filozofije na Gimnaziji Novo mesto

Dijaki Gimnazije Novo mesto so se pred kratkim udeležili tudi dogodka ob Unescovem svetovnem dnevu filozofije. Letošnja tema je bila Umetna inteligenca in transhumanizem. Dijaki 4. letnikov so pri urah filozofije ustvarjali avtentične izdelke. Nekateri dijaki so v skupinah pripravili vprašanja za strokovnjake (filozofe ter raziskovalce umetne inteligence), ki so bili gostje osrednjega dogodka – okrogle mize, ki je v organizaciji Slovenskega filozofskega društva letos potekala prek Zooma. Drugi dijaki so ustvarjali umetniške izdelke (ilustracije, stripe, filme, poezijo, kratke zgodbe) na izhodiščno temo. Pripravili smo tudi virtualno razstavo teh izdelkov, ki je dostopna na povezavi https://galerijozofija.wixsite.com/gimnm.

Vabljeni k ogledu.

Uroš Lubej

Ko algoritem odloča o življenju in smrti: se bomo podredili tehnologiji?

“Po tem, ko smo končno iznašli igračo, ki se je nikoli ne naveličamo, moramo zdaj začeti omejevati njeno uporabo,” pravi filozof Tomaž Grušovnik, s katerim smo se pogovarjali o (moralnih) dilemah umetne inteligence. Sodobno tehnologijo in umetno inteligenco so namreč filozofi te dni vzeli pod drobnogled ob letošnjem svetovnem dnevu filozofije.

Danes imamo “igračo”, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. 

Obeta se nam namreč tehnološka prihodnost, za katero ni jasno, kakšna bo, pravijo strokovnjaki. Vsekakor pa si bomo morali sami sestaviti pravila, kako bomo z umetno inteligenco sobivali. In pri tem bomo morali aktivno sodelovati na vseh ravneh družbe, tudi z vzgojo in zaščito demokratičnih ustanov in demokracije, z zavedanjem, da družba potrebuje kritično mišljenje, in živahno razpravo, ne tišino, ki vodi v suženjstvo. Pravila igre bodo morala biti jasna, nadzor pa strog, da bodo nove tehnologije ostale sredstvo, ne gospodar, avtonomni sistemi pa ne bodo zameglili naše presoje, moralnih načel in celo odnosa do življenja.

Pazi, kaj si želiš, pravijo. “Spomnim se svojih otroških sanj o tem, da bi se slike v Atlasu živali spreminjale. Danes je to realnost, ki jo imamo v žepu v obliki pametnega telefona. Včasih si moral čakati na naročeno videoigrico in še kaj, danes imamo ‘igračo’, na kateri je v vsakem trenutku vse, kar želimo – pa to ni rešilo naših težav. Igrače se sicer ne naveličamo, ampak zdaj nas zasvoji. Ko smo si uresničili eno željo, se je očitno pojavil nov problem,” pravi sogovornik.

Filozofija sicer postavlja zanimiv okvir debati o umetni inteligenci in tehnološki prihodnosti. “Filozofija nas namreč uči, da se sprašujemo o rešitvah, da gledamo z druge plati, ter ponuja koncepte za razmislek o življenju in situacijah. Filozofija nas uči, da želja ne gre zgolj zadovoljevati, ampak jih je treba postaviti v kontekst in se vprašati: so sploh upravičene? Jih torej premisliti, preobraziti …” 

A kakšen bo naš kontekst v prihodnosti? Kaj nas čaka ob napovedih vse večjega vključevanja umetne inteligence v naš vsakdan? “Kakšen bo ta svet, si še ne znamo predstavljati, saj bodo nove tehnologije posegle v vse pore življenja. Ne gre namreč za nevtralno orodje umetna inteligenca spreminja način ravnanja, vedenja, tako rekoč postavlja novo družbeno infrastrukturo. Podobno kot izum avtomobila ni samo nadomestil voza, ampak je zahteval arhitekturne spremembe v obliki avtocest, bencinskih črpalk … Bo pa učinek informacijske tehnologije še veliko močnejši.” 

Nevarnost ni v tem, da bi nas tehnologija nadvladala, ampak v tem, da se bi se ji sami podredili

Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.

Ob teh napovedih človeštvo krmari med skoraj otroškim navdušenjem in velikim strahom. Všeč nam je svet, kjer so informacije na dosegu roke, svet, ki je povezan. Kako samoumeven je postal, ugotovimo šele, če se spletna povezava prekine. Obstaja pa tudi veliko strahov.

“Mnogi strahovi so neutemeljeni. Eden glavnih je, da nas bodo roboti nadvladali kot terminatorji, da bo umetna inteligenca dobila zavest in postala akter, kot smo danes ljudje, kar bi pomenilo, da bi imela voljo in bi lahko bila zlobna, ter si nas podjarmila, zasužnjila, kot so nekoč to počeli kolonizatorji,” pravi Grušovnik.

Ocenjuje, da je problem pravzaprav obraten: “Pravzaprav mi svoje mišljenje prostovoljno čedalje bolj prilagajamo umetni inteligenci. Osnovna težava torej ni v tem, da bi nas roboti nadvladali, ampak da bomo mi začeli razmišljati na način robotov.” 

Torej si sami jemljemo svoje mesto? “Vsakič, ko iščemo po Googlu, pustimo, da Google išče po nas. Druge podobne storitve prav tako. In potem se to prepleta z našimi življenji. Danes večino časa porabimo za klikanje. Na nek način nas naprave učijo biti kot one same, kot stroji in tukaj vidim težavo.”

Ko ni osebne odgovornosti, lahko popustijo (moralne) zavore

Ogromna težava pa so etične dileme. “Največji moralni izziv, ki ga vidim, so avtonomni sistemi, recimo pametni avtomobili in droni. Zakaj? Ker so te naprave sposobne “sprejemati” odločitve. V skrajnih primerih so se zmožne odločiti, čigavo življenje bodo vzele, čigavo obvarovale. Pametno vozilo takšno odločitev sprejme v primeru dileme, koga obvarovati. Vzemimo za primer vprašanje, ali zbiti pešca in zavarovati voznika  ali obvarovati pešca ter zapeljati v zid in ogroziti voznika. Odločitev je prepuščena algoritmu, programu, in to so problematične odločitve. Še posebej če si predstavljamo prihodnost, v kateri imamo drone, ki nadzorujejo prebivalstvo, in jim je prepuščeno odločanje o tem, kdaj bodo koga likvidirali. V takšnem svetu začnemo izgubljati moralno odgovornost. Ni več jasno, kdo je odgovoren programer, država, naročnik naprav? Kaj če te osebe sploh ni več, če se je morda zamenjala vlada, morda je upravljavec umrl, te naprave pa so še kar v zraku? Izgublja se moralna odgovornost.”

Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje?

In to je nevarno, pravi sogovornik. “Zgodovina vojskovanja nas uči, da v ospredje vedno stopijo orožja, s katerimi je mogoče občutek odgovornosti na strani posameznika zmanjšati. Verjetnost, da bo nekdo uporabil napravo, da nekoga likvidira, je namreč precej večja, če pri tem ne bo prisoten, kot če se bo moral neposredno soočiti z nasprotnikom. To potrjujejo vojaške psihološke raziskave. Vojaki, ki streljajo na bojišču, imajo nato pogosto travme in slabo vest, zato ne streljajo oziroma morajo opraviti trening, da sploh začnejo uporabljati orožje. Vojska pa seveda želi, da bi bilo teh zavor čim manj. In zavore izginejo predvsem, ko z obzorja izgine sovražnik. Lažje je uporabiti top kot nož. Tisti, ki so upravljali s topovi, niso imeli slabe vesti. Tudi ne tisti, ki so z letali metali bombe,  saj sovražnik ni več oseba pred teboj, ampak pika na zaslonu. Zato vojska stremi k uporabi tehnologij, pri katerih se zmanjšajo človeški faktorji, ki ugovarjajo uporabi orožja. Kaj je torej za vojsko bolj pripravnega kot avtonomen sistem, ki sam izvršuje dejanja, tako da nima nihče slabe vesti, da se z nekom bojuje? Tukaj vidim velik problem, saj smo v zadnjih 20 letih že videli skokovit porast uporabe brezpilotnih letal. V prihodnje bomo tako potrebovali krepitve demokratičnih ustanov, čim več neodvisnih komisij, neodvisnih teles, nadzor nad industrijo, vojsko, notranji nadzor … Če stvari prepustimo zgolj hierarhičnim strukturam v družbi, potem lahko zavore hitro popustijo.”

Paradoks: Toliko informacij – tako malo širine

Potem je tukaj seveda vprašanje zasebnosti in svobode. “Danes smo dostopni na spletu in nekateri algoritmi ne prepoznajo le naših navad, ampak tudi naša prepričanja, preference, kaj nam je všeč, kaj nam ni … In tako se na nek način vcepljajo v naše že obstoječe miselne pristranskosti. Ena od pristranskosti je recimo ta, da so nam na nezavedni ravni bolj všeč informacije, s katerimi se strinjamo, kot tiste, s katerimi se ne. Primer: če sem ljubitelj psov, je verjetnost, da bom bral članke, ki pozitivno govorijo o njih, večja kot verjetnost, da bom bral članke o prednostih mačk. Skratka, pri sprejemanju informacij smo pristranski in težimo k temu, da še posebej sprejemamo tiste, ki se skladajo z našimi predhodnimi prepričanji – na delu je potrditvena pristranskost. Če pa zdaj v to vključimo še brskalnike in algoritme, se pristranskost še stopnjuje, saj si brskalnik zapomni mojo zgodovino, ve, kaj rad klikam, in mi že vnaprej ponudi rezultate, ki mi bodo všeč. Torej dobimo eksponentno pristranskost, ki rezultira v to, da živimo v informacijskih mehurčkih. In tukaj pride do velikega protislovja. Informacijska tehnologija naj bi nam olajšala dostop do znanja, a nam na nek način zapira miselni prostor.”

In še dodatno polarizira že tako vse bolj polariziran svet? “Mislim, da k temu zelo prispeva in da se lahko zaradi tega zmanjšuje možnost kritičnega mišljenja, če v družbi ni protiuteži, ki skušajo ta pojav kompenzirati. Recimo vzgoja za kritično državljanstvo, za medije … Starejše generacije so vajene, da je vse, kar je objavljeno, suho zlato, saj je včasih veljalo, da so šle informacije pred objavo čez sito, tudi preko urednika, zdaj pa lahko na Twitterju vsak objavi kar koli, objavljena vsebina pa na marsikoga deluje podobno kot objava kakšnega znanstvenika. In zaradi pristranskosti, ki sem jih že omenil, temu hitro verjamemo, celo prej kot znanstveniku.” 

Ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.

“Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno”

Potrebujemo torej vzgojo za informacijsko družbo in kritično mišljenje. “Če tega ni, se nam lahko zgodi, da pristanemo pri čudnih idejah, kot je tista o sistemu družbenega kredita. To so problematične ideje, saj se ne skladajo z osnovno idejo družbene organiziranosti. Država pri nas temelji na svobodi posameznika, svoboda posameznika je povezana z avtonomijo posameznika, da se sam odloča, in da je, ko meni, da se drugi motijo, seveda sposoben povedati: ‘Mislim, da se motite,’ pri tem pa navesti argumente. Sistemi družbenega kredita, v katerih te drugi nagrajujejo za sebi všečna mnenja, pa peljejo v konformizem, v to, da začnemo dajati všečna mnenja in to zmanjša stopnjo svobode.” 

Konformizem, ki pa je tehnološkim gigantom in še komu marsikdaj zelo po godu, še posebej gre uporaba tehnologije v nenavadne smeri na Kitajskem … “Mislim, da je pot odvisna od vrednot, ki jih imamo. Zdi se mi, da se je za zdaj izkazalo, da sta osebna svoboda in zasebnost zelo visoko cenjeni vrednoti, če pa tega ni, lahko imamo stroj, ki deluje, ampak bo delovanje šlo v čudno smer. Bolje je, da izhajamo iz varovalk, da skušamo stvari raje kontrolirati kot jih prepustiti same sebi. Ni dobro žrtvovati etičnih temeljev v prid vednosti. Bolje je ohraniti pravice posameznikov kot pa napredovati za vsako ceno.”

V središču je torej varovanje vrednot. “Ljudje včasih rečejo – demokracija ne deluje, ljudje se samo prepirajo. Ampak ravno ta del demokracije, pogovor, je varovalka, čeprav se kdaj zdi, da stopicamo na mestu. Raje stopicajmo na mestu, kot da delamo prevelike korake v napačno smer in druge pohodimo. Če vzamemo za primer par, je bolje, da se spre, kot da eden ves čas dela po nareku drugega, kar na koncu privede v popolno suženjstvo ali pa do eksplozije.”

Kot v vseh ostalih odnosih je torej tudi v primeru tehnologije pomembno, da bo naš odnos do nje zdrav. “Unescova komisija pripravlja osnovno priporočilo o etiki na tem področju. Ampak ključno je, da delujejo demokratične ustanove v državi in da so državljani vzgajani za demokracijo. Za demokracijo moraš biti vzgajan. Če te vzgoje ni, če ni vzgoje za avtonomijo, kritično mišljenje, demokratičen značaj, če ni takšnega vzdušja, v katerem je državljanom sporočeno, da je zaželeno, da razmišljajo drugače, potem slej kot prej pristanemo v konformizmu, vsak konformizem pa vodi v totalitarizem.”

Natalija Švab

Vir: https://www.24ur.com/magazin/ko-algoritem-odloca-o-zivljenju-in-smrti-tehnologija-nas-ne-bo-nadvladala-morda-pa-se-ji-bomo-podredili.html