Razsvetljenstvo - Zelo kratek uvod
John Robertson
Naslov izvirnika: The Enlightenment. A very short introduction
Prevedla: Mojca Dobnikar
Uredil: Miha Marek
Založba: Krtina
Zbirka: Kratka 25
»Robertson rekonstruira razsvetljenstvo »kot posebno intelektualno gibanje 18. stoletja, ki se je posvečalo boljšemu razumevanju in s tem praktičnemu izboljšanju človekovega položaja na tem svetu.« Poleg uvoda in zaključka, v katerih hitro, a presenetljivo nekritično predstavi zgodovinske in sodobne interpretacije ter potvarjanja razsvetljenstva, avtor učinkovito zavrne mit o njegovi antireligiozni nastrojenosti. Ko tako sijajno razdela razvoj enega najpomembnejših doprinosov razsvetljenske filozofije, to je zagovor verske tolerance in ločitve med svetim in civilnim, se morajo v pozornemu in kritičnemu umu vzbuditi vsaj majhni pomisleki glede upravičenosti obtožb o njegovi netolerantnosti. V poglavju »Izboljšanje človekovega položaja« Robertson predstavi pomen in razvoj politične ekonomije in moralne filozofije ter njunih akterjev, Smitha, Mandevilla, Puffendorfa, Rousseauja, Huma in francoskih fiziokratov, v poglavju »Razsvetljevanje javnosti« pa prikaže nastanek javne sfere in »institucij družabnosti« (salon, kavarne, prostozidarske lože) ter pomen tiska in družbeni položaj razsvetljenskih avtorjev. Čeprav eminentni zgodovinarji že od Hazarda dalje ne enačijo več razsvetljenstva in francoske revolucije, se Robertsonu temu primerno ne zdi odveč ponoviti, da zaradi kontinuitet med njima (Condorcet je bil predstavnik žirondistov, jakobinci so se sklicevali na nekatere Rousseaujeve ideje) »revolucija še ni rezultat razsvetljenstva«. Prej drži obratno, »[g]lede na razsvetljensko politiko, prikazano v tej knjigi, je bila revolucija antiteza razsvetljenstvu.«
Robertson sledi stališču, da je »manija presojanja […] vražji nasprotnik prave zgodovine« (Marc Bloch), zato si »ne prizadeva za relevantnost preteklosti« in odkrito zavrača novejše zgodovinarje, »ki razlagajo svojemu bralstvu, "zakaj je razsvetljenstvo še vedno pomembno",« pri čemer bržkone aludira na še eno pomembno delo: Anthony Pagden, The Enlightenment: And Why It Still Matters (2013). Vseeno pa njegova knjižica učinkovito odpravlja nekaj najtrdovratnejših predsodkov o razsvetljenstvu, ki zamegljujejo njegovo razumevanje. Tiste, ki se dnevno soočajo z miti in predsodki o razsvetljenstvu in z iracionalističnimi teorijami, ki izhajajo iz njih, pa bo morda Roberstonov uvod usmeril na pravo pot kritične evalvacije neutemeljenih protirazsvetljenskih teorij.
[…] Razsvetljenstvo, ki mu danes poleg vseh tipičnih zmerljivk očitajo tudi evrocentrizem, je bilo, nasprotno, prvo intelektualno gibanje, ki je z zagovorom temeljnih človekovih pravic videlo prek Evrope in se vztrajno trudilo, kot pokaže tudi Robertson, boljše razumeti svet in praktično izboljšati življenjske razmere celotnega človeštva. To je zagotovo zapuščina, ki jo moramo negovati.
Odlomek iz recenzije Roka Plavčka z naslovom »Miti o razsvetljenstvu«, izvirno objavljena v Literatura 313-314
John Robertson je profesor zgodovine politične misli na Univerzi v Cambridgeu. Njegovo delovno področje je intelektualna zgodovina zgodnje moderne in razsvetljenstva v Evropi, ukvarja se zlasti s politično in zgodovinsko mislijo ter razsvetljenstvom na Škotskem in v Italiji. Med drugim je objavil primerjalno študijo The Case for the Enlightenment: Scotland and Naples 1680–1760 (Cambridge University Press, 2005).
Več na: http://www.zalozbakrtina.si/index.php?page=knjiga&kid=371
