Georg W. F. Hegel (1770 – 1831)
sodi med najvplivnejše predstavnike nemškega idealizma. Področje njegovega filozofskega udejstvovanja je neizčrpno. Ukvarjal se je z vsemi klasičnimi disciplinami filozofije: estetiko, logiko, epistemologijo, zgodovino, etiko, religijo in pravom. V marsičem je zapustil neizbrisen pečat. Veličino njegove misli dokazuje dejstvo, da je še danes predmet navdiha in prezira. Heglova filozofija odmeva v teoretski psihoanalizi Jacquesa Lacana, kot negativno referenčno točko jo srečamo v analitični filozofiji Bertranda Russela. Hegel je nasprotoval formalizmu tradicionalne logike in razvil svojo dialektiko. Boril se je proti očitkom, da filozofijo odlikuje abstraktno mišljenje in si prizadeval, da bi filozofija iz ljubezni do modrosti prešla v stanje modrosti same. Vrhunce njegovega dela predstavljajo: Fenomenologija duha, Znanost logike in Enciklopedija filozofskih znanosti.
Citati:
»Misliti? Abstraktno? Reši se kdor se more!«
»Da bi duh lahko poživil to mrtvo okostje logike ter ji pomagal do vsebinskosti in vsebine, mora biti njena metoda tista metoda, ki logiki edina omogoča postati čista znanost.«
»Sodelovati pri tem, da bi se filozofija približala obliki vede – cilju, da bi odložila svoje ime ljubezni do védenja in postala dejansko védenje – to je tisto, kar sem si zadal.«
V slovenščini dostopna dela: Fenomenologija duha, Kdo misli abstraktno, Osnovne črte filozofije prava, Znanost logike I, II, Absolutna religija, Predavanja o filozofiji religije ...