Konfucij / Kong Fu Zi
(551 – 479 pr. n. št.)
sodi med klasike Kitajske miselne tradicije. Natančna določitev letnic njegovega rojstva in smrti se skozi različne vire spreminja, kar pa ne spremeni dejstva, da je Konfucij ustvarjal in deloval v obdobju, ki je po knjigi Li Buweija dobilo ime Pomlad in jesen (770 – 481 pr.n.št.). Osrednja pojma konfucijeve filozofije sta nravnost (ren), kraljica vrlin, in obredje(li). Ren, pojem, ki se mu v slovenščini približamo z izrazi dobrota, dobrohotnost, dobrotljivost, dobronamernost ipd., je v tesni povezavi z obredjem (lijem). Li renu podeljuje obliko, s tem pa mu omogoči družbeno uresničitev: preko obredja postane nravnost socialna vrlina. Konfucijevo filozofijo tvori preplet učenja, poučevanja in premišljevanja filozofskega izročila Kitajske. Med znamenitejše sodijo njegovi komentarji Yi jinga, Knjige premen. Klasike konfucijanstva tvorijo poleg zbirke Konfucijevih izrekov (Lun yu), še istoimensko delo Konfucijevega slednika Mencija (Meng Zi), Nauk o sredini (Zhong yong) ter Veliki nauk (Da xue). (Vir: Maja Milčinski, Štiri knjige, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005.)
Citati:
Mojster je dejal: »Plemenit človek ni orodje.«
»Kdor se pri svoji dejavnosti vedno žene le za lastno koristjo, si bo nakopal veliko jeze.«
»Tisti, pri komer vsebina prevladuje nad obliko, je neotesan, tisti, pri komer oblika prevladuje nad vsebino, je pisar. Tisti, pri komer sta oblika in vsebina v ravnotežju, pa je plemenit človek.«
V slovenščini dostopni deli: Pogovori, Štiri knjige.