Politika pa ustvari pravi, resnični Strah

Filozofi Renata Salecl, Smiljana Gartner, Mirt Komel in Peter Klepec o strahu

http://www.vecer.com/images/slike/2016/12/02/1117n25-700.jpg

Kaj je strah? “Tisto, česar še nismo izkusili.” “Vodilo človeka, da gre naprej.” “Bojazen pred neznanim.” “Bojazen pred nesprejetostjo.” “Čustvo, ki zavira pri napredku.”

Tako so odgovarjali naključni mimoidoči v filmu, ki smo ga videli kot uvod v osrednji dogodek ob letošnjem dnevu filozofije. Prav strah je bil tema, ki so jo izbrali organizatorji, Nacionalna komisija za Unesco, Slovensko filozofsko društvo in Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

“Strah in njegovi duhovi od vekomaj preganjajo posameznika in družbo. Ne le, da opiše človeško čustvo in mentalno stanje, strah je tisti motivator, ki je zavezan najbolj intimni točki filozofskega premisleka in preizkuša razumsko jedro posameznika. Človeka večkrat spravlja v miselno odrevenelost in emocionalno odvisnost, odvrača ga od mišljenja,” so o strahu zapisali organizatorji.

“Psihologi danes svarijo, da je iskanje razlogov za strah lahko znamenje banalnosti in zdolgočasene rutine življenja, v katere se zlahka ujamemo. Množični mediji so v produkciji strašljivih šokantnih zgodb odkrili eno najbolj hvaležnih tržnih niš za promocijo tabloidnih in senzacij polnih vsebin. Tudi sociologi množično ugotavljajo, da živimo v kulturi strahu. Nemir, socialna in politična nestabilnost, ekonomske razmere proizvajajo različne oblike zmedenosti, anksioznosti, strahu, paranoje. Nekateri eksistencialni misleci, recimo Kierkegaard, Nietzsche in Derrida, so zato poudarili, da pot proč od strahu lahko vodi le skozi sprejemanje negotovosti, v kateri živimo.”

Kaj je torej strah, kako nas definira, kako ustavlja naše mišljenje in ali ga morda spodbuja? O tem so v Mariboru razpravljali štirje ugledni slovenski filozofi: dr. Renata Salecl, dr. Smiljana Gartner, dr. Peter Klepec in dr. Mirt Komel.

Nove dimenzije strahu

Renata Salecl je povedala, da se filozofija in psihoanaliza že dolgo ukvarjata z eksistencialnimi strahovi. Sartre je zapisal, da človeka, ki stoji pred prepadom, ni strah tega, da bi padel vanj, ampak tega, da bi se sam vrgel v globino, da je kot svobodno bitje tisti, ki lahko konča svoje življenje. Freud se je ukvarjal z vprašanjem, kakšna je razlika med strahom in tesnobo. Medtem ko je pri strahu vendarle mogoče vsaj okvirno določiti, česa nas je strah, pa je pri tesnobi problem povezan s tem, da ne vemo, česa nas je pravzaprav strah. Lacan strah označuje za objekt na mestu praznine.

“Danes pa gredo diskusije o tem, česa nas je strah, v neko popolnoma novo smer. Z razvojem znanosti, še posebno nevroznanosti in genetike, se je pojavila cela vrsta novih tesnob in strahov, ki so vezani na vprašanje, kaj je tisto v meni, več kot jaz sam, ki me na neki način določa. Na področju kriminologije je mnogo razprav o tem, ali lahko določimo, kdo bo bodoči zločinec, če pogledamo njegove gene, ali lahko predvidimo, kaj bo nekdo naredil, če slikamo njegove možgane. Če bi interpretirali Lacanovo teorijo, bi lahko dejali, da se na neki način pojavljajo novi objekti na mestu praznine. Je ta novi objekt morda gen, se skriva v naših možganih? Ob tem se pojavljajo popolnoma novi strahovi in nove tesnobe,” je dejala Renata Salecl.

“Strah je čustvo, ki nas močno zaveže takrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, komu lahko zaupamo. Največji problem je, kadar nas nekdo prepričuje, da mu lahko zaupamo svoje strahove, da jih bo omilil s svojim znanjem ali avtoriteto. Zato je ob vprašanjih, česa nas je lahko v družbi strah, pomembno poudariti vlogo identifikacije,” pravi Renata Salecl. Ljudje, polni strahu ali tesnobe, se zlahka identificirajo z nekom, ki se kaže kot oseba brez dvoma, brez strahu ali tesnobe, to pa so lahko posamezniki s psihotično strukturo. Na žalost družba sodobnega kapitalizma odpira vrata takšnim ljudem, da se lahko povzpnejo na visoke položaje. Raziskave o tem, kako delujejo ljudje na najvišjih položajih v družbi, politiki, gospodarstvu, kažejo, da take položaje lažje zasedejo posamezniki, ki nimajo dvoma, nimajo občutkov krivde, sočutja, so pa lahko izjemno kruti, zlasti do tistih, ki so polni dvomov in tesnobe.

“Zdaj je trenutek, ko se je treba zoperstaviti medijem in nabijanju strahov, ohraniti pa je treba razmišljanje o subjektu, zavezanem tesnobi. In še nekaj je zelo pomembno – da ohranimo moč dvoma. Najbolj nevarno je, če se posameznik, ki je močno v krču strahu in tesnobe, prehitro identificira z nekom, ki mu obljublja, da mu bo te občutke ublažil. Zato v družbi strahu ohranimo dvom, še posebno do avtoritet, ki nas prepričujejo, naj nas ne bo strah.”

Politika strahu

Peter Klepec je dejal, da smo v strah in strahove tako vpisani, vključeni sami in prav to izkorišča politika, predvsem pa “politika strahu”, ki vse naše male in zasebne strahove po eni strani zminimalizira, po drugi pa maksimalizira, s tem, ko nam ponudi “pravi”, “resnični” Strah: nekaj, pred čimer vsi naši strahovi zbledijo in so videti kot nekaj malenkostnega, nepomembnega, ničnega.

Ideološka operacija, ki je na delu v “politiki strahu”, je tako zamenjava različnih strahov za enega samega. To je lahko Strah pred Drugim, ta Drugi pa postane tudi priročni krivec za vse naše notranje dileme, blokade, zagate: to, da nam ne uspe želeti na pravi način, to, da naša želja ostaja blokirana, da se ne moremo razvijati tako, kot bi si sami želeli, domnevno ni plod naših notranjih upanj in strahov, temveč zato postane kriv Drugi, je pojasnil Klepec.

Od nečesa k ničemur

Mirt Komel je govoril o strahu in ljubezni, katerih skupna poteza se kaže kot izguba. “Tako kot je ljubezen želja ali hrepenenje po zapolnitvi praznine z nečim ali nekom, tako je strah pravzaprav strah pred izgubo tega, na kar smo navezani. Časovna logika je inverzna: v ljubezni je najprej izguba, ki naj jo objekt poželenja zapolni, v strahu pa imamo objekt, ki implicira možnost izgube na horizontu. Za presek ljubezni in strahu se tako izkaže natanko izguba, vrzel, manko, praznina, ničnost ali čisto preprosto: nič kot tak.

Ampak če pustimo ob strani celotno dolgo in zapleteno filozofsko zgodovino pojma niča in se osredotočimo samo na tisti za nas zanimivi moment, kjer se strah in ljubezen spajata na točki praznine, potem se kaže obrniti k Freudu, ki je vpeljal enostavno, a vendar pomembno razlikovanje znotraj samega pojmovanja strahu, ko je strah (konceptualno) razlikoval od tesnobe tako, da je dejal, da prvi (strah) ima svoj ustrezen objekt, druga (tesnoba) pa ga nima. Drugače in preprosteje povedano: bojimo se vedno nečesa, v skrajni instanci grožnje izgube nečesa, tesnobni pa smo vedno pred ničimer,” je dejal Komel.

Stroka, oblast in strah

Smiljana Gartner je strah opisala kot primarno čustvo, normalen odziv na neobičajne razmere. “Strah pri človeku povzroči neko stopnjo stresa, nas vrže iz ravnovesja, harmonije, začnemo se obnašati drugače, včasih celo v nasprotju z zdravo pametjo. V trenutku, ko nas strah vrže iz ravnovesja, je človek dovzeten za rešitve, ki mu jih nekdo ponuja, da bi se ponovno znašel v ravnovesju, brez strahu. Za to se je človek vedno bil in se je pripravljen odreči temeljnim pravicam sodobne družbe, tudi pravici do določene stopnje zasebnosti. V ustvarjanju svetovnega strahu smo se pripravljeni odreči pravicam, za katere so si predniki stoletja prizadevali. Ta princip metanja iz ravnovesja in ponovno nazaj godi nekaterim množičnim medijem, ki zadeve še potencirajo, ker vedo, da bodo s tem vzbujanjem strahu vplivali na človeka, da jih bo spremljal.

Filozofinji se zdi strašljivo, da pozabljamo na dogodke v javni sferi, ki imajo velik politični in ekonomski vpliv na naše življenje: ukvarjamo se denimo s prostotrgovinskimi sporazumi in nakupi naših blagovnih znamk, vprašanje pravice do vodnih virov pa gre kar mimo.

Ali novinarji niso dovolj usposobljeni, da bi prepoznali, česa bi nas moralo biti strah, ali pa so multinacionalke pri svojem PR bolj spretne, tako da ne dojamemo, kaj se dogaja, se je vprašala Smiljana Gartner in menila, da gre večina stvari mimo nas tudi zato, ker so težko razumljive. Tu je pomembno mnenje strokovnjaka, posameznika, ki naj bi uporabljal intelektualne vrline svoje stroke, ki pa je po Smiljani Gartner povezan z močjo, oblastjo in strahom. V družbi so strokovnjaki tisti, ki imajo vedenje o neki stvari, lahko jih umestimo v višji srednji razred, ki je nosilec napredka. Zakaj se potem oblastniki prizadevajo za izničenje srednjega razreda? Eden od odgovorov je, da je srednji razred tisti, ki kritično vrednoti vladajoče in oblast, ki spremlja in spodbija dejanja oblastnikov, zato se oblast boji srednjega razreda, pravi Smiljana Gartner, ki poudarja, da pri tem, ko govori o oblastnikih, nima v mislih ne levih ne desnih, ampak multinacionalke. In te, bolje bi jih bilo imenovati nadnacionalke, so tiste, ki bi se jih morali bati, saj imajo zmožnost izničiti neodvisnost države, imajo zmožnosti izničiti tudi neodvisnost mišljenja.

Nov hegemonski boj

Vprašanja iz občinstva so se nanašala predvsem na aktualne razmere. Kakšna je vloga strahu v trenutni družbeni klimi v Evropi? Je evropsko prebivalstvo zajela kolektivna histerija pred begunci?

“V populističnih bojih, še posebno pred volitvami, je ta tema izrabljena za produkcijo strahov in nov hegemonski boj na političnem področju. Nove populistične desnice jezo, nemoč, strah ljudi, povezan z izgubo socialne varnosti, kanalizirajo v tujce, ki prihajajo, zlasti tujce muslimanske vere,” je dejala Renata Salecl. Po njenem mnenju milijon tujcev ne more biti velika grožnja za celino s 500 milijoni ljudi, poleg tega so se migracije vedno dogajale in bi lahko bile produktivne. “Nekaj drugega pa je, kako je bil ta val beguncev reinterpretiran, tukaj je strah pred islamom igral in še igra pomembno vlogo,” je dejala filozofinja, ki ocenjuje, da je prišlo do radikalne preinterpretacije tega, kaj je desnica in kaj levica. “Priča smo pomešanosti ideologij, pomešane so ideologije levice in desnice. Nekatere populistične radikalne stranke se po eni strani zavzemajo za pravice istospolno usmerjenih, za socialne pravice, hkrati pa ustvarjajo strah do imigrantov. Prihaja do novega hegemonskega boja, v katerem se levica ni dobro znašla in tudi za v prihodnje ne kaže, da se bo. Živimo v zelo težki situaciji, posebno po izvolitvi Trumpa se bojim, da gre hegemonski boj v smeri prevlade populističnih, rasističnih, močno antimigrantskih gibanj. Podobna zagata je brexit, tudi v Veliki Britaniji je prav strah pred tujci sprožil, da so ljudje precej brezglavo glasovali za odhod iz EU, zdaj je mnoge strah, kaj se bo zgodilo, ker se vse bolj kaže, da vlada nima nobene ideje, kako to ločitev izpeljati.”

Je nevarnost terorizma izmišljena, je produkt prenapetih politikov in medijev?

“Ne bom rekla, da izmišljena, saj vemo, da je močno vezana na politične intervencije Zahoda v arabskem svetu v zadnjih desetletjih. Ne zanikam nevarnosti, da se bodo ti napadi ponavljali, lahko nas je strah, da se bo z novo ameriško politiko ta nevarnost še povečala,” je odgovorila filozofinja. “Kako so mediji preigravali to nevarnost, pa je druga zgodba. Mediji igrajo mnogokrat politiko strahu, prenapeto slikajo določeno populacijo kot nevarno. V zadnjih tednih ugotavljamo, da igrajo mediji še eno nevarno vlogo, da namreč podajajo tudi izmišljene novice. V času, ko skoraj polovica ljudi informacije dobiva po facebooku, ugotavljamo, da je ta velikokrat lansiral informacije, ki so čista laž. V ZDA je bila ena najbolj razširjenih novic pred volitvami, da je papež podprl Trumpa. Čeprav je facebook novico kasneje demantiral, je medtem že tako močno zaokrožila, da lahko predpostavimo, da je vplivala na volilno odločitev nekaterih ljudi. Pokazalo se je tudi, da smo ljudje zadnje čase tudi vse bolj omejeni v tem, katere informacije sprejemamo. Ljudje, ki so konservativci, večinoma sledijo izključno konservativnim medijem, ljudje, ki so bolj liberalno usmerjeni, pa liberalnim. Britanski Guardian je pred volitvami v ZDA izvedel poskus: dvema skupinama ljudi so zamenjali novice, ki so jih dobivali; konservativci so tako kakšen mesec po facebooku dobivali samo liberalne, levo usmerjene novice, levičarji pa konservativne. Kakšen je bil rezultat te menjave? Mnoge ljudi je postalo strah, ko so prebrali, kako razmišlja druga stran. Spraševali so se, ali sploh živijo v isti državi. Družbe, v katerih živimo, so očitno tako zelo ideološko razcepljene, da se sploh ne poslušamo več. Niti ne želimo, ne poskušamo razumeti razmišljanja nekoga, ki je drugega svetovnega nazora.”

Nas mora biti Trumpa strah?

Ta nasprotja se bodo s predsedovanjem Donalda Trumpa še povečala. Nas mora biti Trumpa strah, je vprašal mladi poslušalec. Mirt Komel pravi, da sta si sedanji in novi ameriški predsednik Obama in Trump, četudi zelo različna – Obamo je označil za figuro ljubezni, Trumpa pa za figuro strahu – vendarle tudi podobna. Tudi Obama je pred osmimi leti v Belo hišo prišel kot svojevrsten fenomen, a mu zaradi razmerij političnih sil ni uspelo veliko narediti. Podobno bo s Trumpom, napoveduje Komel in doda, da v nasprotju z Obamo Trump očitno ne ve, v kaj se spušča.

Peter Klepec je poudaril, da Trump prihaja iz resničnostih šovov in da to dejstvo nikakor ni nepomembno. “Trump je od tod potegnil svojo prisotnost v medijih in se na neki način ljudem približal kot figura avtoritete, ki bo zdaj udarila po mizi. Druga točka njegove privlačnosti za volivce je v tem, da velja za utelešenje ameriškega sna. Sam sebe predstavlja kot nekoga, ki je uspel s trdim delom, čeprav je obogatel z nepremičninskimi posli, to pa je tisto področje, ki je povzročilo krizo, ki jo zdaj on domnevno rešuje. Glavni od številnih paradoksov, povezanih s Trumpom, je prav vprašanje, kako lahko ljudje volijo nekoga, ki jih je spravil ravno v tisti položaj, iz katerega se hočejo s pomočjo tega istega človeka rešiti?”

Renata Salecl, ki pravi, da je Trump odprl Pandorino skrinjico sovraštva, pa meni, da je največja nevarnost, kaj se bo zgodilo z njegovimi volivci, ko bodo ugotovili, da se predvolilne obljube ne bodo izpolnile. “Določen del se je z njim identificiral, verjeli so, da se bo uprl esteblišmentu, korporacijam, da jim bo vrnil službe … Toda vemo, da se to ne bo zgodilo. Kaj bo potem? To je tisto, česar nas je lahko strah. In strah nas je lahko tudi tega, da se morda ne bo mobilizirala druga stran, da ne bo prišlo do upora poražene strani, levice, progresivnih sil, da bodo te zaradi lastne pasivnosti ali strahu samo projicirale svoj strah izključno v Trumpa.”

Objavljeno v Večeru, v soboto, 3.12.2016

Zvezdana Bercko

Vir: http://www.vecer.com/politika-pa-ustvari-pravi-resnicni-strah-6282088