Friedrich W. Nietzsche
(1844 – 1900)
sodi med velikane evropske miselne tradicije. Njegova filozofija, ki jo zrcalita slikovit poetičen slog in neakademska spoznavna drža, oznanja izpetje nemškega idealizma, ki ga je z zavračanjem abstraktnega mišljenja napovedal že Hegel. Nietzschejeva misel spodjeda utemeljenost klasičnega vrednostnega univerzuma, ki sledeč krščanstvu telo in vse njegove življenjske moči izenači z grešno težnostjo. Nietzsche z zavračanjem vseh oblik idealizma preizprašuje tradicionalne kategorije resničnosti in zavrača njihovo dogmatično brezčasnost in nespremenljivost. Nasproti linearizmu akumulativnega napredovanja postavi ciklizem večnega vračanja, življenju in njegovim telesnim manifestacijam pa povrne dostojanstvo, spoznavno moč in vrednost. Nietzschejevo filozofsko razpoloženje, ki razkriva edinstven pristop k resnici, briše učvrščene meje med duhovnim in telesnim, med literarnim in znanstvenim oziroma med dobrim in slabim. Nietzsche pred filozofijo postavi zahtevo, da se iz turobne vaje mišljenja prelevi v veselo, živo znanost.
Citati:
»Razne oči so. Tudi sfinga ima oči -: in potemtakem so razne “resnice”, se pravi, da sploh ni resnice.«
»Veliko govoriti o sebi utegne biti tudi eden od načinov skrivanja.«
»Ni nobenih moralnih pojavov, so samo moralne razlage pojavov.«
Nekatera v slovenščino prevedena dela: Tako je govoril Zaratustra, Onstran dobrega in zlega, H Genealogiji morale, Volja do moči, Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Vesela znanost ...