Svetovni dan filozofije 2015

Tema: Nevedni učitelj, Sokratski učitelj

Nastopajoči:
Matija Jan
Alenka Hladnik
Darij Zadnikar
Boris Vezjak
Mare Štempihar
Edin Saračević
Andrej Adam

Uvodnik

 

Filozofija se je v svoji grški antropološki dobi vsestransko soočila z vprašanji učenja, poučevanja, prenašanja védenja, nevednosti, modrosti in, ne nazadnje, z vprašanji o tem, kdaj je lahko filozofska vednost tudi »nevarna«. Zdi se, da nobene teorije prenašanja znanja in vzgoje (pedagogike) ne vidimo drugače kot naslednice tistega grškega vira, ki ga označuje ime Sokrat. Njegova znamenita deklaracija vednosti v formi nevednosti, slavni »vem, da nič ne vem«, je izhodišče za razmislek o tem, na čem sploh temelji vsaka vednost. Samo filozofijo pa ta deklaracija zadeva še posebej: na čem se torej utemeljuje vednost o vednosti, ljubezen do modrosti in zakaj se ta mora nenehno bojevati za to, da se »jo sme« poučevati? Zakaj se je v prvi demokratični družbi, ki je tej obliki družbene organizacije priskrbela samo poimenovanje »demokracija«, sprožila ogorčena polemika s sofisti o neprimernosti plačila za poučevanje? In ne pozabimo, da je bil nesporno najbolj znameniti učitelj filozofije v človeški zgodovini zaradi svojega poučevanja obsojen na smrt! Mar zato, ker je vsakomur, ki ga je hotel poslušati dokazoval njegovo nevednost? Koliko je, ne nazadnje, bil žrtev lastnega nauka, ki je ostal na stališču vednosti in je spregledal pomen emancipacije?

 

In kako je danes? Je filozofija zares ustrezno umeščena v šolski (trans)kurikulum? Kaj pomeni pouk filozofije za vse, ki se spustijo v študij vsakršnih znanosti? Je to izkušnja, ki učence eksistencialno zadeva ali samo nekaj, kar je hitro predmet pozabe? Kaj pa v vsem tem kontekstu eksistencialnih drž, zahtev »družbe znanja«, spreminjajoče se vloge šole in učenja v medijski družbi in izgubljenih bojev za emancipacijo preostane učitelju filozofije?

 

Ko je UNESCO določil svetovni dan filozofije, je opozoril na potrebo po navzočnosti filozofije v kulturi, na filozofijo kot dediščino, do katere mora imeti vsakdo dostop. Priporočil je razvijanje dejavnosti, ki širijo poučenost o filozofiji. UNESCO pričakuje, da bo razširjenost filozofske vednosti dvignila raven zavedanja o etičnih vprašanjih in da bo zmožnost razumevanja filozofskega mišljenja prispevala k širjenju kulture miru. Pri tem je zagotavljanje pogojev za izvajanje pouka filozofije v vsaki državi članici podlaga za vse našteto. Za pouk filozofije pa so zadolženi kdo drug kot učitelji filozofije.

 

Platonovi dialogi so »link« do Sokrata. Poglejmo odlomek iz Apologije, iz katerega razberemo dileme učitelja filozofije, obtoženega »kvarjenja mladine«. Sokrat pravi:

 

Zakaj torej nekatere zabava, da mnogo časa preživijo z menoj? Slišali ste, Atenci, povedal sem vam vso resnico: ker jih zabava, da me poslušajo, ko preiskujem takšne, ki menijo, da so modri, pa niso: in to res ni neprijetno. Meni pa je, kot pravim, ukazal bog, po orakljih, sanjah in na razne druge načine, s katerimi je božanska Usoda kdaj koli kakšnemu človeku ukazala kaj storiti. To, Atenci, je res in se lahko preveri. Če namreč nekatere mladeniče kvarim, druge pa sem že pokvaril, bi morali nekateri od njih, ki so že starejši, spoznati, da sem jim nekoč, ko so bili mladi slabo svetoval, in zdaj nastopiti, me obtožiti in kaznovati;

 

Kot razberemo iz Sokratovega pojasnjevanja (vmes poimensko našteva celo vrsto svojih učencev) pa sledi nekaj povsem nasprotnega; vsi so mu pripravljeni pomagati:

(…) vsi so pripravljeni pomagati meni, ki jih kvarim, meni, ki slabo ravnam z njihovimi svojci, kot trdita Melet in Anit. No, tisti, ki sem jih uspel pokvariti, bi še imeli razlog, da mi skušajo pomagati; toda kakšen drug razlog, da mi skušajo pomagati, imajo ti, ki so nepokvarjeni, že starejši možje, njihovi sorodniki – razen pravega in pravičnega razloga, da namreč vedo, da Melet laže, jaz pa govorim resnico?

Platon, Zbrana dela I. (prevod G. Kocijančič), Celje: Mohorjeva družba, 2004, str. 85 – 86.

 

Spomnimo na Marxovo tretjo tezo o Feuerbachu:

Materialistični nauk, da so ljudje produkti okoliščin in vzgoje, spremenjeni ljudje torej produkti drugih okoliščin in predrugačene vzgoje, pozablja, da okoliščine spreminjajo ravno ljudje, in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen. Zato pripelje nujno do tega, da razdeli družbo na dva dela, od katerih je eden vzvišen nad družbo. (Npr. pri Robertu Owenu.) Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti je moči dojeti in racionalno razumeti le kot prevratno prakso.

Marx, Engels, Izbrana dela II. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971, str. 361.

 

Sredi sedemdesetih let so v Franciji načrtovali šolsko reformo, ki je vsebovala zmanjševanje filozofskega kurikuluma. Jacques Derrida je takrat zbral skupino filozofov, ki so se temu uprli. Svoja razmišljanja je skupina GREPH (Groupe de recherche sur l'enseignement philosophique – skupina za raziskovanje filozofskega izobraževanja) objavila pod naslovom Kdo se boji filozofije? Derrida se je med drugim zavzel za razširitev filozofskega kurikuluma tudi na raven osnovnega šolstva:

Omejiti se na obrambo pouka filozofije bi pomenilo poskus ohranjanja zelo stare psihološke, spolne, družbeno-politične prepreke. Družinska, družbena, politična in korelativna šolska sprememba po »vrtcu«, bi morala, nasprotno, šolo odpreti, veliko prej kot v dobi, ki jo imenujemo adolescenca, razumevanju in praksi filozofije.

Jacques Derrida: La Philosophie et sa classes. V: GREPH, Qui a peur de la Philosophie?, Paris: Flammarion, str. 448.

 

Med sodobnejšimi deli, ki so sprožila nove razmisleke o vednosti in nevednosti, omenimo Jacquesa Rancièra:

 

Sokrat globoko v sebi sprašuje sužnja, kateremu je namenjeno, da to tudi ostane.

Sokratizem je torej izpopolnjena oblika poneumljanja. Sokrat tako kot vsak učeni učitelj sprašuje, da bi izobrazil. Kdor hoče človeka emancipirati, ga mora spraševati kot sprašujejo ljudje in ne kot sprašujejo učenjaki; da bi se izobrazil in ne, da bi se izobraževal. In to bo z natančnostjo počel le tisti, ki dejansko o tem ne ve nič več kot učenec, ki ni nikoli pred njim opravil potovanja, nevedni učitelj.

Jacques Rancière, Nevedni učitelj: pet lekcij o intelektualni emancipaciji. (Prevod: Suzana Koncut), Ljubljana: Zavod EN-KNAP, 2005, str. 39.

 

Unescov Svetovni dan filozofije bomo obeležili s sodelovanjem ustanov in ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in raziskovanjem na področju filozofije. O postavljeni temi bodo v razpravi razmišljali filozofi različnih smeri in generacij: Dr. Darij Zadnikar, Dr. Boris Vezjak, Mare Štempihar, Edin Saračević, Adam Andrej, Alenka Hladnik, Matija Jan.