Tema: Novi humanizem: vizija ali iluzija?
Nastopajoči:
Mitja Godnjavec
Tomaž Grušovnik
Andrina Komel
Luka Omladič
Mare Štempihar
Valentin Kalan
Luka Mancini
Polona Komatar in dijaki gimnazije Kamnik
Povzetki prispevkov
Zloženka (PDF)
Povzetki prispevkov (PDF)
Uvodnik
Tema, ki jo letos obravnavamo, je povezana z notranjimi iskanji v Unescu, organizaciji, ki je tudi razglasila dan filozofije. Kot je že dobro znano, ga obeležujemo vsako leto na tretji četrtek v novembru. Kot ena izmed najvidnejših agencij v sistemu Združenih narodov, je Unesco pomembni globalni dejavnik na področjih izobraževanja, znanosti in kulture. Že ustanovna listina, ki je bila podpisana 16. novembra 1945 s svojimi poudarki, utemeljuje potrebo po univerzalni in univerzalistični vodilni ideji. V času odkar Unesco obstaja so se poudarki vodilne ideje spreminjali. Generalna direktorica Unesca, gospa Irina Bokova, se je očitno zavedla, da načeluje organizaciji v času, ko je na procese globalizma treba še posebej na področjih Unescovih dejavnosti, treba najti nove odgovore. Zato je razglasila »novi humanizem za 21. stoletje«:
»Kar so humanisti vseh dob in dežel izpostavili za mesta in države, moramo zdaj doseči po vsem svetu. Graditi moramo trajno univerzalno človeško skupnost, črpati iz temeljnih vrednot človeštva, in predvsem iz virov uma. To so vložki tega novega humanizma, kjer mora unesco igrati vodilno vlogo.«
Irina Bokova: A New Humanism for the 21st Century, Pariz: Unesco 2010, str. 4.
Ali je vizija gospe Bokove povsem nesporna, ali se je zmožna uresničiti v svoji univerzalni težnji? V filozofiji, ki je v 15. stoletju bila soudeležena pri oblikovanju izhodiščne ideje humanizma, in ki jo je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja zaposlilo razpravljanje o koncu človeka in o »antihumanizmu«, na to vprašanje ni mogoče odgovoriti s preprostim »da« ali »ne«:
»Polje postkolonialnih študij je od samega začetka bilo mesto za razpravo o humanizmu. Kjerkoli kdo hoče označiti točko vznika tega polja, neizogibno naleti na problem, ali raje problematiko: konec humanizma. Šlo je za dolgotrajni spor o tem, ali je konec humanizma priložnost za post-humanistično teoretiziranje na eni strani ali konec humanizma zaznamuje dogodek, ki ga kaže obžalovali in se mu celo upirati na drugi strani«.
Anthony C. Alessandrini: The Humanism Effect: Fanon, Foucault, and Ethics without Subjects, Foucault Studies, št. 7, str. 64 – 80, september 2009, str. 64
Je mar torej po ªkoncu humanizma´ mogoča nova vizija, ki je spet humanizem?
