Svetovni dan filozofije 2018

Tema: Nelagodje smisla

Nastopajoči:
Helena Motoh
Friderik Klampfer
Sandi Cvek

Uvodnik

K letošnji temi

Gledano v zgodovinski perspektivi se zdi smisel življenja – mojega, tvojega, našega – eden najtežje ujemljivih konceptov na področju filozofije, psihologije in končno humanističnih znanosti. Verjetno smo pripravljeni sprejeti tudi, da bi smisel v našem življenju moralo imeti celotno naše početje, skupni družbeni cilji, družbeni zakoni in pravila, ki se jih držimo. Po drugi strani nas pot mimo njega hitro zapelje v negotovost in malodušje, končno pa smo pripravljeni namesto napora mišljenja smisel iskati v priročnih avtoritetah, tradiciji in običajih. Iskanje smisla je torej lahko pomemben osebni in družbeni izziv, menijo mnogi. Toda na kaj natančneje merimo z njim? Na to in sorodna vprašanja bomo skušali odgovoriti na dogodkih v sklopu letošnjega dneva filozofije.

Ko smo na smisel napoteni, številni poudarjajo subjektivnost iskanja: kaj je smisel življenja, naj menda odkrije vsak pri sebi, ker univerzalnega ključa ni. Filozofski napor običajno začenja z ostrim zavračanjem tovrstne relativnosti, zato so številni imenitni avtorji zelo raznoterih interesov, največkrat filozofske, psihološke in psihiatrične vede, uganko skozi stoletja naskakovali in jo poskušali razrešiti po svoje; takšni so bili Søren Kierkegaard, Friedrich Nietzsche, Albert Camus, Jean-Paul Sartre, Viktor Frankl in številni drugi, če klasikov svetovne književnosti ne omenjamo. Njihova opažanja so se večkrat iztekla v pesimistična opozorila, da življenja nikoli ne bomo zares živeli, če bomo iskali njegov smisel – kot je recimo ugotavljal Camus. Po drugi strani filozofske šole različnih orientacij danes rade sledijo jezikovni in pojmovni analizi: kakšna je sploh narava smisla, o katerem govorimo? Ali, zastavljeno še širše, bolj konceptualno in manj eksistencialno: kaj sploh je določen smisel in kaj pomen, česarkoli že?

Vsakodnevno spraševanje o smislu življenja je običajno obtoženo trivialnosti in nereflektirani odziv širokih množic največkrat banalno ponuja recept v obliki »sreče«, »ljubezni«, morda »ljubezni do drugega« ali »pomoči drugim«, medtem ko se filozofi praviloma zatekajo v bolj sofisticirane razlage. Začetne intuicije so razmeroma preproste in pretežno psihološko obarvane, navzven pa nastopajo okoli navidezno enotnega pojmovnega konstrukta. Filozof Richard Taylor je spomnil, da se naša nesmiselna eksistenca, ki naj bi klicala po več smisla, pomenljivo zrcali v mitu o Sizifu in kazni bogov podzemlja. Njegovo prenašanje skale na vrh hriba, ki se skotali nazaj po tistem, ko jo je privalil tik pod vrh, se odvija v neskončnost in je videti prispodoba za mukotrpno in garaško delo brez učinka. Naša prva misel je, da je Sizifovo početje zaman, ker je utrujajoče nesmiselno. Toda od česa je tak nesmisel odvisen? Morda od prehudega napora vpričo velikega kamna? Zamislimo si, da antični junak prenaša le majhen, droben kamenček, da prinaša vedno nove in da ti ostajajo na hribu, zato jih je vedno več. Kmalu ugotovimo, da pravi izvor frustracije ni v velikosti kamnov ali morda v neuspešno doseženem cilju, ampak v sami neskončni ponovitvi. Kar naredi početje in morda življenje za nesmiselno, in Sizifovo v Hadu se res zdi takšno, je nezaključeni ponavljajoči se niz istega, celo enostavnega ali fizično lahkega dejanja, ki se ne neha. Ocena o nesmiselnosti bi pri marsikom vztrajala celo, če bi Sizifovo delo pripeljalo do pametnega rezultata in včasih tudi takrat, ko bi nam sam zatrdil, da pri svojem delu neznansko uživa. In res, marsikomu so naša življenja na las podobna Sizifovemu, odvijajo se kot navita ura, dan je neskončna ponovitev prejšnjih, kjer vzorec oziroma vsakodnevne rutine ponavljamo do smrti.

Zato ni tako presenetljivo, da se razprave danes usmerjajo v dva izrazito različna poudarka. Po prvem, recimo mu klasičnem, se želimo skozi smisel življenja soočiti zlasti z lastno eksistenco ali jo poskušamo razumeti, se povzpeti do »bistva«, jo dešifrirati in, bolj ali manj angažirano, prodreti vase. Smisel je tako rekoč ime za našo lastno pravo naravo, za katero predpostavljamo, da jo moramo šele odkriti. Po drugem, recimo mu psihološkem, je samo spraševanje po smislu življenja – ki je »ječa, čas v nji rabelj hudi« – že prepoznaven simptom abnormalnosti, s tem pa fatalno znamenje prihajajočega ali že navzočega nastopa negativnih čustvenih stanj, še zlasti tesnobe in depresije. Zaradi česar sprašujoča se oseba morda ob prekomerni rabi tvega svoje psihično zdravje. Kar v končni posledici lahko pomeni le, da si vprašanja, četudi morda filozofsko odločilnega, raje ne zastavljajmo. Ali če lahko karikiramo: kdor misli, da je odločilno zanj ali morda celo za filozofijo, se spravlja v nevarnost. Ni težko uvideti, da se našteti branji izničujeta: kar želimo početi v prvem, drugo skoraj prepoveduje. Zato ne preseneča, da filozofske teorije smisla življenja danes dopolnjujejo številne psihološke in sociološke študije, kjer se te večkrat nadaljujejo v raziskave o statusu anksioznosti, depresije in, nenazadnje, tudi pomena in teže upanja ali optimizma v našem družbenem življenju.

Če gremo po prvi poti, bomo prišli do že nakazanih dveh možnosti, pritrdilnega in odklonilnega stališča glede smiselnosti spraševanja po smislu. Terry Eagleton v svoji knjigi o smislu življenja ugotavlja, da metaizjave o njem, ki se zdijo oguljene na podoben način, kot je reči »Življenje je igra« ali »Življenje je drag šport«, vendarle niso povsem prazne ali celo podobne otroški radovednosti o tem, ali Božiček morda obstaja ali ne. A nelagodje, ki ga sproži naša refleksija, še kar vztraja in bo verjetno vodilo naše razprave ob Svetovnem dnevu filozofije: potrebujemo več ali manj smisla?