Pred dvajsetimi leti: v spominu je ostal elan, s katerim smo razvijali gimnazijsko filozofijo po vpeljavi splošne gimnazije. Bilo je prvo leto zunanje mature, zaradi katere je filozofija z 280 urami (vsaj formalno) enakovredna drugim predmetom. Izšel je prevod Palmerjevega učbenika Ali središče drži?. Tretji letnik Filozofije na maturi je že imel današnjo obliko FNM, filozofske revije za učitelje filozofije, dijake in študente, ki še kljubuje kriznim časom. Zbornik Filozofija v šoli je bil naša prva refleksija o poučevanju filozofije. Da je delo maloštevilne – vseh nas je le približno petintrideset – gimnazijske filozofske skupnosti resno, dobro in mednarodno primerljivo, potrjujejo naši maturanti iz filozofije, ki so na mednarodnih filozofskih olimpijadah (IPO) za srednješolce iz 48 držav osvojili več pohval, pa dvakrat bron in srebro ter v Atenah, grški domovini filozofije, celo zlato.
Uveljavljanje in razvijanje (gimnazijske) filozofije kot take je cilj po sebi, dolžnost vseh, ki se ukvarjamo z njo, naše najvišje dobro. /…/
Pred dvajsetimi leti se je zdelo vredno poudarjati, da ima ukvarjanje s filozofijo tudi vzvraten ugoden učinek na demokracijo, o čemer govori Pariška deklaracija o filozofiji, ki so jo podpisali eminentni filozofi na Unescovih mednarodnih študijskih dnevih v Parizu 1995. /…/
Deset let zatem je Unesco razglasil tretji četrtek v novembru za Svetovni dan filozofije. V Sloveniji se osrednja prireditev vsako leto odvije v Cankarjevem domu, kjer se zberejo dijaki, učitelji, predavatelji, ogledajo si film na naslovno temo, poslušajo predavanja, včasih tudi dijaki pripravijo svojo predstavo. O letošnji temi Nevedni, sokratski učitelj smo razmišljali v glavnem gimnazijski učitelji. /…/ Shizofrena pozicija učitelja filozofije ustvarja zanimive obrate in ima humorne nasledke v vsakdanjem šolskem življenju …
A če hočeš učiti misliti, moraš sam misliti čas, v katerem živiš. Filozofija je čas, zajet v misli. Zelo lahko je čas, našo družbeno realnost, stlačiti v izbirno temo politična filozofija; je daleč, v medijih, je virtualna.
Letošnjega oktobra ni bilo več tako: temni, upognjeni, utrujeni so v kolonah privijugali čez domača polja. Neustavljivo so spominjali na preživele taboriščnike, ki so na posnetkih iz polpretekle zgodovine prazno in malček začudeno bolščali izza bodečih žic v osvoboditelje. Avtorico je odgnalo v mesto, od koder so domačine vozili v živinskih vagonih v taborišča ali izgnanstvo nacisti, h katerih potomcem se zdaj z upanjem stekajo kolone vojnih beguncev. Sprejemni center je blizu grajskih platan, na katere so nekoč pobesili uporne Gubčeve kmete, blaten, umazan, poln do zob oboroženih uniformirancev, avtobusov, brnečih agregatov, šotorov … vse zaradi dva tisoč mirno čakajočih ljudi pod milim nebom v mrazu in v smradu smeti.
Pozabili smo na podobne prizore iz preteklosti: »Predobro ravnamo z njimi, so slabši od živali,« meni prostovoljec. In ker učiteljica izpolnjuje svojo zavezanost učenju misliti, imajo besedo dijaki. O beguncih se iz njih usuje strasten plaz besed – sovražni govor se mu reče –, necenzuriran kot na spletu, zlovešč plaz. Učiteljica filozofije obupano napiše na tablo zlato pravilo: »Drugim ne stori nečesa, česar ne želiš, da oni storijo tebi.« Da, a ti drugi niso ljudje.
Pa bi se učiteljica, ki skuša učiti misliti, zatekla s Heglom v »tihe prostore mišljenja … v katerem molčijo interesi, ki razvnemajo življenje ljudstev in individuov.«
Alenka Hladnik
Vir: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6309
