Zloženka ob svetovnem dnevu filozofije

Zakaj filozofska razprava o strahu? Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja. Strah pred smrtjo je primarna motivacija vseh bioloških bitij, a tudi končni razlog spraševanja po lastnem bivanju in načinih osmišljanja našega življenja. Sokrat je verjel, da filozofiranje priprava na smrt – le tisti, ki misli ločitev duše od telesa, je vreden imena »filozof«. A pri tem se mu je strah pred smrtjo zazdel prazno mnenje tistih, ki ničesar ne vedo in zgolj ugibajo. Misel je kasneje nadgradil Epikur z razlogi, zakaj strah pred njo ni upravičen; mnogo kasneje ga je popravljal Martin Heidegger, katerega tesnoba, Angst, je postala temeljna dimenzija človeka, njegov »skrbi«, ki se kaže v tesnobi in pojmu avtentične »biti k smrti«. V politični filozofiji ima strah znova večkrat odločilno mesto: Thomas Hobbes je eden od očetov družbene pogodbe, vstop v družbo in organizacijo države je hitel utemeljevati prav kot rezultat porojenega strahu, ki poganja posameznike zaradi zanj naravnega »vojnega« stanja človeške narave, vpričo katere smo vsi ljudje drugim nevarni volkovi. Brez začetne bojazni ne bi bilo družbe in ne pogodbe. Freud je zaznaval konflikt med posameznikom in zakoni, vselej omejujočimi našo svobodno voljo, kar v nas, kar je po njegovem splošno obeležje civilizacije in kulture nujno sproža globinsko nelagodje. Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. In tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu, po Ulrichu Becku v družbi tveganja. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo. Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja?

Zloženka (PDF)
Celostna grafična podoba: Luka Mancini