George Berkeley (1685 – 1753),
irski škof in filozof, sodi med vplivnejše mislece novoveške filozofije, ki so jo s svojimi spoznavnimi napori zaznamovali Descartes, Bacon, Spinoza, Locke, Leibniz, Melbranche in številni drugi. V luči religiozno podkrepljenega imaterializma, ki zanika vsakršen obstoj materialnih substanc in njihovih modifikacij (čutnih vtisov), je preizkušal predpostavke Lockovega empirizma in Newtonove mehanicistične fizike. Berkeleyeva ontologija vključuje zgolj duhovne substance (končne in neskončno), obstoj stvari pa izenači z možnostjo biti zaznan (esse est percipi). Kljub spornosti je imaterialistična filozofija, vsaj kar zadeva njene posamične razsežnosti (npr. fenomenalizem), nadvse aktualna tudi danes.
Citati:
»Esse est percipi. Bit je zaznava.«
»Zdi se mi jasno, da obstoj duhovne bitnosti, ki je neskončno modra, dobra in močna, povsem zadostuje za razlago vseh naravnih pojavov.«
»Na podlagi tega, kar je bilo rečeno, je jasno, da ni nobene druge substance, razen duhovne bitnosti ali tistega, ki zaznava.«
»Nizu pravil ali ustaljenih metod, s katerimi vzbuja v nas Duh, od katerega smo odvisni, čutne predstave, pravimo naravni zakoni; o njih nam poroča izkustvo, ki nas uči, da določene predstave spremljajo druge določene predstave po običajnem toku stvari.«
V slovenščini dostopna dela: Razprava o načelih človeškega razuma in Trije dialogi med Hylasom in Philonom.