Svetovni dan filozofije 2013 – Dan filozofije

Uvodnik

Možnosti eksistencialistične filozofije danes

Eksistencializem se je začel s filozofijo Sørena Kierkegaarda, čigar filozofija je nastala v uporu proti abstraktnemu pojmovanju subjekta in konceptu podrejanja posameznika pojmu občega, utelešenega v državi. Temu nasproti je v oblikah strogih premišljevanj, živahnih esejev in nepopustljivih polemik, postavil svoje stališče o ključni vlogi posameznika. Zanj je najpomembnejše vprašanje svobode posameznika in ne glede na to koliko je je sam Kierkegaard odgovoril na to vprašanje, je samo vprašanje obstalo v eksistencialističnih filozofijah. V dejanski zgodovini je zanikanje svobode in zanikanje človekovih pravic doseglo skrajno strašljive razsežnosti v času druge svetovne vojne. Zato je razumljivo, da so bila premišljevanja eksistencialistov, kakršni so bili Sartre, Merleau-Ponty, Camus, Jaspers, Abbagnano idr., najbolj slišna prav v času po drugi svetovni vojni. Pomembne sledi eksistencialističnega mišljenja posameznikove svobode so vidne v ustanovnih dokumentih Unesca. Eksistencialistična filozofija se je v luči novih filozofskih smeri (še zlasti strukturalizma) v zadnji tretjini 20. stoletja zdela in štela za preseženo, malodane vredna pozabe. Toda soočanje filozofije s stvarnostjo 21. stoletja obuja spomin na eksistencialistične teme in njihove kontekste. Vladavina neoliberalizma, ki je v prepletu interesov kapitala in politike s sodelovanjem ekonomije pervertirala izvirne pomene pojma svobode. Ali je torej po tem zgodovinskem obdobju, mogoče pričakovati obdobje upora, obdobje nasprotovanja zasužnjenosti abstraktnim kategorijam »trga«, torej nemara obdobje »neoeksistencializma«?

Dela eksistencialistov se spet zdijo bolj razumljiva, bolj navdihujoča, pravzaprav sodobna. Ponazorimo to trditev z nekaj drobci iz eksistencialistične literature:

Nastajanje je vselej trpljenje, nujno pa ne more trpeti, ne more trpeti trpljenja resničnosti, ki je to, da se možno (pa ne samo možno, ki je sprejeto) izkaže za nič v trenutku, ko postane resnično; kajti z resničnostjo je možnost uničena. Vse, kar nastane, ravno z nastankom dokazuje, da ni nujno; kajti edino, kar ne more nastati je nujno, zato ker nujno je.

Søren Kierkegaard, Filozofske drobtinice ali drobec filozofije

Nora radodarnost je velikodušnost upora, ki brez oklevanja daje moč svoje ljubezni in nemudoma zavrača krivico. Zasluga upora je v tem, da je nepreračunljiv, da razdeljuje vse, kar ima, življenju in živečim ljudem. V skladu s tem je razsipen s svojimi darili ljudem, ki prihajajo. Resnična velikodušnost do prihodnosti je v dajanju vsega sedanjosti. Upor tako dokazuje, da je sam trenutek življenja, in da ga ni mogoče zanikati, ne da bi se odpovedali življenju.

Albert Camus, L'homme révolté [Uporni človek]

Svoboda obstaja samo s svobodo posameznika, toda – v okviru svobodne skupnosti. Od Kierkegaardovega upora Heglu do Sartrove Kritike dialektičnega uma je filozofija eksistence ukinjala samo sebe, ko je svobodo posameznika navezovala na nastajanje svobodne človeške skupnosti.

Miladin Životić, Egzistencija, realnost i sloboda [Eksistenca, realnost in svoboda]

Unescov Svetovni dan filozofije bomo obeležili s sodelovanjem ustanov in ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in raziskovanjem na področju filozofije. O postavljeni temi bodo v razpravi, razmišljali filozofi različnih smeri in generacij: Dejan Aubreht, Branko Klun, Edvard Kovač, Primož Repar, Andrina Tonkli, dijaki gimnazije Rudolfa Maistra Kamnik, Miha Javoršek, predstavnik študentov.