Baruch Spinoza (1632 – 1677),
potomec portugalskih judov, sodi med velikane evropske filozofije. Za časa življenja, ki je bilo zaznamovano z dvojno ekskomunikacijo – kot jud ni bil izključen samo iz večinske krščanske sredine, temveč ga je zaradi filozofsko političnih nazorov izobčila tudi amsterdamska judovska skupnost –, je poleg nepodpisane Teološko politične razprave objavil zgolj Načela Descartesove filozofije. Zaradi prevratnosti svoje misli je bil Spinoza nadzorovan s strani inkvizicije, vsa njegova dela pa so bila takoj po izidu umeščena na Index Librorum Prohibitorum, seznam prepovedanih knjig. Skromni mislec si je mesto med največjimi prislužil predvsem s postumno izdanim delom z naslovom Etika, v katerem je, poleg drugega, s pomočjo geometrične metode branil imanentnost in vseobsegajočnost božje substance. Spinoza se je neposredno uprl strogosti krščanskega oziroma teističnega ločevanja med dobrim in zlim, o čemer priča tudi njegova maksima omnis determinatio est negatio, ki pravi, da je vsaka določitev hkrati izključitev in obratno. Dobrega ni brez zlega, vsakršen obstoj pa je le posledica igre vzajemnega izključevanja biti in niča.
Citati:
»Omnis determinatio est negatio.«
»Največja ošabnost ali največje malodušje je največja nevednost o samem sebi.«
»Veselje je človekov prehod od manjše k večji popolnosti.«
V slovenščini dostopna dela: Etika, Dve razpravi in Teološkopolitična razprava.