Zbornik: Filozofija, dobrobit in šola
Svetovni dan filozofije 2025
Uredil Marjan Šimenc
Uvodnik: Kako razumeti dobrobit?
Tematika dobrobiti (v angleščini wellbeing) je v zadnjem desetletju postala prioritetna tema na področju vzgoje in izobraževanja, tako mednarodno kot tudi v Sloveniji. Angleški izraz wellbeing včasih prevajajo kot dobro počutje, kot da gre preprosto za subjektivni občutek (torej ugodje, občutek sreče), včasih pa ga želijo zajeti z objektivnimi kazalci, ki zaznavajo zunanje okoliščine (recimo BDP, indeks srečnosti in podobno).
Da bi vnesli več konceptualne jasnosti, se letošnja tema dneva filozofije loteva vprašanja, kako razumeti dobrobit učencev. Kaj o tem mislijo dijaki in študenti? Kako lahko šola skrbi za njihovo dobrobit? In kaj lahko k temu prispeva filozofija? Ali se iz perspektive filozofije pokaže, da dobrobiti učenca, dijaka in študenta ni mogoče omejiti na dobro počutje in učiteljske strategije za razvijanje socialne in čustvene pismenosti, temveč ima dobro življenje in uspevanje v življenju tudi eksistencialno in etično razsežnost? Enega od eksistencialnih vidikov teme nakazuje odlomek iz knjige Matthewa Dewarja:
»Ko starši in vzgojitelji preprečujejo najstnikom, da bi doživeli neuspeh …, jih prikrajšajo za proces poskusov in napak, ki je nujen za razvoj zdravih, avtonomnih ljudi. Življenje, ki ga sami ne moremo nadzorovati, postane zatiralsko. Kadar je mladostnikom odvzeta sposobnost odločanja, ki je osrednja sila opolnomočenja osebnosti, ne najdejo več smisla v življenju, ki si ga niso izbrali … Glede na to, kako daleč so mladi odrasli pripravljeni iti, da bi si znova pridobili svobodo, se zastavi vprašanje: zakaj jim jo poskušamo odvzeti? Dobronamerni starši in učitelji prevečkrat delujejo iz izhodišča, da je življenje mogoče zreducirati na ekonomski položaj, kar vodi do napačnega sklepa: če odrasli ne bodo natanko nadzorovali življenja najstnikov, ti ne bodo uspešni v šoli, ne bodo dobili dobre službe, si ne bodo zagotovili finančnih sredstev, potrebnih za več življenjskih izbir, in na koncu ne bodo uspeli kot osebe ter bodo obsojeni na življenje brez smisla in pomena. Toda ko mladim odvzamemo proces odločanja, da bi jim preprečili neuspeh, tvegamo, da bomo prekinili ontološko pomembna vprašanja, ki se jih učijo zastavljati in raziskovati: Kaj pomeni moje življenje? Kakšen človek želim postati? To so vprašanja, ki so pomembna in ki opredeljujejo … smisel našega človeškega načina bivanja. Ta vprašanja nimajo vnaprej pripravljenih odgovorov, kar pomeni, da morajo mladi raziskovati in se ukvarjati z vprašanjem, kdo postajajo (kot smo to vsi počeli in še vedno počnemo), in da mora izobraževanje podpirati ta proces, ne pa mu nasprotovati.« (Matthew Dewar: Education and Well-Being.)